Zahtevajmo krepitev javnega zdravstva! – Zakaj v svetu po »koroni« aplavz ne bo dovolj

10. 7. 2020

Pandemija nove koronavirusne bolezni, ki je ves svet ujela povsem nepripravljen, je pokazala, kako pomembni so kakovostni javni zdravstveni sistemi. Tem so zdaj povsod namenjene različne geste zahval in pohval, ki pa še zdaleč ne bodo dovolj.

Na različnih koncih sveta so med vrhuncem izbruha virusa zasledili različna dejanja zahvale vsem, ki so se borili proti bolezni covid-19. Med tistimi, ki so se z aplavzom zahvalili in poklonili zdravstvenim delavkam ter delavcem, se je večkrat znašel tudi britanski predsednik vlade Boris Johnson, ki se je virusu sprva posmehoval, nato pa zaradi okužbe z njim tudi sam nekaj časa preživel v bolnišnici. Dobronamerne geste in simbolične zahvale zdravstvenemu osebju, ki je med izbruhom garalo za dobro vseh, pa še zdaleč ne morejo biti dovolj. Kriza je namreč jasno pokazala, da so bili javni zdravstveni sistemi, ki so marsikje prisiljeni delovati z vse manjšimi kapacitetami in omejenimi sredstvi, na pandemijo nove koronavirusne bolezni slabo pripravljeni. Prav zato je virus še toliko bolj ohromil tudi delovanje ekonomsko najrazvitejših delov sveta.

Prednost dostopnega javnega zdravstva

Pregled po različnih državah pokaže, da so se v kritičnih razmerah veliko bolje znašle tiste, ki imajo kakovosten in razvit javni zdravstveni sistem. Tudi smrtnost je bila v teh primerih nižja. Kriza je pokazala, da se dobičkonosno in decentralizirano zasebno zdravstvo v takem položaju ne more ustrezno odzvati. V Španiji in na Irskem so zato denimo kmalu po izbruhu epidemije nacionalizirali zasebne bolnišnice. Da takšne javnozdravstvene krize ni mogoče uspešno reševati z zasebnim zdravstvom, kaže tudi izkušnja iz ZDA, kjer so bila testiranja za covid-19 najprej plačljiva. Ljudje se zato niso želeli testirati, saj so bili stroški v višini več sto evrov previsoki, s tem pa so okuženi okužbo tudi hitro širili. Na drugi strani Atlantika sicer že več desetletij potekajo (politični in ideološki) spori o brezplačnem univerzalnem javnem zdravstvu, katerega uvedbo, na podoben način kot pri nas ukinitev dodatnega dopolnilnega zavarovanja, preprečuje vplivni zasebni kapital, ki znotraj obstoječega sistema kuje velike dobičke. Kar ni bilo mogoče v zadnjih desetletjih, pa je čez noč spremenil izbruh novega koronavirusa. Ker ni šlo drugače, je morala administracija Donalda Trumpa ukrepati in za reševanje krize uvesti brezplačna testiranja ter vsem okuženim omogočiti vsaj v tem pogledu dostopno javnozdravstveno oskrbo. Brez tega bi se sistem sesul. Tako pa je čez noč prišlo do sprememb, ki so bile pred tem dolgo nemogoče.

Opozarjali na nepripravljenost na izbruh virusa

Da varčevanje na področju zdravstva ni prava pot, je britanski National Health Service (NHS) v svoji študiji opozoril že leta 2014. Kot so pravilno posvarili takrat, je zaradi varčevalnih reform, zmanjševanja sredstev in osebja britanski javni zdravstveni sistem postal ranljiv za pandemije, ki bi v kratkem času lahko prizadele večje število ljudi. Prav to se je zdaj tudi zgodilo. Da je bilo nekaj takega moč napovedati, kažejo tudi napovedi Svetovne zdravstvene organizacije. Njeni strokovnjaki so leta 2018 na srečanju v Ženevi opozarjali na možnost bolezni X, ki bi imela visoko smrtnost in bi se širila tako hitro kot gripa. Že takrat so opozarjali, da bi lahko zamajala finančne trge, in sicer še preden bi bila razglašena pandemija. V septembrskem poročilu pa so opozorili, da obstaja resnična grožnja za pandemijo, ki bi lahko s prenašanjem po zraku pokončala celo do 80 milijonov ljudi. V poročilu so opozorili tudi na zadnja tri desetletja ignoriranja opozoril znanstvenikov, kar so si privoščile vlade različnih držav. Te jih niso jemale resno, saj so v skladu s kratkoročno logiko kovanja dobičkov računale na to, da bodo stroški omejevanja in preprečevanja pandemij višji od tveganja, ki so ga te nosile s seboj. Pandemija covida-19 pa je omenjena predvidevanja postavila na glavo.

Razgradnja zdravstva

Tudi drugod je v zadnjih desetletjih prišlo do podobnih vzorcev razgradnje javnega zdravstva. Zgovoren je podatek, da so v Italiji, ki jo je tako močno prizadel virus, v zadnjih desetih letih zdravstvu odvzeli 37 milijard evrov. Največ, kar 25 milijard evrov, je država zdravstvu vzela med letoma 2010 in 2015 oziroma v času varčevalnih ukrepov, ki jih je državi vsilila zloglasna »trojka«. V zadnjih desetih letih se je število večjih bolnišnic v Italiji tako zmanjšalo za 359 oziroma za 15 odstotkov, število zdravnikov pa za 10 odstotkov. V primerjavi z EU ima Italija s 6,5 odstotka za dve odstotni točki manj medicinskih sester. Še leta 1975 so imeli 10,6 bolniške postelje na tisoč prebivalcev, danes pa imajo le še 2,6. Številni bolniki v Italiji niso preživeli tudi zato, ker zaradi navedenega niso bili deležni ustrezne zdravstvene oskrbe. Zdravniki pa so se na drugi strani morali odločati, koga bodo vzeli v obravnavo in koga bodo pustili umreti. V ZDA, kjer se prav tako soočajo z velikimi problemi in četrtino vseh svetovnih okužb, se je od leta 1981 do 1999 število bolniških postelj zmanjšalo za ogromnih 39 odstotkov.

Težnje po tihi privatizaciji

Tudi pri nas smo med državami EU po številu zdravnikov in medicinskih sester, bolniških postelj in izdatkov za zdravstvo v spodnji polovici. Kljub temu smo se v nasprotju s pričakovanji med krizo odrezali dobro. Razloge lahko iščemo prav v tem, da tudi po prehodu v kapitalizem naše javne zdravstvene mreže nismo povsem razgradili. Spomnimo samo na to, kako so pred leti nekateri razglašali, da je naš zdravstveni sistem pred razsulom. V ozadju so bile težnje po njegovi nadaljnji privatizaciji, ki bi vplivnim centrom moči na račun padca kakovosti, zvišanja stroškov in odprtih denarnic bolnikov prinesla velike zaslužke. Čeprav je kriza pokazala, kako pomemben je javni zdravstveni sistem, nam zdaj spet grozi nadaljnja tiha privatizacija zdravstva. Direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenija (ZZZS) Marjan Šušelj je že javno govoril o krčenju košarice pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar v praksi pomeni, da bi morali še več storitev plačevati iz lastnega žepa. Medtem zdravniška zbornica zagovarja vključitev zasebnikov v javno mrežo. Namesto krepitve javnega zdravstva, večjega števila zdravnikov in izboljšanih zdravstvenih kapacitet, s katerimi bi povečali produktivnost, prevladuje razmišljanje v nasprotni smeri. Za primerjavo povejmo, da je švedska vlada, ki edina v Evropi ni uvedla drastičnih karantenskih ukrepov in popolnoma zaustavila vsakdanjega življenja, že napovedala, da bo zaposlila dodatnih 10 tisoč delavk in delavcev v tamkajšnjem skrbstvenem sektorju, ki bodo v pomoč pri oskrbi starejših. Med krizo so namreč na Švedskem, podobno kot pri nas, imeli največ problemov prav v domovih za starejše, kjer je umrlo tudi največ ljudi. Toda v Sloveniji učinkovitega in konkretnega odgovora na omenjeno problematiko, razen obljubljenih 31 milijonov evrov, namenjenih tudi domovom za starejše, še vedno ni. Medtem pa so odgovorni našli denar za nakup orožja.

Zahtevajmo krepitev javnega zdravstva

Novi koronavirus je povsod po svetu pokazal, da zdravstveni sistemi ob njegovem izbruhu niso bili zmožni zagotoviti ustrezne oskrbe za vse obolele. Brez uvedbe karanten in zaustavitve kapitalizma ne bi bilo mogoče omejiti naraščanja okužb, ki bi prav gotovo pripeljalo do popolnega sesutja zdravstvenega sistema. Na koncu sta dolgoletna razgradnja javnega zdravstva in krčenje zdravstvenih izdatkov paradoksalno močno škodovala prav kapitalu. Z boljšimi zdravstvenimi kapacitetami namreč ne bi bilo potrebe po tako strogem zapiranju (gospodarstev).

 

V preteklosti opustili raziskovanje koronavirusov

Koronakriza je razgrnila tudi problem nezainteresiranosti kapitala (in v naslednjem koraku tudi znanosti, ki je velikokrat od njega odvisna) za raziskave, s katerimi bi se usmerili v odkrivanje infekcijskih bolezni, kamor spada tudi preučevanje koronavirusov. Petnajst od osemnajstih največjih ameriških farmacevtskih podjetij je npr. povsem opustilo raziskovanje na področju novih antibiotikov in protivirusnih zdravil. Preventiva ne prinaša borznih dobičkov, zato sistema ne zanima preprečevanje javnih zdravstvenih kriz, kakršni smo priča danes. Ker razvijanje cepiv običajno traja vsaj nekaj let, če že ne desetletij, smo se zdaj znašli v toliko bolj nezavidljivem položaju. Vsako zdravilo mora iti skozi tri faze in zadostiti kriterijem o varnosti, učinkovitosti in zmožnosti množične proizvodnje. Trenutno sicer preizkušajo več kot 120 različnih cepiv za novi koronavirus. Optimistični glasovi predvidevajo, da bi cepivo za uporabo lahko imeli na voljo do konca letošnjega leta, drugi pa pravijo, da bo potrebnega več časa, do 18 mesecev, kar bi bilo še vedno najhitreje izumljeno cepivo do zdaj. Ob tem je seveda na mestu tudi vprašanje njegove učinkovitosti. Bo cepivo zagotovilo kratkoročno (npr. enoletno) imunost? Bo kot pri gripi ščitilo samo proti določenim sevom covida-19 ali pa bo univerzalno?

Že leta 1919 sta teoretika Nikolaj Buharin in Evgenij Preobraženski zapisala, da je kapitalizem zainteresiran za varovanje javnega zdravja (npr. s preprečevanjem epidemij, izboljšanjem sanitarne varnosti) samo v primerih, ko to omogoča tudi njegovo varnost. V zadnjih desetletjih je omenjeno spoznanje ob prepuščanju področij zdravstva in farmacije trgu utonilo v pozabo. Šele pandemija novega koronavirusa nas je spet opozorila na pomen kakovostnega javnega zdravstvenega sistema, ki je pomemben tudi za nemoteno delovanje kapitalizma. Na nujne spremembe pri dojemanju javnega zdravstva in dela zdravstvenih delavcev s svojo umetnino (poimenovano Game Changer) opozarja tudi svetovno priznani umetnik Banksy.
Ker pri nas ni videti, da bi se oblastniki dovolj zavedali, kako pomembno je okrepiti javni zdravstveni sistem, bodo spremembe na bolje lahko prišle samo na podlagi zahtev kritične javnosti, tudi na protestih, ki že več mesecev potekajo po slovenskih ulicah in trgih. Zgodovina sindikalizma ter delavskih in sorodnih bojev nas uči, da pravice praviloma niso pridobljene, temveč priborjene. Samo simbolično ploskanje zdravstvenim delavkam in delavcem zato še zdaleč ne bo dovolj.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Svet po »koroni«, julij 2020 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!