»Kar nekaj težkih izzivov nas čaka« – Pogovor z izvršnim sekretarjem ZSSS Andrejem Zorkom o spremembah delovne zakonodaje in napovedanih reformah, ki bodo aktualne v novem letu

13. 1. 2023

Z Andrejem Zorkom, izvršnim sekretarjem ZSSS za sistemska vprašanja in socialni dialog, smo se pogovarjali o napovedanih zakonodajnih spremembah, povezanih z različnimi področji sveta dela, in drugih reformah, ki se obetajo v letu 2023.

Letošnje leto naj bi bilo leto t. i. strukturnih reform in različnih sprememb delovne zakonodaje. Kaj vse se nam obeta in na kaj bomo sindikati morali biti pozorni?

Najprej je treba ločiti dve različni stvari: eno je to, kar izvemo iz na primer medijev, drugo pa je tisto, kar je napovedano bodisi v okviru ekonomsko-socialnega sveta (ESS) bodisi je že na pogajalski mizi. Tisto, kar se definitivno obeta, so spremembe zakona o urejanju trga dela, zakona o delovnih razmerjih, zakona o čezmejnem izvajanju storitev, zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, kar je bilo usklajeno že jeseni, a zakon še vedno ni v zakonodajnem postopku, kar je nekoliko nenavadno. Tudi na področju socialne varnosti se nam obetajo nekatere spremembe, ki so sicer povezane z direktivami EU, napovedana pa je tudi pokojninska reforma, čeprav zaenkrat še ni znano, kako bo zastavljena in ali lahko sploh govorimo o reformi, saj obseg sprememb zaenkrat še ni jasen. Govor je sicer o stabilnosti pokojninske blagajne, kar je seveda večni problem, v kakšni smeri, kaj in kako, pa je zaenkrat še težko reči, ker trenutno nimamo niti gradiva niti še ni bila opravljena preliminarna razprava med socialnimi partnerji v okviru ESS.

Vendarle se nam obeta tudi, držimo pesti, sprejetje pravilnika o poklicnih boleznih, ki bo zame sicer sprejet šele takrat, ko ga bo podpisal minister za delo, saj smo bili že prevečkrat pri skorajšnjem podpisu, pa do njega ni prišlo. Čaka nas tudi zdravstvena reforma, to pomeni, da se bo v letošnjem letu nujno lotiti reševanja problemov v zdravstvu. Pri tem ne govorim samo o čakalnih vrstah, temveč imam v mislih tudi stabilnost zdravstvenega sistema z vidika financiranja, košarico zdravstvenih pravic, kakovost zdravstvenih storitev, vlogo zavoda za zdravstveno zavarovanje pri vsem skupaj in pa seveda tudi vlogo sindikatov v okviru odločanja oziroma soodločanja pri različnih zadevah, povezanih z zdravstvom. Tudi vprašanje dostopnosti do zdravstvenih storitev v času, ko je več kot 130 tisoč ljudi v državi brez osebnega zdravnika, je seveda eden od problemov, ki jih bo treba rešiti. Pričakujem tudi pogajanja o področju dolgotrajne oskrbe. Kar nekaj težkih izzivov je pred nami, omenjenim spremembam je treba dodati tudi novosti na področju davčne zakonodaje, ki jo bodo v celoti prenavljali in naj bi začela veljati 1. januarja 2024. Tudi na področju socialne varnosti pa bo treba marsikaj postoriti, na primer z vidika vpeljave različnih evropskih direktiv.

Pojdiva po vrsti: kaj torej prinaša odpiranje zakona o delovnih razmerjih in za kako globoke spremembe bo šlo?

Do zdaj zbrani predlogi ne pomenijo reforme v klasičnem pomenu, kot leta 2012, ko smo v celoti menjali sistem in sam zakon. Tudi namen napovedanih sprememb ni v tem, saj gre bolj za manjše spremembe in dopolnitve. Nekatere so denimo posledica dveh direktiv, in sicer direktive o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, kamor sodi tudi pravica do odklopa in je zato obveza države, da to uredi v skladu z omenjeno direktivo. Ta pa gre v smeri večje zaščite delavskih pravic. Druga direktiva je direktiva o predvidljivih delovnih pogojih, ki jo mora prav tako država vpeljati, potem pa imamo še nekatere predpise na ravni EU, ki se denimo nanašajo na oskrbovalni dopust. Vse to so obveznosti, ki jih država mora izpolniti. En del sprememb se torej nanaša na to, drugi pa na tisto, o čemer so se koalicijske partnerice dogovorile, preden so oblikovale vlado, torej na to, kar je zapisano v koalicijski pogodbi. Nekaj pa je tudi uskladitev s sodbami ustavnega sodišča.

Za kaj gre?

V koalicijski pogodbi je med drugim podana namera o vzpostavitvi večjega varstva predstavnikov zaposlenih, s poudarkom na sindikalnih zaupnikih, seveda. Pri preprečevanju morebitne zlorabe instituta opomina pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi sodišče v preteklosti v okviru sodne prakse ni priznavalo sodnega varstva kot pravnega sredstva zoper ta opomin, čeprav je nosil posledice. Ministrstvo za delo zato priznava, da je treba stvari urediti. Enako je tudi denimo v primeru neenakega položaja v sodnem postopku med delavcem in delodajalcem, ki se nanaša na tožbo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, zlasti ko gre za vprašanje vrnitve na delo. Dogajalo se je na primer to, da je delavec tožbo dobil oziroma da je sodišče ugotovilo, da je bilo delovno razmerje res nezakonito prekinjeno, vendar pa je delodajalec izjavil, da pa ne more več nadaljevati delovnega razmerja s tem delavcem. Na podlagi navedene izjave je sodišče potem ugotovilo, da niso podani pogoji za vrnitev nazaj na delo, in je delavcu pač prisodilo določeno odškodnino. Težava je bila v tem, da gre pri tem za upoštevanje zgolj ene stranke v postopku, medtem ko delavčev glas tukaj sploh ni bil pomemben, kar je nenavadno in nepravično. Ministrstvo za delo poskuša zdaj to sanirati, in sicer tudi tako, da do vrnitve na delo ne bi prišlo, če bi se obe stranki s tem strinjali. Če pa bi delavec hotel iti nazaj, delodajalec pa tega ne bi želel, bi sodišče moralo prisoditi vrnitev na delo, seveda v skladu s sodbo. Za to gre. Vse to je pomembno predvsem v zvezi s sindikalnimi zaupniki, ker so te velikokrat na tak način delodajalci odstranili iz podjetja oziroma iz delovnega okolja, čeprav so morda vedeli, da je razlog za prekinitev delovnega razmerja nezakonit, oziroma so slutili, da lahko tožbo na sodišču izgubijo, a so se potem tik pred koncem postopka na sodišču sklicevali na izgubljeno zaupanje in podobno. Sodišče je v tem primeru to mirno gledalo, v delovnem okolju pa je bilo to discipliniranje preostalega članstva sindikata, zato naj to v prihodnje, sodeč po teh predlogih, ne bi bilo več mogoče. Pri spremembah zakona o delovnih razmerjih gre torej na eni strani za spremembe, ki so zaradi evropskih direktiv in evropskih predpisov nujne, po drugi strani za vsebino iz koalicijske pogodbe in, kot rečeno, tudi za nekatere sodbe sodišč. Sam sicer ne pričakujem soglasja socialnih partnerjev, si pa želim, da gredo predvsem nujne spremembe naprej. Zakon, kot ga imamo zdaj, je sicer še vedno sodoben, še zmeraj ga lahko dobro uporabljamo, urediti pa je treba nastale anomalije.

Ministrstvo za delo je pristopilo tudi k projektu skrajševanja polnega delovnega časa, ki je prav tako del spreminjanja zakona o delovnih razmerjih. Na eni strani gre za nujen razmislek o načinu in organizaciji dela v 21. stoletju, na drugi strani pa se zdi, da bo to zalogaj, ki ga bo kapital zelo težko pogoltnil. Kakšen je na tem področju naš sindikalni bojni načrt?

Predlog skrajševanja polnega delovnega časa na trideset ur na teden absolutno podpiramo. A, pozor, pomemben je izraz »polni delovni čas«, ker če rečemo, da bomo delovni čas kot tak zgolj skrajšali za toliko in toliko, nismo naredili nič. Če pa govorimo o polnem delovnem času, ima to vpliv tudi na  pokojninsko zakonodajo in na pravice iz nje. Ker so na primer tisti, ki so v preteklosti delali 30 ur na teden, imeli težave pri izpolnjevanju pogojev za upokojitev. In to, tudi če so imeli polno plačane prispevke. Zato je torej pomembna beseda »polni«. Ministrstvo za delo skrajševanje polnega delovnega časa sicer predlaga kot možnost, kot nekaj, kar je mogoče poljubno izbrati. Skrajševanje polnega delovnega časa je na splošno seveda mogoče vedno podpreti, tako na podlagi zgodovinskega skrajševanja naših delavnikov kot tudi z vidika različnih študij o njegovih pozitivnih učinkih, denimo na učinkovitost dela, absentizem, usklajevanja dela ter zasebnosti in podobno. A bo vseeno treba paziti, ne gre samo za zmanjšanje števila delovnih ur na teden, pojavljajo se tudi čisto praktična vprašanja organizacije in načina dela, ker tudi v istem podjetju ne delajo vsi na enak način – tako je denimo vprašanje, kdaj gre za krajši delovni čas od polnega in za krajši polni delovni čas. Z vidika pokojninskih pravic in socialne varnosti je to zelo pomembno, gre za vprašanja, ki jih bo treba rešiti, del verjetno tudi v okviru kolektivnih pogodb dejavnosti, treba bo upoštevati določene specifike posamezne panoge, osnovne gabarite pa bo vseeno nujno opredeliti. Ni težava torej v tem, če gre celotno podjetje na krajši polni delovni čas, problem je, če gre na primer samo delno. Vprašanje je tudi, kaj potem narediti z invalidi, ki imajo danes priznano pravico do krajšega delovnega časa, ki delajo denimo štiri ure na dan ali pa tudi trideset ur na teden, ker jim je to priznala invalidska komisija, in potem na podlagi zakona dosežejo polni delovni čas v višini štiridesetih ur na teden in niso prikrajšani pri pokojninskih pravicah. Skratka, odpira se kup vprašanj, ki jih bo treba rešiti.

 

Kaj pa je mogoče povedati o spremembah zakona o urejanju trga dela?

Zelo pomembno je, da bo višina nadomestil za brezposelnost po novem vrnjena na predkoronski čas, obenem pa se bodo, kar je verjetno še bolj pomembno, avtomatsko usklajevala z letno rastjo inflacije. Veljalo pa bi, to je moje mnenje, v okviru sprememb omenjenega zakona vzpostaviti tudi določen organ, ki bi se na državni ravni sistematično ukvarjal s predvidevanjem potreb po poklicnih profilih, kompetencah, kadrih ipd. na trgu dela v prihodnosti.

Mineva pol leta od ponovne vzpostavitve ESS, kanali za socialni dialog na državni ravni, ki so bili pod prejšnjo vlado grobo prekinjeni, so znova vzpostavljeni … Kako pa vse skupaj deluje v praksi? Bi morali na ZSSS za dosego naših ciljev na oblastnike pritiskati tudi drugače, s potencialnimi aktivnostmi na ulici, s shodi, protesti …?

Primerjava s prejšnjo vlado, pod katero se nismo udeleževali sej ESS in sej delovnih teles, in zdajšnjo, je kot dan in noč. Socialni dialog deluje, določenim zapletom bi se sicer včasih dalo izogniti, na splošno pa stvar deluje, kar velja pozdraviti. Seveda bi si želeli, da bi bili še učinkovitejši, da bi bili naši predlogi še bolj upoštevani. Glede drugega dela vprašanja: politika oziroma vlada velikokrat med pogajanji bolj kot strokovne argumente, razne številke ipd. razume jezik ljudi. S tega vidika bi bilo dobrodošlo, če bi sindikati vsake toliko šli na ulice, pokazali svojo moč, smer, ki si jo želimo, pa svoja pričakovanja, na primer na področju plač v zasebnem sektorju, ki so nizke. Tukaj mislim, da bi lahko naredili korak naprej in denimo v zasebnem sektorju zahtevali višje plače, kakor tudi, da morajo najnižje osnovne plače, določene s kolektivnimi pogodbami dejavnosti, odražati realno, dejansko stanje na področju plač. Danes pa delodajalci v zasebnem sektorju najnižje osnovne plače zaradi neustreznega plačnega modela namenoma držijo zelo nizko.

Treba bi bilo tudi zelo jasno pokazati, da si želimo pravičen zdravstveni sistem, ki bi temeljil na načelu solidarnosti, ki je na preizkušnji, kajti aktualno siromašenje zdravstvene blagajne lahko vodi k pravzaprav nadaljnji privatizaciji zdravstva in zdravstvenih storitev, kar je nevarno. Vsake toliko časa je tako prav, da sindikati s članstvom tudi na ulicah pokažemo, česa si želimo, kaj pričakujemo, čemu nasprotujemo, tudi nam kot pogajalcem je v tem primeru veliko lažje.

Za konec: po lanskem, oktobrskem 9. kongresu ZSSS si bil nato na seji predsedstva ZSSS potrjen za izvršnega sekretarja ZSSS, odgovornega za sistemska vprašanja in socialni dialog. Kakšni so tvoji načrti in želje za novi mandat?

Želim si, da bi oblikovali sisteme, ki bodo na eni strani temeljili in ohranili načelo solidarnosti v najširšem pomenu besede, ne gre samo za solidarnost med bogatimi in revnimi, temveč tudi za solidarnost med generacijami. Treba bo vzpostaviti sistem, ki bo odporen tudi proti novim oblikam dela, ki nastajajo kot rezultat novih poslovnih modelov. Ne merim samo na Uber in Wolt, temveč mislim bolj na tiste vrste platformnega dela, ko na primer delavec iz Slovenije opravi naročilo s francoske spletne platforme, naročnik pa je denimo iz Brazilije. V tem primeru se takoj pojavi vprašanje, katero delovno pravo v takem položaju velja. Francosko? Brazilsko? Slovensko? To je pomembno denimo z vidika socialne varnosti. Izziv je torej, kako oblikovati določen sistem, ki bi na eni strani nudil ustrezno socialno varnost tudi delavkam in delavcem v novih oblikah dela, ki jih ne smemo ignorirati, temveč jih je treba vzeti v obzir, hkrati pa bi ohranil nekakšno klasično razumevanje delovnega razmerja kot takega in pravic, ki jih to prinaša. Enoosebni espeji so denimo prekariat, obenem pa jim ne moremo nuditi enake socialne varnosti kot redno zaposlenim po pogodbi o zaposlitvi, ker s tem lahko priznamo prekariat kot redno obliko opravljanja dela. Izziv je, kako ohraniti solidarnost znotraj sistema socialne varnosti, kako urediti trg dela v prihodnosti, da bo uspel odgovoriti na izzive novih oblik dela, kako oblikovati stabilen zdravstveni sistem, kako oblikovati ustrezen pokojninski sistem, upoštevajoč dejstvo, da se bo število delovnih mest v prihodnje zmanjševalo. Ne glede na to, da imamo na primer danes rekordno število zaposlenih, je pričakovati, da bodo digitalizacija, avtomatizacija, robotizacija povzročile ukinjanje določenega deleža delovnih mest. Z vsakim izginulim delovnim mestom pa je ukinjen tudi določen vir financiranja socialnih blagajn, ki danes temeljijo na vplačevanju prispevkov, zato bo verjetno treba najti drug vir, ki bo neodvisen od dela, da bomo lahko na solidaren način še naprej financirali socialno varnost. To so torej ti glavni izzivi, vključno s tem, kako razvijati sindikalizem v prihodnje, da bomo lahko z njim odgovorili na izzive, ki so pred nami, in tudi predvideli, kaj nam utegne prinesti sama prihodnost.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta intervju je bil najprej objavljen v najnovejši, prvi januarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 81 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!