Iz tujine: Boljši obeti za brazilsko delavstvo in sindikalizem

17. 11. 2022

Letošnje brazilske predsedniške volitve so ponovno pokazale, kakšno mobilizacijsko moč imajo lahko sindikalna združenja, kadar so na kocki delavske pravice. Dosedanjega prvaka brazilske populistične desnice Jaira Bolsonara je z obljubami o ponovnem izboljšanju delavskih pravic in večjem nadzoru nad kršitvami delavne zakonodaje tesno premagal nekdanji predsednik in sindikalist Luiz Inácio Lula da Silva. Zmagovalcu je med drugimi čestitala tudi Evropska konfederacija sindikatov.

 V nedeljo, tridesetega oktobra, je v drugem krogu brazilskih predsedniških volitev dobrih 156 milijonov volivcev in volivk odločalo, kdo bo prihodnjih pet let vodil državo z 215 milijoni prebivalcev: dosedanji prvak brazilske populistične desnice in nekdanji stotnik brazilske vojske Jair Bolsonaro ali nekdanji predsednik in kandidat Delavske stranke Luiz Inácio Lula da Silva, ki je državo že vodil med letoma 2003 in 2011, v času ekonomske konjunkture. Izid volitev je bil najtesnejši v zgodovini brazilske parlamentarne republike, saj je Lula zmagal s 50,9 odstotka prejetih glasov oziroma dobrima dvema milijonoma glasov prednosti.

Od loščilca čevljev do predsednika države

Dvainsedemdesetletni Lula je kot ulični loščilec čevljev začel delati že pri dvanajstih letih in kasneje v delovni nesreči v tovarni avtomobilov izgubil mezinec. Svojo politično kariero je začel v času brazilske vojaške diktature v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja kot sindikalist Sindikata delavcev metalurgije ABC na širšem urbanem območju São Paula, največjega in industrijsko najpomembnejšega brazilskega mesta s kar 12 milijoni prebivalcev. V naslednjih desetih letih je iz sindikalnega zaupnika napredoval do predsednika sindikata in konec sedemdesetih let odigral pomembno vlogo pri seriji stavk za boljše pogoje dela v tovarnah avtomobilskih velikanov Ford, Volkswagen, Toyota in Mercedes-Benz, ki delujejo na tem območju. Leta 1980 je skupaj s predstavniki drugih sindikalnih central, levičarskimi intelektualci in politiki ustanovil Delavsko stranko, ki je s kampanjo Diretas Já! (Volitve zdaj!) tlakovala pot ponovnim večstrankarskim volitvam leta 1984. Po izvolitvi za kongresnika se je trikrat neuspešno potegoval za položaj predsednika države do uspešne izvolitve leta 2002 in 2006.  V času svojih dveh mandatov je izvedel osupljiv proces socialne mobilnosti. Kar 29 milijonov Brazilcev se je prebilo v srednji razred; nizka brezposelnost, daljše povprečno šolanje, socialni programi, kot sta Fome zero ali ničelna lakota in Bolsa familia ali družinski dodatek, pa so dramatično izboljšali življenja milijonov deprivilegiranih Brazilcev. Kot izvrstnemu pogajalcu mu je uspelo brazilske agroživilske proizvode, predvsem meso in sojo, predstaviti kot cenejšo alternativo dotedaj uveljavljenim ameriškim in gospodarstvo je vzcvetelo.

A vsak družbeni napredek ima svojo politično ceno. Po padcu cene surovin na svetovnih trgih leta 2015 je ekonomska kriza zamajala kompromisno politično ravnovesje, ki je obstajalo med Lulovo naslednico Dilmo Rousseff na eni strani in interesi privilegiranih elementov brazilske družbe na drugi, in nezadovoljstvo se je manifestiralo v izrazito antikorupcijskem razpoloženju. Poleg razkritja o mesečnih podkupninah lokalnim in regionalnim političnim veljakom njegove Delavske stranke je bil Lula da Silva leta 2017 obsojen na dvanajstletno zaporno kazen zaradi sprejemanja podkupnin v aferi »avtopralnica«. V tej se je izkazalo, da je iz državnega naftnega podjetja Petrobras in njegovih hčerinskih gradbenih in nepremičninskih podjetij, v zameno za privilegiran položaj na javnih razpisih, med lokalne in državne uradnike med letoma 2004 in 2012 poniknilo več kot dve milijardi in pol dolarjev.

Obljube o reformi trga dela s figo v žepu

Po državnem udaru sredinskega političnega pola leta 2017, ki je na predsedniški položaj zavihtel Michela Temerja, so se za delavski razred začele prve večje težave. Kabinet predsednika je v načrtu okrevanja po finančni krizi obljubljal do šest milijonov novih delovnih mest v desetih letih, ki bi jih dosegli z večjo fleksibilizacijo delovne sile in kolektivnimi pogajanji s sindikalnimi centralami. A zgodilo se je ravno nasprotno. Spremembe in dopolnitve brazilskega zakona o delovnih razmerjih iz leta 1943 so delodajalcem olajšale postopke odpuščanja; uvedene so bile pogodbe za določen čas brez zagotovila minimalnega dohodka; uzakonile so se podjemne pogodbe v vseh panogah, odpravljena je bila hierarhija norm v kolektivnih pogodbah; omejen je bil brezplačen dostop do pravne pomoči, itd. Eden izmed najbolj škodljivih je bil amandma, ki je pod pretvezo uvedbe »svobodnega odločanja o sindikalnem organiziranju« določbo obveznega financiranja sindikalne članarine iz bruto mesečnega dohodka spremenil v prostovoljno, in sindikati ter sindikalne zveze so čez noč ostali brez 97 odstotkov sredstev, potrebnih za svoje delovanje, sindikalisti pa kot prostovoljci niso več zmogli obvladati vseh potreb na terenu.

Konec gospodarskega vrhunca je sprožil tudi kulturni obrat, ki je politično pozornost z delavk in delavcev v urbanih središčih bogatejšega jugovzhoda države preusmeril k poudarjanju horizontalnih hierarhij po spolu in rasi. V tem se je kot rešitelj brazilske politične enačbe pojavil Jair Bolsonaro. Nezadovoljstvu srednjega sloja z gospodarskim položajem Brazilije v svetovni delitvi dela, temelječem na izvozu surovin, ki ni omogočal veliko služb za srednji razred, je pridružil novo silo, reakcionarne delavce, nezadovoljne z novo delovno zakonodajo. Ob njihovi podpori je leta 2018 prevzel oblast in svoj kabinet napolnil z vojaškimi oficirji, s katerimi je nekdaj služboval.

A kljub obljubam po spremembi neoliberalne reforme svojega predhodnika so se razmere zgolj slabšale. Povprečna plača se v zadnjih petih letih ni dvignila s 540 evrov, čeprav je inflacija v istem obdobju dosegla kar 30 odstotkov, nezaposlenost pa se je s skromnih petih odstotkov dvignila na kar 15 odstotkov. Ob tem brazilski statistični urad ocenjuje, da več kot 40 odstotkov prebivalstva dela v prekarnih oblikah zaposlitve, izven državnih programov socialnega varstva. Zaradi sprostitve standardov varnosti in zdravja pri delu se je za tretjino povečalo število registriranih nezgod pri delu, zmanjšalo se je število delovnih inšpektorjev, oprostitve prispevkov delodajalcev pa že izčrpavajo vire socialne varnosti; dosedanji ultraliberalni minister za gospodarstvo Paulo Guedes ni nikoli skrival želje po privatizaciji pokojninskega sistema. Mednarodna konfederacija sindikatov (ITUC) je v januarskem letnem poročilu o stanju delavskih pravic v svetu Brazilijo uvrstila med deset držav z najslabšimi pogoji za delavstvo.

Delavsko združevanje najšibkejših inspiracija drugim

Kljub hromečim učinkom teh reform so se zagovorniki delavskih pravic še naprej organizirali. Maja letos je tako koalicija predstavnikov različnih kategorij delavk in  delavcev z nizkimi dohodki ustanovila Nacionalno gibanje delavcev brez pravic (Movimento Nacional dos Trabalhadores Sem Direitos), nekakšen samoorganiziran sindikat, ki združuje ulične prodajalce, dostavljavce, predelovalce odpadkov, gospodinjske in delavce na domu (frizerji, kozmetičarke itd.). Povezali so se z Gibanjem brezdomnih delavcev (Movimento dos Trabalhadores Sem Teto, MTST), sestrsko delavsko organizacijo, ki z okupiranjem neizkoriščene državne zemlje za bivanjske skupnosti opozarja na težave najšibkejših. Gibanji sta letošnjima predsedniškima kandidatoma predstavili več zahtev: vzpostavitev prodajnih dovoljenj, dostopen javni transport, zdravstveno zavarovanje idr. Zahtevam delavk in delavcev »brez delovne knjižice« (Sem carteira assinada) se je poleti pridružilo še okoli tristo sindikalnih zvez različnih dejavnosti s klicem k odpravi sprememb delovnega zakonika iz leta 2017.

Lula Da Silva je na zahteve sindikatov odgovoril z obljubo revidiranja delovnega zakonika, zlasti členov, vezanih na občasno delo, ki delodajalcem omogoča določanje fleksibilnega urnika in plačila pod minimalno plačo, ureditev platformnega dela in finančno avtonomijo sindikatov, ki bi o članarinah avtonomno odločali na kongresih. S tovrstno kompromisno retoriko je Lula skušal ohraniti ravnovesje med zahtevami podjetij, sindikatov in delavstva. V takšnem scenariju bi bil namreč uspešen mediator med razlikujočimi se družbenimi silnicami. Kljub temu se bo ob dejanski uresničitvi te ideje soočil tako z odporom volilne baze svoje stranke, ki zagovarja popolno razveljavitev reforme, kot favoriziranega gospodarstva, ki sprememb trenutne delovne zakonodaje ne podpira.

Jair Bolsonaro se na drugi strani na zahteve sindikatov ni odzval pozitivno. Še več, nekdanji minister za gospodarstvo je vehementno zagovarjal stališče, da se morajo volivci in volivke odločati med »delovnimi mesti ali delavskimi pravicami« oziroma med sistemom z veliko pravicami in malo službami ali sistemom z veliko službami in nekaj izbranimi pravicami. Volilni program Bolsonara na področju dela in delavskih pravic je namreč predvideval nove oblike poenostavljenih pogodb o zaposlitvi izven delovne zakonodaje in brez pripadajočih pravic iz dela, s ciljem spodbujanja hitrega zaposlovanja. Četudi bi bilo to delo prijavljeno, pravice delavk in delavcev ne bi bile več zagotovljene z zakonom, temveč zgolj z individualnim dogovorom med delodajalcem in zaposlenim.

Kot se je pokazalo, se Bolsonaru tovrstna populistična retorika ni obrestovala. Po lanski oprostilni sodbi zaradi domnevne korupcije je Lula da Silvo tudi zaradi njegovih preteklih uspešnih gospodarskih in socialnih reform – večina prebivalstva prepoznala za primernejšega kandidata za spopadanje z več kot 11-odstotno inflacijo in 15-odstotno brezposelnostjo. Luli ni uspelo zaradi populističnih pozivov k združevanju proti »totalitaristični grožnji«, kakor je označil Bolsonara, temveč zato, ker je na svojo stran pridobil tako volivce srednjega in delavskega sloja kot sindikate in sindikalna združenja. Uspeh njegovega predsedovanja bo tako bolj kot iskanje kompromisov s parlamentarno večino, ki jo predstavljajo Bolsonarovi kongresniki, odvisen od doslednega izvajanja zavez o ponovnem izboljšanju delavskih pravic, sindikalnega organiziranja in zmanjšanja revščine.

Miha Poredoš,
foto Jackson Samuel Costa/Unsplash

Delavska enotnost

Ta tekst je bil najprej objavljen v najnovejši, prvi novembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!