Prioriteta je, da ZSSS ostane visoko strokovna organizacija – Pogovor z našim novim generalnim sekretarjem Boštjanom Medikom

13. 11. 2020

S prvim novembrom je funkcijo generalnega sekretarja ZSSS nastopil Boštjan Medik, pravnik s številnimi izkušnjami, ki pravi, da bo to zanj nov izziv. Vprašali smo ga o izkušnjah, pa tudi o tem, kje se vidi ob koncu mandata sedanje vodstvene ekipe ZSSS, katere del je kot izvršni sekretar za teritorialno organiziranost tudi sam.

V tridesetletni zgodovini ZSSS je bila ta organizacija minula tri leta prvič brez generalnega sekretarja, funkcijo je ta čas opravljala ob svojem delu predsednica ZSSS. Zakaj se ti zdi pomembno, da ima naša organizacija funkcijo zasedeno s »celim človekom«?

Ne morem mimo tega, kot pravnik sem formalist, da naši akti to določajo. Kar ne pomeni, da če so predvidena neka delovna mesta, če to primerjam s sistemizacijo, da bi vsa ta delovna mesta morala biti zapolnjena. A tu ne gre za kar neko delovno mesto, ampak gre za funkcijo, ki za sabo prinese tak obseg dela in pa odgovornost, da je prav, da imamo tu celega človeka.

Vsi vemo, da se je to zgodilo zdaj prvič, zaradi nekega prehodnega obdobja. Tudi na glas je bilo povedano, da je ta funkcija rezervirana zaradi morebitne združitve s Pergamom, ta postopek je še v teku. Očitno pa je, da so sindikati dejavnosti, ki so dali pobudo, da se vseeno nekoga postavi na to funkcijo, v tem trenutku ocenili, da ta postopek združevanja poteka tako počasi, da bi bilo prav, da vsaj do konca tega mandatnega obdobja zapolnimo to funkcijo. Osebno se s tem tudi strinjam, zato sem dal soglasje.

Funkcijo nastopaš v drugi polovici mandatnega obdobja. Kako gledaš na to?

Moram priznati, da so se zadeve zame odvijale precej hitro. Verjamem, da se za organizacijo, kot je ZSSS, na zunaj zdi, da stvari potekajo počasi. Tri leta je predsednica opravljala obe funkciji, jaz sem postal izvršni sekretar ZSSS eno leto kasneje kot vsi drugi izvršni sekretarji. Na funkciji izvršnega sekretarja za teritorialno organiziranost sem zdaj ravno dve leti. V dveh letih meni osebno ‒ prihajam iz stroke, deset let sem delal na območju kot pravnik ‒ to pomeni čisto novo poglavje. Pred reorganizacijo leta 2018 tudi nismo imeli izvršnega sekretarja za teritorialno organiziranost, poznali smo sekretarje območij, to pa je nova širša funkcija. Po dveh letih na tej funkciji, kjer sem delo komaj začel, je kar malo hitro stopiti v čevlje generalnega sekretarja.

Razumem sindikate dejavnosti, da se jim zdi z racionalnega vidika smotrno, da tisti, ki opravlja delo izvršnega sekretarja za teritorialno organiziranost, prevzame potem še organizacijo dela preostalih sodelavcev; na primerpolovice zaposlenih na ZSSS.

V statutu ZSSS je ena od pristojnosti generalnega sekretarja tudi nadzor dela teritorialnih oblik organiziranja. Torej ti to že delaš, zdaj svoje delo razširjaš glede kadrov, financ, organizacije dela na raven ZSSS, kajne?

Funkcija generalnega sekretarja je po statutu in je bila tudi že v preteklem obdobju nadzor dela teritorialnih oblik dela. Kot jaz razumem, je sedaj funkcija generalnega sekretarja širša, kot je bila prej, ko je opravljal nadzor, zdaj pa je to tudi operativno delo v teritorialnih oblikah organiziranosti.

Opravljal boš torej funkcijo generalnega sekretarja, ki vsebuje tudi tvoje dosedanje delo izvršnega sekretarja za teritorialno organiziranost. Ne gre za dve funkciji?

Moje delo se na neki način razširi, stvar predsedstva in predsednice pa je, da to formulira naprej. Predsednica je tista, ki določi izvršne sekretarje, predsedstvo jih potem potrdi, generalnega sekretarja pa za razliko od izvršnih sekretarjev z dvotretjinsko večino. Sigurno bodo sledile spremembe nekaterih aktov, kot je akt o teritorialni organiziranosti, ki daje pristojnosti in odgovornost za delo izvršnemu sekretarju za teritorialno organiziranost.

Postal si pristojen za delo strokovnih in skupnih služb Zveze, za kadre, financiranje, se pravi za celotno notranjo strukturo ZSSS. Sodeloval si že pri sistemizaciji, zato ta del poznaš; se ti zdi, da so zadeve optimalne, ali že razmišljaš o morebitnih spremembah?

Nobena skrivnost ni, da sem sodeloval pri pripravi sistemizacije, s tem, da je bil moj fokus takrat predvsem na delovnih mestih, ki so vezana na teritorialne oblike dela. Ne morem reči, da v tem trenutku (pogovor je potekal 28. oktobra, op. a.) zelo dobro poznam vlogo tehničnega kadra na Zvezi. To imenovanje je prišlo zelo na hitro, tako da ne morem reči, da sem imel dovolj časa, da že postavim strukturo in vse cilje stoodstotno. Prva naloga je primopredaja, delno smo jo že začeli na finančnem področju, zdaj pa smo malo omejeni s korono in je to težje na daljavo. Financam sledi področje organizacije dela in kadrov.

Rad bi se takoj, ko bo to mogoče, srečal z vsemi sodelavci na Zvezi, raje kot na daljavo bi to storil osebno. Tudi ko sem nastopil funkcijo izvršnega sekretarja, sem opravil sestanke z vsemi sodelavci na območjih, se pogovoril z vsakim osebno. Zanimalo me je, kaj natančno delajo, kje mislijo, da je možno kaj izboljšati, kakšni so njihovi predlogi za izboljšanje organizacije na njihovem področju, pa tudi kakšne so njihove želje.

Uvajaš t. i. letne pogovore; ali bo to bolj neformalne narave?

Zaenkrat lahko rečemo, da bodo to neformalni pogovori. Moja želja je opraviti jih s čisto vsakim zaposlenim na Dalmatinovi (tj. na sedežu ZSSS, op. a.), ne morem pa obljubiti, da bom imel dovolj časa, da bi se z vsakim posebej ves čas pogovarjal, da bodo moja vrata vsak dan odprta za vsakogar.

Bil sem tudi že v stiku s predsednico sindikata zaposlenih na ZSSS. Povedal sem ji, da se bom pred pogovori z vsemi zaposlenimi sestal z izvršnim odborom sindikata. Zanima me njihov pogled in verjamem, da mi sindikat lahko veliko koristnega priporoči za moje delo zanaprej. Moj cilj in namen je seveda tudi, da socialni dialog poteka in da se dogovorimo za sistem dela in periodično srečevanje.

Katere so tiste zadeve, ki bi se jih po tvoje bilo treba najprej lotiti? Je to kadrovska politika, so to izobraževanja zaposlenih, odnosi, pretok informacij …?

Vsa ta področja, ki jih naštevaš, so pomembna. Osip kadra na nekaterih ključnih področjih je v preteklosti bil, to smo krpali ad hoc z razpoložljivim kadrom, a treba je priznati, da ne vedno. Če gremo po vrsti: nedavno je našla nov izziv drugje izvršna sekretarka za ekonomsko področje, že pred časom smo imeli izvršno sekretarko za izobraževanje, govor je o tem, da se v jeseni upokoji strokovna sodelavka na pravnem področju. Statistika kaže, da se je kar nekaj zaposlovalo in da se je zmanjšalo število zaposlenih pri tehničnem kadru, a je to treba še preveriti. Sistemizacija pušča prostor za to, da stroka, ki dela na območjih, opravlja tudi delo za Zvezo. Ni pa nujno, da bo to model, v katerega gremo, mislim, da na Dalmatinovi izboljšamo položaj stroke.

Zveza je bila vedno znana kot visoko strokovna organizacija na vseh področjih, na pravnem, ekonomskem, pri varnosti in zdravju pri delu, sociali in tako naprej. To bo definitivno moja prioriteta.

Ne maram lažnega populizma. Vsi vemo, da marsikdo deluje, govorim o nekaterih drugih centralah, bolj za promocijo, ki pa ni zares podprta z dobrim strokovnim delom.

Osebna izkaznica

»Ves čas sem v delovnem pravu, že moja diploma je bila na temo zagotavljanja delovnega mesta delovnemu invalidu pri drugem delodajalcu,« pravi Boštjan Medik. Živi na Ptuju, mladost je preživel v Kidričevem. Po končanem študiju na pravni fakulteti v Mariboru je bil dve leti zaposlen v mariborskem svetovalnem podjetju, ki se je ukvarjalo z gospodarskim in delovnim pravom. Potem je bil dve leti v enem večjih mariborskih javnih zavodov v kadrovski službi, zatem eno leto pripravnik na sodišču in je tam naredil pravniški državni izpit. Za eno leto se je zaposlil v eni večjih gospodarskih družb v Mariboru, od tam pa ga je pot vodila na sindikat. Deset let je bil pravnik na območju, zadnji dve leti je izvršni sekretar ZSSS za teritorialno organiziranost, od prvega novembra pa je generalni sekretar ZSSS.

Znano je, da je prednost ZSSS tudi prisotnost strokovnih sodelavcev na terenu po Sloveniji. Ob tem vedno znova trkamo v možnosti, koliko te teritorialne mreže ohraniti. Kaj je treba narediti za trdnost, moč mreže, ki bi ujela vse, kar mora ujeti?

Odgovoril bom malo širše, da ne bom izhajal le iz območij, kar bi mi utegnili nekateri očitati. V zadnjih dveh letih sem ugotovil tudi, da je velika razlika med enimi in drugimi oblikami teritorialne organiziranosti. Vseh ni mogoče organizirati na enak način že zaradi različnih dejavnosti, ki so tam prisotne, zaradi števila članov, ki jih imajo, in posledično kadrovske strukture. Se pa trudimo, da bi na terenu zagotavljali enako raven strokovne podpore članstvu. To je naša ključna prednost pred drugimi sindikalnimi centralami.

S sindikati dejavnosti sem na temo organiziranja teritorialnih oblik dela imel že dva posveta. Pogovarjali smo se, na kakšen način postaviti delovanje območij. Na neki način smo v prelomnem obdobju, ker je v okoli petih letih kar nekaj sodelavcev pred upokojitvijo. Zdaj imamo možnost, da postavimo kadrovsko strukturo na način, za katerega se bomo dogovorili.

Vsi smo si enotni, da potrebujemo območja, veseli me, da sindikati dejavnosti to zatrjujejo. Pogovore bomo nadaljevali. Prišli smo zaenkrat do točke, ko ugotavljamo, da nujno potrebujemo na območjih stroko, to so predvsem pravniki in ekonomisti. Potrebujemo tudi sekretarje, ki so ključni stik s članstvom v firmah in odigrajo tudi ključno vlogo pri večjih akcijah. Zdaj je bilo teh akcij manj, a so vseeno posamezni sindikati dejavnosti zbirali denimo podpise, na primer komunala pod zakonodajno pobudo, trgovine proti nedeljskemu delu.

Ena odmevnejših akcij je bil februarski dan odprtih vrat. Takih akcij bi si želeli še več, kajne?

Ja, seveda. Zastavili smo delo tako, da dnevi odprtih vrat niso sami sebi namen, da ne delimo le letakov, ampak da so tematski. Letošnji dan odprtih vrat spomladi je sovpadal z uveljavitvijo zakona o minimalni plači, odziv je bil zelo dober.

Novi koronavirus nas je prisilil tudi v akcijo intenzivnega odgovarjanja na določena vprašanja in tudi ta je naletela na zelo dober odziv. Pokazalo se je, da se na nas ne obrača le naše članstvo, ampak tudi drugi, tudi institucije, odvetniki so iskali naše odgovore. Naša spletna stran z odgovori na ključna vprašanja je bila zelo dobro obiskana.

Namen smo imeli organizirati dneve odprtih vrat tudi jeseni, pa nas je koronakriza v tem za zdaj onemogočila; bomo pa nadaljevali, fokus pa bo tematski. Na dnevih odprtih vrat moramo ponuditi odgovore na aktualna vprašanja, ki ljudi animirajo, motivirajo, da prepoznajo v sindikatu dodano vrednost.

Vrniva se na delo generalnega sekretarja. Katera področja dela vidiš kot ključna?

Ta so tri in so enako pomembna. Eno so finance, drugo je organizacija dela in kadrovski vidik, tretje pa so odnosi s sindikati dejavnosti.

Si kot pravnik bolj človek dialoga in reševanja zadev za mizo ali akcije?

Težko se sam ocenjujem. Področje dela pravnika na sindikatu je zelo široko, od zastopanja naših članov na sodišču do pogajanj za kolektivne pogodbe tako na podjetniški ravni kot na ravni dejavnosti, potem so tu reorganizacijski procesi v podjetjih, kjer ne daješ samo mnenja na neke pravilnike, ampak večkrat sediš tako z delavskimi predstavniki, sindikati in sveti delavcev, pa nasproti z delodajalci. Vse to ti prinese tako pogajalske izkušnje kot akcijo, pa tudi študijski del dela. Tudi delo na sodišču je zelo dinamično, ni le vlaganje tožb in nekaj obravnav, glavnina dela je dialog s stranko. Videti moraš, kaj pričakuje, in ta njena pričakovanja uokviriti v zakonodajni okvir in možnosti. Potrebne so tudi pogajalske spretnosti.

Ne morem pa reči, da sem z izkušnjami dela pravnika dobil vse izkušnje, ki jih potrebuje generalni sekretar. Pri tem je tudi organizacijski in vodstveni vidik.

Se ti zdi organizacijski vidik zelo pomemben? Pogosto slišimo, da je velik problem delovnih okolij, da vodilni in vodstveni kadri ne znajo voditi timov, da ne znajo postaviti pravih ljudi ob pravem času na pravo mesto.

Res je, v preteklosti, preden sem začel delati na sindikatu, sem delal v kadrovski službi. Se pa z organizacijskim vidikom sam največ srečujem zadnji dve leti, kot izvršni sekretar. Naučil sem se, da je ključno pri organizaciji dela najprej imeti cilj, vedeti, kaj želiš doseči, potem pa se ukvarjati z obstoječim kadrom, ki ga imaš na razpolago, in ali je možno te cilje doseči z reorganizacijo. Še bolj pomembno pa se mi zdi postaviti prave ljudi na prava mesta. Kadrovike učijo, da ni slabih delavcev, ampak je vsak posameznik dober za neko delo. In če ti uspe najti delo za človeka, ki ga bo ta z veseljem in dobro opravljal, si naredil velik del te naloge. Zato se mi zdi pomembno, da sem se kot izvršni sekretar pogovoril z vsakim posameznikom in ga vprašal, kje se vidi čez dve leti, čez pet let, kaj so njegove želje, cilji. Ne govorim, da jih lahko vsakemu uresničim, ampak če najdeš za posameznika delo, v katerem je dober, je to dobro za vse. Tudi organizacija bo imela od tega največ. Temu se je treba približati in slediti poti, ki si jo zastavimo.

Dovoliš, da tudi jaz tebe vprašam, kje se vidiš čez dve leti, pet let?

Priznam, da sem se v desetih letih dela pravnika malo prenajedel. Po eni strani pogrešam pogajanja, adrenalin na sodišču, a je po drugi strani tudi tukaj na neki način precej tega. Iskal sem druge izzive, in ko mi je bila ponujena nova vloga, sem nekaj časa potreboval za razmislek. Sigurno nisem razmišljal o tem, da bom generalni sekretar dve leti, potem pa grem nekam drugam. Ti dve leti vidim kot idealno priložnost za uvod v to delo, čez noč ni mogoče spremeniti veliko. S predsednico imava po sklepu ti dve leti deljeno odgovornost, za vse odločitve je potrebno soglasje obeh, kar mislim, da je dobra rešitev.

S predsednico sva tudi v preteklosti dobro sodelovala, nikoli ni bilo takih razhajanj, ki jih ne bi mogla preseči. Občutek imam, da se je med nama zgradilo neko zaupanje. Tako da verjamem, da bova naprej v redu sodelovala.

Vidim pa se potem v naslednjem mandatu, mislim, da so to pričakovanja vseh.

Kaj ti je kot pravniku ljubše, korenček ali palica?

Korenček. Ko sem prej govoril o kadrih, se mi zdi, da je bistvena motivacija ljudi za delo. Marsikje sem v preteklosti opažal malodušje, pomanjkanje energije in volje za delo. Ne delam si utvar, v službo ne hodimo, da bi tam iskali prijateljstva, a je pomembno, da sodelavci ne prihajajo v službo s kepo v želodcu, da v službi prispevajo kar največ k organizaciji, katere del so. Samoiniciativnosti posameznika ni mogoče doseči s palico.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta pogovor je izšel v najnovejši, prvi novembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!