Intervju z Lidijo Jerkič o aktualnih razmerah: “Pomembno je biti organiziran”

24. 4. 2020

Na ZSSS se steka veliko vprašanj, tako delavk in delavcev kot predstavnikov javnosti. Veliko energije pa je potrebno tudi za proaktivnost naše sindikalne centrale, saj oblast ob hitenju z ukrepi nerada posluša tiste izven svojega odločevalskega kroga. Predsednica Lidija Jerkič je, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, v času epidemije zelo zasedena. Zastavili smo ji številna vprašanja, a ne vseh, ki se porajajo. Njeni odgovori so razgalili zapletenost in zahtevnost problemov in pokazali, da ZSSS deluje na mnogih frontah.

Izbruh novega koronavirusa je v Sloveniji, prav tako kot po celem svetu, obrnil naša življenja in s tem tudi svet dela na glavo. V teh dneh prejema Zveza in verjetno tudi ti osebno veliko pisem, prošenj in vprašanj delavk in delavcev. Je čutiti predvsem strah in negotovost ali je tudi kaj uporniškega duha?

V veliki večini so pisma odraz osebnih stisk in negotovosti v situaciji, v kateri smo se znašli. Pišoči si želijo skoraj izključno odgovorov na vprašanja glede njihovega osebnega položaja. Kaj storiti in kako, kaj je prav in kaj zakonito. Želijo predvideti, kaj se bo zgodilo, včasih želijo samo uho za poslušanje in občasno predlagajo rešitve. Tudi ti predlogi so naravnani v urejanje konkretnih razmer, manj splošno. Ker nas je zadelo naenkrat, pripisujem strahu in neke vrste paniki tudi to, da ni zaznati uporništva. Kar ne pomeni, da ga ni.

O vsebini vladnih ukrepov in prizadevanj ZSSS pišemo v tej številki v posebnem članku. Lahko kljub temu, prosim, izpostaviš najbolj kričeče in pereče probleme, ki jih je v dobro delavstva treba rešiti takoj?

Takoj je bilo in je še treba reševati varno delo. Države se seveda ne da ustaviti. Določene dejavnosti potrebujemo za preživetje. Hrana, energija, zdravstvo, komunala … In vendar tudi tu delajo ljudje, njihova zaščita je bila v začetku vprašljiva, tudi po zaslugi sindikatov se je izboljšala. Prvi teden smo v ZSSS s kampanjo dosegli nekaj, kar je še vedno nerazumljivo: da je ponovno začela delo medicina dela. Da so pripravili navodila, smernice, zahteve …, ki se jih morajo delodajalci držati, če naj podjetje funkcionira. Da so pooblaščeni zdravniki v podjetjih opravili preglede delovnih mest … Nekaj podjetij je iz različnih razlogov delo prekinilo, tudi zato, ker niso mogli zagotavljati varnega dela. Nekaj smo jih prijavili inšpekciji, ki je opravila preglede in naložila ukrepe.

Potem so to ukrepi za ohranitev zaposlitve, vsaj v času, ko traja razglasitev epidemij: čakanje na delo, ki ga subvencionira država, plačevanje prispevkov, univerzalni dohodek … Zavedamo se, da so zgornje omejitve zelo začasne, tudi ne za vse uporabljive, niso zajeti vsi. Ves čas smo opozarjali na dodatne skupine prizadetih. Hitrost sprejemanja zakona je povezana z njegovo nedodelanostjo, zato smo vse pripombe, ki niso prišle v prvi zakon, posredovali še enkrat. Vmes so se seveda pokazale še pomanjkljivosti prvega zakona (npr. neenaka obravnava zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju pri minimalni plači ipd.). V ZSSS smo aktivno sodelovali kljub temu, da smo imeli izjemno malo časa za odzive in koordinacijo, socialni dialog pa ni tekel. Zakon ni rezultat pogajanj med socialnimi partnerji, o vsebini predlogov smo bili sicer seznanjeni, a časovnica, v kateri se je zakon sprejemal, je bila vse kaj drugega kot običajna. Vseeno je kar nekaj vsebinsko pomembnih predlogov v zakon vključenih. Sploh tistih, ki se nanašajo na večino našega članstva.

Na kaj moramo paziti dolgoročno?

Na vzpostavitev socialnega dialoga zagotovo. Vlada bo svoje člane ESS imenovala do konca tega meseca, za tretji zakon iz paketa korona, ki bo vseboval izhodno strategijo in za katerega je časa nekaj več kot le teden ali dva, bo postopek ustaljen. Tako pričakujemo. In bomo pri tem vztrajali. Pa na demokratične standarde, ki jih ni mogoče nižati, z epidemijo ali brez nje. Oblasti lahko hitro postane všeč, da ni treba veliko spraševati. A ljudje se bodo pomirili, okoliščine se boso stabilizirale in občutljivost za demokracijo se bo okrepila. Tega se zaveda tudi oblast, končno pa, saj ima s tem že izkušnje, kajne?

Najprej je bila kriza zdravstvena, potem je postala varnostna, vseskozi pa je povezana z osebnimi stiskami in tveganji. Nas bo najbolj dolgoročno zadela tista zadnja, ekonomsko-socialna? Kaj moramo zahtevati od odločevalcev, da ne bo tako, in kako lahko dosežemo, da nas bodo poslušali? Kako takoj po krizi? Nas čakajo varčevalni ukrepi?

Namen sprejetega zakona korona 1 in tega, ki bo prejet v kratkem, korona 2, je preprečiti ravno to. Torej veliko recesijo, ki prinaša s seboj veliko socialno krizo. Če bo dovolj sredstev usmerjenih v premostitev zastoja, do najhujšega ne bo prišlo. Jasno je, da nobeno kosilo ni zastonj. Vse, zaradi česar se sedaj zadolžujemo, bo treba vrniti. Pri tem Slovenija ni otoček in ne tiskarna denarja. In ne edina, ki se na veliko zadolžuje. Potreben bo skupen dogovor, kako doseči, da sposojeno ne bo zanka okoli vratu za nekaj naslednjih generacij. Tu kot država nimamo glavne besede. Kot EU je imamo nekaj več. Varčevalni ukrepi? Generalno ne, v zadnji krizi smo ugotovili, da niso pravi odgovor. Kaj natančno se bo dogajalo, verjetno ne zna oceniti nihče, saj kopice stvari ne vemo. Vemo pa, da bo težko delati tako, kot smo do sedaj. Svet se je v enem mesecu spremenil. Tudi delo in delovna mesta so se. Morda bo iz tega naslova več sprememb, kot bi še pred kratkim pričakovali.

So predvidene tudi kakšne spremembe sistemske zakonodaje? Vemo, da so mokre sanje vseh delodajalcev prožnost zaposlovanja in odpuščanja, in čim manj obveznosti do delavk in delavcev. 

Zaenkrat se o tem ne govori. In ravno zato jih je pričakovati. Izhodna strategija za premagovanje krize bo verjetno vsebovala tudi kaj takega. Ne prvič, večkrat smo se že soočali s pojmi varne fleksibilnosti, ki si jo vsak razlaga drugače. V tem delu sindikati odgovarjamo s skladi dela, da bi ne prihajalo do odpuščanj. Tudi skrajšani delovni čas s sofinanciranjem države je ena od opcij. Dejstvo je, da se bomo srečali ne le s krizo ponudbe in stvari, ki jih lahko delamo in prodajamo, temveč tudi s krizo povpraševanja (kolikor se že nismo). Manj porabe je manj proizvodnje, manj proizvodnje je manj poznanih delovnih mest, manj delovnih mest je … Delo na domu in digitalizacija sta se razvila silovito v enem samem mesecu, privatni kapital naenkrat išče zavetje države, javno zdravstvo je postalo prednost … Čakajo nas novi izzivi, ki bi nas v vsakem primeru, epidemija je vse skupaj le še pospešila.

Se zdi, da se lahko kakšen sedanjih kriznih ukrepov spremeni v trajnega? Recimo financiranje bolniških odsotnosti?

Ukrep je začasen, namenjen premostitvi razmer, ki je sicer v času, ko ni dela in prihodkov, brezizhodna. Kot sem že dejala: Odgovor na spremembe, če bodo potrebne, se bo iskal v socialnem dialogu. Ni tako dolgo nazaj, ko so bile takšne rešitve glede bolniških odsotnosti zavrnjene, in to ne prvič.

Bi lahko s krizo na novo premislili tudi delovni čas; ga je po tvoje smiselno dolgoročno skrajševati in s tem rešiti tudi nekaj problemov brezposelnosti in usklajevanja dela in zasebnosti?

Skrajševanje delovnega časa, njegova drugačna razporeditev, tudi delo od doma. Vse to so izzivi, ki nas čakajo. Dokler bo trajala nevarnost okužbe, bo marsikatero delo težko opravljati na star način. To lepo vidimo že sedaj. Kako bo to vplivalo na zakonske rešitve, je drugo vprašanje. Kopico stvari je mogoče storiti že v okviru obstoječe zakonodaje, največ težav pa je pričakovati tam, kjer pred epidemijo niso več lovili tempa dela ne z novimi zaposlitvami ne s prekoračevanjem delovnega časa.

Kakšno je stanje socialnega dialoga v državi? Kakšen je in bi moral biti na državni ravni, glede na to, da je sindikalna stran dobesedno izsilila sodelovanje pri nastajanju ukrepov?

Malo za hec: ni stanja. Če vzamemo socialni dialog, kot ga poznamo, torej prek Ekonomsko-socialnega sveta in strokovnih in delovnih skupin. Kot povedano, članov vlade še niti ni. Bilo se je treba znajti, potruditi in biti siten. Delovati javno, zato so bili naši predlogi tudi bolj zaznani med ljudmi. ZSSS je nabor ukrepov poslala prvi dan mandata nove vlade. Bili smo proaktivni, s tem smo si ustvarili pozicijo. Pri prvem in tudi drugem zakonu teče proces preko strokovne skupine, ki svetuje vladi. Tam nismo vključeni. Kljub vsemu težko rečem, da so nas spregledali.

In kakšen je ta dialog na ravni podjetij in zavodov, kjer so delavci neposredno ogroženi? Ga je sploh še kaj ostalo?

Dialog na ravni podjetij teče v okviru možnosti. Tam, kjer so doma, so te dogovore praviloma sprejemali skupaj s sindikati. Vedno bom dodala: kjer sindikati so. Začenjamo pa zaznavati sklepanje sporazumov o izrabi letnega dopusta, delovnih koledarjev, tudi o zamiku izplačila regresov. Po tem, ko se bodo vsi vrnili na delo, bo tega več. Pozivam naše kolege po zavodih in podjetjih, posvetujte se s sekretarji na območjih, ko sprejemate odločitve za svoje člane. Ni nujno vse dobro, kar je ponujeno, in tudi ne nujno dopustno. Praksa zadnje krize je pokazala, da prihaja v takih situacijah do suspenza določenih pravic, zlasti pri plačah in dnevih odsotnosti. Ne verjamem, da bi bilo tokrat kaj drugače.

Ukrep čakanja na delo doma je mnoge zaščitil, druge pa tudi prestrašil, saj se bojijo, da se ne bodo imeli več kam vrniti po koncu epidemije. Kakšne so tvoje izkušnje z odpuščanjem v tem času v delovnih okoljih? Kaj je ZSSS svetovala delavkam in delavcem?

Ukrep čakanja na delo je namenjen zaščiti delovnih mest. Delodajalec, ki ocenjuje, da delavca čez mesec ali dva ne bo potreboval, ga ne bo dajal na čakanje. Najprej, ni gotovo, da bo zanj sploh dobil subvencijo (treba je izpolnjevati pogoje), poleg tega mora še vedno plačevati dohodnino, veča se strošek za regres in sorazmerni dopust. Ti delodajalci že sedaj odpovedujejo delovna razmerja. Čakanje na delo je v veliki večini primerov pravzaprav znak, da se delavec ima kam vrniti in da se tudi bo, če le stvari ne bodo šle hudo narobe. Tudi pri tem ni kaj dosti svetovati. Delodajalec ima na podlagi zkona od delovnih razmerjih pravico, da delavcu, ki mu ne more začasno zagotavljati dela, odredi čakanje na delo. Vprašanje je samo, iz katerega razloga in kolikokrat ga bo vmes morda pozval na delo. In ga takrat seveda plačal za delo. Če zakon korona 1 ne bi vseboval subvencioniranja začasnega čakanja na delo, potem bi bilo tega malo, večina sedaj čakajočih delavcev pa že v odpovednem roku ali na zavodu.

V zvezi s čakanjem sem slišala tudi, da to za nekatere pomeni, da pač delajo od doma. Kako bi morali delodajalci to delo beležiti in kaj lahko naredijo nadzorne institucije, recimo inšpekcija? Kaj lahko naredi sindikat?

Čakanje na delo doma in delo od doma sta dve različni stvari. V drugem primeru delavec dela, le da dela od doma. Tudi tu ni nujno, da dela ves čas, lahko je nekaj na čakanju, nekaj dela. Delo na domu ureja zakon od delovnih razmerjih. Če bi zakon dosledno upoštevali, potem bi imeli v tem trenutku velike težave, saj zakon predvideva izjemno stroge pogoje. Gotovo bo v tem delu zelo hitro prišlo do sprememb. Inšpekcija v tem trenutku, če gre za opravljanje pisarniških del, nadzora dela na domu ne opravlja. Ga pa mora delodajalec prijaviti. Glavni problem je ocena tveganja. Delodajalec bi moral za delavca, ki dela na domu, narediti oceno tveganja za delo doma. V tem trenutku je to nemogoče, in zlasti v primeru pisarniških del, tudi ni pričakovati, da bi bilo delo od doma bolj nevarno kot delo v pisarni v službi. Pravzaprav je zaradi znanega razloga celo obratno. Manj verjetnosti okužbe je, če je delavec doma, kot pa če tvega prihod na delo in delo med ljudmi. Tudi pri delovnem času posebnih navodil ni. Tudi na sindikat teh pritožb ni bilo, ljudje delo na domu sprejemajo kot prednost in ne kot slabost.

ZSSS je predlagala tudi ustanovitev novega sklada dela. Kako daleč je uresničitev te ideje in kaj natančno bi pomenila?

Premalo prostora je za celotno obrazložitev. Glavna ideja je, da delavcem, ki jih začasno delodajalec ne potrebuje, ne preneha delovno razmerje. Prevzame jih sklad, plače se financirajo iz sredstev sklada (v tem trenutku bi moral priti ustanovitveni kapital od države, kasneje bi se polnil s prispevkom delodajalcev), po preteku določenega časa pa jih delodajalec zaposli nazaj ali pa jim plača odpravnino. V vmesnem času je mogoče te delavce pre- ali dokvalificirati. V preteklosti smo že poznali sklade dela, ki so imeli podobno funkcijo.

Ker smo ljudje ne le bitja dela, ampak moramo ob delu tudi živeti, je ZSSS predlagala zamrznitev cen osnovnih življenjskih artiklov in znižanje DDV-ja. Kako kaže v tej smeri?

Počakati bo treba na drugi zakon. Pomisleki so bili izraženi glede znižanja DDV, o zamrznitvi pa do sedaj še ni bilo slišati kaj dosti.

Zavzeli smo se tudi za najbolj ranljive skupine ljudi. Nas čaka socialna bomba?

Težko reči, če nas čaka. Ta bomba je ves čas nekje tik pred aktivacijo. Se pa je sedaj pokazalo, koliko in kako različnih oblik dela imamo. Kam vse in kako globoko sega prekarnost in kje so področja, ki jih je treba urediti drugače. Nekatere od teh oblik so morda posledica lastne izbire in želje, a sedaj je videti, da ne prinašajo nikakršne socialne varnosti in kako malo je treba, da se vse sesuje.

Kaj bo po tvoje s prekarci? So bili zanje sprejeti zadostni ukrepi? Je sploh zaznati razumevanje odločevalcev, v kakšnem položaju so, in tega, da niso vsi v enakem?

Korona 1 jih je veliko izpustila. Sodeč po vseh vprašanjih, ki jih dobivamo, in ogromno jih je, je precej skupin izpadlo. Na njih smo opozarjali, skoraj prepričana pa sem, da vse raznovrstnosti odločevalci sploh niso poznali.

Slišati je tudi slabo idejo, da naj bi delodajalci letos regres izplačevali v bonih. Zakaj je ta ideja slaba?

Ker je regres denarno plačilo, ki da delodajalec dolguje delavcu. Namenjen je dopustu po želji delavca. O tem ni treba nobene debate. Lahko pa seveda država kot taka nameni vavčer za dopust v slovenskih počitniških kapacitetah, ki ga uporabiš, če hočeš, ne ker moraš.

Praznik dela je letos zaznamovan z aktualnim dogajanjem tudi tako, da so nam prepovedana osebna druženja, s tem pa tudi kresovanja, proslave in postavljanja mlajev, ki so tradicionalno povezana s tem praznikom. Kako boš ti praznovala?

Po moje delovno. Če se ni mogoče družiti neposredno, se je mogoče pa virtualno, kajne? V aprilu nam je letos žal padlo v vodo srečanje sindikalnih zaupnikov, predvideno za 4. april. Prijavljenih smo imeli več kot 500 udeležencev. No, tega smo prestavili na naslednje leto, pa tradicionalni prvomajski sprejem bomo tudi. Za 1. maj pa pripravljamo »virtualno srečanje«, a natančen načrt še nastaja. Ga pa bomo pravi čas najavili. Naj bo nekaj koronaskrivnosti.

Kar dva pogleda v preteklost zaznamujemo v teh tednih, eno je 30-letnica ZSSS, drugo 130-letnica praznovanja 1. maja na Rožniku. Se lahko iz zgodovine delavskih bojev kaj naučimo tudi v tem za delavce težkem času? Kaj bi izpostavila?

Kratka bom: da! Kako pomembno je, da smo. Še vedno. Po 130 letih ali po 30 letih. Vseeno. Spet se je pokazalo, kako pomembno je imeti organizirano delavsko organizacijo. Zato jo bomo negovali, podpirali, razvijali, se zanjo trudili. Od zunaj, pa tudi od znotraj. In s tem bomo naredili največ, da naši člani ne bodo sami. 

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!