Intervju z Lučko Kajfež Bogataj: “Ko zmanjka vode, je konec ljubezni”

26. 4. 2019

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je naša znana klimatologinja, raziskovalka, redna profesorica na ljubljanski Biotehniški fakulteti, članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) in tudi dobitnica priznanja roža mogota za dosežek leta na področju uveljavljanja enakih možnosti žensk in moških na trgu dela in v družb, ki ji ga je leta 2008 podelil Odbor za enake možnosti ZSSS. Je prava sogovornica, ko človek išče odgovore na vprašanja, zakaj nastajajo in kako se kažejo podnebne spremembe, zakaj niso zgolj okoljski, temveč tudi socialni problem, kako podnebno ranljiva je Slovenija, kdo so podnebni skeptiki in podobno. Z njo smo se pogovarjali za novo, aprilsko tematsko številko Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Delavstvo, podnebne spremembe, sindikati.

Kaj so podnebne spremembe?

Izraz podnebje opisuje značilnosti vremena – trenutnega stanja ozračja, ki ga spremljamo in opisujemo vsakodnevno – na določenem območju v okvirno tridesetletnem časovnem obdobju. Ko pa govorimo o podnebnih spremembah, primerjamo značilnosti vremena v enem omenjenem obdobju s tistimi v drugem. Kar pomeni, da lahko o njih govorimo šele, ko imamo šestdesetletne ali celo daljše nize podatkov. Zdaj jih imamo in zato lahko znanstveno zaključimo, da se je povprečna temperatura po vsem svetu, na obeh poloblah, v zadnjih desetletjih dvignila. Sicer pa imajo podnebne spremembe več obrazov, nekateri so bolj očitni, drugi zabrisani. Za količino padavin velja denimo slednje, saj podnebne spremembe pri tem ne učinkujejo povsod enako. Določena območja zdaj dobivajo več padavin, druga manj. Kar pa lahko opazimo s primerjanjem različnih nizov podatkov, na primer v šestdesetletnem časovnem obdobju, je tudi večja intenzivnost in pogostost naravnih nesreč, ki se denimo v obliki suš in poplav pojavljajo pogosteje kot v preteklosti. Skupni imenovalec vseh teh opazovanih in izmerjenih pojavov pa so, in pri tem ne gre za nekakšno špekulacijo, ampak za neizpodbitno znanstveno dejstvo, spremembe podnebja.

Zakaj nastajajo?

Spreminjanje podnebja je stalnica v vsej zgodovini našega planeta, tudi denimo milijon let nazaj. V določenih obdobjih je bilo podnebje na Zemlji toplejše, spet drugič hladnejše. Vendar je šlo za naravne spremembe, med drugim povezane s kroženjem našega planeta okoli sonca, obenem pa so bile postopnejše in počasnejše. Podnebne spremembe, ki jih opazujemo in zaznavamo danes, pa so se zgodile v borih sto petdeset letih, kar je izjemno hitra sprememba. In ko se začnemo klimatologi spraševati o potencialnih vzrokih za nastale razmere ter iskati mogoče razlage, najprej preverimo na primer, kako je s soncem oziroma če se je moč njegovega sevanja slučajno povečala, saj ves čas nekoliko spreminja svoj izsev. Nato ugotovimo, da v zadnjih petdesetih letih, ko je segrevanje planeta najbolj izrazito, bistvenih sprememb nismo zaznali. Potem preverimo, če je morda prišlo do kakšnih večjih vulkanskih izbruhov, ki bi lahko vplivali na spremembo podnebja. In tako dalje, dokler z eliminacijo potencialnih vzrokov pridemo do točke, ko je mogoče zaključiti, da je za podnebne spremembe s svojim ravnanjem odgovoren človek.

Za razvoj naše civilizacije smo v zadnjih nekaj sto letih potrebovali vedno več energije in kmetijskih površin, kar nas je pripeljalo do velike porabe fosilnih goriv kot sorazmerno poceni in dostopnega vira energije ter po drugi strani denimo do izsekavanja gozdov po vsem svetu. V zemeljsko ozračje se ob izgorevanju nafte, premoga in plina tako že desetletja valijo ogromne količine najrazličnejših, zlasti toplogrednih plinov, ki postopoma spreminjajo sestavo ozračja. Kako torej vemo, da je za vse skupaj kriv človek? Današnji zrak lahko primerjamo z zrakom, ujetim v drobnih, skoraj nevidnih mehurčkih zraka s premerom 0,3 milimetra, ki se skrivajo v večnem ledu. Kar pomeni, da lahko neposredno izmerimo, kakšen zrak so dihali nekdaj in kakšnega dihamo danes. Tako je mogoče ugotoviti povezavo med toplogrednimi plini ter podnebjem in oceniti vpliv človekovih aktivnosti na količino emisij v ozračju. Pred nekaj desetletji smo prav s pomočjo omenjenih mehurčkov in zraka, ujetega v njih, odkrili pomembno povezavo med globalno temperaturo v zadnjih pol milijona let in vsebnostjo dveh toplogrednih plinov v ozračju – ogljikovega dioksida in metana. Analize so namreč razkrile, da so se v dolgi zgodovini planeta pojavljala toplejša in hladnejša obdobja, vendar so bila premo sorazmerno povezana z vsebnostjo toplogrednih plinov. Ko jih je bilo v ozračju več, so nastopila obdobja z visokimi temperaturami in obratno. Tako lahko dobro opazujemo tudi dinamiko sprememb podnebja po industrijski revoluciji ter z gotovostjo zatrdimo, da je za podnebne spremembe kriv človek.

Kako poteka merjenje podnebnih sprememb?

Zelo dober vir informacij o podnebju v daljni preteklosti so, kot že omenjeno, podatki, pridobljeni iz globokih vrtin v večnem, na primer v grenlandskem in polarnem ledu ter v visokogorskih ledenikih. Značilnosti podnebja v posameznih zgodovinskih obdobjih nam kažejo kristalne strukture, izotopska sestava snega pa nam pomaga določiti gibanje temperature v preteklosti. Za razliko od drugih ved imamo pri merjenju in sami metodologiji sicer določen mednarodni standard, star več kot sto petdeset let. Kar pomeni, da vsi raziskovalci merimo enako, ob istem času, da podatke zbiramo na enak način in si jih potem izmenjujemo. Stanje podnebja spremljamo s pomočjo meritev podnebnih spremenljivk, ki jih določa Svetovna meteorološka organizacija (WMO), s tem pa je torej zagotovljena primerljivost meritev po vsem svetu. Za zelo oddaljeno preteklost, na primer milijon let nazaj, imamo biološke in geološke podatke ter druge načine merjenja in opazovanja. Ko pa želimo zbrane informacije povezati ter razložiti, za to uporabimo različne modele. Z njimi lahko izračunamo oziroma postavimo tudi projekcije za prihodnost.

Kdaj je bil prvič govor o podnebnih spremembah?

Prvi znanstveni članek o tem je bil objavljen že leta 1906, napisal pa ga je švedski znanstvenik Svante Arrhenius, ki je predvideval, da se bo svet v primeru nadaljnjega kurjenja premoga dodatno segrel, in sicer za štiri stopinje, kar je bila zelo realna ocena. Šlo je sicer za teoretičen izračun, ki ni temeljil na opazovanju vremena. Redne meritve ogljikovega dioksida v ozračju pa so znanstveniki začeli okoli leta 1951, ko so tudi postavili observatorij na ognjeniku Mauna Loa na Havajih. Precej hitro so opazili, da se izpusti omenjenega plina povečujejo. Ameriški znanstveniki so se zato takoj povezali tudi z uradno ameriško politiko, politike opozorili na dogajanje, vendar ti niso doumeli resnosti problema. Leta 1978 pa je velika pomembna podnebna konferenca potekala v naši bližini, v Beljaku v Avstriji, kjer so znanstveniki in strokovnjaki pretresli vsa odprta vprašanja glede spreminjanja podnebja in prišli do konsenza, da so podnebne spremembe neizpodbitno dejstvo, krivec zanje pa človek. Obenem so napovedali, da se bodo razmere, če ne bomo ukrepali, samo še slabšale. Leta 1992 so prvo podnebno konferenco Združenih narodov organizirali v Riu de Janeiru, in kdor je želel, je lahko o podnebnih spremembah vse vedel že takrat. S to razliko, da tedaj ni bilo svetovnega spleta, filmov Ala Gora in podobno. Ampak nekje od začetka 21. stoletja nihče, noben politik, delodajalec, intelektualec ne more reči, da o podnebnih spremembah še ni slišal. Druga stvar pa je, ali je temu prisluhnil.

Kaj je učinek tople grede, kakšne toplogredne pline poznamo in zakaj je to pomembno v kontekstu razmišljanja o podnebnih spremembah?

Zemljo najprej greje sonce. Sončno sevanje prehaja skozi čisto in jasno ozračje skoraj neovirano, le majhen del ga ozračje vpije. Ko prispe do Zemljinega površja, se del sevanja od njega odbije, kar je odvisno od odbojnosti površja, del pa samo površje vpije. Ker tla vpijejo sončno sevanje, se tudi ogrejejo. Topla tla pa seveda tudi sama sevajo, vendar daljše valovne dolžine kot sonce (kot pravimo, sevajo v infrardečem spektru). Sevanja tal za razliko od sončnega sevanja človek ne vidi in ne čuti. Zemljino površje torej seva nazaj v ozračje, omenjeno sevanje pa bi brez toplogrednih plinov v atmosferi neovirano ušlo nazaj v vesolje. Tako je na primer na Marsu, ki praktično nima ozračja. Ampak v Zemljinem ozračju imamo vedno nekaj vodne pare in drugih toplogrednih plinov. In ti plini del infrardečega sevanja Zemlje vpijejo ter nato začnejo sami sevati. Sevajo v vse smeri, prav tako v infrardeče dele spektra. Del omenjenega sevanja uide v vesolje, del pa ga izsevajo tudi nazaj proti Zemlji, ki ga rade volje vpije in se dodatno ogreje. Tako ostane del toplote, ki bi ga sicer izgubili v vesolje, pri tleh oziroma v spodnjem delu ozračja. Toplogredni učinek je lahko večji ali manjši, odvisno od tega, koliko toplogrednih plinov je v ozračju in kateri so. Če v ozračje spustimo dodatne količine toplogrednih plinov, se učinek tople grede poveča, kar povzroči segrevanje planeta. Ravno to se zaradi človekovega ravnanja dogaja zadnjih sto petdeset let. Dodatni človekovi izpusti toplogrednih plinov namreč rušijo ravnovesje med prejeto in izsevano energijo na Zemlji. Bistvena lastnost toplogrednih plinov je, da lahko, ko se nahajajo v ozračju, vpijajo sevanje v območju infrardečih valovnih dolžin in pri omenjenih valovnih dolžinah tudi sevajo. Če pa učinek tople grede postane premočan, se lahko temperatura na Zemlji dramatično dvigne.

Zato je tako pomembno, kaj danes počnemo z okoljem in kaj vse spuščamo v ozračje. Toplogredni plini so namreč izjemno dolgoživi, kar pomeni, da jih bodo občutili še naši prapravnuki. Tako je tudi vsa zapuščina industrijske revolucije še danes v zraku. Ker poznamo zgodovino, vemo, kdo je zgodovinsko kriv za izpuste v 18. in 19. stoletju. To je tudi eden glavnih razlogov, zakaj so mednarodna podnebna pogajanja tako naporna in zakaj pri njih težko napredujemo. Ključno pa je vedeti, da bi, tudi če bi jutri prenehali izpuščati toplogredne pline, še vedno prišlo do podnebnih sprememb, ker je omenjenih, dolgoživih plinov v ozračju tako veliko.

Kaj so t. i. povratne zanke in kako so povezane z izpusti toplogrednih plinov v ozračje?

S segrevanjem ozračja in s spreminjanjem podnebja so, kot omenjate, nastale t. i. povratne zanke, ki delujejo po principu valeče se snežne kepe, ki na koncu, ko je dovolj velika, sproži plaz. Za primer: Pod Zemljinim površjem je shranjena, zamrznjena, zaplombirana velika količina toplogrednih plinov, ki pa se s segrevanjem ozračja lažje in hitreje sproščajo. Permafrost, trajno zmrznjena tla v na primer arktičnih predelih, se danes denimo tali veliko hitreje kot včasih, kar pomeni, da toplogredni plini, ki se pod njim skrivajo, uhajajo v ozračje mnogo bolj nenadzorovano kot včasih. Pri ogljikovem dioksidu ali kurjenju premoga je na primer lažje meriti izpuste. Po Kanadi in Sibiriji, kjer je veliko permafrosta, pa nimamo merilnih mrež, s katerimi bi lahko uhajanje toplogrednih plinov podrobneje ovrednotili, medtem ko seveda vemo, da do njih prihaja. Izpusti metana, ki je eden od plinov, skritih pod permafrostom, so po drugi strani posledica tudi drugih dejavnikov, na primer govedoreje – metan je namreč presnovni produkt goveda –, pridelave riža, pa tudi vedno večjega kopičenja odpadkov oziroma smetišč, ki jih včasih nismo imeli. Problem so tudi puščajoči plinovodi. Več plina ko porabimo za ogrevanje, več plinovodov moramo za njegovo dobavo postaviti, kar pomeni več cevi, ki se sčasoma zaradi različnih razlogov, tudi naravnih, kot so na primer posledice potresov, različnih zdrsov, poplav, obrabijo in mestoma začnejo puščati. Tudi tako uhajajo v ozračje toplogredni plini.

Je ustrezneje govoriti o segrevanju ozračja ali vendarle o podnebnih spremembah?

Nedvomno o podnebnih spremembah. Vse se začne z dvigom temperature, kar vpliva na kopico drugih dejavnikov, na primer na količino padavin, vlago in podobno. Pri tem je segrevanje samo sprožilec.

Ali obstajajo tudi dobre oziroma manj slabe posledice podnebnih sprememb?

Vse je odvisno od tega, kje se nahajamo. Obstajajo območja, pri katerih bi težko govorila o dobrih plateh. Severni medvedje denimo živijo na ledu, in če se ta stopi, izgubijo dom oziroma tla pod nogami. Iz tega že ne more nastati nič dobrega. Tudi pri dvigu morske gladine, ko voda zalije prej kopno območje, težko najdemo veliko pozitivnega. V prihodnosti bodo posledice segrevanja ozračja ponekod izrazito negativne, medtem ko je Slovenija nekje vmes.

Obstaja razlog, zakaj klimatologi v prvi vrsti govorimo o slabih stvareh, ki nam grozijo pri spremembah podnebja, saj se bodo namreč zgodile same od sebe. Da pa bi vsaj določen del podnebnih sprememb obrnili sebi v prid, je potrebnega veliko pametnega načrtovanja in strateškega razmišljanja. Hipotetično vzemimo, da bi se izkazalo, da bo dobra plat podnebnih sprememb pri nas to, da bomo lahko gojili bombaž, tipično rastlino, ki potrebuje toploto. Ampak s tem nimamo nobenih izkušenj! To bi pomenilo prestrukturirati kmetijsko gospodarsko panogo in prekvalificirati zaposlene v njej. V vročem novem svetu lahko razmišljamo tudi o gojenju vinske trte na Gorenjskem, ampak zato, da bi tam pridelovali vino, moramo spremeniti način življenja in cel sklop naših navad. Za dobre oziroma manj slabe plati podnebnih sprememb se bomo morali še kako potruditi, vanje strateško vlagati, če ne, ne bo nastalo nič dobrega. Poleg tega bomo morali paziti, da nas ne bodo drugje s kakšno podobno idejo prehiteli in nam speljali potencialno nišo. Hudič je v podrobnostih. Ker bodo zime bolj mile, bomo denimo pozimi sicer porabili manj energije za ogrevanje, a vsa elektrika, ki jo bomo prihranili, bo šla v nič poleti, ko se bomo morali hladiti s klimatskimi napravami.

Kako podnebno ranljiva je pravzaprav Slovenija?

Dvig temperature niti ne bo naše največje prekletstvo, bolj nas lahko skrbijo hujše vremenske ujme in neurja, ki bodo nastala in povzročila veliko škode. Vremensko pogojene naravne nesreče imamo pri nas pogosto že brez podnebnih sprememb, a te bodo povečale njihovo pogostost in intenzivnost. Dejstvo je, da živimo v poplavni deželi, kar nam bo v času podnebnih sprememb povzročalo preglavice od Alp do Prekmurja. Problem bo nastal tudi pri vodnem krogu, ko bomo na letni ravni še vedno deležni podobne količine padavin kot zdaj, vendar bodo te drugače razporejene. Tako se bomo morali pripraviti na jesenske in zimske poplave ter na suše poleti, kar bo še posebej problematično, saj suš nismo vajeni oziroma jih nimamo v kolektivni zavesti. Prav tako v Sloveniji ne poznamo pomanjkanja vode, zato tudi nimamo zbiralnikov, ne iščemo alternativ, nimamo tradicije varčevanja z vodo ter ne razmišljamo o tem, da vode nekoč ne bi imeli toliko kot danes. Zato smo tudi tako ranljivi. Če nam vzamejo že polovico trenutne količine vode, ostanemo goli in bosi. V kmetijstvu sicer pomanjkanje že občutijo, iz pipe seveda še teče, a obenem nivo podtalnice pada in jo je treba črpati vedno globlje. Tudi v naši okolici je podobno, tako Madžarsko, Hrvaško kot denimo severno Italijo že pestijo suše in občasno pomanjkanje vode.

Kakšne pa so projekcije podnebnih sprememb za našo bližnjo okolico?

Podobne kot za našo državo, kar lahko postane velik problem. Mi smo namreč prehransko odvisni od Madžarske, Italije itn., kar pomeni, da hrano uvažamo od tistih, ki je v prihodnosti prav tako ne bodo imeli v izobilju. In logično je, da bodo najprej poskrbeli zase, medtem ko pri nas še vedno mislimo, da bodo trgovine zmeraj polne. Mladim vedno tudi rečem: Ko ste v dvomih, ali je to dekle ali fant pravi za vas, pojdita nekam za štiri dni brez vode. Po tem bo zelo hitro jasno, ali sta za skupaj ali ne. Človek namreč lahko brez vode zdrži približno štiri dni, potem pa je konec prijateljstva in ljubezni. Takrat bi tudi svojim bližnjim vzeli vodo. Pomanjkanje vode bo prav tako sprožilec prihodnjih političnih sporov, ki bodo sicer vedno zamaskirani v različne nacionalne, verske, kulturne itd. kontekste. V Sloveniji se bomo pač morali naučiti zbirati vodo, jo zadržati ter narediti zalogo. Pri tem zaenkrat pogrnemo na celi črti. Ne bo pa vode problem dobiti pozimi, saj bo takrat še vedno deževalo. Če bomo imeli presežke, jo bomo lahko zelo dobro prodajali. Ko že govoriva o posledicah podnebnih sprememb, je seveda treba omeniti, da bo vedno več tudi t. i. podnebnih beguncev.

Kateri drugi okoljski problemi bodo še aktualni v Sloveniji v času podnebnih sprememb?

Podnebne spremembe, ki nas čakajo v denimo naslednjih tridesetih letih, bodo delovale kot nekakšno povečevalno steklo, pod katerim se bodo že obstoječi okoljski problemi lahko zaostrili do nevzdržne ravni. Pri nas imamo kar nekaj težav, ki bodo priplavale na površje. Naša poselitev je na primer katastrofalna, saj živimo na neprimernih, poplavno, naravno ogroženih območjih, kar bodo še bolj razkrinkale podnebne spremembe. Ljudem bo poplavljalo domove, znašli se bodo dobesedno v vodi … Problem je tudi onesnaženje voda, ki že obstaja, a po novem bo vode manj, kar poveča koncentracijo onesnaženja. Tako bo že obstoječ okoljski problem postal še bolj izrazit. Podnebne spremembe bodo razkrinkale tudi prisotne socialne probleme, neustrezne delovne pogoje, družbeno neenakost. V preteklosti vročina na delovnem mestu ni bila tako velik problem, slabo izolirane hale, kjer je bilo ali zelo mraz ali zelo vroče, niso bile taka težava, zdaj pa bodo neprimerne temperature na delovnem mestu postale velik delavski in socialni problem z glavnim vprašanjem, kako ustrezno zaščititi delavke in delavce. Bolj vidne bodo tudi socialne razlike med bogatimi in revnimi. Dokler je vreme v redu, te niso tako izrazite, toda ko je zelo vroče, revnejši umrejo prvi, ko je hud mraz, zmrznejo in podobno. Najboljša obramba proti podnebnim spremembam je tako v tem, da najprej rešimo že obstoječe različne družbene, socialne, okoljske probleme. Nimamo pa klimatologi steklene krogle, da bi lahko do zadnje podrobnosti napovedali prihodnost ali človekovo obnašanje.

Kako problematično bo segrevanje mest, ki se bo s podnebnimi spremembami še okrepilo?

Gradbeno gledano so mesta vir toplote, saj ne gre za zelene površine, ampak za asfaltirana območja, asfalt pa denimo v manjši meri odbija sončno energijo, se zato zelo segreva in seva toploto. Mesta tako lahko označimo za nekakšne toplotne otoke, ki zaradi pregretih asfaltnih in podobnih površin zadržijo veliko toplote in se težko ohladijo tudi ponoči. Seveda obstajajo v mestnih, urbanih središčih še drugi viri sproščanja toplote, kar pomeni, da so ta že zdaj toplejša od podeželja. Najbolj nevarna za zdravje zaradi visokih temperatur in daljšega trajanja vročih obdobij bodo nedvomno poletja. Problem je tudi v tem, da pri nas vročine ne obvladamo, nanjo nismo navajeni, bomo pa z njo počasi morali začeti živeti. K vročini pa sodi tudi to, da ob določeni uri nehamo delati in si privoščimo počitek. Zdaj pa si predstavljajte naše delodajalce, kaj bi porekli na tako idejo. Saj bi bilo verjetno z nemškimi podobno. S tega vidika je tistim, ki že živijo na sušnih in vročih območjih, lažje, saj imajo vročino v genih in zato vedo, da jo je treba spoštovati oziroma kako velja v povezavi z njo postopati.

Katere gospodarske panoge bodo v času podnebnih sprememb najbolj ranljive?

Definitivno kmetijstvo, vprašanje je samo, v kakšni meri, pa gozdarstvo, ker se v gozdu čedalje pogosteje pojavljajo novi škodljivci, prihaja pa tudi do uničujočih požarov, in lesna industrija, ki jo bomo še kako potrebovali, saj je okolju bolj prijazna. Na udaru pa bodo tudi različne vrste turizma, na primer smučarski na nižjih nadmorskih višinah. Bodo pa nastale nove gospodarske dejavnosti in različni izdelki, povezani s prilagajanjem na podnebne spremembe. Na primer v povezavi z varčevanjem z vodo, s hlajenjem, z drugačno prehrano, novimi zdravili … Prilagoditi pa se bodo morale tudi gospodarske panoge, ki so danes velike porabnice fosilnih goriv.

Kakšna zdravstvena grožnja so podnebne spremembe?

Tam, kjer zdravstveni sistem ne deluje oziroma ni dobro delujočega javnega zdravstva, bodo problemi veliki. Še posebej zato, ker se tudi na našem koncu sveta že pojavljajo različne, do pred kratkim neznane bolezni, ki jih tudi zdravniki še ne poznajo dobro. Vedno bolj se širijo razni škodljivci, kot so lubadarji ali komarji. Dvig temperatur pa bo vplival tudi na ljudi. Ko se človek pregreje, ni nujno, da takoj umre, potrebuje pa zdravniško pomoč in odgovorni morajo vedeti, kako ga ohladiti in kje ga zdraviti. Problem bo tudi zdravstvena oskrba v primeru različnih naravnih nesreč, saj bo pomembno, kje in kako oskrbeti večje število ljudi. Na te stvari nismo pripravljeni. Tudi to, da smo vedno starejša družba, nam prav tako ne gre na roko. Starejši bodo v vsakem primeru bolj prizadeti, tako v primeru visokih temperatur kot hudega mraza. Mladi bodo lahko zbežali ali se umaknili. Pa smo spet pri tem, da bodo podnebne spremembe zaostrile določeno, že obstoječo težavo, v tem primeru problem naše starajoče se družbe.

Je večina ekstremnih vremenskih pojavov, ki smo jim na primer priča v zadnjem času, posledica podnebnih sprememb?

Klimatologi lahko povemo zelo naravnost: Podnebne spremembe povečujejo verjetnost, pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih dogodkov. Ni nujno, da je vsak požar ali vsaka suša posledica spreminjanja podnebja. Če pa smo prej v tridesetih letih nekje imeli tri suše, zdaj pa dvajset, je to lahko povezano s podnebnimi spremembami. Vendar ne gre izgubljati energije in se vsakič znova spraševati, če je bila ta ujma ali ta poplava posledica spremenjenega podnebja. Enostavno moramo ustvariti družbo, ki bo odporna proti ekstremnim vremenskim dogodkom in bo obenem lahko zaščitila ljudi. Delovati moramo preventivno in ne odreagirati šele takrat, ko se bo nekaj zgodilo. Vrag je vzel šalo.

Okoljski begunci in migranti

Za osebe, ki se selijo zaradi okoljskih dejavnikov, še do danes ni mednarodno sprejetega poimenovanja oziroma mednarodno veljavne definicije. Kar pomeni veliko oviro za zagotavljanje ustrezne pravne zaščite in pravic prizadetim posameznikom in posameznicam, pravijo strokovnjaki. Ponujamo dve bolj znani definiciji: »Okoljski begunci so ljudje, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje tradicionalno okolje (začasno ali trajno) zaradi očitnih okoljskih sprememb (naravnih ali antropogenih), ki so ogrozile njihovo eksistenco in/ali resno vplivale na kakovost njihovega življenja,« je leta 1985 zapisal Essam El-Hinnawi, raziskovalec Programa Združenih narodov za okolje. Medtem pa Mednarodna organizacija za migracije (IOM) pravi takole: »Okoljski migranti so osebe ali skupine oseb, ki so zaradi nenadnih sprememb v okolju ali sprememb v teku, ki nepovratno vplivajo na njihova življenja ali življenjske pogoje, primorani zapustiti svoje domove ali se tako odločijo, bodisi začasno ali trajno in se preselijo znotraj svoje države ali v tujino.« Vir: spletna stran študentskega projekta Pravna zaščita okoljsko razseljenih oseb.

Kaj so podnebni sporazumi in podnebne konference?

Leta 1992 so države članice Združenih narodov, med njimi tudi Slovenija, v Riu de Janeiru podpisale podnebno konvencijo, s katero so se zavezale, da bodo na načelni ravni ukrepale proti podnebnim spremembam. Dogovorile so se tudi, da se bodo dobile enkrat letno in preverile, kako ukrepanje poteka. Namen tovrstnih konferenc od leta 1992 naprej je torej pregled narejenega, analiza trenutnega položaja ter načrtovanje prihodnjih ukrepov. Do sprejetja kjotskega sporazuma, ki je začel veljati leta 2005 in so z njim države podpisnice skušale zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, se sicer ni zgodilo veliko. Pri omenjenem sporazumu pa smo žal že kmalu vedeli, da je nezadosten, saj je bil premalo radikalen ter na koncu še pomanjkljivo implementiran, iz njega pa je tudi izstopilo več držav podpisnic. Obenem v nastajanje denimo ni bila vključena Kitajska in druge države v razvoju. S pariškim podnebnim sporazumom, sklenjenim leta 2015 v Parizu, pa so v dogajanje načeloma vključene vse države, tudi Kitajska. Vsi ti podnebni sporazumi vključujejo obljube držav, da bodo v zvezi s podnebnimi spremembami stopile v akcijo, vendar zelo otipljivega rezultata ni.
Obstaja logična razlaga, zakaj je tako. Leta 1992 je bilo gospodarstvo oziroma kurjenje fosilnih goriv še ozemeljsko porazdeljeno. Takrat smo imeli naše tovarne čevljev, naše tovarne avtomobilov in podobno, kar pomeni, da svet še ni bil tako globaliziran. Kar smo skurili, smo skurili zase, medtem ko je zdaj drugače. Danes, ko smo ogromno industrije preselili drugam, na primer v Azijo, pri nas radi rečemo, da smo znižali izpuste toplogrednih plinov. Traparija, preselili smo jih na Kitajsko ali v Bangladeš, kar pomeni, da so tamkajšnje emisije naše. Če nosim čevlje ali uporabljam računalnik, narejen na Kitajskem, moram biti odgovorna tudi za kitajske izpuste, česar pa države nočejo in trdijo, da gre za kitajski problem. Taka logika v globaliziranem, mednarodno tesno prepletenem gospodarstvu ne zdrži. Vsak dan smo v stiku z izdelki, zaradi katerih je bil nekje drugje v ozračje izpuščen ogljikov dioksid. Pravično bi bilo, da bi to upoštevali. Potem bi hitro videli, da določene, bolj izpostavljene države niso veliki osnaževalci, temveč da so zgolj prevzele vlogo svetovnih tovarn za druge, kar pomeni, da jim veliko ne moremo očitati. Drugi razlog, zakaj podnebne konference težko uspejo, je zgodovina. V ozračju je danes veliko britanskega, ameriškega, nemškega ogljikovega dioksida in državam v razvoju se upravičeno zdi neumno, da bi prav one morale zmanjšati izpuste. Potem pa nastanejo kompromisi, kot je pariški podnebni sporazum. Najbolj eleganten bi bil poseben davek, s katerim bi izdelke obdavčili v skladu s tem, koliko ogljikovega dioksida je bilo izpuščenega pri njihovi proizvodnji. Sicer pa je treba vedeti, da podnebne spremembe niso samo okoljski, temveč tudi družbeni, politični in zgodovinski problem.

Kaj je Medvladni forum za podnebne spremembe (z angleško kratico IPCC), skupaj z nekdanjim ameriškim podpredsednikom in okoljevarstvenikom Alom Gorom tudi dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2007?

Ko so se po prej omenjeni podnebni konferenci leta 1978 v Beljaku znanstveniki in strokovnjaki začeli ukvarjati s podnebnimi spremembami, se je nabralo veliko relevantne literature v različnih svetovnih jezikih in hitro je postalo jasno, da je vsega skupaj preveč, da bi se s tem lahko sama ukvarjala na primer uradna politika. Tako je prišlo do konsenza, da je na ravni Združenih narodov treba imeti določeno znanstveno telo, v okviru katerega bodo pristojni lahko pregledovali omenjeno strokovno literaturo in delali pomembnejše zaključke. In to smo mi, Medvladni forum za podnebne spremembe. Ustanovljeni smo bili z nalogo svetu zagotavljati jasna in uravnotežena poročila o razumevanju podnebnih sprememb. Znanstveniki in znanstvenice z vsega sveta, ki sodelujejo pri IPCC, preučujemo različne vidike podnebnih sprememb: fizikalne osnove spreminjanja podnebja, učinke podnebnih sprememb, ranljivost in prilagajanje nanje ter blaženje, torej prizadevanje za najbolj pametno in učinkovito zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. IPCC v presledkih vsakih šest let izdela in objavi svoje poročilo, vmes pa odvisno od potreb tudi krajša poročila in druge tehnične dokumente. Vsa poročila, primerna za strokovno in širšo javnost, so vedno javno dostopna v knjižni obliki ali na spletu v več svetovnih jezikih. Obenem pišemo sklepe ter delamo priporočila tudi za politiko. Delo ni enostavno, ni stvar samo v tem, da si dober strokovnjak na svojem področju, ampak da znaš tudi pisati in ustrezno komunicirati. Ne pišemo namreč zase, temveč za bralke in bralce, ki pa jih ne smemo nadlegovati z ogromno podrobnostmi. Zato je treba biti še bolj natančen. Tudi politikom pogosto ni všeč, kar sporočamo, zato poskušajo ubiti sla in ne želijo, da je nekaj napisano točno tako. Vlade naša poročila namreč dobijo v predogled in morajo nanje podati pripombe. Po drugi strani tudi nam ni pogodu, da nam politiki solijo pamet, zato delamo daljša poročila in prilagojene izvlečke za vpletene deležnike. Politika si misli, vi kar pišite na dolgo in široko, saj tega ne bo nihče bral. Tisto, kar pa bodo ljudje brali, bomo že prej pregledali.

Kako govoriti o problematiki podnebnih sprememb?

Pri opisovanju preteklosti sem zagovornica dejstev, saj to počnem na podlagi različnih opravljenih meritev oziroma zbranih podatkov. Se pa zavedam, da je govoriti o prihodnosti težje in nehvaležno, saj je ta odvisna od mnogih spremenljivk. Klimatologi smo le fiziki, ki preučujemo ozračje, in tako ne moremo soditi o tem, kako bodo ravnali ljudje. Za nazaj lahko potrdimo, da smo bili nespametni, za naprej pa ne moremo z gotovostjo trditi. Splošna komunikacija je sicer zelo odvisna tudi od medijev. Ti imajo pri popisovanju podnebnih sprememb nekaj slabih navad, so izjemno površinski, obenem pa so tudi pri tej tako zelo pomembni temi vpeljali koncept razpravljanja za in proti. Na tak način se lahko prepiramo o dolžini mini kril ali o obstoju boga, o segrevanju podnebja pa ne more biti dvoma.

Bi morali za lajšanje podnebnih sprememb imeti manj otrok?

Ne, ta svet prenese večje število prebivalcev, morali pa bi imeti manj potrošnikov. Niso problem otroci, problem so potrošniki, tudi tisti najmlajši, ki so navajeni dobiti vse, kar si zaželijo.

Kako okoljsko ozaveščeni, tudi glede podnebnih sprememb, smo v Sloveniji?

Žal smo energetsko nepismeni, del krivde za to pa tiči tudi v našem šolskem sistemu. In take nas želijo ohraniti, saj je energetsko nepismenemu človeku stvari mogoče najlažje in najdražje prodati. Za podnebnimi spremembami pa tiči prav energetika. Vsi bi morali vedeti, koliko kilovatnih ur elektrike porabimo na mesec ali na dan in za kakšne aktivnosti. Da bi se sindikalist boril samo za to, da bo poleti v hali, v kateri poteka proizvodnja, hladno, da bodo delavci in delavke lahko dobro delali, ni dovolj. Seveda mora to početi, da se razumemo, ampak obenem mora prav tako preveriti, koliko kilovatnih ur elektrike za svojo proizvodnjo porabi tovarna, in opozoriti delodajalca, zakaj je zmanjšanje porabe energije sindikalna zadeva in kot taka v interesu delavk in delavcev. V času podnebnih sprememb bodo ti namreč veliko bolj nastradali kot delodajalci. Tako se začnejo majhni koraki, da pred svojim domom, pred svojo tovarno, svojim podjetjem urediš razmere. Zato pa mora biti zraven tudi sindikat. Ta mora pomagati pri prestrukturiranju, da pa lahko na to vpliva, mora stvari tudi dobro poznati. Težko bo premakniti nekega delodajalca, če še sami stvari ne poznamo dobro oziroma ne vemo, kako se v kilovatnih urah elektrike odraža naš življenjski slog. Tudi zato je pri nas pasivnost tako velika. Ker ljudje upravičeno slutijo, da sami niso dovolj kompetentni. In potem se težko borimo.

Pravica do čiste pitne vloge je zapisana v slovenski ustavi. Da se je to zgodilo, je bila zelo aktivna tudi ZSSS (sindikalni državni svetniki so pobudo namreč naslovili na državni zbor in vlado), v njenih vrstah pa zlasti Sindikat komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami (SKVNS). Ta je bil leta 2013 v Sloveniji tudi organizator kampanje zbiranja podpisov v okviru evropske državljanske pobude »Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je dobrina in ne blago!«. Njen cilj je bil zagotoviti univerzalen trajnostni dostop do vode in komunalne ureditve ter zaustavitev privatizacije vodnih virov in njihovo ohranitev za prihodnje rodove.

Kdo so podnebni skeptiki?

Poznamo jih več vrst. Skepticizem, zdrav dvom je sestavni del znanosti; znanstveniki in strokovnjaki ne verjamemo vedno niti samim sebi, zato delamo ponovne izračune in projekcije. Gre za dvom nekoga, ki te opozori in ti istočasno pove, poglej, morda bi bilo bolje narediti tako. To je zdrava skepsa, ki jo pozna vsaka znanost. Takih primerov imamo veliko in jih, če se le da, tudi upoštevamo. Na drugi strani pa smo priča skeptikom, ki preprosto trdijo, da se podnebje ne segreva, in sicer brez argumentov ter dokazov, računajoč, da so ljudje preleni, da bi sami preverili. Gre za dvomljivce, ki se opirajo na lenobo ljudi, poznamo pa tudi plačane skeptike, ki jih v zameno za to, kar govorijo, podpira in plačuje nekdo drug. Pri tem ni treba veliko razglabljati, tudi najbolj razgledane, inteligentne ljudi je mogoče podkupiti, saj ni nujno, da so tudi pošteni. Zato da bi ohranili status quo, je namreč v igri ogromno denarja. Na milijone milijonov.

Gregor Inkret

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!