Iz Delavske enotnosti, št. 25, leto 2017: Alkoholizem v delovnem okolju

»Alkoholizem je v delovnem okolju velik problem, ker negativno vpliva na zdravje zaposlenih in njihovo produktivnost,« v svojem članku Alkoholizem v delovnem okolju ugotavlja strokovnjak primarij profesor doktor Marjan Bilban, specialist medicine dela, prometa in športa, predstojnik centrov za medicino dela in centra za medicino športa Zavoda za varstvo pri delu. Z njegovim dovoljenjem povzemamo velik del njegovih misli in ugotovitev o tem perečem in zelo razširjenem pojavu.

Spremenjeno vedenje delavcev, ki ga povzroča alkohol zaradi prizadetosti presoje, zmanjšane pazljivosti, oslabljenih refleksov in podobnih pojavov ,lahko privede do nepopolnega in nepravilnega izvajanja delovnih nalog, napak, nezgod in poškodb, to pa do zdravstvenih okvar in delovne nezmožnosti. Odvisniki od alkohola ne morejo delati na pomembnejših in odgovornih nalogah in niso sposobni dolgotrajneje obdržati dela, zato je zanje značilno pogosto menjavanje dela, izguba dela in izostanek z dela. Ta pri alkoholikih za kar 40 odstotkov presega izostanke nealkoholikov.

Negativne posledice škodljivega pitja alkohola na zdravje delavca so raznovrstne, od somatskih, psihičnih do socialnih, in vse vplivajo na oceno delazmožnosti – invalidnosti ali preostale delazmožnosti. Pri alkoholikih naj bi bil utemeljen razlog za bolniški stalež le objektivno poslabšanje somatske simptomatike, alkoholna psihoza in čas zdravljenja odvisnosti. Akutna opitost alkoholika je eden od simptomov alkoholne bolezni, ki lahko zahteva začasno oceno delazmožnosti, vse dokler se ne izvede ustrezno zdravljenje in rehabilitacija. Pri oceni stopnje prizadetosti ali alkoholikove trajne nezmožnosti za delo se upoštevajo rezultati gastroenterološke, kardiološke, nevrološke in psihiatrične diagnostike. Niso redki alkoholiki s tipičnimi malignimi obolenji npr. jezika, žrela, grla ali pljuč, pa tudi gastrointestinalnega trakta. Pri teh in zaposlenih z razvitimi hudimi posledicami pitja, kot so jetrna ciroza, koagulopatija, encefalopatija, varice požiralnika, dekompenzirana alkoholna kardiomiopatija in druge, se najpogosteje odločajo za potrditev splošne nesposobnosti za delo oz. invalidsko upokojitev.

 

Spoštovanje hišnega reda

Veliko vlogo pri reševanju problematike uživanja alkohola in/ali prepovedanih drog v delovnem okolju ima tudi služba, ki skrbi za varnost objektov in premoženja, saj je zadolžena za izvajanje nadzora nad vsemi dogajanji na varovanem objektu, torej tudi nadzora nad obnašanjem in vedenjem zaposlenih. Zmanjševanje tveganj se začne že pri sami vzgoji zaposlenih in vzpostavljanju pravil obnašanja na varovanem objektu, ki so navadno zapisana v hišnem redu. Vnos in uživanje alkohola in/ali prepovedanih drog morata biti strogo prepovedana, vsaka zloraba pa najstrožje sankcionirana. Vsaka izjema oz. odstopanja od hišnega reda lahko pomenijo zlorabo zaupanja podjetja, kar dolgoročno prinaša negativne posledice.

 

Alkohol in delo

Škodljiva raba alkohola ali celo odvisnost od alkohola ter uživanje prepovedanih drog ali celo odvisnost od drog napravi največ materialne škode na področju dela. Takšni delavci so vir slabe kakovosti izdelkov, nizke storilnosti, nesreč z materialno škodo, poškodb pri delu, nesporazumov in prepirov ter še vrste drugih motenj.

Pri nekaterih se ta hiba pokaže zelo hitro, pri drugih nastaja zelo počasi; nekateri alkoholiki lahko ohranijo dobre delovne navade tudi še tedaj, ko postajajo zaradi bolezni vedno manj sposobni za delo.

Po ocenah je v delovnem okolju med osem in 14 odstotkov odvisnih od alkohola. Alkoholizem, ki moti delovni proces, se ne razvije čez noč. Nagnjenost k alkoholizmu lahko opazimo pri zaposlenih, ki v prostem času prekomerno in neprimerno pijejo, posebno v okoliščinah, ki so potencialno nevarne ali v katerih obstaja nevarnost za pojav škodljivih posledic takega pitja. Sem spada pitje pred delovno izmeno, v času pavze ali tudi v delovnem času, prekomerno pitje po zaključku delovnega časa, ob različnih socialnih dogodkih, proslavah …

 

Nealkoholik pije, ker se je tako odločil, ker mu to pomeni užitek, ker je to družbeno sprejemljiva oblika obnašanja. Alkoholik pa pije, ker je odvisen, ker brez alkohola ne more funkcionirati, ker brez alkohola v velikem deležu tudi ne more delati. Pogosto se dogaja, da vrsto let živimo in/ali delamo z alkoholikom, pa si nihče ne upa ali ne more tega povedati in ukrepati.

 

Pogosto in intenzivno opijanje v prostem času, ne le na delovnem mestu, ima lahko dolgoročne učinke na delazmožnost zaposlenega in povzroča absentizem, zmanjšano delovno učinkovitost, ima negativni vpliv na mentalni proces odločanja, na socialne odnose, na produktivnost, ki vključuje tudi podaljšanje ali zavlačevanje delovnega ciklusa, neustrezno izvedbo, zanemarjanje podrobnosti, slabšo kakovost dela, znižanje količine dela, pogoste napake …

Na delovnem mestu pride do hudih težav, ko alkoholik ne more več prikrivati svoje bolezni z raznimi mahinacijami. V začetku gre za manjše prekrške delovne discipline, kot je npr. zamujanje na delo, ali lažje poškodbe. Izgublja interes za svoje delo, izgublja kreativnost, delo opravlja zgolj rutinsko, površno, menja razpoloženje od nezainteresiranosti do agresivnosti. Kasneje začne piti tudi na delu. Prihaja do pogostih izostankov z dela, pogostega kratkega bolniškega staleža, pa tudi do hujših nezgod na delovnem mestu in zmanjšane delazmožnosti.

Pri številnih nastopi tudi invalidnost.

Vodilni niso zadovoljni z delom in obnašanjem svojega delavca, alkoholik ni zadovoljen s svojim manjšim dohodkom in statusom v delovni organizaciji.

Alkoholizem se ne pojavlja le med delavci v proizvodnji, lahko prizadene vse sloje in poklice.

Razloge, da je med nekaterimi poklici večja verjetnost zlorabe alkohola, lahko najdemo med naslednjimi okoliščinami:
• možnost pitja na delu
• socialni pritiski pitja na delu
• separacija od normalnega socialnega in seksualnega odnosa (mornarji, potniki)
• manj nadzora nadrejenih
• visoki ali nizki osebni dohodki
• nesporazumi s kolegi
• naporno in/ali stresno delo
• zaposlitev oseb, ki so že potencialni alkoholiki …

 

Kakšni so znaki, da nekdo jemlje psihoaktivne substance?

Psihoaktivne substance lahko vplivajo na telo in možgane na več različnih načinov. Lahko spremenijo način razmišljanja posameznika, njegove zaznave in čute, to pa lahko vodi do zmanjšanja koncentracije in slabih odločitev. Poleg tega zloraba mamil privede do splošnega zanemarjanja zdravja, kar lahko vpliva na kakovost posameznikovega dela.
Nekateri zunanji znaki zlorabe psihoaktivnih substanc so lahko: nenadne spremembe razpoloženja, nenavadna razdraženost ali agresija, nagnjenost h konfuznosti, nenormalna nihanja v koncentraciji in energiji, slabši učinek pri delu, zamujanje, več kratkotrajne odsotnosti zaradi bolezni, poslabšanje odnosov s kolegi, strankami in nadrejenimi, nepoštenost in kraja (zaradi potrebe po ohranitvi drage razvade)
Seveda to niso nujno zanki zlorabe psihoaktivnih substanc, za naštetimi simptomi so lahko tudi druge stvari, npr. stres.

 

Na pitje na delovnem mestu torej vpliva niz dejavnikov, ki so vezani na vrsto dela in medčloveške odnose. Delo, ki je neprijetno, izolirano ali prezahtevno, kjer je nizka avtonomija na delu, pomanjkanje poslovne kompleksnosti, pomanjkanje kontrole pogojev dela, in še marsikaj lahko prispeva k pitju alkoholnih pijač. V našem okolju pogosto veljajo stereotipi, da se težko fizično delo ali delo v slabih vremenskih pogojih ne more opravljati brez pomoči alkohola. Povečano pitje alkoholnih pijač je lahko tudi posledica poklicnega stresa v delovnem okolju in splošno sprejetega mnenja, da nam alkohol pomaga umiriti se. Poklici, kjer se pitje alkoholnih pijač pojavlja pogosteje in so zato visoko rizični poklici za razvoj alkoholizma, so: natakarji, hotelski delavci, mornarji, trgovci, novinarji, zdravniki, odvetniki, policisti …

Mnenja, kje je alkoholizma več, bodisi med fizičnim delavci bodisi med uslužbenci, so deljena, dejstvo pa je, da fizični delavci, ki pijejo, popijejo večje količine alkohola kot uslužbenci, ki tudi prekomerno uživajo alkohol.

Vloga delodajalca

Delodajalci običajno ne vedo, kaj storiti z opitim delavcem ali delavcem pod vplivom psihoaktivnih drog, in še manj, kaj z odvisnikom od alkohola ali drog. Pogosto si zatiskajo oči pred to problematiko in zaposlujejo tudi take delavce, ki imajo zaradi uživanja psihoaktivnih snovi že resne posledice. Ko pa so postavljeni pred dejstvo, delavca odpustijo ali iščejo pomoč v medicini dela. Na zdravljenje običajno ne pomislijo, ker ga preslabo poznajo oziroma ker menijo, da ni dovolj uspešno ali pa da ga njihov delavec ne potrebuje. Delavca pošljejo na preventivni zdravstveni pregled in nato pričakujejo odrešitev od medicine dela.

 

Delodajalec naj poišče podporo

Vsak osveščen delodajalec se zaveda, da je podpora delavcev ključna za kakršnekoli pozitivne ukrepe, zato se bo posvetoval z zaposlenimi, s predstavniki sindikata, zaupnikom za varnost in zdravje pri delu, svetom delavcev in strokovnjaki. Zlasti je potrebno angažirati tudi zdravnika, specialista medicine dela.
Delodajalca lahko spodbudimo tudi k razmisleku o povečanju osveščenosti delavcev o zlorabi psihoaktivnih substanc na različne načine (seminarji, skupinska srečanja …). Mogoče je smiselno tudi šolanje nadzornikov za spoznavanje znakov zlorabe psihoaktivnih substanc. Vedeti morajo, kako prepoznati znake zlorabe, kako ukrepati, če sumijo oziroma ugotovijo zlorabo, in kako, če se kak delavec obrne nanje s težavo. Zelo učinkovito je lahko spodbujanje tistih s težavami, naj si najdejo pomoč. Pri tem je treba biti pozoren, da mora biti vsako priznanje odvisnosti zaupno, razen kadar je odvisnik kršil zakon. V tem primeru ga je potrebno prijaviti pristojnim službam. Delodajalci se morajo tudi zavedati, da je treba delavca s težavami takoj premestiti z nevarnega dela na drugo delovno mesto. Prekinitev delovnega razmerja naj bo zadnji možni ukrep.

 

Če se na pregledu ugotovi, da je potrebno zdravljenje, dobita delavec in njegov izbrani zdravnik ustrezno sporočilo oziroma napotilo. Če zaradi bolezni za delo ni zmožen, bi se res moral zdraviti, kajti sicer izgubi pravico do bonitet zdravstvenega zavarovanja (bolniški stalež). Ker ne dobi pozitivnega zdravniškega spričevala in torej ne more delati, bi moral izgubiti delo. Če pa poleg diagnoze odvisnosti od alkohola in/ali drog ne ugotovimo nobene od takih posledic, zaradi katerih ne bi bil zmožen za delo, dobi izvid, da je za delo (pri katerem ni ogrožena njegova ali varnost sodelavcev) zmožen.

Alkoholiziranost na delu namreč ni medicinska kategorija (razen v primeru nevarne zastrupitve z alkoholom), ampak je stvar reda in discipline. Delodajalci si pogosto pomagajo z odločbo, s katero delavcu – odvisniku od alkohola odredijo obvezno zdravljenje.

Če v delovni organizaciji želijo delavcu – odvisniku od alkohola in/ali drog, dobro, mu morajo ob hujši kršitvi izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V sklepu napišejo, naj se zaradi zasvojenosti z alkoholom in/ali drogami posvetuje z zdravnikom oziroma naj se gre zdravit. Če bo upošteval njihova navodila, mu bodo brezpogojno kazen lahko spremenili v pogojno. Tak delavec bo motiviran za zdravljenje, saj mu to prinaša rešitev. To je najbolj običajen in zelo uporaben trenutek za začetek zdravljenja. Vedeti moramo, da dokler ga zaposlenost še skrbi, še obstaja možnost za rehabilitacijo.

Ocena delazmožnosti alkoholika

Občutljive odnose med človekom, njegovo boleznijo in njegovo delovno sposobnostjo ter obete za uspešno delovno rehabilitacijo in za druge oblike resocializacije ilustrirajo tri vrste specifičnih ovir za rehabilitacijo: predbolezenske ovire, primarne (bolezenske) ovire in sekundarne ovire.

Predbolezenske ovire so tisti dejavniki pri bolniku samem in v njegovem okolju, ki delujejo že davno pred prvimi opaznimi znaki bolezni in ki že takrat vplivajo na socialno in delovno prilagojenost. Sem štejemo splošne družbene razmere, v katerih živi bodoči bolnik, njegovo socialno in delovno prilagodljivost, inteligentnost, šolsko in poklicno izobrazbo ter morebitno telesno prizadetost. Posebno pomemben dejavnik pa je njegova predbolezenska osebnostna struktura. Če so našteti dejavniki ugodni, pomenijo dobre možnosti za uspešno rehabilitacijo. Predbolezenske ovire torej niso v neposredni povezavi z boleznijo, vendar pa pomembno določajo bolnikovo doživljanje svoje bolezni in njegove možnosti pri njenem premagovanju, pri delovni rehabilitaciji in pri resocializaciji nasploh.

Primarne ovire za rehabilitacijo so tisti dejavniki, ki so v neposredni zvezi z boleznijo samo. V glavnem so to psihopatološke motnje, njihov potek, trajanje, intenzivnost in njihovo zdravljenje. Ustrezno in uspešno zdravljenje duševne motnje je torej dejavnik, ki je zelo pomemben, čeprav ne edini, za delovno in socialno rehabilitacijo.

Sekundarne ovire, ki preprečujejo uspešno rehabilitacijo, so posredne posledice duševne ali telesne bolezni. Sem spadajo hospitalizem in maladaptivne reakcije na bolezen ter bolnikova nemoč pri obvladovanju psiholoških, socialnih in drugih problemov, s katerimi se sooča med okrevanjem že v bolnišnici, pozneje pa še bolj v svojem okolju. Tradicionalna bolnišnica s pomanjkljivimi spodbudami ali do bolnika na eni strani brezbrižno, na drugi strani pa prezahtevno ali celo sovražno okolje, s katerim se sooča po hospitalizaciji, je »idealen« vir za sekundarne ovire. Kažejo se v bolnikovi pasivnosti, stanju brez pravih interesov ter v pozabljanju in opuščanju mnogih socialno in poklicno pomembnih znanj in sposobnosti. Okolje s pomanjkljivimi spodbudami pa ni edina ovira. Tudi okolje, iz katerega prihajajo zahteve, ki jim bolnik ni kos, je zanj lahko usodno in zato utegne reagirati na pretirane stimulacije z anksioznostjo ali celo s ponovitvijo bolezni. Tako npr. med drugim lahko učinkuje zahteva, da naj se bolnik, ki tega objektivno ne zmore, zaposli na prejšnjem zahtevnem delovnem mestu.

Psihične spremembe alkoholika vplivajo na delovno zmožnost že v zgodnji fazi pitja, še posebej za delo na diferenciranih ali odgovornih nalogah. Zaradi pitja alkohola slabijo intelektualne in funkcije pomnjenja, kar ovira načrtovanje, kreativnost in odgovornost na delu.

 

Invalidska upokojitev pomeni za alkoholika pravzaprav trajno nezmožnost za polno rehabilitacijo – torej pri njem ne bo mogoče doseči zadovoljive stopnje realnega samospoštovanja, kar pomeni permanentno povratništvo. Zato je vprašanje upokojitve pravzaprav vprašanje alkoholikove ozdravitve. Raziskave kažejo, da je bilo kar 40 odstotkov alkoholikov upokojenih, ne da bi bili pred tem napoteni v obravnavo k alkohologu.

 

Upoštevati moramo vrsto podzavestnih, pa tudi zavestnih mehanizmov, kadar človek ne doživlja več dela kot nekaj pozitivnega ali osrečujočega, ampak mu postane hudo breme. To se hitro zgodi pri duhamornih, težaških in slabo plačanih delih, ki človeka telesno in duševno izčrpavajo. Ob tem so zelo pomembni tudi drugi dejavniki, npr. stanje na trgu delovne sile, nezaposlenost, gospodarske krize, družinske težave, vojni dogodki, emigracija itd. V soigri teh dejavnikov in človekove osebnostne naravnanosti lahko tako nastajajo mehanizmi bega v bolezen ali bega od dela oziroma iskanje (ali celo izsiljevanje) pravic iz zavarovanja.

Diagnoza »sindrom odvisnosti od alkohola« sama ne zadostuje za potrditev nezmožnosti za delo. Zato je alkoholik zmožen za delo, razen če so nastale take komplikacije osnovne bolezni, da zaradi njih ne more več delati. Zdravniki in laiki pogosto zamenjujemo pojme pijanosti – alkoholizma oz. pijan človek – alkoholik. Vsak pijan človek še ni alkoholik in alkoholik je lahko tudi trezen. Zadrego še povečuje dejstvo, da je pijanost različno intenzivna in ob višjih koncentracijah v krvi pomeni nevarno zastrupitev. Biti pod vplivom alkohola na delu (če ne gre za hudo zastrupitev) ni medicinska kategorija, ampak stvar delovnega reda v organizaciji.

Rizičnost posameznih zaposlitev

Alkoholizem in kronične spremembe sčasoma lahko privedejo do različnih težav v komunikaciji med alkoholikom in njegovim okoljem in končno do asocialnega in antisocialnega obnašanja. V napredovalih primerih alkoholizma spremembe obnašanja lahko spominjajo na sociopatsko obnašanje. Spremembe obnašanja nastopajo počasi in nezaznavno in z leti napredujejo. Ko pride do izrazitih motenj obnašanja, je alkoholik lahko nesposoben za opravljanje določenih del (delo z denarjem, v izobraževanju in varstvu ipd). V teh primerih je potreben bolniški stalež vse do ocene na invalidski komisiji oz. do zdravljenja in rehabilitacije. Tak primer so uslužbenci vojske, osebnostno spremenjena oseba ne izpolnjuje pogojev za delo v nobeni vojaški in civilni službi, ki je povezana z vojsko ali paravojaškimi nalogami (dostopnost orožja in informacij, pomembnih za lastno in skupno varnost …).

Prav tako v policiji, kjer je kot v vojski alkoholizem še posebej prisoten (zaradi narave njihovega dela), vendar pogosto prikrit. Vsi ti delajo pogosto v težkih pogojih, kjer je pojačana anksioznost ali je prisoten strah, in je razumljivo, da so ogroženi del populacije.

Posebna kategorija alkoholikov so delavci na visokih položajih, ki lahko manipulirajo s svojim delovnim časom; težko se odločajo za zdravljenje, njihove družine pa alkoholizem skrivajo, ker ga doživljajo kot sramoto.

Zelo občutljiva populacija so poklicni vozniki, kjer je alkoholizem ozko povezan z njihovim poklicem, kajti če so ocenjeni za nezmožne za svoje delo, izgubijo tudi svoj poklic in status.

Duhovniki so posebna kategorija, ti redno uživajo alkohol pri opravljanju svojega služenja. Zaradi svojega položaja se zelo težko odločajo za zdravljenje, na katerega skoraj vedno prihajajo prepozno. Poseben problem je njihovo vzdrževanje abstinence oz. sprejetost uporabe nealkoholne pijače ob obredih.

Velik problem je tudi alkoholizem zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja. Njihov alkoholizem se pogosto prepleta še z drugimi odvisnostmi, npr. tabletomanijo, kajti pomirjevala (pa tudi poživila, op. a.) so jim zelo lahko dostopna.

Raje se upokojijo, kot da bi se zdravili zaradi alkoholizma, zdravijo se le zaradi vzporednih bolezni in ne zaradi osnovne bolezni -alkoholizma. Posebno vprašanje, ki se pojavi pri teh poklicih, je tudi zgled, ki naj bi ga postavljali. Kako naj alkoholik zdravi druge ljudi, tudi alkoholike, in kako toleranten odnos ima do njihovega pitja?

Urejanje odnosov v delovnem okolju med zdravljenjem odvisnosti

Za duševno zdravje je bistvenega pomena to, da smo sposobni delati. Če lahko delamo, to pomeni, da zmoremo prenašati določene napore, obveznosti in odgovornosti. Če delamo, aktivno prispevamo k življenju. Nekaterim delo pomeni tudi veliko več kot le obveznost in so pri delu tudi zelo ustvarjalni. Zato je urejanje odnosov v delovnem okolju tudi eden od ciljev zdravljenja odvisnosti. Pri zasvojenem človeku se odnos do dela lahko zelo močno spremeni. Nekateri zaradi pitja čez vikend podaljšajo odsotnost še na ponedeljek. Da ne bi bilo odtegnitvene krize, lahko zasvojen človek pije že zjutraj pred delom ali med delom jemlje pomirjevala. Nekateri odhajajo z delovnega mesta, ko to ni dovoljeno, da pridejo do potrebnega alkohola. Če jim delo veliko pomeni, poskušajo nadoknaditi čas, ki so ga porabili za pitje, tako, da delajo preko delovnega časa in ob prostih dnevih. Nekateri, ki so že postali odvisni in so izgubili svojo delavnost, so postali zelo lagodni.

Med odvisnimi so lahko tudi vrhunski strokovnjaki v svojem poklicu, a se nikoli ne da predvideti, kdaj bo zaradi odvisnosti prišlo do napake pri njihovem delu.

Bistvo problematike odvisnosti na delovnem mestu je, da se na odvisnega človeka ne da zanesti in da obstaja velika možnost napak, nesreč in škode zaradi vpliva alkohola ali odtegnitvene krize. Zato problem odvisnosti v delovnem okolju ni zasebna zadeva, ampak se tiče tudi delovne organizacije, sodelavcev in strank.

Pacienti, ki se zdravijo zaradi odvisnosti, imajo v zvezi z zdravljenjem enake pravice kot pri zdravljenju vseh drugih bolezni, med drugim pravico do izbire zdravljenja in pravico do zasebnosti. Terapevti so pri zdravljenju dolžni varovati pacientove podatke kot poklicno skrivnost in pacinetov ne smejo siliti v nekaj, česar nočejo sprejeti.

V procesu zdravljenja tako naletimo na trčenje interesov delovnega okolja in pravice do zasebnosti pacientov.

V določenih razmerah je potrebno ravnati po veljavni zakonodaji (zakon o voznikih, zakon o delovnih razmerjih, kazenski zakonik …), ki zahteva jasne in odločne ukrepe delodajalca (preverjanje alkoholiziranosti na delovnem mestu, zdravstveni pregledi za oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za opravljanje določenega dela …). Pri tem je delodajalec seznanjen z zdravstvenim stanjem zaposlenega in mu lahko predlaga, da se odloči za zdravljenje odvisnosti. V številnih drugih primerih pa se zaposleni odloči za zdravljenjem pod pritiskom bližnjih oseb in ne želi, da bi za njegove težave izvedel delodajalec.

Veliko odvisnih se boji, da bi informacija o zdravljenju odvisnosti lahko postala razlog prekinitve delovnega razmerja ali za zasmehovanje in šikaniranje v delovnem okolju. Učinkovita možnost za spremembo je, da se odvisen človek, ki se zdravi, pogovori s predstavnikom delodajalca in terapevtom o tem, kakšne so bile posledice odvisnosti na delovnem mestu, kako to popraviti in kako zagotoviti delodajalcu, da se bo lahko po zdravljenju zanesel na zdravljenca. Potrebno se je pogovoriti tudi o tem, ali je delovno okolje korektno do zdravljenca, da mu sodelavci ne ponujajo alkohola in da ga zaradi zdravljenja ne zasmehujejo.

Za nekatere paciente pa je bolje, da delodajalec ne ve za njihovo zdravljenje, ker zdravljenja odvisnosti ne bi razumel kot nekaj dobrega za delovno mesto. To je »narobe svet«; dokler je zaposleni pil, je bil za delovno organizacijo v redu, ko pa bi se zdravil in nehal piti, bi veljal za problem.

Stališče terapevtov je, da priporočajo vrnitev na delovno mesto čim prej po vzpostavitvi stabilne abstinence in izboljšanju laboratorijskih izvidov –  seveda ob jasno postavljenih pogojih delodajalca, ob upoštevanju zakonskih predpisov oz. zahtev za določena delovna mesta in ob vključitvi v eno od oblik strokovne pomoči, kjer je možno preverjati uspešnost izvajanja priporočil.

Zloraba alkohola/drog in delazmožnost alkoholikov (tuje izkušnje)

Po svetu se strinjajo, da se je potrebno lotiti problema odvisnosti od alkohola in drog na delovnem mestu, saj zloraba substanc dokazano povečuje stroške delodajalca in države zaradi zmanjšane produktivnosti, povečanih stroškov zdravstvene blagajne, večjih stroškov policije in drugih represivnih organov ter drugih neposrednih stroškov, kot so prezgodnja umrljivost – kar 11 odstotkov smrtnih žrtev nezgod na delovnem mestu naj bi bilo pod vplivom alkohola, poškodbe – prav tako podatki kažejo, da je bilo okrog 16 odstotkov poškodovanih na delovnem mestu alkoholiziranih, kar 35 odstotkov pa tveganih pivcev.

Evropska listina o alkoholu določa, da imamo vsi ljudje pravico, da smo v družinskem, družabnem in delovnem okolju zavarovani pred nezgodami, nasiljem in drugimi negativnimi posledicami, ki jih povzroča uživanje alkohola. Države, ki so sprejele listino, tudi Slovenija, so dolžne pripraviti in izvajati takšno zakonodajo, ki bo kar najbolje zagotovila izvajanje te pravice.

V delovnem okolju naj bi torej dosegli, da ne bi prihajalo do nezgod, nasilja in drugih škodljivih posledic rabe alkohola. To je resno vprašanje, s katerim se v bolj razvitih okoljih ukvarjajo že desetletja. Pri tem sistematično ugotavljajo ekonomsko škodo, povezano z alkoholom, posledice dostopnosti alkohola na delovnem mestu, vpliv sodelavcev, ki uživajo alkoholne pijače, in tudi bolj specifične teme, kot je samoocenjevanje pivskih navad pri uspešnih moških itd. Seveda moramo pri tem imeti načrtovano alkoholno politiko, pri kateri moramo najprej odgovoriti na vprašanje dostopnosti alkoholnih pijač na delovnem mestu.

Začasne prilagoditve oz. omejitve na delovnem mestu se dotikajo področij, kjer je pod vprašajem varnost zaposlenega ali oseb v njegovi okolici in/ali je zahtevana visoka raven pozornosti. To zajema vožnjo motornih vozil, upravljanje težke mehanizacije, ravnanje z nevarnimi kemikalijami, izpostavljanje zaposlenega stresnim razmeram ali novim delovnim nalogam, razen če je vpeljan postopen prehod in pod kompetentnim nadzorom. Dovoljena oz. priporočena naj bi bila tudi določena mera prožnosti delovnega časa za udeleževanje terapevtskih seans (ki se jih zaposleni običajno udeleži izven delovnega časa), aktivno iskanje potencialno problematičnih situacij na delovnem mestu, dovolj časa naj bi bilo namenjeno za postopno izboljšanje morebitne slabe storilnosti zaposlenega.

Pomaga, če so ukrepi dokumentirani pisno, prav tako tudi načrt poklicne rehabilitacije do polne poklicne zmogljivosti. Tudi menjava izmene v dnevno je dobrodošla zaradi večje možnosti nadzora zaposlenega. Nekateri poklici, kot so natakar, hostesa ali animator, so bolj izpostavljeni alkoholu in imajo tako zaposleni večjo verjetnost za recidiv in so tako za alkoholika pogosto nesprejemljiva delovna mesta.

Zaposleni, ki je odvisen od alkohola, predstavlja varnostno tveganje zase in za sodelavce. Tveganje se lahko zniža, če se omeji dostop alkohola na delovnem mestu, omogoči nenapovedane kontrole alkoholiziranosti in spodbujanje zaposlenega k udejstvovanju pri podpornih skupinah (AA, itd.).

Fizična sposobnost oz. delazmožnost zaposlenega za delo je dolgo časa neprizadeta, razen če pride na delovno mesto okajen ali ima že izražene znake kronične okvare organov zaradi škodljivega delovanja alkohola.

(Povzela M. M.)

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share