Iz Delavske enotnosti, št. 12, 2017: Poklicna rehabilitacija – najboljša rešitev za delovne invalide

30. 3. 2017

V času neoliberalizma je postala bitka za dobiček neizprosna. Številni delavci, ki jih velikokrat silijo delati preko rednega delovnega časa, v neprimernih pogojih, ob neustrezni skrbi za varnost in zdravje pri delu, so trajno preobremenjeni. V takšnih okoliščinah lahko človek hitro postane delovni invalid. Ko se mu to zgodi, se mu poruši svet. Vendar pa s tem njegova delovna kariera še ni nujno končana. Rešitev je v poklicni rehabilitaciji. O njej smo se pogovarjali z vodjem oddelka za invalidsko zavarovanje in poklicno rehabilitacijo na območni enoti Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) v Celju Petrom Šalejem, ki na ZPIZ Slovenije koordinira poklicno rehabilitacijo tudi za vso Slovenijo. Zaprosili smo ga, da nam poskuša, kolikor je seveda to mogoče, odgovarjati v pogovornem in ne strokovnem jeziku, da bi ga laiki za to področje čim lažje razumeli.

Kaj naj stori delavec, ki zaradi bolečin v križu kljub vsej medicinski pomoči ne more več opravljati svojega dela. Kdo ga lahko pošlje na invalidsko komisijo?
Delavca lahko napotita na invalidsko komisijo ZPIZ (uvedba postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja) osebni zdravnik ali imenovani zdravnik (če je dolgo na bolniški), prav tako pa lahko postopek začne sam ali njegov pooblaščenec. Do slednjega pride zelo redko. Najbolj pogosto delavca napoti na invalidsko komisijo osebni zdravnik, ki mora pripraviti tudi vso medicinsko dokumentacijo. Njeno pripravo financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Na zavodu v sklopu pripravljalnega postopka najprej ugotovimo, ali je zavarovanec zaposlen ali brezposeln. Če je zaposlen, vzpostavimo stik z delodajalcem in ga zaprosimo, da izpolni vprašalnik, s katerim zberemo glavnino podatkov o delu zavarovanca – kaj dela, kako dela, v kakšnih pogojih dela in podobno. Gre v bistvu za povzetek ocene tveganja. Podatke potrdi tudi pooblaščeni zdravnik medicine dela. Poseben vprašalnik izpolni tudi zavarovanec, ki navede svoje subjektivne poglede.

Kaj pa, če je zavarovanec brezposeln?
V tem primeru se obrnemo na njegovega zadnjega delodajalca in skušamo pridobiti opis delovnega mesta, na katerem je delal nazadnje.

Na zavodu zberete zelo zajetno dokumentacijo.
Izvedenci morajo dokumentacijo podrobno pregledati in oceniti, saj morajo napisati izvedensko mnenje. Tega brez natančnega pregleda dokumentacije ne morejo storiti.

Kakšna je struktura delavcev, ki jih osebni zdravniki napotijo na invalidsko komisijo?
V glavnem gre za fizične delavce z nižjo stopnjo izobrazbe. Pisarniških delavcev in javnih uslužbencev je med napotenimi manj. Veliko je odvisno tudi od delodajalcev oziroma od tega, kakšen odnos imajo do delavcev. Ali spoštujejo delovno zakonodajo in delavcev ne preobremenjujejo? Ali pošiljajo delavce na dodatna izobraževanja? Ali delavcem omogočijo oddih in rekreacijo? Iz tistih podjetij, kjer vlada trd kapitalizem, pa delavci bežijo in vse več jih ima zdravstvene probleme. Delovne invalide producirajo zlasti v podjetjih, kjer so slabi pogoji dela in slabi medsebojni odnosi in kjer je vse podrejeno ustvarjanju dobička.

Ali je med delovnimi invalidi tudi veliko delavcev, ki so izpostavljeni stresu?
Delavci s tovrstnimi problemi se bolj ali manj skrivajo. Bojijo se, da bodo še bolj stigmatizirani, kot že so. Običajno trpijo toliko časa, dokler se jim svet ne poruši. Potem so nezmožni za vsako delo in se invalidsko upokojijo.

Kako delavec pride do poklicne rehabilitacije?
Ko na zavodu zberemo vso dokumentacijo, invalidska komisija oziroma njen predsednik pripravi predhodno mnenje o tem, ali je zavarovanec primeren za poklicno rehabilitacijo. Poleg tega pa tudi zavarovanec v odgovorih na vprašalnik navede, ali ima interes za poklicno rehabilitacijo ali ne. Nato zavod za vse, ki so primerni ali zainteresirani za poklicno rehabilitacijo, pripravi splošno predstavitev poklicne rehabilitacije. Na njej se kandidati seznanijo z vsebino, pravicami, načini, financiranjem in potekom celotnega postopka poklicne rehabilitacije. Po predstavitvi se naši strokovni delavci z vsakim zavarovancem pogovorijo individualno na štiri oči. Zavarovanec se lahko do dokončnosti razvrstitvene odločbe odloči, ali bo šel na poklicno rehabilitacijo ali ne.

Kaj se zgodi, če se zavarovanec odloči za poklicno rehabilitacijo?
Zavod ga z napotnico napoti v eno od strokovnih institucij medicine dela ali poklicne rehabilitacije. Takšnih institucij, s katerimi ZPIZ na tem področju pogodbeno sodeluje, je v Sloveniji 14. Ko zavarovanec pride v takšno institucijo, se z njim pogovori strokovni tim, v katerem so zdravniki, psihologi, pedagogi in drugi strokovnjaki. Običajno zavarovance tudi testirajo ter jim pomagajo najti alternativni poklic. Nato se odločijo za način poklicne rehabilitacije. Načinov je več, od kratkotrajnih izobraževanj – tečajev, preko usposabljanja na konkretnem delovnem mestu do šolanja na poklicnih in srednjih šolah ter fakultetah, medtem ko podiplomski študij ne šteje za poklicno rehabilitacijo. V proces izbire poklicne rehabilitacije strokovna institucija vključi tudi delodajalca, saj mora ta za invalidnega delavca najti primerno delovno mesto. Dejansko skozi pogovore strokovnjaki svetujejo tako delavcu kot delodajalcu. Zunanja institucija na osnovi pogovorov z zavarovancem in delodajalcem pripravi poročilo, v katerem navede, kakšno poklicno rehabilitacijo predlaga za zavezanca ter kdo, kje in kako bi jo izvedel.

Poročilo strokovne institucije nato obravnava invalidska komisija.
Tako je. Invalidska komisija poda izvedensko mnenje, sledi razvrstitvena odločba, s katero se zavarovancu prizna pravica do poklicne rehabilitacije. Največ zavarovancev, ki se poklicno rehabilitirajo, je razvrščenih v drugo kategorijo invalidnosti. Na osnovi pravice, ki jo zavarovanci dobijo z odločbo, nato sklenemo tripartitno pogodbo med zavodom, delodajalcem in zavarovancem. Ta pogodba prekrije pogodbo o zaposlitvi. Zavod se zaveže, da bo poravnal stroške poklicne rehabilitacije (šolnino, učne pripomočke, potne stroške itd.) ter izplačeval nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije. Delodajalec se zaveže, da bo zavarovancu omogočil poklicno rehabilitacijo in mu ponudil primerno delo. Zavarovanec pa se zaveže, da bo izpolnjeval svoje obveznosti v postopku rehabilitacije.

Kaj pa se zgodi, če jih ne? Če denimo ne študira prizadevno ali če ni dovolj nadarjen?
Zavod sproti spremlja potek poklicne rehabilitacije. Vsakih šest mesecev preverja tudi, ali zavarovanec redno izpolnjuje svoje učne oziroma študijske obveznosti. Če jih zaradi objektivnih težav ne more izpolniti pravočasno, mu lahko zavod z aneksom k pogodbi podaljša čas rehabilitacije. Zavezancev, ki bi imeli neodgovoren odnos do rehabilitacije in bi zanemarili svoje obveznosti, je malo. Takšni zavarovanci morajo sredstva, vložena v rehabilitacijo, zavodu vrniti. Poleg tega pa jim na podlagi pridobljene invalidnosti ne pripadajo nobene pravice iz invalidskega zavarovanja.

Ljudje se velikokrat čudijo, zakaj je nekdo za določeno zdravstveno stanje dobil tretjo ali drugo kategorijo invalidnosti, nekdo drug pa ne.
Invalidnost se ugotavlja glede na delo, ki ga zavarovanec opravlja. Bolečine v križu so za delavca v proizvodnji, ki mora dvigovati težka bremena, velik hendikep, za pisarniškega delavca pa ne, saj lahko svoje delo opravlja sede in brez fizičnih naporov.

Ko se zavarovanec poklicno rehabilitira, ga mora njegov delodajalec ponovno zaposliti. Nastajajo pri tem kakšni problemi?
Dandanes posamezni delodajalci razmišljajo samo o tem, kako bi se invalidnega delavca čim hitreje rešili. Interes za poklicno rehabilitacijo njihovih delavcev je pri njih majhen. Raje začnejo postopek pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, češ da zanj nimajo ustreznega delovnega mesta. Na osnovi pogovorov in svetovanja pa marsikateri delodajalec vendarle spozna, da mu lahko invalidni delavec po poklicni rehabilitaciji koristi. V takšnih primerih se delavec po rehabilitaciji lažje ponovno vključi v delo in kolektiv.
Seveda pa takoj, ko zavarovanec konča rehabilitacijo (denimo ko maturira ali diplomira), pridobi začasno nadomestilo v breme delodajalca. Posledično delodajalec hitreje najde primerno delovno mesto zanj.

Očitno je to najbolj kritična točka celotnega postopka poklicne rehabilitacije.
Zagotovo. Najbolje je v primerih, kjer so odnosi med zavodom, delavcem in delodajalcem že na začetku rehabilitacije popolnoma razjasnjeni. V takšnih primerih problemov z zaposlitvijo rehabilitiranih delavcev ni. Več problemov je, ko gre za male delodajalce, ki imajo samo nekaj zaposlenih. Vsekakor pa je za delavca najbolje, če ohranja dobre odnose s svojim delodajalcem, ker pri njem po rehabilitaciji najlažje dobi delo.

Zavod sofinancira tudi prilagajanje delovnega mesta za invalidne delavce?
Gre za delavce z II. oziroma III. kategorijo invalidnosti, ki so pridobili pravico do premestitve. Za te delavce mora delodajalec najti primerno delovno mesto (v našem primeru denimo za delavca z bolečinami v križu, ki ne sme dvigniti več kot pet kilogramov). Ko zavod delodajalca obvesti o dokončnosti odločbe, mu istočasno pošlje dopis, da mu lahko sofinancira prilagoditev novega delovnega mesta za invalida in usposabljanje invalida za delo na novem delovnem mestu. Vendar pa delodajalci to priložnost zelo redko izkoristijo. Očitno mnogi preveč razmišljajo o tem, kako bi se invalidnega delavca čim prej rešili, namesto da bi razmišljali, kako naj mu prilagodijo delovno mesto, da bo ponovno dosegal pričakovane delovne rezultate.
Delodajalcu lahko zavod sofinancira stroške prilagoditve prostorov in delovnih sredstev največ do 10-kratnika povprečne plače v Sloveniji. Torej ne gre za majhne zneske, vendar večina delodajalcev tega ne izkoristi. Če delodajalec da vlogo za subvencioniranje prilagoditve novega delovnega mesta za invalida, kot tudi potrebo po njegovem usposabljanju, o tem poda dopolnilno mnenje pristojna invalidska komisija po predhodnem ogledu delovnega mesta.

Najbolj pogost način poklicne rehabilitacije je izobraževanje
Največ zavarovancev – delovnih invalidov, ki se poklicno rehabilitirajo, se šola. Konec lanskega leta je bilo v Sloveniji na poklicni rehabilitaciji 282 zavarovancev. Največ zavarovancev se rehabilitira z izobraževanjem za peto in sedmo stopnjo izobrazbe. Po starostni strukturi je med njimi največ starih od 30 do 40 let. Okoli dve tretjini je moških, tretjina pa žensk.
Strokovnim delavcem ZPIZ je z intenzivnim delom v zadnjih letih uspelo med zavarovanci povečati zanimanje za poklicno rehabilitacijo. Razveseljivo je dejstvo, da že nekaj let narašča število invalidov, ki se odločijo za poklicno rehabilitacijo s prilagoditvijo delovnega mesta.

Tomaž Kšela

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!