Kako razmišljajo današnji mladi? – Pošast komunizma znova koraka naokrog

18. 12. 2019

Dolgo je za mlade veljalo, kot pišemo v zadnji, novembrski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Mladost je norost, da so pasivni in da jih politične teme ne zanimajo. Podnebni protesti, ki so jih sprožile mlajše generacije, pa zbujajo upanje, da prihajajo novi mladi, ki se ne bodo več vdani v usodo predajali apolitičnemu potrošništvu. Bi lahko pripeljali do velikih sprememb?

V zadnjih desetletjih je neoliberalna ideologija postala globalno prisotna političnoekonomska usmeritev, ki so jo prevzele skorajda vse leve in desne vlade po svetu. V osrčju te utopije je preprosta ideja, da bo družba dosegla splošno blagostanje s sproščanjem trgov. Kapitalizem naj bi tako postal najuspešnejši političnoekonomski sistem z minimalnim vmešavanjem države (nizkimi davki, privatizacijo, deregulacijo ipd). Gre za tendence, h katerim teži kapitalizem in jih je francoski statistik in kritični ekonomist Michel Husson opisal z izrazom čisti kapitalizem.

Svet brez alternativ

Ena od osrednjih značilnosti neoliberalizma je nenehna konkurenčna tekma med posameznicami in posamezniki. Ta naj bi skrbela za napredek, in sicer v sistemu, kjer je v ospredju potrošnik, ki naj bi svojo demokratično izbiro najbolje uresničeval s podjetniškem vedenjem, kupovanjem in prodajanjem na trgu. Najučinkovitejši in najbolj prilagodljivi naj bi bili zmagovalci te tržne bitke. Nenavadno, toda alternative omenjenemu modelu, ki v ospredje postavlja svobodo in izbiro posameznika, naj ne bi bilo. To je najbolje ubesedila nekdanja britanska premierka Margaret Thatcher (1925–2013), ki je neoliberalne prakse v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja uvajala na Otoku, ko je dejala, da alternativa ne obstaja (there is no alternative). Kratica TINA je od takrat označevala neoliberalni model razvoja, katerega temeljni problem je, da brez alternative ni različnih možnosti, kjer pa ni različnih možnosti, ni niti možnosti demokratičnega odločanja. Vse to se je odrazilo tudi na političnem parketu, kjer so politične stranke postajale vedno bolj podobne druga drugi. Celo leve stranke so prevzele retoriko, ki je bila izrazito v nasprotju z njihovo volilno bazo. Gareth Stedman Jones, angleški akademik in zgodovinar, je ob tem pripomnil, da bi težko našli boljšo utopijo, ki je bila tako močno uresničena. Razlike v programih političnih strank so zamenjale razlike v političnem marketingu in v embalaži. Demokracija je postala izbira med bolj ali manj všečnimi obrazi, ki govorijo podobne reči. Nič čudnega, da so mladi postajali vse bolj apolitični potrošniki, ki so obenem razumeli, da ukvarjanje s politiko, v kateri so vsi enaki in kjer sprememb ne more biti, ni najbolj produktivno.

Nezaupanje v kapitalizem

Toda posledice neoliberalizma so bile močno drugačne od obljubljenih. Kot je dejal preiskovalni novinar, avtor več knjig in kolumnist britanskega časnika The Guardian George Monbiot, svoboda brez sindikatov in kolektivnih pogajanj pomeni svobodo za zniževanje plač. Svoboda pred regulacijo pomeni svobodo zastrupljanja rek, ogrožanja delavstva, zaračunavanja krivičnih obrestnih mer in eksotičnih finančnih instrumentov. Svoboda pred davki pa pomeni svobodo pred distribucijo bogastva, ki ljudi rešuje pred revščino.

Nič čudnega, da se na Zahodu že več desetletij znižujejo dohodki in bogastvo večine ljudi, neenakost pa se širi do neslutenih razsežnosti. Britanska dobrodelna organizacija Oxfam je v raziskavi na primer ugotovila, da si na svetu 26 milijarderjev lasti toliko bogastva kot spodnja polovica prebivalstva oziroma 3,8 milijarde ljudi. Premoženje milijarderjev se je lani povečalo za 12 odstotkov, delež premoženja 3,8 milijarde ljudi pa je padel za skoraj enakih 11 odstotkov. Kot so še izračunali, proračun Etiopije za zdravstvo znaša le odstotek premoženja najbogatejšega Zemljana, direktorja Amazona Jeffa Bezosa, pri katerem številni delavci in delavke ob mizernih plačah garajo v skrajno izkoriščevalskih razmerah.

Neustavljiva gonja po dobičkih

Kapitalizem z vedno novim nižanjem davkov, privatizacijo, deregulacijo ipd. teži k doseganju novih dobičkov. Glavni problem je njegova notranja logika, ki narekuje neskončen krog kovanja vedno novih dobičkov. Dobički nimajo meja, kot jih nima tudi delavsko izkoriščanje. V notranji naravi nereguliranega sistema je zato tudi kovanje dobičkov prek vse nižjih plač. Te s stališča kapitala nikoli ne bodo dovolj nizke. Obenem davki pomenijo samo stroške, ki odžirajo dobiček. Te kapitalistične logike se ne da ustaviti, lahko jo samo omejimo v njeni tendenci nižanja plač, davkov in omejevanja različnih regulacij.

Kam nas je omenjena logika pripeljala, pokaže pogled v preteklost. Če bi kdo danes predlagal 90-odstotno obdavčitev najbogatejših, bi ga razglasili za skrajnega levičarja. Toda prav takšno obdavčitev so za super bogate od leta 1951 do 1963 imeli celo v kapitalističnih ZDA. Kot opozarja ameriški predsedniški kandidat Bernie Sanders, je leta 1965 razmerje med plačo izvršnega direktorja in delavca znašalo 20 proti ena, lani pa že 287 proti ena. Vse večje socialne razlike se kažejo tudi v tem, da v ZDA (pa še kje drugje) vedno več delavk in delavcev tudi ob več službah hkrati ne zasluži dovolj za preživetje.

V ZDA bi generacije rojene po letu 1980 na volitvah večinsko podprle socialističnega kandidata. Arhiv DE

Množica protestov po svetu

Negativni učinki kapitalistične logike se kažejo na vse več področjih in na različnih koncih sveta. Že desetletja smo tako priča padcu kakovosti javnih storitev, nižanju višine realnih plač, pokojnin ipd. Ne čudi, da smo v zadnjih mesecih v različnih predelih sveta, in sicer od Ekvadorja, Haitija, Portorika, Libanona do Irana, Iraka, Hongkonga, Indije in Čila priča velikemu ljudskemu besu, ko protestniki in protestnice različnih generacij in ozadij zahtevajo izboljšanje svojih življenjskih razmer. Protesti imajo podobne vzgibe, povezane s padcem standarda ljudi, nižanja plač in pokojnin ter obenem s tudi pri nas opaznim vse večjim in vedno bolj brezobzirnim bogatenjem in korupcijo elit.

Dolgoročno nevzdržen sistem

Dobo neoliberalnega kapitalizma je zaznamovalo tudi vse večje izkoriščanje naravnih virov (premoga, vode, lesa ipd.). Od sedemdesetih let naprej zaznavamo skokovito povečevanje njihove porabe onkraj meje vzdržnega. Ekološki dolg označuje dan, ko je človeštvo po izračunih organizacije Global Footprint Network porabilo toliko naravnih virov, kot jih Zemlja lahko obnovi v enem letu. Če je bil ta dan leta 1970 še konec decembra, smo letos zaloge, ki jih je Zemlja sposobna obnoviti v enem letu, porabili že 29. julija. Kot opozarjajo v organizaciji, bi za trenutne potrebe človeštva po naravnih virih potrebovali 1,75 planeta. Takšna rast, ki jo narekuje čisti kapitalizem, je torej dolgoročno nemogoča. Številne posledice izpustov toplogrednih plinov v ozračje, za kar je denimo kriva poraba fosilnih goriv, pa so vidne na vseh koncih sveta. Če meja kapitalističnemu razvoju ne bo uspela postaviti družba, bo to v prihodnost toliko bolj dramatično storila narava.

Prekarno delo pomeni prekarno življenje

Od finančne krize iz leta 2008 naprej slovenski trg dela postaja vse bolj prožen, kar pomeni, da je varnih, stabilnih zaposlitev s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas vedno manj. V svet dela so – tudi že pred krizo – začele vdirati nove oblike dela, ki delavkam in delavcem prinašajo vedno manj pravic in varnosti. Te oblike dela – največkrat jih poimenujemo prekarne, lahko pa tudi atipične ali pa neklasične – so v primerjavi z redno zaposlitvijo, kar se tiče plačila, delovnega časa, količine dela in drugih dejavnikov, mnogo bolj negotove. Vanje so večinoma potisnjene prav mlade delavke in delavci – torej tisti, ki so v obdobju krize šele vstopali v svet dela in iskali prvo zaposlitev. Na eni strani smo še vedno priča relativno visoki stopnji brezposelnosti med mladimi, hkrati pa manj varne in bolj prožne oblike dela vse bolj nadomeščajo redne zaposlitve.

Med mladimi je zelo razširjeno »espejevstvo«, pri katerem v delovnem procesu posameznik sam nosi vso odgovornost, razširjeno je tudi delo prek pogodb civilnega prava (avtorska, podjemna pogodba), ne pozabimo pa tudi, da gre tudi pri študentskem delu, ki je sicer začasne in občasne narave, za elemente negotovosti in nestalnosti. Nobena od naštetih oblik zaposlitev delavkam in delavcem ne zagotavlja plačane bolniške odsotnosti, regresa za malico in prevoz, kaj šele plačanega dopusta ali celo dodatka za letni dopust.

Delo predstavlja enega najpomembnejših elementov posameznikovega življenja. Na delu preživimo vsaj tretjino svoje aktivne življenjske dobe, s plačilom, ki ga prejemamo, pa si zagotavljamo dobrine in storitve, ki so pomembne za kakovostno življenje.

Če vemo, da danes veliko mladih dela v eni od prekarnih oblik dela, ki ne zagotavljajo vsega nabora delavskih in socialnih pravic ter varnosti razmerja, potem nam je hitro jasno, kako zelo in koliko ta negotovost, povezana z delom, vpliva tudi na druge vidike njihovega življenja.

Sara Kosirnik

Prebujenje mladih

Prav zavedanje o grozljivih posledicah podnebnih sprememb je širom po svetu na ulice poslalo številne mlade. Ti se namreč še kako zavedajo, da bodo s posledicami okoljske krize morali živeti. Obenem vse težje prihajajo do dostojnih zaposlitev, ki bi jim nudile materialno varnost in spodobne plače. Gradnja hiše ali nakup stanovanja, ki so si jih v preteklosti lahko privoščile generacije njihovih staršev, so za mlade vse bolj oddaljene sanje. Prepuščanje stanovanjske politike stihiji trga je povzročilo, da so stanovanja vse bolj dostopna samo najpremožnejšim, ki jih lahko potem po oderuških cenah oddajajo naprej in tudi tako še povečujejo razkorak med revnejšimi in najpremožnejšimi. Najemniki tako tudi več kot polovico svojih dohodkov namenjajo zgolj za najemnine že tako bogatejšim posameznikom.

Mladi iščejo alternative

Zdi se, da je nekdanje mlade, ki so verjeli v večnost potrošniškega kapitalizma, zamenjala nova generacija, ki je pod vprašaj postavila sedanji sistem. To pravzaprav ne preseneča, saj jim ob vseh negativnih posledicah kapitalizma, ki jih mladi čutijo v vsakodnevnem življenju, niti ne preostane drugega, kot da se lotijo iskanja alternativ. Prav današnji mladi so generacija, ki je odraščala v času finančne in ekonomske krize, ko se je do skrajnosti zaostrila neoliberalna doktrina varčevanja. Upor proti sistemu je neposreden odgovor na to, da jim ta ne more zagotoviti materialne varnosti in gotovosti, zato postajajo vse bolj privlačne ideje o demokratičnem socializmu. Pod tem izrazom lahko razumemo splošno nasprotovanje nereguliranemu neoliberalnemu kapitalizmu, in sicer v želji po iskanju bolj pravičnega sveta, ki bo vsem posameznicam in posameznikom omogočal dostojno življenje. Pri tem velja omeniti, da je razumevanje izraza močno odvisno od širšega družbenega konteksta. Marsikdo bi npr. program že omenjenega ameriškega predsedniškega kandidata Bernieja Sandersa, ki se predstavlja kot demokratični socialist, opisal zgolj kot reformistični socialdemokratski program skandinavskega tipa.

V ZDA jih po raziskavah danes v generaciji, ki jo označujejo za milenijce, kar 70 odstotkov pravi, da bi volili za socialističnega kandidata, torej nekoga, kot je Sanders. Med mlajšo generacijo, poimenovano generacija Z (rojeno nekje ob prelomu tisočletja in pozneje), pa bi za takšnega kandidata volilo 64 odstotkov. Socialistične in komunistične ideje za mlajše generacije v ZDA nimajo več tako negativne konotacije kot za starejše generacije. To pa je nedvomno tudi posledica njihovega slabega materialnega položaja.

Tudi pri nas so vrednote demokratičnega socializma, kot so zagotavljanje socialne in ekonomske varnosti za vse, med mladimi široko sprejete. Arhiv DE

Duh Komunističnega manifesta spet živi

Da Komunistični manifest Marxa in Engelsa pomeni boljše zagotovilo za varnost in enakost za vse kot Deklaracija o neodvisnosti, meni v ZDA po raziskavah 19 odstotkov pripadnikov milenijske generacije in 12 odstotkov pripadnikov generacije Z. Med povojno generacijo jih je o tem prepričanih samo dva odstotka. Podobno je v Veliki Britaniji. Če bi na volitvah volili samo mladi v starosti od 18 do 24 let, bi se Otok s prevlado laburistov, ki jih vodi demokratični socialist Jeremy Corbyn, obarval povsem rdeče. V dveh državah, kjer so radikalno uvajali neoliberalne reforme, torej prihaja do velike nezaupnice mladih vladajočemu. Če k temu dodamo še Čile, državo, kjer so z državnim udarom leta 1973 neoliberalizem začeli uvajati z nasiljem, postane jasno, da ta izgublja svojo legitimnost. Še posebej med mladimi, ki bodo oblikovali prihodnost.

Prav mladi so veliko upanje, da bodo sami spremenili sistem, ki se je več desetletij zdel nepremagljiv. Nemara se bodo spremembe vsaj na simbolni ravni res najprej zgodile v omenjeni južnoameriški državi, kjer so udeleženci na nedavnih protestih na enem od transparentov zapisali, da bo neoliberalizem, ki naj bi se v Čilu rodil, tam tudi pokopan.

Matej Klarič

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share