Iz prve roke: Krize prinesejo več stavk

5. 10. 2021

Nekoliko nenavadno in o današnjem času dovolj zgovorno je, da o stavkah v Sloveniji institucije ne vodijo nobene uradne statistike. Prav vprašanje o številu in obsegu stavk pri nas pa je Žigo Žunca vodilo v pisanje diplomske naloge, v kateri je želel odgovoriti, kako je gospodarska kriza po letu 2008 vplivala na število stavk pri nas. Pri tem so mu bile v pomoč predvsem pretekle izdaje Delavske enotnosti, ki so popisovale stavke v okviru sindikatov, združenih v ZSSS.

Žiga, ki sedaj na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani opravlja dvopredmetni magisterij iz filozofije in sociologije, je isto smer študija izbral tudi na dodiplomskem študiju. »Že na koncu 3. letnika sem razmišljal o diplomi pri sociologiji. Z mentorjem dr. Gorazdom Kovačičem sva prišla do teme, povezane s stavkami.« Kot pravi, se je prva težava skrivala prav v tem, da nimamo uradnih statistik. Do leta 2000 je sicer podatke o stavkah zbral profesor dr. Miroslav Stanojević. »Za obdobje od velike gospodarske krize pa ni bilo podatkov. Na predlog mentorja sem se odločil, da bom statistiko poskušal zgraditi sam na podlagi člankov iz Delavske enotnosti.« Za analizo je tako vzel obdobje med letoma 2009 in 2018. Pri tem pa je bil omejen, saj vseh podatkov ni mogel dobiti. Podatkov namreč ni bilo o trajanju stavke, številu udeležencev stavke ipd. Prav tako na podlagi člankov ni mogel priti do podatka o vseh stavkah v Sloveniji, saj je v Delavski enotnosti opisano predvsem sindikalno dogajanje v sindikatih, ki so del ZSSS.

Razlogi za stavke so v krizi drugačni

»Izkazalo se je, da so bile stavke bolj pogoste v času krize od 2009 do 2014. Razlogi za stavke so bili drugačni v času krize in po njej. V krizi so prevladovale defenzivne stavke zaradi neplačevanja delavcev (plač, regresov ipd.), v konjunkturi pa so prevladovale ofenzivne stavke, ko so delavci zahtevali nove pravice (npr. višja izplačila),« svoje glavne ugotovitve opiše Žunec: »V konjunkturi je bolj izrazita interesna delitev izhajala iz tega, da želijo posamezne skupine izboljšati svoj položaj

Dolgi stavkovni val

Od 1960 do 1989 so podatke o stavkah zbirale republiške zveze nekdanjih sindikatov. Podatki kažejo, da je bilo pred letom 1980 število stavk nizko in se je letno gibalo od 100 do 300 stavk v celotni nekdanji Jugoslaviji. Šele po tem letu se je zaradi padca standarda število stavk skokovito povečalo. Ob koncu osemdesetih je bilo tako že več kot 1000 stavk. Od teh v Sloveniji od 200 do 300. Od 100 do 200 stavk letno je bilo vse do leta 1997. Šele nato se je število stavk zmanjšalo. To obdobje zato Miroslav Stanojević opisuje kot dolgi stavkovni val. Nizka pogostost stavk (do 50 na milijon pripadnikov aktivne delovne sile na leto) je sicer v Evropi značilna za Avstrijo, Nizozemsko, Nemčijo, Norveško, Švedsko in Dansko. Več stavk pa je na Irskem, v Franciji in Italiji.

Kot doda, je bilo v času kriz več stavk. Podoben vzorec je bil opazen tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja: »Stanojević med razlogi za večje število stavk v devetdesetih navaja tudi to, da je bila država v času socializma bolj na strani delavcev. Pomembna pa je tudi recesija v tistem času in poznejša gospodarska rast.« Devetdeseta je zaznamovala tudi ustanovitev ekonomsko-socialnega sveta (ESS) po velikem stavkovnem valu in splošni stavki, ki jo je leta 1992 organizirala ZSSS. Kot ugotavlja Žunec, se je takrat težišče z ulic prestavilo na tripartitna pogajanja: »V devetdesetih so prevladovale defenzivne stavke, ker so o vsebini, ki bi pripeljala do ofenzivnih stavk, odločali na pogajanjih v okviru ESS.«  Do ofenzivnih stavk pa ni prišlo niti v zadnjem desetletju, čeprav je bil interes delavstva odrinjen na stran in je bilo razlogov za stavke dovolj. Žunec je glede tega pesimističen in del razlogov išče tudi v zmanjšanju sindikalne moči in stopnje sindikaliziranosti.

Prizor iz splošne stavke 12. marca 2008. Foto M. M./Arhiv DE

Stavke iz obupa

Najpogosteje do stavk sicer po njegovi analizi prihaja zaradi neizplačila plač in višine samih plač. Ob raziskovanju ga je presenetilo, da delavke in delavci pogosto celo sami zahtevajo stečaj. »To se je dogajalo v podjetjih v času krize. Profesor Kovačič to poimenuje kot stavke iz obupa, ki pa niso tako iracionalne, kot bi lahko sklepali na prvi pogled. Gre za podjetja v slabem položaju, kjer so delavke in delavci delali zastonj, saj niso dobivali plač in jim je zmanjkovalo denarja. Za njih je bil najlažji način za izboljšanje položaja, da so si službo našli drugje. Z odpovedjo pa ne bi dobili nadomestila za brezposelnost. Če bi jih pa stečajni upravitelj odpustil, bi jim ta pomoč nemudoma pripadala,« razloge za takšno držo delavstva opisuje Žunec.

Kot pravi Žiga Žunec, ga zaradi političnega prepričanja tudi na magisteriju zanimajo dandanes preveč zanemarjene teme sindikalizma in delavskih pravic. Zato bo morda tudi za magistrsko nalogo izbral podobno temo. Osebni arhiv

 

Opazil je tudi premik težišč pri pogajanjih z ravni države na nižje ravni. V zasebnem sektorju sta tako na panožni ravni stavko izvedla samo dva sindikata. »Eden od teh je bil močen sindikat Skei, zato stavka ni bila presenetljiva,« razloži in doda, da je bil delež ofenzivnih stavk, s katerimi delavci niso le branili obstoječih pravic, temveč tudi zahtevali izboljšanje svojega položaja, tu večji kot v preostalih panogah. Tudi sicer je bilo največ stavk v elektroindustriji, sledilo je gradbeništvo in nato lesna industrija. »Kar se ujema tudi z analizami iz devetdesetih let,« pojasnjuje Žunec. Kot pravi, to kaže, da imamo v klasični industriji še vedno dovolj dobro sindikalno organiziranost in sposobnost za izvedbo stavk: »Stavk pa skorajda ni v storitveni industriji. Tudi v Evropi velja, da so tu sindikati manj močni. V sektorju je namreč več prekarnosti, ki ovira zmožnost sindikaliziranja.« In prav sindikaliziranje prekarcev bi moralo postani eno izmed najbolj pomembnih področij delovanja sindikatov, ne samo pri nas, temveč tudi po svetu.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je bil prvotno objavljen v najnovejši, drugi septembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share