“Normalnost ni dovolj!” – Pogovor s sindikalistko Zalo Turšič

8. 5. 2020

Zala Turšič je mlada sindikalistka, ki trenutno dela za Evropsko združenje transportnih delavcev, sicer pa je nekdanja predsednica Sindikata Mladi plus in občasna sodelavka Delavske enotnosti. Z njo smo se za novo številko glasila ZSSS v dneh pred 1. majem na daljavo pogovarjali o življenju in delu v tujini, pa o sindikatih, sindikalizmu, prekarnosti, »bruseljskem mehurčku« in seveda o izbruhu novega koronavirusa, ki zadnje tedne določa naša življenja.

Po izteku tvojega mandata predsednice na čelu Sindikata Mladi plus jeseni 2017 si storila to, kar načeloma stori kar veliko mladih Slovenk in Slovencev – odšla si v tujino. Kakšna je tvoja izkušnja?

Najbrž bi vsaka dva meseca, odkar sem odšla iz Ljubljane, imela drugačen odgovor na to vprašanje. Mogoče je glavna poanta v tem, da taka izkušnja res ni nekaj romantičnega in lahkotnega, sploh na začetku, saj z ogromno stvarmi začneš popolnoma na novo. Znajdeš se v novem mestu, brez večine ljudi, ki jih poznaš, brez veliko predhodnega znanja o tem, kako stvari delujejo, kam se obrniti in podobno. Tako lahko traja precej časa, preden najdeš službo, obenem pa se srečaš s kar nekaj podobnimi težavami kot »doma« – s prekarnostjo, brezposelnostjo, z iskanjem informacij o pravicah, ki ti pripadajo, in tako naprej.

Seveda je izkušnja odvisna predvsem od tega, kam greš – kakšen je lokalni jezik, v katerih jezikih lahko iščeš službo in delaš, katere jezike sam govoriš. Sama sem se najprej preselila v Amsterdam, ki je zelo korporativno okolje, zato mi je bilo težje najti delo – predvsem v angleščini –, ki bi bilo blizu stvarem, s katerimi sem se ukvarjala prej. Gre za prostor, ki se precej razlikuje od Bruslja, kjer živim zdaj, in kjer, čeprav je lokalni jezik francoščina, ki je ne govorim, deluje ogromno mednarodnih nevladnih organizacij, evropskih institucij ipd., kar pomeni tudi veliko več možnosti za delo za družboslovke in družboslovce, kot sem sama, in sicer v angleščini.

Približno dve leti si torej preživela na Nizozemskem. Kako je živeti in delati tam? Kako je videti tamkajšnji svet dela?

Kar se tiče trga dela, vlada precejšnja individualizacija – ogromno pravic si mora posameznik sam izpogajati v svoji pogodbi. Zakonodaja zajema le minimum, drugo dobiš, če je dejavnost, v kateri delaš, urejena z dobro kolektivno pogodbo.

Absolutno sprejeta in normalizirana je tudi praksa podaljševanja kratkotrajnih pogodb o zaposlitvi. Obstajajo sicer omejitve v smislu, da te po dveh ali treh letih morajo zaposliti za stalno, ampak pred tem pa skoraj ni mogoče takoj dobiti pogodbe za nedoločen čas. Prekarnost je torej zelo razširjena.

Ker človek običajno ne pozna dobro delovne zakonodaje v državi, kamor pride na novo, prej ali slej na lastni koži izkusi kakšno lekcijo. Meni se je zgodilo – tik preden sem se odselila iz Nizozemske –, da sem imela enomesečni odpovedni rok, odpoved pa sem slučajno dala prav na začetku meseca – tretjega septembra. Zdelo se mi je logično, da to pomeni, da bom delala do nekje prvega tedna v oktobru, ampak izkazalo se je, da na Nizozemskem enomesečni odpovedni rok pomeni en ves koledarski mesec plus »delež meseca«, v katerem daš odpoved. V mojem primeru bi to pomenilo, da bi od mene lahko zahtevali, da ostanem do prvega novembra. Na srečo sem se na koncu uspela dogovoriti, da so me »izpustili« malo prej, saj sem že bila dogovorjena z novim delodajalcem.

Kako vključujoča pa je pravzaprav nizozemska družba? Kakšne teme jo zaznamujejo?

V Amsterdamu je res ogromno priseljencev, predvsem iz drugih držav Evropske unije. S tega vidika je na določen način vključevanje v družbo lažje oziroma ni težko najti ljudi, s katerimi se ujameš, saj so praviloma v podobnem položaju kot ti – na primer v službi (če delaš v okolju, v katerem delo poteka v angleščini, je zelo verjetno, da so tvoji sodelavci prav tako iz drugih držav) ali na jezikovnem tečaju, fakulteti ipd. Z Nizozemci sem imela relativno malo stika, saj je pri v obeh službah, v katerih sem delala v svojem obdobju v Amsterdamu, šlo za zelo mednarodno okolje.

Eden od problemov, ki jih sicer ima nizozemska družba, je definitivno njena delno nerazčiščena kolonialna preteklost – gre za nekdanjo svetovno kolonialno silo – in z njo povezan rasizem, ki ostaja prisoten še danes. Določeni »tradicionalni« nizozemski običaji imajo tako zelo jasne rasistične odtenke. Najbolj znan primer je Črni Peter (Zwarte Piet), Miklavžev pomočnik, lik, ki je jasno zgrajen na stereotipih o temnopoltih kot drugorazrednih državljanih. Legenda namreč pravi, da se Miklavž na Nizozemsko vsako leto pripelje s parnikom iz Španije, na katerem ga spremljajo njegovi temnopolti pomočniki, običaj pa kritični glasovi primerjajo z zapuščino suženjstva in kolonializma. Pogosto potekajo protesti za prepoved uporabe omenjenega lika na proslavah, v povorkah, otroških oddajah in podobno, ampak Črni Peter zaenkrat ostaja del nizozemske družbe.

Kako pa je z nizozemsko delavsko zgodovino?

Določeni deli so zelo zanimivi – npr. februarska splošna stavka (Februaristaking), ko so med drugo svetovno vojno delavke in delavci množično stavkali in tako nasprotovali nacistični nadvladi ter preganjanju nizozemskih Judov – njihovih sodelavcev in sodelavk. V Amsterdamu v spomin na dogodek stoji spominsko obeležje, vsako leto pa na obletnico stavke poteka proslava.

Eden večjih šokov zame pa je bil, da 1. maj, ki ga praznujemo te dni, ni dela prost dan. Tako si moraš, če hočeš na shod ali na kakšen podoben prvomajski dogodek, vzeti dopust. Ampak za večino ljudi gre vse skupaj mimo, ne da bi sploh pomislili, da obeležujemo praznik dela.

Nasploh pa imajo sindikati na Nizozemskem podobne težave kot drugje – na eni strani staranje članstva, na drugi pa izziv, kako v svoje vrste privabiti mlade.

Se je v teh letih, preživetih v tujini, kaj spremenil tvoj pogled na sindikalizem? Kaj moramo sindikati storiti, da tudi v hitro spreminjajočih se časih, v katerih živimo danes, ostanemo relevantni in aktualni?

Enako kot prej mi je tudi zdaj zelo jasno, da je organiziranje delavk in delavcev v sindikate nujno, s fleksibilizacijo trga dela, z naraščajočo družbeno neenakostjo pa se potreba za to samo še povečuje.

Kaj bi morali sindikati storiti, je seveda večno vprašanje, a zdi se, da se večinoma vsi ukvarjamo samo z gašenjem sprotnih požarov in da vedno zmanjka časa za resen razmislek o prihodnosti ter vlogi sindikatov v njej.

Nasploh bi rekla, naj se sindikati držijo osnov – gradnje ekonomske demokracije. Sindikat so delavke in delavci, zato morajo oni imeti glas in moč. Sindikat obstaja in nekaj pomeni samo zaradi skupnega delovanja delavstva. Brez tega nas ni. Delo za članstvu in za člane ter članice, skupaj z vzpostavitvijo demokratičnih procesov in soodločanja, je ključno. Če pozabiš, čigave interese zastopaš, hitro ostaneš zadaj.

Bolj konkretno pa je v zadnjih letih postalo jasno, da se morajo sindikati prilagoditi realnosti, ki jo živijo delavke in delavci, ter spremeniti svoj način delovanja. Če je prekarnost postala naša nova normalnost, se je treba osredotočiti na organiziranje prekarcev. V nasprotnem primeru ne bomo relevanten akter za ogromno število ljudi. Če se zaradi fleksibilizacije trga dela spremenijo osnovne skrbi ter zahteve delavk in delavcev, se je treba tega zavedati in primerno ukrepati. Če mlade delavke in delavci v šolah o sindikalnem organiziranju ne izvedo veliko, je treba preusmeriti energijo v to smer.

Kakšen je pogled iz tujine na aktualno družbeno in politično dogajanje v Sloveniji?

Položaj res ni zavidanja vreden. Po naključju je ravno pred izbruhom novega koronavirusa v obliki nove vlade nastala najbolj nevarna mogoča politična kombinacija. In to prav v času, ko je pod pretvezo javnega dobrega in varovanja zdravja ljudi zelo enostavno sprejeti ukrepe, ki so v nasprotju s tem.

Obenem pa se zdi, da so se ljudje pripravljeni upreti. Za sindikate je nastali položaj priložnost, da jasno in glasno stopijo na stran delavk in delavcev, delavskih pravic, socialne varnosti, kolektivne akcije. V času zadnje Janševe vlade je namreč prišlo do nekaterih za delavke in delavce zelo škodljivih sprememb delovne zakonodaje in brez upora se lahko podobno zgodi tudi tokrat.

Od lani jeseni si stacionirana v Bruslju, kjer delaš za Evropsko združenje transportnih delavcev (ETF), mednarodno sindikalno zvezo, ki kot članica Evropske konfederacije sindikatov združuje delavke in delavce v omenjenem sektorju. Kaj točno počneš in s čim vse se ukvarjaš?

Ukvarjam se s komuniciranjem – to pomeni s pisanjem besedil, pripravo kampanj in komunikacijskih strategij, s spletno stranjo, videi, vizualnimi materiali, novičniki, z odnosi z mediji in podobno. ETF pokriva vse prometne sektorje, od javnega prevoza, pomorstva, letalstva do pristaniških delavcev in voznikov tovornjakov. Gre za zelo raznolike dejavnosti z različnimi potrebami, in sicer tudi kar se tiče sindikalnega dela.

Glavna ideja, misel, zahteva, ki nas vodi pri delu, je vzpostavitev pravičnega prometa (fair transport) – pravičnega z vseh vidikov, torej tudi z delavskega. V prometu je ogromno primerov, kako podjetja tekmujejo med seboj tako, da znižujejo ceno dela, in sicer na plečih delavk ter delavcev. To se potem kaže pri kabinskem osebju, ki dela preko espejev, pri voznikih tovornjakov s predolgimi delavniki ter premalo pravicami in podobno. Trudimo se torej, da bi določili pravo ceno prometa. Vsak sektor ima seveda svoje pereče specifike, ki določajo njegovo delovanje.

Obenem se ukvarjamo tudi s temami, s katerimi sežemo prek različnih panog, kot so na primer digitalizacija, avtomatizacija, podnebne spremembe in pravični prehod.

Kako je živeti v t. i. bruseljskem mehurčku?

Načeloma zelo zanimivo: na eni strani se pogosto res zdi, da gre za drug svet, za nekakšen mehurček, tako zelo odmaknjen od vsakdana številnih Evropejk in Evropejcev. A istočasno ima denimo zakonodaja, sprejeta na ravni EU, ogromen vpliv tudi na same nacionalne države. Promet je denimo tak primer. Zato je zelo pomembno, da so zraven tudi sindikati, da damo vse od sebe, da se nas sliši in da lahko vplivamo na zakonodajo, ki ima velik pomen za delavke in delavce tudi na nacionalni ravni.

V minulih tednih smo povsod – praktično v vseh državah in na vseh celinah – zaradi izbruha novega koronavirusa tako ali drugače ustavili svet. Kako pa je bilo to videti v Bruslju?

Podobno kot drugod – kakšen teden ali dva ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja in kako se bo položaj razvil, potem pa so po hitrem postopku sredi marca začeli veljati različni omejevalni ukrepi. Delo našega Evropskega združenja transportnih delavcev sicer zajema ogromno mednarodnih sestankov, tako da smo morali hitro najti nov način dela in druga orodja za komuniciranje z našimi sindikati člani ter z evropskimi institucijami.

Sicer pa je – podobno kot povsod po svetu – tudi v Belgiji takoj postalo jasno, kako pomembni so tisti delavci in delavke, ki so v »normalnih časih« pogosto slabše plačani in prezrti – čistilci, dostavljavci, odnašalci smeti, zdravstveno osebje …

Kako poteka vaše delo med epidemijo? Kakšne težave v zvezi z novim koronavirusom tarejo sektor, s katerim se ukvarjate?

Na določene sektorje, in s tem na delavke in delavce, ki delajo v njih, imajo trenutne razmere še posebej negativen vpliv. Letalstvo je prvi očiten primer, industrija se je, razen določenih tovornih letov in repatriacij, skoraj popolnoma ustavila. Pri tem ne smemo pozabiti, da letalske industrije ne predstavljajo samo piloti in kabinsko osebje. V panogi so tudi zaposleni, ki se ukvarjajo z upravljanjem zračnega prostora, na samih letališčih pa so pomembni delavci in delavke, ki skrbijo za čiščenje, sortiranje prtljage, »check-in« … Gre za ogromno ljudi, ki so neverjetno hitro – vsaj začasno – ostali brez dela. Sindikati se pri tem trudijo, da bi preprečili odpuščanja, da so ljudje v tem času plačani in podobno. Z velikimi težavami se srečujejo tudi mornarji in drugo osebje na ladjah – običajno delajo nekaj mesecev skupaj in se potem vrnejo domov. Številnim se je zgodilo, da so obtičali v različnih krajih po svetu ter se zaradi omejitve gibanja in prestopov meje ne morejo vrniti domov. Sindikati v teh primerih zagovarjajo uvedbo izjem pri prepovedi prečkanja mej, s čimer delavcem omogočijo, da pridejo domov ali gredo na delo. Življenje in delo na ladjah je že tako dovolj stresno, take okoliščine pa so še dodaten pritisk na delavčevo psihično zdravje. Še ena skupina, ki je v času pandemije novega koronavirusa takoj naletela na ogromne težave, so tudi vozniki tovornjakov. Pogosto jih marsikje razumejo kot grožnjo, zapirajo jim stranišča, tuše, počivališča. Na začetku pa so dolgo – tudi po več dni – čakali na mejah, saj je nekaj časa trajalo, da je EU sprejela ustrezne ukrepe in jim omogočila prehod naprej.

Na evropski ravni tako trenutno predvsem zbiramo in delimo zgodbe delavcev ter izvajamo različne sindikalne akcije. Obenem pritiskamo tudi na Evropsko komisijo in v določenih primerih na posamezne države EU. Dela trenutno res ne zmanjka, gre za zelo naporen čas za sindikate na splošno, vpliv bolezni covid-19 na delavke in delavce je neverjeten ter bo še dolgo z nami.

Si zasledila kakšno pozitivno sindikalno prakso, ki je nastala med izbruhom in na katero bi se lahko oprli tudi v Sloveniji?

Zaenkrat se zdi, da se sindikati trenutno ukvarjajo predvsem z nujnimi ukrepi, s tem, kako zagotoviti, da ljudje ne ostanejo brez službe, da so plačani v času, ko veliko gospodarskih aktivnosti enostavno ne poteka, in podobno. Se pa je izkazalo, da je sindikalna organiziranost ključna; v veliko primerih, ko so sindikati na ravni panoge ali podjetja močnejši, so za delavke in delavce tudi v času »koronakrize« uspeli izpogajati boljše pogoje. Na sindikat človek pogosto pozabi, dokler ga zares nujno in absolutno ne potrebuje – in zdaj smo v takem položaju.

Nalezljivi virus bo nedvomno spremenil svet …

Seveda, pandemija je osvetlila druge, že obstoječe krize, že prisotno družbeno neenakost in različne krivice. Ljudi bosta zadeli revščina in lakota, priča bomo zdravstveni in hudi gospodarski krizi. Očitno dobrobit ljudi ni v središču trenutnega družbeno-ekonomskega sistema, saj v trenutku, ko ustavimo gospodarsko aktivnost, milijoni ljudi ostanejo brez vsega, brez vsakršne varnosti. V takem kontekstu nas je kriza pravzaprav doletela in tako nastajajo tudi trenutni protiukrepi. To pomeni, da nas najverjetneje čakajo težki časi, obdobje varčevanja in počasnega »okrevanja gospodarstva«. Ampak vprašanje je, če je vrnitev nazaj res mogoča in ali si jo dejansko želimo.

V kakšnem smislu?

Marsikdo od nas si trenutno želi samo vrnitve v staro normalnost. Ampak ne pozabimo, da ta pomeni milijone ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Pomeni delavke v azijskih tekstilnih tovarnah, ki za drobiž garajo vse dni v tednu. Pa gorečo Avstralijo in amazonski gozd. Množično umiranje ljudi v Sredozemskem morju, ki bežijo pred revščino in preganjanjem. Stara normalnost lahko za ogromno ljudi in najverjetneje tudi za planet pomeni katastrofo. In to mora biti izhodišče vsakršnega razmišljanja o prihodnosti – normalnost ni dovolj, seči moramo prek njenih omejitev.

Gregor Inkret

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!