Nezadovoljstvo v Gorenju oziroma zakaj Slovenija ni Kitajska

9. 10. 2020

Kitajska družba Hisense, ki ima v lasti velenjsko podjetje Gorenje, se v teh dneh tudi v Sloveniji, kjer ima največjo tovarno v Evropi, sooča z nezadovoljstvom. Na Češkem in v Srbiji, kjer ima prav tako proizvodne obrate, so delavci že stavkali. Kje se zatika, smo povprašali predsednika Sindikata kovinske in elektroindustrije (Skei) Gorenje Žana Zebo.

Preprosto lahko dogajanje povzamemo takole: kitajski lastniki ne razumejo našega kulturnega okolja in se niso pripravljeni soočiti z drugačnimi navadami in razmišljanji. Nas vidijo le kot pokorne mezdne delavce, na kakršne so navajeni doma, kjer imajo neomejen bazen brezposelnih. Smo pripravljeni pristati na to, da bomo »kitajski delavci«, se sprašuje Žan Zeba.

Delavci podprli sindikat

Že izkušnja z nameravanim množičnim odpuščanjem v Gorenju, ki je bilo najavljeno ne tako dolgo nazaj in od katerega ni ostalo veliko, od najavljenih 1200 »le« 36 odpuščenih, kaže, da se novi Gorenjev lastnik zaletava v evropske zidove. Skei je ob napovedi množičnega odpuščanja naredil vse, da ga je ustavil. Od protestnih akcij v Velenju in v Ljubljani do javnih pritiskov in seveda pogajanj, vse to je obrodilo sadove. Zdaj so sindikalisti ob nerazumevanju, da je treba delavce za dobro delo nagraditi pošteno in po znanih kriterijih, ponovno na okopih.

Težave s »korono« prerasle v velik problem

V času razglašene epidemije je bilo tudi med delavci Gorenja veliko strahu. Pritiskali so na sindikat, pravi Zeba, naj se z delodajalcem dogovori, da bodo lahko ostali doma. Doma so bili 14 dni in zdaj ta čas poskušajo nadoknaditi z več dela in z nekaterimi delovnimi sobotami.

Po dopustu imajo veliko dela, poleg tega pa delovnike podaljšujejo preventivni ukrepi, kot je razkuževanje garderob. »Ljudje delajo marsikaj, pa zaradi tega nič kaj več ne dobijo. Poleg tega je bilo avgusta, takoj ko so prišli v službo, vroče, kar je še spodbudilo slabo voljo in pritiske na sindikat, naj naredi nekaj,« pravi Zeba. In je: »Od delodajalca smo zahtevali, da zaposlenim da neko nagrado. Najprej se o tem niso hoteli niti pogovarjati, potem smo jih vendarle nekako pridobili za mizo na pogajanja in so obljubili, da bodo nekaj vendarle dali,« pravi naš sogovornik. Za avgust so lastniki sprva dejali, da ne bodo dali nič, a so potem ob vztrajanju sindikata le popustili na tej točki.

Zataknilo se je drugje. Pri razporeditvi nagrajevanja, pravi Zeba in pojasni, zakaj je sindikat proti razdelitvi, kot so si jo zamislili lastniki: »Predvsem gre za proizvodni del, kjer delavci krožijo, enkrat delajo v enem, drugič v drugem obratu, odvisno od sezone, enkrat gredo bolje v promet pralni stroji, drugič štedilniki, ali pa hladilniki. Zdaj so delali skoraj vse sobote, delali so nadure in mi smo zahtevali dodatek za težje pogoje dela.«

Sindikat je sprva zahteval 200 evrov dodatka, kar je toliko, kot je delavcem dajala država. To za lastnike ni bilo sprejemljivo, zato je bila naslednja številka, o kateri je bil govor, evro na uro; potem je sindikatu v pogajanjih uspelo zadržati 0,75 evra na uro, kar za 174 ur na mesec znese približno sto evrov neto. Po tem sistemu bi več dobili tisti, ki so bili več v službi.

Vsi dobri delavci, ki jih mislijo v Gorenju nagraditi, pa imajo prav tako možnost t. i. KOP-a (koeficient osebnega prispevka zaposlenega, op. a.), kjer lahko posameznik dobi zraven še 20 odstotkov na račun bolj kakovostnega dela, preseganja norme, gospodarnega ravnanja ipd. Tudi delodajalci so se odločili, da bodo nagrade delili »po svojem načinu«, po nekakšnih kazalnikih, ki jih imajo v sistemu Hisense tako na Kitajskem kot v Južnoafriški republiki. To bi pomenilo, da bi delavci v obratu z največ zaposlenimi dobili okoli 0,45 evra na uro dodatka, tisti v  »boljših obratih« pa okoli 120 evrov neto na mesec. Menda zato, ker so eni programi boljši od drugih. »Človek za trakom pa dela isto, ne glede na program,« pravi sindikalist in doda, da so potem, ko je bilo takšno plačilo izvedeno, v sindikatu zbirali podpise in dobili 85-odstotno podporo zaposlenih ter napovedali stavko.

»Nočejo nas poslušati, da imamo v Sloveniji druge navade, da je drugo okolje. Tudi ta znesek, ki smo ga mi predlagali, je približno enak, kot so ga oni razdelili, samo formula je drugačna. Vsota je okoli 300 tisoč evrov, le da mi želimo bolj pravično prerazporeditev. Bojim se, da gre vse preveč v smeri osebnega nagrajevanja in izžemanja delavcev,« pravi predsednik sindikata Skei v Gorenju.

Sindikat se je v času od napovedi opozorilne interesne stavke, ki so jo sprva napovedali za po dve uri na vsako izmeno, pogajal z delodajalcem in si prizadeval za mirno rešitev ter pozneje stavko tudi odpovedal. Hkrati pa so bili vseskozi soočeni z aktivnostmi in prizadevanji delodajalca, da bi sindikat označil za dežurnega krivca za težave, tudi za neizplačilo dodatka. »Verjetno gre vse v smeri oslabitve sindikata, nakazali so nam tudi, da bodo odprli podjetniško kolektivno pogodbo,« pravi Zeba.

V Gorenju je torej zelo nazorno videti, da se kitajski lastniki ne morejo navaditi na socialni dialog in sodelovanje delavcev pri upravljanju, ki je sicer del evropskega načina dela in poslovanja. Sindikat, svet delavcev in morebitni evropski svet delavcev skupine Hisense, za katerega si prizadevajo delavski predstavniki, so, kot kaže, lastnikom trn v peti, ki bi ga najraje kar ignorirali.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši, prvi oktobrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!