Iz Delavske enotnosti, št. 33, leto 2017: Novo vodstvo – nove prioritete

V Cankarjevem domu v Ljubljani je v sredo, 4. 10. 2017, potekal 8. kongres ZSSS. Delegati najmočnejše in najbolj množične sindikalne centrale v Sloveniji so sprejeli poročilo o delu ZSSS od leta 2013 do 2017, program ZSSS za naslednje mandatno obdobje in resolucije kongresa. Na tajnih volitvah so za predsednico ZSSS so izvolili Lidijo Jerkič, novi člani nadzornega odbora pa so Sonja Brandšteter, Ljubo Cvar, Branislav Dimič, Ivica Gnezda Šuligoj, Eva Krvina, Janja Škoda in Igor Tomše.

Nova predsednica je delegatom kongresa že predstavila tudi svojo ekipo izvršnih sekretarjev, ki jih bo predlagala v izvolitev članom predsedstva ZSSS na prvi seji po kongresu. V njej so Andreja Poje (ekonomska politika), Andrej Zorko (delovnopravna zakonodaja), Lučka Böhm (pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje ter varnost in zdravje pri delu), Sanja Leban Trojar (usposabljanje in informiranje) in Nina Štrajhar (finance).

 

 

Jerkičeva je glede na gospodarsko rast v Sloveniji napovedala tudi nove prioritete sindikalnega boja: namesto za ohranjanje delovnih mest se bo ZSSS v prihodnje odločno borila za odpiranje novih kakovostnih delovnih mest; boj proti kršitvam delovnopravne zakonodaje bo nadgradila z bojem za preprečevanje kršitev in preventivno delovanje; boj za ohranjanje pridobljenih pravic delavcev pa bo zamenjal boj za nove in dodatne pravice zaposlenih v zakonih in kolektivnih pogodbah.

 

Otvoritev s kulturnim programom

Kongres se je začel s kulturnim programom, v katerem je Katarina Juvančič ob spremljavi Dejana Lapajne zapela tri pesmi. Nato je kongres odprl predsednik ZSSS Dušan Semolič, nastopajoča pa sta izvedla Internacionalo.

 

Številni gosti iz Slovenije in tujine

Semolič je nato pozdravil delegate in goste kongresa. Med slednjimi so bili predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Milan Brglez, generalni sekretar Evropske konfederacije sindikatov Luca Visentini, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj, predsednica Konfederacije novih sindikatov Slovenije Neodvisnost Evelin Vesenjak, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam Jakob Počivavšek, Predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen, predsednik Zveze delavskih sindikatov Slovenije Solidarnost Roman Šuen, predsednik Slovenske zveze sindikatov Alternativa Zdenko Lorber, sekretarka Ekonomsko-socialnega sveta Natalija Berlec, poznavalca in raziskovalca sindikalnega gibanja iz akademskih krogov Rastko Močnik in Miroslav Stanojevič, svetovalec predsednika Nemške zveze sindikatov Peter Seideneck, Marcus Müller iz Avstrijske zveze sindikatov, delegacija Zveze samostojnih sindikatov Bosne in Hercegovine na čelu s predsednikom Ismetom Bajramovićem, delegacija Unije svobodnih sindikatov Črne gore na čelu z generalnim sekretarjem Srdjanom Kekovićem, delegacija Zveze sindikatov Črne gore na čelu z generalnim sekretarjem Duškom Zarubico, delegacija Zveze samostojnih sindikatov Hrvaške na čelu s predsednikom Mladenom Novoselom, Salvatore Marra iz Generalne konfederacije dela Italije, Laura Santilli iz italijanske konfederacije delavskih sindikatov, delegacija Zveze sindikatov Makedonije na čelu z Ireno Ivanovsko, delegacija Konfederacije svobodnih sindikatov Makedonije na čelu z generalnim sekretarjem Zoranom Antovskim, delegacija Zveze sindikatov Republike Srbske na čelu s predsednico Ranko Mišić, delegacija Zveze samostojnih sindikatov Srbije na čelu s podpredsednikom Duškom Vukovićem, delegacija Združenega panožnega sindikata Neodvisnost Srbije na čelu s podpredsednikom Tomislavom Živanovićem. Posebej toplo je Semolič pozdravil kolege sindikaliste iz Furlanije-Julijske krajine, s katerimi je ZSSS skupaj s Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije pred 21 leti ustanovila Medregijski sindikalni svet Severovzhod Furlanije-Julijske krajine in Slovenije – Roberta Treua iz Generalne konfederacije dela Italije, Artura Pellizzona iz italijanske konfederacije delavskih sindikatov in Michela Bertija iz italijanske unije, vse iz Furlanije-Julijske krajine.

 

 

Semolič je pozdravil tudi Emilijo Grujić in Miodraga Pantovića iz evropskega projekta »Na poti k EU«, ki vsebinsko in finančno podpira delovanje Regionalnega sindikalnega sveta »Solidarnost«, ter Renata Založnika in Saša Ignjatoviča iz Delavske hranilnice.

Kot je dejal Semolič, so mnogi kongresu poslali pozdravna sporočila. Med njimi je bil tudi nekdanji generalni sekretar ZSSS Milan Utroša, ki je kongresu zaželel uspešno delo.

Semolič je spomnil tudi na sedemnajst nekdanjih članov najvišjih organov ZSSS, ki so preminuli v minulih petih letih. Delegati in gosti so spomin nanje počastili z enominutnim molkom.

Prvi od gostov je udeležence kongresa pozdravil Brglez, za katerega je Semolič dejal, da sodi med redke politike, ki so skupaj s sodelavci pokazali pripravljenost so sodelovanje pri reševanju problemov, na katere je opozarjala ZSSS.

 

»Če človek ve, od kod prihaja, ve tudi, kam bo šel«

Milan Brglez, predsednik državnega zbora, je po besedah Dušana Semoliča eden redkih politikov, ki je bil vedno pripravljen pomagati in bil na voljo sindikatom. Svoj pozdravni nagovor je začel s tem, da se na začetku svoje politične poti niti ni zavedal, kako pomemben je socialni dialog nasploh in kako težko je »karkoli pozitivnega storiti v naši družbi, ki je marsikdaj zamejena v številnih ozirih«. Vseeno je izpostavil dialog kot sredstvo doseganja »skupne stvari«, stvari, za katero se zavzema ZSSS – socialne države in za delavce, ki bi jih po njegovem morali imenovati delodajalci in ne delojemalci, ker delavci nimajo ničesar drugega, da bi dali, razen dela. Brglez je pohvalil razvoj države, ki je sindikatom dal pomembno mesto v socialnem dialogu, ki ga je treba upoštevati. Poudaril je še, da mu je lažje govoriti o tem, saj govori iz zakonodajne veje oblasti in se lahko distancira od neposrednega urejanja reči tudi v socialnem dialogu. »Če poslušamo in slišimo, se da zadeve narediti. Če se spoštujemo, še toliko bolj. Ni nujno, da se vedno strinjamo,« je dodal, a država mora iti v pravo smer, določeno že v ustavi, kjer je govor o socialni državi kot skupni vrednoti, v smeri transparentnosti in integritete.
Poudaril je, da se moramo soočiti s številni problemi, in izpostavil prekarno delo in zagotavljanje dobro plačanih ter dostojnih delovnih mest in njihovo ohranjanje.

Predsednik državnega zbora je napovedal še nadaljnje prenašanje sporočil sindikatov političnemu razredu, se zahvalil za povabilo, posebej predsedniku ZSSS Dušanu Semoliču ter novemu vodstvu ZSSS zaželel, da bi še naprej nadaljevalo po dosedanji poti in da bi skupaj premaknili stvari v smer, ki bo za vse dobra. »Če človek ve, od kod prihaja, ve tudi, kam bo šel,« je svoj nagovor zaključil Brglez.

 

Zgovoren film o delu in uspehih ZSSS

Udeleženci kongresa so si nato ogledali kratek, vendar zelo zgovoren film o največjih akcijah in dosežkih ZSSS v minulih 27 letih. O tega je 26 let zvezo vodil Semolič.

Nato je vodenje kongresa v svoje roke prevzelo delovno predsedstvo, ki so ga izvolili delegati. Za njegovega predsednika so izvolili Borisa Frajnkoviča, za člane pa Frančiško Ćetković, Matejo Gerečnik, Vesno Stojanovič in Frančiška Verka.

Udeležencem kongresa je nato spregovoril Dušan Semolič.

 

 

 

Preprosti cilji, zapletena pot

Dušan Semolič je svoj govor začel s tem, da je kongres za ZSSS vedno pomemben dogodek, tudi zaradi pomembnih odločitev, najbolj pa zaradi programa. ZSSS je »tako pomembna in tudi odgovorna organizacija«, da mora dati odgovor na vprašanje, kakšna naj bo naša družba v prihodnje, kakšna naj bo Slovenija v prihodnje. Človek, mlad ali star, »želi živeti dostojno življenje«; delo, vendar ne kakršnokoli, ampak relativno varno z dostojno plačo; zdravju prijazno delo; dostopno zdravstveno varstvo in dostopna šola, ne glede na bogastvo; človeka vredna starost in pokoj – ta pričakovanja so zelo preprosta, a poti do tega cilja so zelo težke, zavite in pogosto zelo krivične do delavca.

Spomnil je na zlasti dve težki obdobji za tukajšnje delavce in sindikate: obdobje takoj po osamosvojitvi, polno sanj in obljub, pa tudi denacionalizacije in uničenja tovarn, zaradi česar so najtežje posledice tiste tranzicije nosili delavci, čeprav so vsi opozarjali, da popravljanje starih krivic ne sme povzročati novih; zelo težko pa je bilo tudi obdobje zadnje krize od leta 2008, ko se je vsa teža neoliberalne politike, ki si je prilastila demokratične institucije, in reševanje kapitala, zvalila na delavca. »Žal obdobje neoliberalističnih idej še živi,« je poudaril.

 

Trije ilustrativni dogodki

Sedanji trenutek je predsednik ZSSS ilustriral s tremi dogodki: najprej energičnim, vitalnim in navdihujočim srečanjem Sindikata Mladi plus, ki združuje dijake, študente, mlade. Gre za mlade, ki verjamejo v ideje sindikalizma in ki so pokazali svojo moč in uspehe, tudi s predstavljanjem sindikalizma po slovenskih šolah, česar po njegovih besedah ni moč spregledati. »Preprosto dajo vedeti, da hočejo soodločati, ko se odloča o njih,« je pojasnil aktivno držo mladih sindikalistov.

Nadaljeval je s problematičnim srečanjem slovenskih menedžerjev v Portorožu, ki so se pričkali, ali so oni ali politiki zaslužni za sedanjo gospodarsko rast. Pri tem so povsem spregledali delavke in delavce, ki k temu prispevajo, omenili so jih le ob po njihovem previsokih stroških dela. Spomnil je, da za znižanje teh stroškov slovenski menedžerji še vedno predlagajo odpravo dodatka na delovno dobo, znižanje bolniških nadomestil in odpravo plačanega odmora za malico.

Kot izjemno vplivno organizacijo je izpostavil še obisk predstavnikov OECD v Sloveniji, ki so si s predlogi glede reformiranja sistema kolektivnih pogajanj, da bi postala pogajanja v podjetjih najpomembnejša, dovolili »direkten grob poseg gospodov na področje, kjer nimajo te pravice«. Ob tem je dolgoletni predsednik ZSSS spomnil, da OECD želi sistemsko zmanjšati moč sindikatov, saj so sindikati v podjetjih pogosto najmanj močni. OECD predlaga tudi uvedbo šolnin, znižanje minimalne plače, podaljšanje upokojitvene starosti na 67 let …

Duh neoliberalizma, vera v vsemogočni kapital in v dobičke sta še vedno izjemno močna, tega se je treba zavedati, sindikati kot edine delavske organizacije pa uresničitev teh ciljev ne smemo dopustiti. Glede predlaganega dviga produktivnosti je dodal, da so slovenski delavci že maksimalno produktivni, da morajo zanjo storiti več delodajalci s pripravo proizvodov z višjo dodano vrednostjo, z izboljšanjem organizacije dela in odnosov, ne pa z dvigovanjem norm in ustrahovanjem ter zapostavljanjem zdravja delavcev.

 

Bitka za višje plače

Problematika plač je v ospredju sindikalnih zavzemanj upravičeno, je dodal, to druži delavce po vsej Evropi in je prioriteta evropskih sindikatov. »Kdaj je pravi čas za delavske plače,« se je vprašal Semolič in nanizal stalne izgovore delodajalcev, da za delavske plače nikoli ni pravi čas. Ob tem je izpostavil težavno in podplačano delo v turizmu ob vse boljših rezultatih te panoge, podobno v trgovini, kjer so tudi uvedli deregulacijo poklicev. Ob tem delodajalci privabljajo delavce iz tujine, predvsem za to, da bi ohranjali nizke plače in dobičkonosnost v našem okolju, je poudaril.

Izpostavil je še težko in odgovorno ter mizerno plačano delo v domovih za ostarele. Ob tem se je dotaknil prizadevanj gasilskega sindikata za boljše vrednotenje dela gasilcev in odpravo plačnih anomalij, ki ilustrira dvoličen odnos politike do njih; pozval je k podpori sindikalnih aktivnosti SPGS.

Dotaknil se je še paradoksalnosti delodajalskih stališč ob v začetku leta predlaganem rednem dvigu minimalne plače, češ da bo to uničilo delovna mesta in odvrnilo kapital od vlaganj v Slovenijo. A do tega ni prišlo, nasprotno, dnevno želi kapital priti v Slovenijo, je dodal. »Kapital ima druge probleme, ne pa minimalno plačo,« je pojasnil, administrativne zahteve države, varovanje okolja, pomanjkanje kadra, ki zaradi mizernih plač pri nas odhaja v tujino. Narobe je, da ljudje za enako delo in enake proizvode v Avstriji ali Nemčiji delajo za dvakrat ali trikrat višje plače, zato je spopad za višje plače problem in težka bitka za vse sindikate in za celo Evropsko unijo. Ob tem je izpostavil še problem stroge davčne obravnave plač pri nas, saj »davkarija čaka v zasedi« na vsak dvig plač, kot da dokazuje, da se ne splača imeti višjih plač.

Problema prekarnosti ne bi smeli reševati z zniževanjem pravic delavcev, ki imajo zaposlitev za nedoločen čas. »Niti v sanjah ne smemo to dopustiti,« je poudaril, enako strogo moramo nastopiti proti uvedbi novega odpovednega razloga. Gre za izjemno zahtevno in konfliktno področje, saj gre za eksistencialna socialna vprašanja. Pohvalil je ustanovitev sindikata prekarnih delavcev v ZSSS, čeprav ima paradoksalen cilj, da se samoukine z odpravo prekarnega dela, pri katerem delodajalci stroške in tveganja prevalijo na delavko in delavca ter tako ustvarijo »stroj za dobiček«, ki ga po obrabi zamenjajo. Poudaril je, da se morajo sindikati približati prekarcem in jim pomagati, da se približajo sindikatom.

Živimo že v obdobju digitalnih tehnologij, je spomnil Semolič, in tudi tu ne smemo biti sindikati le opazovalci, ampak moramo maksimalno zaščititi vrednote delavstva. »Ne sme in ne more tehnika absolutno diktirati, podrediti vseh odnosov kapitalu,« je poudaril in pri tem izpostavil nujnost spoštovanja dostojanstva na delovnem mestu, delovnega časa in pravico do zasebnosti. Tehnološkega razvoja ne moremo preprečiti, meje tehniki pa je treba postaviti, je poudaril, saj se mora prilagoditi človeku, ne pa ga podrediti. Ob tem je spomnil na preveliko navdušenje enega slovenskih ministrov nad platformo Uber.

Kot velik problem pravne države je izpostavil probleme s socialnimi prispevki, tega, da jih delodajalci ne plačujejo, je v Sloveniji preveč. S prenovo zakona je treba storiti vse, »da ne bi delavci in delavke nosili posledice teh lumparij. Ne sme se to zgoditi v 21. stoletju ob vsej tehnologiji, da ne bi takoj zaznali lumparijo in da ne bi država takoj odreagirala, saj je ona dolžna skrbeti za ta del sistema«.

 

Sindikalni zaupniki imajo najtežje delo

Kroženje kapitala in različno obnašanje kapitalov različnih nacionalnosti je treba sprejeti, a lahkotni privatizaciji je treba nasprotovati. »V ozadju naše skrbi je, da so pri spreminjanju lastništva zelo pogosto prizadeti zaposleni, pa ne bi smeli biti,« je pojasnil in dodal, da so zaposleni ob teh procesih naša prva skrb.

Spomnil je na izboljšanje stečajne zakonodaje, ki vendarle še vedno ne daje na prvo mesto delavce in njihove neizplačane plače, in izpostavil, da so samo kolegice in kolegi v Območni organizaciji ZSSS Podravja, Koroške in Spodnjega Podravja med 30 in 40 tisoč delavkam in delavcem v stečajnih postopkih vrnili kar 30 milijonov evrov.

Sindikalizem in njegove pravice padejo, ko pade sindikalni zaupnik, je spomnil Semolič. »Naši sindikalni zaupniki opravljajo najtežje delo,« je poudaril, ne pa sindikalisti na višjih ravneh. Oni uživajo zaupanje delavcev, izkazujejo hrabrost, poštenost in odločnost, zato so tarča pogostih napadov delodajalcev. Pri nas je vse preveč sovražnosti do sindikata, vse večkrat delodajalci z zaupniki komunicirajo prek odvetnikov, zato je Semolič opozoril, da morajo tisti z močjo in oblastjo dati roke stran od naših sindikalnih zaupnikov.

ZSSS ima mnogo članstva v industrijah, zato je propad podjetij v gradbeništvu, lesarstvu in tekstilni industriji vplival na številčnost in moč organizacije, je še spomnil predsednik Semolič. »Pri mnogih stvareh smo uspeli, tudi zaradi tega, ker smo sodelovali z drugimi centralami,« je dodal, pohvalil sodelovanje in medsebojno pomoč med sindikalisti.

»Kapital ne pozna meja, politiki ne poznajo meja, tudi mi ne,« je poudaril, ko je spomnil na udeležbo ZSSS v evropskem sindikalnemu gibanju. »Ti boji so tudi naši boji,« je dodal in opozoril na širšo mednarodno raven: politiki v Evropi bi se morali zavedati težav in revščine po v Aziji in Afriki. »Da bi se zavedali, da je po svetu 814 milijonov ljudi, ki trpijo lakoto, ki ne vedo, ali bodo naslednji dan lahko kaj jedli,« je povedal Semolič. Izpostavil je še ekološke spremembe, vojne, ki jih vodijo na daljavo in v imenu demokracije, širjenje nereda in neprizanesljivega ekstremizma, zaradi česar vse mora EU prevzeti del odgovornosti, ne pa ljudi videti šele, ko pridejo na meje. »Evropska unija ne sme dopustiti, da bi velike države, velesile, krojile v imenu geostrateške politike usodo milijonov ljudi,« je še dodal Semolič in se zahvalil vsem za sodelovanje.

»Imamo čisto vest, borili smo se, tako kot smo znali in vedeli, v dobri veri, v dobro načel sindikalizma, ki so nas povezala kljub objektivnim razlikam,« je dejal, pohvalil dobro ekipo in jo pozval, naj nadaljuje v tem duhu. »Potrebno je verjeti v svoje cilje, se boriti za te cilje in se zavedati, da se sindikalno delo v bistvu začne takrat, ko nekdo iz političnega prizorišča, z oblasti, ali pa s strani kapitala reče ne, nimate prav,« je zaključil Semolič in Lidiji Jerkič posvetil še misel, da je »moč sindikatov v članstvu, ko smo znali mobilizirati članstvo, ko smo znali članstvu prisluhniti in ko smo delovali kot ekipa skupaj«.

Člani kongresa so dolgoletnemu predsedniku ZSSS izrazili spoštovanje in zahvalo stoje z gromkim ploskanjem.

 

»Brez socialne Evrope ne bo Evrope«

Luca Visentini, generalni sekretar Evropske konfederacije sindikatov (EKS), je uvodoma dejal, da je ta kongres ZSSS zanj tudi zelo čustven, saj pozna Dušana Semoliča in Pavleta Vrhovca 25 let, ko ju je začel kot italijanski sindikalist srečevati v sosednjem Trstu ter Furlaniji in Julijski krajini. Zahvalil se jima je za njun prispevek sindikalnemu gibanju v Sloveniji in EU ter izrazil gotovost, da bo Lidija Jerkič s svojimi sposobnostmi prispevala k sindikalizmu. Ob tem je izpostavil, da bo izvršnemu odboru EKS pomembno prispevala tudi po ženski plati. Poudaril je, da smo v Evropi v prelomnem obdobju, saj učinki finančne in gospodarske krize še niso izzveneli, visoka brezposelnost med mladimi in starejšimi še vedno vztrajata, »ksenofobija, populizem, delitve in nacionalizmi« pa spodbujajo napetosti in ovirajo naše sposobnosti zagotavljanja boljšega, bolj solidarnega in bolj povezovalnega socialnega modela. Vse to je posledica krize in njenega svojevrstnega reševanja, ljudje pa namesto upanja doživljajo strah, kar vodi k napačni drži. Za spodbujanje bolj pozitivne drže ljudi smo odgovorni tudi sindikati, je dejal in dodal, da nekoliko optimizma vzbuja tudi nekolikšna sprememba zavedanja  evropske komisije, da »brez socialne Evrope ne bo Evrope«. V tem se EU vrača k svojim začetkom, k evropskemu socialnotržnemu gospodarstvu, evropski socialni povezanosti in evropskemu socialnemu modelu. Nekaj sprememb je videti tudi pri stališčih Mednarodnega denarnega sklada in OECD, a je za pravi križ čez neoliberalizem treba nadaljevati pritiske na politike, ekonomiste, delodajalce in socialne partnerje.

EKS je določil štiri ključna področja svojega dela: skrb za ustvarjanje kakovostnih in dostojno plačanih delovnih mest, povišanje plač, obnovo evropskega socialnega modela in pravične prehode ob ekoloških, tehnoloških in globalizacijskih prilagoditvah pred nami.

Brez dela ne bo delavskih pravic, zato je treba vsakomur zagotoviti delo, spremeniti moramo makroekonomsko politiko, končati neoliberalizem in »neumno varčevanje« ter sprejeti »pravi progresivni ekonomski model«, je poudaril. Pohvalil je dejstvo, da je evropska kampanja za višje plače delavcev že postala globalna sindikalna kampanja. Plače je treba dvigniti zlasti na vzhodu in jugu Evrope, vendar pa tudi v Nemčiji, ki s svojo zategnjenostjo destabilizira celo Evropo. Nesprejemljivo je, da številne države dosegajo 60-70 odstotkov zahodne produktivnosti, tamkajšnji delavci pa prejemajo šestkrat in tudi do desetkrat nižje plače, kar je »nesprejemljivo v ekonomskih, socialnih in moralnih pogledih«. Napovedal je organizacijo evropske zveze za odpravo plačne vrzeli z vladami in multinacionalkami, s katero želijo spodbuditi plačno izenačevanje v EU, dvigniti minimalno plačo na 60 odstotkov povprečne plače, povišati druge plače, okrepiti industrijske odnose in kolektivna pogajanja na ravni dejavnosti ter preprečiti prelahek izvoz dobičkov ter družbeno neodgovornost multinacionalk do okolij, kjer imajo izpostave. Marsikatere zahodne in vzhodne države se s tem strinjajo, počakati je treba na vzpostavitev vladnih koalicij v Avstriji, Nemčiji in na Nizozemskem, nekaj težav pa Visentini pričakuje s Poljsko. Pravice iz zastavljenega evropskega socialnega stebra pravic je treba pametno konkretizirati in uveljaviti tako, da jih bo čutil vsakdo v EU, izboljšati ureditev pravic napotenih delavcev, poteka pa tudi prenova starševskih dopustov, varnosti in zdravja pri delu ter določanja osnovnih pravic za vse delavce, tudi tiste v netipičnih, nestandardnih in novih oblikah dela, ki nimajo pravic, nizke plače in malo socialne varnosti, je dodal gost iz EKS. Pravice avtsajderjev se ne da zagotoviti z nižanjem pravic insajderjev, je povedal. Za vsakih deset izgubljenih delovnih mest zaradi tehnoloških in drugih sprememb je treba ustvariti ducat novih, je poudaril Visentini, prepričan, da je treba zagotoviti večji proračun EU.

Evropski sindikati se morajo bolj organizirati, okrepiti včlanjevanje in povezovanje ter se posvetiti zlasti delavcem v novih ekonomskih dejavnostih. Pozdravil je načrtovani sprejem etičnega kodeksa ZSSS in poudaril, da morajo sindikati zagotoviti več transparentnosti, vključenosti in demokratičnosti pri svojem delovanju. »Potrebujemo veliko solidarnosti, pa tudi moč za delovanje, postati moramo res enotno evropsko sindikalno gibanje,« je dodal in izrazil gotovost, da bo ZSSS po uspešnem kongresu k temu veliko prispevala.

 

Slišati se in se dogovoriti

Delo je vrednota, je osnovna človekova pravica in zagotavlja dostojno življenje in tudi dostojno starost, je v svojem nagovoru kongresu poudarila ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Anja Kopač Mrak. Zavzela se je za kakovostna delovna mesta, ki bodo zagotavljala ekonomsko, socialno in pravno varnost, tudi za tiste, ki na trg dela šele prihajajo.

Na kritike na račun politike, ki jih je poslušala na kongresu, je odgovorila, da se očitno moramo bolj poslušati, da moramo odnose utemeljiti na socialnem dialogu. V tem duhu skupnega dela moramo »skupaj premakniti našo barko«, je dejala in poudarila: »Smo izjemno konsenzualna družba. Mi smo majhni in mi moramo dosegati soglasja glede ključnih sprememb, ki so potrebne v naši družbi.«

Ministrica je naštela nekaj izzivov in sprememb na trgu dela. Po njenem se bo treba pogovarjati tudi o vseživljenjskem učenju, kako zagotoviti vsaki delavki in delavcu pravico do usposabljanja na delovnem mestu.

Ministrica je poudarila tudi, da je premalokrat vidno tudi to, da tisti, ki so jim blizu delavske pravice, te ne le branijo, ampak se zavzemajo tudi za več pravic. Dosedanjemu vodstvu ZSSS se je zahvalila za dobro sodelovanje in tega zaželela tudi novemu vodstvu.

Brez ZSSS bi bila ta država drugačna

Branimir Štrukelj je bil v imenu konfederacije sindikatov javnega sektorja jasen: »Če ne bi bilo v ZSSS v zadnjih 20 letih sposobnosti mobilizirati delavstvo v ključnih trenutkih, ki so pomenili opredeljevanje smeri, bi bila ta država drugačna. Slovenija bi mnogo bolj zgledala kot druge vzhodnoevropske države, kjer je socialna država na kolenih, sindikalizem pa v kleti.« Po njegovem je bil najbolj odločilen trenutek, ko je politični razred želel v državi uveljaviti najbolj brutalno obliko kapitalizma, takrat, ko nam je grozila enotna davčna stopnja, ZSSS pa je v snegu pripravila veliko delavsko manifestacijo in to preprečila.

Obdobje, ki prihaja, bo po njegovem zaznamoval konec popuščanj in sprejemanja slabih kompromisov. Prehajamo v ofenzivo za izboljšanje plač. Konec je odrekanja slovenskega delavstva, ki je v krizi izgubljalo delovna mesta in plače. »Zdaj je čas, da to dobimo nazaj, tako v zasebnem kot v javnem sektorju,« je bil jasen Štrukelj, prepričan, da bo vloga ZSSS v tem spet odločilna. »Če drži, kar je bilo slišati na tvojem zadnjem kongresu: včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri pa bomo vzeli, tudi tvoje vodilo pri vodenju Zveze, se za njeno prihodnost ni bati,« je povedal Lidiji Jerkič in ji zaželel »hladno glavo pri vodenju Zveze in vročo kri pri obrambi delavskih pravic«.

 

Velika odgovornost ZSSS

Jakob Počivavšek je v imenu Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam povedal, da kongres ZSSS poteka v času, ki je prelomen za delavstvo, sindikate, Evropo, za njen položaj v svetu, v času velikih sprememb tehnološkega napredka, digitalizacije, drugačne intenzivnosti dela, novih, pogosto prekarnih oblik dela. V preteklosti se je ob tako velikih spremembah vedno pokazala nuja po povezovanju delavstva. »Pri tem ima drža največje sindikalne organizacije zagotovo poseben pomen, zaradi svoje moči in vpliva pa za seboj nosi tudi veliko odgovornost,« je dejal in se zavzel za dosleden boj za vrednote sindikalnega boja.

 

Potreben je skupen boj za skupne vrednote

V imenu predstavnikov sindikatov iz nekdanje skupne države, zdaj združenih v koaliciji Solidarnost, je zbrane nagovoril predsednik Samostojnih sindikatov Hrvaške Mladen Novosel. Poudaril je velik pomen sodelovanja sindikatov v okviru Solidarnosti, ki sta jo spodbudila ravno Dušan Semolič in Pavle Vrhovec.

Spomnil je, da je bilo delo v nekdanji skupni državi vrednota, delavec pa je imel dostojanstvo. Zdaj so delavci za delodajalce postali strošek profita, sindikati so se morali spremeniti in se prilagoditi razmeram, da se morajo boriti za vsakega člana, še zlasti mlade, da jih včlanijo v sindikat. To ni lahko, je poudaril. Cilji sindikalnega boja so jasni, sklepanje kolektivnih pogodb, večje pravice članov. Pri tem sindikat uporabi sredstva članov in organizira sindikalne akcije, potem pa te pravice uživajo vsi delavci, ne da bi zanje prispevali. To se po njegovem mora spremeniti.

Novosel je opozoril na problem populizma v sindikalnih vrstah, na sindikate, ki imajo druge cilje, to pa ni boj za kolektivne pogodbe, ampak za lastno promocijo. Sindikatom ne more biti niti vseeno, kako so organizirani delodajalci.

Socialni dialog je velika vrednota EU, sam po sebi pa ne pomeni veliko, če ni upoštevan. Zavzel se je za sindikalne akcije, ki bodo delodajalce prisilile, da upoštevajo sindikate.

Med evropskimi sindikati mora obstajati večja solidarnost. Ne more imeti avtomobil povsod enako ceno, delavci, ki ga izdelujejo v različnih državah, pa imeti tako različne plače, je bil jasen Novosel. Evropa po njegovem potrebuje spremembe, boj proti nacionalizmom, populizmom, terorizmu … »Spet postavljajo meje, spet nas razdvajajo. Sindikati smo lahko in moramo biti pomemben povezovalni člen,« je poudaril in pozval k skupnemu boju za skupne vrednote, saj se lahko samo tako upremo velikemu kapitalu in različnim politikom.

 

Po pozdravnih govorih je predsednica verifikacijske komisije Erika Brnot povedala, da je na kongresu od 109 delegatov prisotnih 94 (86 odstotkov) ter da lahko kongres veljavno odloča.

 

Obsežno poročilo o delu med 6. in 8. kongresom

Poudarke iz poročila o delu ZSSS med 6. in 8. kongresom je predstavil generalni sekretar Pavle Vrhovec. Po njegovih besedah je na delo ZSSS močno vplivala svetovna finančna in gospodarska kriza, ki se je začela v prejšnjem mandatnem obdobju, nadaljevala pa v tem. Kriza se je posebej močno odrazila v Sloveniji, kjer je bruto domači proizvod v petih letih upadel za deset odstotkov. Zaradi krize se je vsako leto povečalo tudi število stečajev, z 88 v letu 2008 na 1289 v letu 2014, stopnja brezposelnosti pa se je v tem obdobju zvišala s 6,7 na 13,1 odstotka.

Glede načina reševanja finančne in gospodarske krize sta bili takrat vlada in ZSSS na nasprotnih bregovih. Vlada je z ostrimi varčevalnimi ukrepi ter strukturnimi reformami, ki jih je izvajala po navodilih iz Bruslja, zmanjšala delavske in socialne pravice ter ogrozila blaginjo državljank in državljanov, ZSSS pa je reševanje iz krize na hrbtih nič krivih delavcev zavračala in opozarjala, da bo zmanjšanje domačega povpraševanja poglobilo krizo.

Kljub neugodni klimi je ZSSS skupaj z drugimi sindikalnimi centralami uspelo z javno kampanjo in z zbiranjem podpisov za zakonodajno pobudo spremeniti zakon o minimalni plači ter iz nje izločiti dodatke za nočno, nedeljsko in praznično delo. V državnem zboru so poslanci spremembe tega zakona sprejeli brez glasu proti.
Poleg tega je ZSSS uspelo davčno razbremeniti poklicne pokojnine, božičnice, odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas ter s spremembo dohodninske lestvice tudi plače.

ZSSS je s sodelovanjem v socialnem dialogu prispevala k spremembam številnih zakonov po meri delavcev. Zlasti v prvi polovici mandata so socialni partnerji njene predloge upoštevali dokaj resno, kar je bila posledica uspešno izvedenih referendumov proti zakonu o malem delu in proti ZPIZ-2, nato pa je njun vpliv izzvenel. Pravna služba ZSSS je aktivno sodelovala tudi pri oblikovanju štirinajstih kolektivnih pogodb dejavnosti.

»Naša stališča in predloge v zvezi z zdravstveno zakonodajo smo skušali uveljaviti preko naših članov v skupščini ZZZS in njegovega upravnega odbora,« je dejal Vrhovec. Na področju pokojninskega zavarovanja smo skupaj s SUS tudi prek javnih protestov večkrat zahtevali izredno uskladitev pokojnin. Tvorno smo se vključili v razprave o vzpostavitvi demografskega sklada, saj je bila navsezadnje to naša ideja. Sodelovali smo tudi v tripartitnem posvetovanju na ministrstvu za delo o Beli knjigi o pokojninah. V tem mandatnem obdobju je bilo veliko storjenega tudi na področju zdravja in varnosti pri delu. Kažejo se premiki, da bomo v Sloveniji po dolgoletnih zahtevah končno dobili pravilnik o poklicnih boleznih.

Sindikalna akademija se je, kot je dejal Vrhovec, prijela. V zadnjem mandatu se je različnih seminarjev v njenem okviru udeležilo 884 sindikalistov, na usposabljanjih za zaupnike sindikatov dejavnosti pa je bilo 1280 udeležencev. Tudi na področju enakih možnosti je ZSSS organizirala vrsto javnih kampanj in sodelovala pri več projektih.

Kot je dejal Vrhovec, so si v ZSSS večkrat zadali tudi, da bi glasilo ZSSS Delavska enotnost, ki letos praznuje častitljivo 75-letnico obstoja, v veliko večji meri približali članom, vendar se to ni zgodilo. »Naše glasilo razen članov SDPZ in občasno SKVNS in KŽI redko prebiralo člani drugih sindikatov, povezanih v ZSSS. To je škoda, saj je Delavska enotnost edino glasilo z delavsko in socialno vsebino, ki na objektiven in korekten način obvešča naše članice in člane o sindikalnem delu. Novost, uvedena v tem obdobju, so tematske številke, ki bi morale biti obvezni priročnik za sindikalne aktiviste,« je dejal Vrhovec. Po njegovih besedah so v ZSSS še posebej ponosni na Sindikat Mladi plus, saj zaradi tega sindikata vse več mladih zaznava sindikat kot možnost za izražanje in uveljavljanje svojih interesov in stališč.

Na koncu se je Vrhovec ob izteku mandata in upokojitvi vsem zahvalil za dolgoletno sodelovanje ter novemu vodstvu in ZSSS kot celoti vzkliknil: »Srečno!«

Delegati so poročilo o delu brez razprave soglasno sprejeli.

 

Kratek in precej splošen program
Za mandatno obdobje 2017-2022 si je ZSSS zastavila programske usmeritve, ki jih je sprejel kongres. Precej zgoščeno besedilo vsebuje osnovne smernice na številnih področjih, kjer je ZSSS še posebej aktivna in kjer bo uresničevala svoje poslanstvo reprezentativne centrale na ravni države. Taka področja ostajajo: gospodarska politika in trajnostni razvoj, trg dela in socialna varnost, pravna varnost, politika in sistem plač, socialna politika, zdravstveno in pokojninsko-invalidsko zavarovanje, socialni dialog in kolektivna pogajanja, sodelovanje delavcev pri upravljanju, varnost in zdravje pri delu, enake možnosti, izobraževanje in usposabljanje, informiranje in komuniciranje, vzdrževanje teritorialne mreže, migranti in njihovo vključevanje v delovno in življenjsko okolje, mednarodna dejavnost, organiziranje mladih in upokojencev v ZSSS ter oblike sindikalnega boja, ki smo jih v ZSSS imenovali Bili smo na ulicah in s katerimi pokažemo in izkoristimo svojo moč v prid delavcem in njihovim družinam.
Osnovna strategija delovanja ZSSS ostaja, da zastavljene cilje poskuša doseči s socialnim dialogom na vseh ravneh, z delovanjem v državnem svetu, zavodih socialnega zavarovanja ter drugih institucijah, s sodelovanjem z drugimi sindikalnimi centralami, konfederacijami, nevladnimi organizacijami itd. Pri tem bo ZSSS uporabila vse oblike sindikalnega boja, tudi stavko.
Svojo pogajalsko in akcijsko moč si bo ZSSS še naprej prizadevala povečevati s strokovnostjo, včlanjevanjem, zagotavljanjem reprezentativnosti članov ZSSS ter pravočasnim informiranjem in aktiviranjem članstva.

 

Največ razprave pri programu in resolucijah

Program ZSSS za prihodnje mandatno obdobje je na kratko predstavil predsednik komisije, ki ga je pripravila, generalni sekretar Sindikata tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije Slovenije Tone Rozman. Zahvalil se je izvršnim sekretarjem in strokovnim sodelavcem za pomoč.

Program bo po Rozmanovem mnenju mogoče uresničiti, če si bomo vsi prizadevali za vrednote, kot so solidarnost, pravičnost, povezanost, predvsem pa ne sme biti hinavščine, prepirov in pogovorov na hodnikih. Ker pa so v programu tudi usmeritve, je predstavil tudi resolucije (omenjamo jih v okvirju, podrobneje pa jih bomo predstavili v tematski Delavski enotnosti).

Rozman je sindikaliste pozval, naj strnejo svoje vrste, in če ne bo šlo drugače, boj okrepijo s stavkami v tovarnah ali demonstracijami na ulicah. »Če smo sindikalisti, smo v stanju to tudi narediti,« je bil odločen.

Razprave pri tej točki dnevnega reda je bilo največ. K besedi se je najprej prijavila Andreja Poje, ki se je odločno zavzela za višje plače, delitev ustvarjenega dobička in novo plačno politiko. Njen nastop so prisotni prekinjali z več aplavzi.

Glede na produktivnost bi bile v Sloveniji plače lahko višje. Čeprav ob enakih stroških dela ustvarimo v Sloveniji več dodane vrednosti kot v Nemčiji, so naše plače še vedno pod nemško minimalno plačo, je poudarila Pojetova in se zavzela za »preboj na plačnem področju«. Znesek prvega tarifnega razreda po kolektivnih pogodbah mora biti minimalna plača, postaviti je treba ceno dela in povišati plače delavcev.

Po mnenju Pojetove moramo zavezujoče zapisati dogovor socialnih partnerjev o tem, da se morata inflacija in del produktivnosti odražati v delavskih plačah. Plače se morajo usklajevati, in to vse, ne zgolj najnižje osnovne plače po kolektivnih pogodbah, saj se bo le tako ohranila realna vrednost plač.

Pojetova je opozorila tudi na težnje vseh vlad, da z novimi dajatvami posežejo v bruto plače delavcev in s tem zmanjšajo njihove neto plače, in spomnila, da pa so v preteklosti delodajalcem dali odpustke in začasno znižali njihov prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar je postalo trajno. Njena opozorila so bila usmerjena tudi k priporočilom OECD-ja, ki zahteva marsikaj, od ukinitve dodatka na delovno dobo, do odprave neobdavčenega povračila za prevoz na delo in z dela ter regresa za prehrano, zahteva tudi znižanje minimalne plače za dolgotrajno brezposelne in izjeme od kolektivnih pogodb, te pa želijo prestaviti iz panožne izključno na podjetniško raven.

Predsednica Sindikata upokojencev Slovenije (Sus) Francka Ćetković se je zavzela za skupno graditev javnega dobra, pravic na področju javnega zdravstva, šolstva, kulture itd. Starejših je vse več, danes je v Sloveniji 18 odstotkov ljudi starejših od 65 let, v Mariboru že 22. Kolegice in kolege je pozvala, naj tiste članice in člane, ki odhajajo v pokoj, pozovejo k včlanitvi v Sus, hkrati pa se že veseli dveh novih aktivnih članov Susa, Semoliča in Vrhovca, je dejala in pozvala vse k skupnemu boju.

K razpravi se je prijavil tudi sekretar Susa Miloš Mikolič. Namenil jo je izobraževanju, usposabljanju in informiranju, kar je po njegovem ključno za doseganje postavljenih ciljev. »Trdim, da sedaj nismo dovolj usposobljeni, med sindikalnimi zaupniki, tudi med predsedniki sindikalnih organizacij v podjetjih in zavodih, je vse več tistih, ki pravzaprav ne vedo, kaj je naloga sindikata, kakšna je njegova pozicija v razmerjih z menedžerji ali vlado, še manj pa vedo, kako ukrepati, če menedžerji kršijo pravice članov. Tudi če to vedo, ne znajo uporabiti svojih znanj, ne znajo ali si ne upajo poiskati pomoč pri organih sindikata na regionalni ali državni ravni. Prepričan sem, da zaradi tega naše sindikalne podružnice (organizacije na terenu) objektivno težijo k »servisni dejavnosti«, kako članom dati čim več ugodnosti, ki niso postulat sindikalnega dela. Mislim na kartice ugodnosti, cenejše počitnikovanje, subvencioniranje rekreacije in kulturniških aktivnosti, veselice, v skrajnem primeru celo na vračanje čim večjega dela vplačane članarine za dedka Mraza. Če je to bilo za sindikate lahko izhod v sili v obdobju socializma in samoupravljanja, je v sedanjem času krutega liberalnega kapitalizma to skregano z logiko pravega sindikalizma,« je bil jasen Mikolič. Zavzel se je za to, da vsak sindikalist opravi temeljno izobraževanje, predlagal je nastanek priročnika in krepitev informiranosti. Pri tem ga je zmotilo, da programski dokument ne omenja Delavske enotnosti. »Manjka tudi javnost dela, stalen pritisk na sredstva množičnega obveščanja, da dajo sindikatom mesto, ki si ga zaslužijo, v bolj demokratičnih in kulturnih družbah ga tudi imajo,« je še povedal.

Poslednji je pri tej točki dnevnega reda razpravljal sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladi Rožič. Spomnil je na pomen boja za tri osmice, za takšen delovni čas, ki bo delavkam in delavcem omogočil usklajevanje sfere dela in zasebnosti. Po njegovem živimo v času stalne pripravljenosti, ko delavci delajo vse dni v tednu in naredijo veliko nadur, ki jih pogosto niti ne dobijo plačane, niti se jim ne vštevajo v pokojninsko osnovo, kar je treba spremeniti.

Rožič se je zavzel tudi za to, da država prisluhne temu, da se sindikalna članarina prizna kot davčna olajšava, nečlane pa se vsaj malo finančno obremeni za vse tiste ugodnosti, ki jih imajo zaradi razširjenih veljavnosti kolektivnih pogodb. Vlada naj »nekdanje pravice povrne, saj so kolektivne pogodbe in socialni dialog edina alternativa. Nasilne demonstracije in ulica ne moreta biti smer razvoja države v Evropski uniji,« je bil jasen Rožič.

 

Resolucije – poudarki za prihodnje
Kongres je sprejel tudi resolucije o pomembnih temah, ki so in bodo še v naslednjem obdobju zaznamovale delo v ZSSS.
Delovni čas ter usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja postajata v Sloveniji vse večji problema, na kar ZSSS ne pristaja. Takšna praksa pritiskov na delavke in delavce je nedopustna, organizacija dela in zaposlovanja mora potrebo po delu preko polnega delovnega časa zmanjšati. Določila o ureditvi delovnega časa in pravica do odklopa morajo biti upoštevani dosledno.
V resoluciji Boljša in pravičnejša Evropa za ljudi je poudarek na procesih in težavah, s katerimi se srečuje naša širša domovina. EU je na razpotju med izboljšanjem ali propadom. Treba je zgraditi alternativo sedanji uniji. Potrebna so kakovostna delovna mesta, več socialne dimenzije, več demokracije in dialoga, trajnostni razvoj, enotni trg s sodelovanjem, solidarnostjo in pravičnostjo.
Z resolucijo je ZSSS postavila tudi zahteve na področju plač –čas je za naše plače. Krize je konec, pri plačah delavk in delavcev pa se to ne pozna. ZSSS zahteva pravično delitev dodane vrednosti med delom in kapitalom, prvi tarifni razred po kolektivnih pogodbah naj bo določen v višini minimalne plače, ta pa naj omogoča dostojno življenje delavcu in njegovi družini. Plače naj se redno usklajujejo z inflacijo in delom produktivnosti, delitev dobička naj bo obvezna, plačilo za delo pa pošteno.
ZSSS se z resolucijo zavezuje v bran socialni državi. Ta mora temeljiti na solidarnosti, enakih možnostih, preprečevanju revščine ter zagotavljanju dostojanstva in človeka vrednega življenja vsakomur.
Socialni dialog je za ZSSS zelo pomemben in je eden od osnovnih elementov evropskega socialnega modela. Resolucija o tej temi je namenjena krepitvi in razvoju socialnega partnerstva enakopravnih socialnih partnerjev. Trendi, da nekateri zakoni, ki so se do sedaj tradicionalno obravnavali in sprejemali v okviru socialnega dialoga, tega obidejo, so škodljivi. Socialni dialog mora postati vrednota, dobi naj svoje mesto v družbi, postane naj tudi ustavna kategorija. Država mora ta dialog podpirati in ustvarjati tudi materialne možnosti zanj, pri tem pa upoštevati avtonomijo socialnih partnerjev. Za ZSSS je pomemben tudi učinkovit in ustrezno upoštevan ekonomsko-socialni svet.  

 

Dvainšestdeset let

Poseg v dnevni red si je dovolila novoizvoljena predsednica tudi s posebno zahvalo odhajajočemu vodstvu. Semoliču in Vrhovcu je za darilo izročila njuni karikaturi, potem pa predala besedo dolgoletnemu kronistu dogajanja v ZSSS, nekdanjemu uredniku Delavske enotnosti Frančku Kavčiču. Ta se je ob tem, ko so ga v ozadju spremljale fotografije obeh donedavnega vodilnih ZSSS, spomnil njunih prvih začetkov in mejnikov njunega dela.

Poudaril je, da sta skupaj v sindikatu delala 62 let, Vrhovec 36, Semolič deset let manj. »Ob izvolitvi je Dušan dejal, da prihaja v nenavadnem času, ko vlada zaradi nekega nepomembnega ministra zaseda dva dni, preživetje delavcev pa jo prav malo briga – probleme delavcev prav nekulturno ignorira. Že ob prvem nastopu pred sindikalnim zborom je navrgel pomisel, da so nekateri med poslanci tudi delavcem naklonjeni in da si bo treba prizadevati, da bi sindikat kaj za delavce dosegel tudi prek njih. Koliko je bilo to upanje realno, so dogajanja pokazala kar kmalu in tudi danes še ni drugače. Mogoče je oblast le bolj kultivirana, saj so nosilci oblasti spoznali, da jih delavci verjetno ne morejo povsem zrušiti, da so oblastniki bolj nevarni drug drugemu,« je spomnil Kavčič in dodal, da je Semolič že takoj pozival k solidarnosti in skupnemu delovanju sindikatov.

»Dušan in Pavle sta si bila tudi fizično blizu, med njima je bila le tajnica (Alenka, Irena), ki za prvega pogosto ni mogla vedeti, kje bi ga lahko dobili. Vsa ta leta je uspeval vse svoje zasebne zadeve skrbno ločevati od službenih. Pri tem je seveda šlo zlasti za karate, kasneje za tajči, vse bolj obrambne veščine, bolj napadalne je verjetno vadil bolj na skrivaj. Drugemu prikrivanje ni bilo mogoče, saj je v hiši našel tudi svojo izvoljenko, s katero sta skupaj rešila kar veliko trdih orehov,« je dejal Kavčič, ki je sam »v hiši« že 50 let. »Čeprav sem odhajal pred skoraj enajstimi leti, sem še vedno tu. Želel bi, da tudi danes odhajajoča ostaneta z nami, dokler bosta to zmogla. Verjamem, da imata še veliko moči, potrpežljivosti in hotenja jima ni nikoli manjkalo,« je končal.

 

 

 

ZSSS ima tudi etični kodeks

Člani kongresa so tudi soglasno sprejeli etični kodeks ZSSS, ki ga je najprej na kratko predstavil generalni sekretar ZSSS Pavle Vrhovec. Po njegovem uspeh kodeksa ni odvisen le od napisanih besed, ampak predvsem od dejanj. »Kajti vsak posamezni član je obraz sindikata,« je bil jasen. Po njegovem mora biti vsak sindikalist zgled neorganiziranim sodelavcem. »Socialne pravičnosti in človeškega dostojanstva ni mogoče kupiti, zanje se je treba stalno boriti,« je poudaril in se zavzel za načela solidarnosti, vzajemnosti, tovarištva in zaupanja. Čeprav se družbeno okolje stalno spreminja, spreminjata pa se tudi način in prakse delovanja sindikatov, mora vse to po mnenju Vrhovca ostati v mejah »dopustnega in sprejemljivega, v skladu z izgradnjo dobre organizacijske kulture, poslovne prakse in družbene odgovornosti«. V ZSSS se moramo po njegovem mnenju zavzemati za kakovostno sindikalno delo in učinkovit servis svojim članom.

 

Zapis najpomembnejših etičnih načel
Etični kodeks ZSSS poleg osnovnega dokumenta z naslovom Sindikat smo ljudje! vsebuje tudi obširnejšo obrazložitev. Ker ga bomo, tako kot vse druge dokumente, sprejete na kongresu, predstavili v posebni številki Delavske enotnosti, tokrat na kratko le to, da je to zapis pomembnejših načel, ki jih je dolžan spoštovati vsak član sindikata, ne glede na to, ali sindikalno delo opravlja poklicno ali nepoklicno.
Kodeks obravnava področje integritete, članom sindikata zapoveduje odgovorno, vestno in pošteno opravljanje nalog v dobro delavstva in upokojencev. V njem je poudarjen tudi pomen povezovanja in sodelovanja, tovariških in spoštljivih odnosov, spoštovanja sklepov in pravil, vzajemne in solidarne pomoči, strpnosti in iskrenosti ter medsebojnega zaupanja in dostojanstva.
Eno ključnih določil kodeksa se nanaša tudi na varstvo osebnih podatkov, zapovedana je strokovnost in nadaljnje strokovno izpopolnjevanje ter zaupnost. Kot zadnje pa je v kodeksu določeno delovanje etične komisije in postopki njenega ukrepanja. 

 

Edini razpravljavec pri tej točki dnevnega reda je bil predsednik Sindikata državnih organov Slovenije Frančišek Verk. Zbrane je pozval k sodelovanju pri projektu tega sindikata v boju proti korupciji.

Delegati so soglasno sprejeli tudi poročilo nadzornega odbora, ki ga je predstavila Klementa Luketa.

Kandidatne liste je predstavil predsednik volilne komisije Srečko Lorenčak, ki je delegatom pojasnil, kako bodo potekale tajne volitve. Potem ko so delegati soglasno sprejeli kandidatne liste, so izvedli tajne volitve.

Po razglasitvi volilnih rezultatov, razglasil jih je Lorenčak, so delegati novi predsednici Lidiji Jerkič, ki je bila izvoljena z zelo veliko večino glasov, močno zaploskali. Ona pa se je zahvalila za izkazano zaupanje in dejala: »Kandidatka za funkcijo predsednice ZSSS sem postala zaradi prepričanja, da smo vsi, združeni v ZSSS, dobra ekipa, ki lahko na področju sindikalnega gibanja in zavzemanja za boljši jutri še veliko stori za svoje člane.«

Ob tem je Jerkičeva opozorila na pomembno vlogo, ki jo ima ZSSS v tej državi. »ZSSS je največja sindikalna zveza v Sloveniji, zato je tudi naša odgovornost največja,« je dejala in pozvala vse, da se skupaj z njo potrudijo in stopijo preko lastnih interesov ter se osredotočijo na skupne. »To niso skupni interesi posameznikov, regij, podjetij – to so skupni interesi našega članstva, celo vseh zaposlenih in večine državljanov.«

Jerkičeva je opozorila, da vse, kar dela ZSSS, pa tudi, česar ne stori, vpliva na vse nas. »Naš vpliv ne doseže le članstva, temveč seže precej dlje. In obratno: nove oblike dela, negotove zaposlitve, delo na črno in podobno nimajo vpliva zgolj na ljudi, ki delajo v takih razmerah, vplivajo tudi na naše članstvo. Zato ZSSS je in bo vplivala tudi na področja, ki niso zgolj neposreden interes članov, lahko pa vanj zelo posegajo. Lahko nam je v čast in ponos, da delamo veliko dobrega tudi za tiste, ki k temu nič ne prispevajo. Iskali pa bomo način, da jim to predstavimo in da se nam pridružijo.«

Jerkičeva je opozorila tudi, da so sindikati dejavnosti, združeni v ZSSS, tisti, ki nosijo neposredno odgovornost za svoje člane. ZSSS jim lahko pri tem delu pomaga, ne more pa jih nadomestiti. Sindikat, ki ne zmore izpolnjevati lastnih statutarnih nalog, pa mora razmisliti o načinu svojega delovanja. »Seveda tu ZSSS nima nobene pristojnosti, verjamem pa, da smo dozoreli za združevanja. Svoje sile in znanje moramo razporediti tako, da jih bomo učinkovito uporabljali. Ocenjujem, da kadrovski potencial imamo, a ga je mogoče boljše uporabiti. Enako velja tudi za sindikalne centrale. Gre seveda za procese, ki temeljijo na lastnih spoznanjih, prostovoljnosti in pripravljenosti za spremembe. Druga opcija je seveda jasna. Ne bo nas, ali pa bomo tako nepomembni, da bomo izgubili vpliv, kar je isto. Procesi združevanja že tečejo in želim si, da bi o tem že v kratkem lahko rekli kaj več,« je dejala Jerkičeva.

Nova predsednica je dejala tudi, da ZSSS obstaja zaradi članov. »Sindikati dejavnosti in ZSSS moramo nazaj neposredno k članom. (…) Od vseh vas pričakujem, da v naslednjem letu pomagate pri organizaciji čim večjega števila srečanj s člani v podjetjih, šolah, vrtcih, kulturnih ustanovah, zavodih, v vojski in povsod drugod, kjer imamo svoje članstvo. Sama želim prisluhniti delavcem in sindikalnim zaupnikom ter jih povabiti, da se vključijo v sindikalne aktivnosti, seveda skupaj s predstavniki sindikatov dejavnosti. Ne morem obljubiti, da bom namesto članov reševala probleme, lahko pa dam besedo, da jih bom po najboljših močeh reševala skupaj z njimi.«

Po nagovoru delegatom se je nova predsednica zahvalila dosedanjemu vodstvu.

Besedila in fotografije: Tomaž Kšela,

Mirsad Begić in Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share