»Ljudje, ki imajo veliko denarja, si lahko pravičnost kupijo« – Intervju s profesorico in raziskovalko Vesno Leskošek 

4. 3. 2021

Z redno profesorico na ljubljanski Fakulteti za socialno delo dr. Vesno Leskošek smo se pogovarjali o koronakrizi in ukrepih, ki jih v tem času sprejema vlada. Med drugim smo spregovorili tudi o vplivu neoliberalne ideologije na rast neenakosti, na naše dojemanje revščine, vzrokih za stigmatizacijo prejemnikov socialne pomoči in za nekritično poveličevanje podjetnikov in najbogatejših ter o alternativi, ki jo ponuja univerzalni temeljni dohodek. 

Lansko leto nam je prineslo številne izzive, ki si jih v začetku leta nismo mogli zamisliti. Novi koronavirus je prinesel velike spremembe in konec ustaljenega načina življenja. Kakšen je vaš pogled na preteklo leto? 

Šlo je za težko leto, ki pa nam je tudi nekoliko odprlo oči. Pokazalo se je, kako smo ljudje nepripravljeni na usodne, grozne dogodke, ki ogrozijo naša življenja. Potrošništvo nam je dalo občutek, da je vse dosegljivo. Veliko ljudi zato ni verjelo, da se jim lahko kaj zgodi, da je virus resničen. Na strukturni ravni se je pokazal pomen javnega sektorja in javnih služb, ki so organizirane in dostopne za vse. Pokazalo se je, da mora biti država dobro organizirana, da to vse prenese, pri tem pa se lahko zanese le na javne službe. Zame je to temeljno spoznanje, ki bi ga država morala sedaj upoštevati in opustiti ideje o privatizaciji javnega sektorja. Obenem smo spoznali tudi, kako šibek in ranljiv je javni sektor. Tudi v politiki se je pokazalo, kako je nepripravljena na izredne dogodke. Izjemno težko je prestopila iz strankarskih prepričanj in razprtij v reševanje težav ljudi. 

Vlada je tako kot druge države po svetu na krizo odgovorila s protikoronskimi ukrepi. Kako jih vi ocenjujete? Pri pomočeh je prišlo tudi do velikih razlik med posameznimi skupinami in višino pomoči. Tu je vlada s svojim ravnanjem pravzaprav povzročila nove krivice?  

Za vsakega, ki je vsaj nekaj dobil, je bilo to dobro. Mnogim je olajšala določeno obdobje v času krize. Veliko ljudi pa je bilo izpuščenih iz ukrepov. Vlada je ravnala zelo ideološko in selektivno pri odrejanju upravičenosti do pomoči. V prvem valu je bilo še razumljivo, da so se neorganizirano odzivali na katastrofo. Morali so se znajti v novih in za vse tujih razmerah. Toda več kot je bilo paketov pomoči in dlje kot je trajala epidemija, bolj bi morali biti ti paketi strukturirani in vključujoči. Bilo pa je ravno obratno, postajali so bolj izključujoči. Prejemniki denarne socialne pomoči so dobili 150 evrov s prvim protikoronskim paketom, ki je bila izplačana šele poleti. Dobili so veliko premalo. S sedmim paketom pomoči so nekaj dobile velike družine, ker država misli, da moramo imeti veliko otrok. Posamezniki, prejemniki denarnih socialnih pomoči, pa niso dobili nič, ker jih oblast smatra za tiste, ki živijo na račun davkoplačevalcev. Neverjetno veliko vsoto so kot edina skupina dobili duhovniki, in to zaporedoma, nekaj mesecev in ne enkratno. Veliko ljudi je iz pomoči izpadlo (npr. nekateri samozaposleni, ki nimajo rednega dohodka). Več kot imamo paketov pomoči, bolj vidimo, kdo je po mnenju vlade zaslužen in kdo si ne zasluži pomoči. Tu nastajajo velike razlike. Koronakriza je zagotovo povzročila povečevanje družbenih neenakosti 

»Javnega sektorja ne smemo širiti niti pod temi pogoji, v katerih živimo sedaj. Čeprav bi se morali iz krize naučiti prav to, da nam boljši javni sektor zagotavlja boljše pogoje, boljše življenje in boljše spopadanje s krizami, kot je obstoječa.«

Povedno je tudi število protikoronskih paketov. Sedaj jih je bilo že osem, če bi bile zadeve bolj premišljene, jih verjetno ne bi bilo toliko …  

Kar nas tepe, je to, da vlada iz dneva v dan spreminja javni govor o krizi. V začetku januarja so nam govorili, da se nam obeta katastrofa. Da se bo število okuženih povečalo. Predsednik vlade Janez Janša je govoril, da bomo šli lahko samo 50 metrov daleč od doma. Naslednji dan pa je bilo že povsem drugače. Nekonsistentnost je ena od preprek, da bi vlado lahko jemali bolj resno in da bi tudi sami razumeli učinke virusa. Vlada prispeva k naši zmedenosti in to prispeva k teorijam zarot, ki se tako hitro širijo. Ne zaveda se, kako zahtevno je postalo vsakdanje življenje in kako ga sama zapleta z nekonsistentnimi ukrepi in nasprotujočimi sporočili.  

Namen socialne države je, da prav te krivice odpravlja na sistemski ravni, kjer so stvari bolj domišljene. Verjetno bi dobra zakonodaja lahko samodejno, tudi v času krize, nudila bolj pravično pomoč posameznim skupinam? 

Pri tem sem skeptična. Če smo se kaj naučili, je to, da nič ni trajno. Tudi zakonodaja nam tega ne zagotavlja. Še kar dobro smo imeli urejeno socialno državo pri obravnavi revščine in socialne izključenosti ljudi, ki nimajo dostopa do virov. Dobro smo imeli urejen javni dostop do zdravstva, šolstva itn. Videli pa smo, kako hitro se to spremeni. Potrebuješ samo dovolj odločno vlado, ki bo čez noč spremenila pojmovanje tega, kaj velja za dobro, pravično in solidarno. To smo se naučili pri spremembah zakonodaj. Kritika neustrezne zakonodaje pa včasih povzroči, da se stvari v zakonodaji celo zaostrijo in poslabšajo. Spomnim se stanovanjskega zakona, ko smo govorili, da ne smejo obstajati profitne najemnine v najemnih stanovanjih. Nato smo dobili zakon, ki je ukinil solidarnostna stanovanja. Zakonodaja je ranljiva in sama nič ne zagotavlja. Dobra in odprta zakonodaja v teh časih verjetno ne bi preprečila sprememb in selektivnosti pri odpravljanju neenakosti. Slej ko prej pridemo do politike, ki opredeljuje mejo med prav in narobe, pri tem pa se večinoma vede neodgovorno.   

Tudi sami ste v preteklosti že omenjali, da pravic niso ukinjale samo desne vlade. Tudi levo-liberalne vlade so tu povzročile veliko škode (spomnimo se zaostrovanja pogojev za nadomestilo za brezposelnost, nižanja denarne socialne pomoči, vračljivosti varstvenega dodatka ipd.). Kakšno škodo so družbi pravzaprav povzročili s tem? 

Škoda je zelo velika in je dolgoročno utirila socialno politiko, socialno varstvo in spremembe na področju socialne države. Spremembe v tej smeri so se pojavljale že v devetdesetih letih in so se počasi usidrale v zavest ljudi. Že takrat se je pojavil diskurz o goljufih. Pred tem je sicer tu in tam kdo govoril o goljufijah pri uveljavljanju denarnih pomoči, resnih posledic pa to ni imelo. V devetdesetih letih se je začel ta govor širiti, dokler nismo prišli do sprememb leta 2005, ko je Janševa desna vlada ta govor zelo utrdila. Šele sprememba zakonodaje leta 2009, za časa Pahorjeve vlade, pa je to zakoličila. Takrat so šle spremembe zakonodaje o denarnih socialnih prejemkih skozi parlament brez razprav, ker je argument o goljufanju in o domnevno lenih ljudeh, ki zlorabljajo poštene davkoplačevalce, postal prevladujoč. Usidral se je v zavest ljudi. Politiki so jih prepričali, da delajo prav in da je to pravično. To je spremenilo mentaliteto ljudi. Srečo Dragoš je pisal o raziskavi ESS (European Social Survey), kjer so ljudi spraševali, kaj mislijo o prejemnikih denarne pomoči. 52 odstotkov ljudi v Sloveniji po tej raziskavi verjame v to, da socialna pomoč povzroča, da ljudje postanejo leni, kar 65 odstotkov pa jih verjame, da ljudje dobijo denarno pomoč, do katere niso upravičeni. To je ogromen odstotek ljudi, ki politikom omogoča, da nas hujskajo ter nato nižajo pravice in izdatke. Težko pa je narediti obrat nazaj. Lažje je pravice izgubljati kot pridobivati. 

»V času koronakrize še bolj izdatno pomagamo gospodarstvu. V zvezi s tem ne postavljamo pod vprašaj upravičenosti do denarnih pomoči gospodarstvu, to imenujemo subvencije, govorimo pa o goljufih, ki so dobili 50 evrov denarne pomoči.«

Kam vse to vodi, smo lahko videli sredi januarja, ko je morala odstopiti nizozemska vlada, ker so več kot 26 tisoč nizozemskih staršev, prejemnikov otroških dodatkov, državni organi brez dokazov obtožili, da so med letoma 2013 in 2019 izigravali socialno državo in da so bili davčni utajevalci. Pri tem pa je bil minister za delo Lodewijk Asscher celo iz laburistične stranke, ki bi morala biti na strani delavstva … 

Ta primer je res tragičen, vendar pomemben. Ljudje so morali vračati denar, ki so ga dobili, in za to najemati drage kredite. Obenem pa so bili označeni za kriminalce. Tako smo tudi mi označevali ljudi kot kriminalce. Gre za diskurz, ki je prisoten po celotni Evropi in ima za posledico sumničenje, in ljudje pričakujejo, da bodo politiki nekaj ukrenili. V Veliki Britaniji so imeli kampanjo proti goljufom z naslovom: Ne gre za to, da te bomo dobili, vprašanje je samo, kdaj te bomo dobili. To je bil moto kampanje. Imeli so spletne strani za anonimno ovajanje ljudi, ki naj bi goljufali pri socialnih prejemkih. Število anonimnih ovadb je z nekaj tisoč poskočilo na okoli sto tisoč. Še posebej so tarča matere samohranilke. V enem od sodnih procesov so ugotovili, da je ena od njih neupravičeno prejemala neko nizko mesečno pomoč, pri tem pa je bila upravičena do dosti višje pomoči, pa je nihče s tem ni seznanil. Na Irskem in v Angliji, kjer so imeli tovrstne kampanje, so ugotovili, da je veliko večji problem, da so ljudje do pomoči upravičeni, pa je ne uveljavijo, kot pa goljufije pri uveljavljanju. Na Nizozemskem je prišlo do podobnega proizvajanja goljufov, le da so tokrat ljudje dosegli pravico in se je javnost malo streznila. Namen liberalnih vlad je krčenje izdatkov za socialne pomoči in po drugi strani povzročanje popolne odvisnosti ljudi od trga dela. Tu pa pridemo do konceptov aktivacije.  

V preteklosti ste že opozarjali na to, da poenostavljen neoliberalni pogled sistemske probleme prenaša na posameznika. To se odraža prav v omenjenih aktivnih politikah zaposlovanja, ki predpostavljajo, da lahko posameznika z motivacijo pripraviš do zaposlitve. Vse naokrog kar mrgoli tovrstnih (motivacijskih) delavnic.  

Te prakse dobro pokažejo, kako se problem instrumentalizira in kako se ta individualizacija povezuje in podreja trgu dela. človek je vreden le toliko, kolikor se je sposoben znajti na prevladujočem trgu dela. Do podpore države je vedno bolj upravičen le, če se vključi v plačano zaposlitev in je sposoben tekmovati, konkurirati drugim ljudem na tem trgu. Takrat je moralno upravičen do podpore države, ki nagradi njegovo vedenje (aktivnost) s programi in usmeritvami, ne pa z avtonomnim dohodkom, ki bi ga lahko porabil v skladu s svojimi potrebami in željami. Programi pa so usmerjeni predvsem v to, da iz njih delajo »boljše« osebe. Aktivnost se sedaj reducira zgolj na participacijo na trgu, vse ostalo postane nepomembno.  

»Več kot imamo paketov pomoči, bolj vidimo, kdo si po mnenju vlade zasluži in kdo si ne zasluži pomoči. Tu nastajajo velike razlike. Koronakriza je zagotovo prinesla povečevanje družbenih neenakosti.«

Če se vrneva k nizkim socialnim prejemkom: Ti imajo za posledico tudi šibkejšo pogajalsko moč delavstva, ki mora sprejeti vsako, še tako slabo plačano in nekakovostno delovno mesto. Se strinjate, da višji socialni prejemki dvigujejo tudi kakovost delovnih mest in naših življenj? 

Gre za klasičen učinek dekomodifikacije oz. razblagovljenja ljudi. Denarni prejemki, ki so dovolj visoki za kritje osnovnih življenjskih stroškov, omogočajo mero pogajalske pozicije delavstva, ker se jim ni treba prodajati na trgu za vsako ceno in pod vsakimi pogoji, ker ni ogroženo njihovo življenje in življenje njihovih otrok. Nižje kot so denarne pomoči, bolj so ljudje odvisni od trga dela in nižja je lahko cena njihovega dela. Temu je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nasprotoval npr. Friedrich Hayek s podobnim  argumentom, kot so ga pri spremembah zakonodaje leta 2010 v Sloveniji uporabljali socialni demokrati, namreč, da s previsokimi denarnimi dodatki delamo ljudi odvisne od sistema. Argument je tudi bil, da ljudje nimajo delovnih navad in delovne etike, kar naj bi bila posledica denarnih pomoči, ki jih prejemajo, oziroma te odvisnosti, ki jih je skvarila in demoralizirala.  

Pri tem gre verjetno za konservativen pogled, ki nas namesto usmerjanja v prihodnost usmerja v preživele oblike razmišljanja. Zaradi avtomatizacije in robotizacije bo manj delovnih mest. Zato se ponujajo alternative v obliki temeljnega dohodka, skrajševanja delovnega časa … 

Če bi jih označili samo za konservativne in tradicionalne, bi naredili krivico nekaterim konservativcem iz 19. in 20. stoletja, ki so poskrbeli tudi za kakovost življenja delavstva z gradnjo stanovanj, šol in storitvenih servisov v okolici tovarne, ker so razumeli, da bodo ljudje bolje delali, če bodo imeli boljše življenje. Zavedali so se, da delavca ne moreš do konca iztisniti in izpljuniti. Tega danes več ni. Danes se profit kuje s tem, da delavcem daš čim manj, delovno mesto se razume kot dobrodelnost lastnikov kapitala. Boj proti minimalni plači je nadaljevanje te logike, češ kako si nekdo sploh dovoli zahtevati dostojno plačilo za delo, hvaležni naj bodo, da ga sploh imajo. Zahvalijo naj se dobrim kapitalistom, da jim ga omogočajo, in naj jih ne izkoriščajo z nemogočimi zahtevami. To je že posledica te aktivacijske logike, kjer država prosi delodajalce, da sprejmejo delavce, jim zato tudi plačuje in jim tako da vedeti, da so naredili nekaj dobrega, ker so delavce sprejeli. Tako zaposlovanje postaja dobrodelnost delodajalcev, ki pričakujejo, da jim bo država za to plačevala, ne pa, da bodo oni morali plačati delavcem. Minimalno plačo v velikem delu vzamejo že položnice. Kako lahko delavcu, ki dela cel čas, daš tako malo, da komaj preživi? Tudi tu ni več nobene simpatije do delavstva. Kaj šele, da bi jim kdo ponudil več. 

»Danes se profit kuje s tem, da delavcem daš čim manj, delovno mesto se razume kot dobrodelnost lastnikov kapitala. Boj proti minimalni plači je nadaljevanje te logike, češ kako si nekdo sploh dovoli zahtevati dostojno plačilo za delo, hvaležni naj bodo, da ga sploh imajo. Zahvalijo naj se dobrim kapitalistom, da jim ga omogočajo, in naj jih ne izkoriščajo z nemogočimi zahtevami.«

Pozitivno pa je, da je sindikatom uspelo obraniti zvišanje minimalne plače, sicer za najnižji znesek, toda nasprotovanja temu je bilo veliko.  

Sindikate velja pri tem podpreti. Dobro je, da smo do njih tudi kritični. Toda ne smemo zavreči njihove pomembne vloge. Pri zagotavljanju pravic delavstva in ustreznih delovnih pogojev imajo še vedno osrednjo vlogo. Dvig je ena od zmag, toda subvencioniranje države postavlja vprašanje, kako bo s tem naprej.  

Še posebej pa je problematično, da podjetjem v času koronakrize dajejo izdatno finančno podporo, obenem pa govorijo o nižanju davkov in prispevkov.  

Ta fenomen se kaže že dolgo časa. Redistribucija se odvija na drugačen način. Večje kot imamo neenakosti, več je ljudi, ki  zaostajajo, so izključeni iz napredka. Funkcija redistribucije je, da podre predvsem revne. Gre za Robin Hood učinek. Družba je uspešna, ko dvigne tiste, ki so najbolj zadaj. V času koronakrize pa še bolj izdatno pomagamo gospodarstvu. V zvezi s tem ne postavljamo pod vprašaj upravičenosti do denarnih pomoči gospodarstvu, to imenujemo subvencije, govorimo pa o goljufih, ki so dobili 50 evrov denarne pomoči. Na gospodarstvu, pravijo, vse sloni, zato mu moramo na vse načine pomagati. Tu se vidi, kako se redistribucija spreminja. Ker se nižajo davki gospodarstvu in višajo subvencije, je posledica krčenje javnega sektorja in denarnih dodatkov. Drugače ne more biti.  

Omeniti velja tudi, da številna podjetja dobro živijo zaradi javnega sektorja, saj omejujejo storitve na ta sektor, kar pomeni, da so plačani iz javnega denarja in ne konkurirajo na trgu. Te ljudi vidimo kot podjetnike, čeprav bi brez javnega sektorja in javnega denarja hitro propadli. Namesto denarja, ki gre tem zasebnikom, bi lahko dajali več javnemu sektorju, ki mora sloneti na enakosti v dostopu do storitev. Privatiziran sektor je vedno dražji od javnega. To kaže primer ameriškega zdravstva, ki je drago za državo, dostop revnejših ljudi do njega pa je izključujoč in eden najslabših na svetu.   

»Pri nas se je dostop do denarnih pomoči z zakonodajo leta 2010 zares drastično omejil, saj se je število pogojev za dostop povečalo na okoli 40. Upravičenost se preverja z neposrednim dostopom do velikega števila baz podatkov, tudi v bančne račune, zemljiško knjigo, davčne napovedi, skratka v vse premoženje in dohodke.«

Koronakriza pa razgalja tudi posledice dolgoletnega varčevanja v javnem sektorju, kjer se ni želelo zaposlovati novih kadrov in jim višati plač. Rezultat so podhranjeni sektorji, ki so ključni za spopadanje z epidemijo … 

Zelo dobro se vidi, kako so ukrepi na videz prijazni do javnega sektorja, dejansko pa niso takšni. Če pogledate domove za starejše, bolnišnice in druge javne službe, ki sedaj trpijo. Namesto da bi država dostojno plačala vse zaposlene v teh ustanovah in jim dala primerne dodatke za delo v nemogočih pogojih in zaposlila nove ljudi, tega noče narediti, ker računa, da bo po krizi velik javni sektor problem. Gre za čisto kalkulacijo. Javnega sektorja ne smemo širiti niti pod temi pogoji, v katerih živimo sedaj. Čeprav bi se morali iz krize naučiti prav to, da nam boljši javni sektor zagotavlja boljše pogoje, boljše življenje in boljše spopadanje s krizami, kot je obstoječa.  

»Ljudje, ki imajo veliko denarja, si lahko pravičnost kupijo na enak način kot zdravje. Na revne pa se za razliko od njih lepijo slabe besede, ki nam določajo percepcijo. Revščino vedno bolj individualiziramo in smo do nje sumničavi, mislimo, da je posledica osebnih odločitev, za katere je vsak sam odgovoren.«

Vladna ideologija, ki je na strani kapitala, se tudi lepo kaže prek represivnih ukrepov. Imamo verjetno najdlje trajajočo policijsko uro in prepoved gibanja iz občin v Evropi. Tudi šole so (bile) zaprte najdlje, zgodili so se spontani protesti staršev in otrok. Kazni za kršenje ukrepov so drakonske in segajo od 400 do 4000 evrov. V Avstriji npr. za nenošenje mask znašajo samo od 25 do 40 evrov. Po drugi strani se lahko npr. podjetniki z enim samim dokumentom izognejo vsem tem omejitvam. Čeprav se največ ljudi okuži na delovnih mestih, pa se s tem problemom sploh niso spopadli. Še naprej žugajo, da so problem zasebna druženja …  

Spregledan je podatek, ki ga je aktualiziral doktor Alojz Ihan. Dejal je, da se je stanje začelo slabšati, ko so oktobra nehali izdajati karantenske odločbe. Epidemiologi to sicer vedo, vendar jih vlada ne posluša. Če država ne uredi področja karantenskih odločb in ne krije stroškov bolniških, je pričakovati, da bodo ljudje hodili na delovna mesta okuženi in bolni. Če bi podjetja razbremenili tega stroška in bi zavarovalnica 100-odstotno povrnila stroške bolniške, bi bilo bistveno drugače. Tega problema se država ne loti in o tem se skorajda ne govori.  

Po drugi strani pa kaznovanje služi discipliniranju in pri nas smo ga vzeli zelo resno. Vidi se, kako je sedanja vlada avtoritarna in kaznovalna, ne znajo drugače. Niso sposobni zaupanja v ljudi, da bodo naredili najbolje zase in za svoje bližnje, če bodo upoštevani kot enakovredni sogovorniki. Poleg tega je tudi jasno, da se kaznovanje uporablja za omejevanje protivladnih protestov. O tem je bil minister Hojs tudi zelo direkten, ko je govoril o omejitvah svobode gibanja in združevanja. 

»Pred časom je eden od slovenskih podjetnikov dejal, da v Sloveniji rad živi, ker se počuti varnega. Zakaj se je počutil varnega? Ker je javni sektor deloval. Bolj kot se bo ta podjetnik izogibal plačevanju davkov in manj kot jih bo plačeval, manj varno bo živel.« 

Med bolj progresivne rešitve lahko štejemo tudi idejo, ki je v času koronakrize čez noč postala aktualna. Gre za idejo (univerzalnega) temeljnega dohodka (UTD). Tudi sami ste med njegovimi zagovorniki. Kakšno obliko zagovarjate vi?  

Ločiti moramo med univerzalnim temeljnim dohodkom, ki je zelo dober koncept, in dohodkom, ki ga daje ta vlada in niti najmanj ni univerzalen. Pri UTD ne gre za rušenje socialne države, ampak za obliko redistribucije. V klasični obliki socialne države imamo denarne pomoči in druge dodatke, ki jih država pogojuje z bolj ali manj žaljivimi in degradirajočimi pogoji. Pri univerzalnem temeljnem dohodku pa tega pogojevanja ni. Ljudje dobijo denar brezpogojno. Tu prihaja do velikih razlik v njegovih oblikah. Lahko ga v roke dobijo vsi brez dohodka, pri zaposlenih in upokojencih pa je že izplačan v obliki plače ali pokojnine. Ob tem ne bi smeli ukiniti drugih denarnih prejemkov, ki omogočajo izstop iz revščine. Eden od glavnih pozitivnih strani UTD je, da gre za nepogojevan dohodek. To bi bil civilizacijski premik od mentalitete, ki prevladuje sedaj in kjer morajo ljudje svojo opravičenost dokazati in se poniževati ter se tudi pravilno vesti, ko enkrat dobijo to pomoč. Vse to pogojevanje namreč prinese s sabo.  

Lahko nekaj več poveste o teh pogojevanjih? Kot sva že omenjala v javnosti, namreč prevladuje stališče, da ljudje brez težav dobivajo socialne pomoči. Pa očitno ni tako? 

Pri nas se je dostop do denarnih pomoči z zakonodajo leta 2010 zares drastično omejil, saj se je število pogojev za dostop povečalo na okoli 40. Upravičenost se preverja z neposrednim dostopom do velikega števila baz podatkov, tudi v bančne račune, zemljiško knjigo, davčne napovedi, skratka v vse premoženje in dohodke. To je eden od najbolj represivnih sistemov v celotni Evropi. Neverjetno je, da se še vedno pojavljajo sumničenja o goljufijah in predlogi za omejevanje denarnih pomoči, kot da vseh teh sprememb sploh ne bi bilo. Za Slovenijo pa je sploh značilno, da ljudje poznajo vsaj deset goljufov v svoji okolici, ki se z mercedesi ali audiji pripeljejo po denarne pomoči ali po otroke v vrtec – če pogledamo, koliko je teh avtomobilov v Sloveniji, pa ugotovimo, da jih je le nekaj sto. Gre seveda za prispodobo goljufa.   

»Ta sovražnost do tujcev in tujstva se prenese navznoter, na koncu tudi do revnih. Tega nas mora biti strah, ker nas čakajo nevarni časi.«

Omenili ste pogojevanja in stigmatiziranja, ki so jih deležni prejemniki socialnih pomoči. Po drugi strani imamo posledice neoliberalnih politik, ki vodijo v vse večje neenakosti in neperspektivnost. Na drugi strani je svet bogatih, ki neovirano poslujejo v davčnih oazah, se izogibajo davkom in temu ne pravijo davčna goljufija, ampak optimizacija. V ZDA je ob rasti brezposelnosti, ki je nismo videli od časa velike depresije, bogastvo 614 milijarderjev lani zraslo za 931 milijard dolarjev. Samo lanskoletni dobički desetih najbogatejših milijarderjev pa bi zagotovili dovolj cepiva za vse na svetu. Gre za nekakšno dvojnost v obravnavanju bogatih in revnih … 

Credit Swiss  banka vsako leto izda poročilo o globalnem bogastvu in leta 2013 so ugotovili naraščajoče število bogatih ljudi tudi v Sloveniji, kar pokaže, da v času kriz nekateri bogatijo, večina pa se porevšči. Toleranca do bogatih, ki imajo veliko denarja, kaže na velike spremembe, ki se jih niti dobro ne zavedamo. Hitro nasedemo na besednjak napredka, dobrih ljudi, ki so delavni, pridni in si zato lahko veliko privoščijo. Na njih se lepijo lepe besede, so junaki, gazele, zmagovalci. Ljudje, ki imajo veliko denarja, si lahko pravičnost kupijo na enak način kot zdravje. Na revne pa se za razliko od njih lepijo slabe besede, ki nam določajo percepcijo teh ljudi. Revščino vedno bolj individualiziramo in smo do nje sumničavi, mislimo, da je posledica osebnih odločitev, za katere je vsak sam odgovoren. Predstavljamo si, da je dela dovolj za vse in da ga moraš samo vzeti. Gre za neresnična demagoška prepričanja.  

Pri nas pa imamo še posebej veliko toleranco do preganjanja goljufij. Nimamo izkušnje, da bi bili ljudje, ki izigravajo sistem (npr. bogati črnograditelji), zares kaznovani. Veliko ljudem se nič ne zgodi. Tiste, ki imajo malo, pa hitro obtožijo. Pred kratkim so poročali, da je nekoga, ki je v trgovini ukradel čokolado, odpeljala policija. To v ljudeh zbuja bes in nezaupanje, obenem pa jih hrabri, da tudi sami začnejo početi podobne stvari. Na odprtem trgu se medsebojno učijo o izigravanju sistema. Že pojem optimizacije davkov opisuje prav to. Davčni svetovalci učijo podjetnike, kako plačati čim manj davkov, in to se na koncu prelije v sistem in imamo zaradi tega vsi manj, ker je od davkov in prispevkov odvisna dostopnost do javnih storitev. Pred časom je eden od slovenskih podjetnikov dejal, da v Sloveniji rad živi, ker se počuti varnega. Zakaj se je počutil varnega? Ker je javni sektor deloval. Bolj kot se bo ta podjetnik izogibal plačevanju davkov in manj kot jih bo plačeval, manj varno bo živel. 

Se strinjate, da je razraščanje neenakosti pomembno prispevalo k ponovnemu vzponu sovražnega govora in skrajno desnih politik? Trump se je v preteklem mesecu poslovil v razmerah, ki jim v ZDA nismo bili priča že lep čas. Toda brez odpravljanja vzrokov, ki se skrivajo v padcu standarda ljudi, se ljudje verjetno od teh politik ne bodo odvrnili?  

Se strinjam in mislim, da so pred nami črni časi. Pandorine skrinjice nacizma, holokavsta in fašizma, ki so bile po drugi svetovni vojni zaprte, se znova odpirajo. Takrat so vzpostavili socialno državo, enakost je bila mnogo večja vrednota. Sovražnosti danes spet postajajo legitimne. Vedno sicer imaš ljudi, ki sovražijo druge, da vzpostavijo sebe. Problem pa je, da politiki danes razpihujejo te sovražnosti in se ne čutijo krive za posledice. Mislijo celo, da je prav, da zatiraš Rome, homoseksualce, da tepeš migrante in zatiraš ženske. Tako ravnajo potem tudi do brezdomcev in drugih manjšin. Ta sovražnost do tujcev in tujstva se namreč prenese navznoter, na koncu tudi do revnih. Tega nas mora biti strah, ker nas čakajo nevarni časi. 

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta pogovor je bil prvotno objavljen v najnovejši, drugi februarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share