Pogovor z ekipo gorenjske območne organizacije ZSSS: “Stanje ni črno-belo”

20. 3. 2020

Terenska mreža ZSSS je ena njenih primerjalnih prednosti pred drugimi sindikalnimi centralami. Zagotavlja, kot pišemo v novi številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, neposreden stik s članstvom blizu njihovega doma oziroma kraja, kjer delajo. Zaposleni na območnih organizacijah ZSSS praviloma najbolj poznajo tudi lokalne razmere in navade. V Delavski enotnosti se bomo sistematično pogovorili z vsemi, ki v ZSSS delajo v okviru terenske mreže. Tokrat smo se sestali z ekipo Gorenjske, Matejem Jemcem in Mirelo Žnidarec.

Oba sta pravnika. Je pravni nasvet tisto, kar člani najbolj potrebujejo?

Matej: Prav nama pride, da sva pravnika, a je sicer tudi veliko drugega dela, zlasti organizacijskega, od ustanavljanja sindikatov do opogumljanja in informiranja ljudi o tem, kako se postaviti do direktorja, kako voditi pogajanja in podobno. Na terenu sva veliko, v stiku z ljudmi, vidiva, kje so problemi. Ne gre le za iskanje rešitev po pravni poti, včasih se je tudi pravnih stvari treba lotiti z neko akcijo, s prijavo inšpekciji, peticijo, ovadbo, organizacijo stavke, protesta … Treba je ljudi angažirati in jih dobiti za seboj.

Sindikalno delo je tudi izbira načina akcije, če prav razumem?

Matej: Ja, nekje je dovolj, da rečeš, da boš šel z zgodbo v medije, kje zaleže le grožnja z inšpekcijo, drugje pa je potrebno še veliko več. Nekateri sindikalisti so pripravljeni iti v akcijo, drugi ne, odvisno od predsednika in kolektiva.

Kaj je trenutno največji problem v delovnih okoljih, kakšen trend opažata? So to plače, odnosi …?  

Matej: Odvisno od kolektiva. Splošen problem je delovni čas, ljudje so pogosto preobremenjeni. Delajo nadure, ki niso ravno upravičene. Dokaj razširjeno je tudi to, da jim malo po malo kradejo ure, da morajo denimo prihajati v službo petnajst minut prej, ostati nekaj minut dalj, nadur po koncu obdobij pa ne plačujejo. Zelo neradi tudi pristajajo na to, da se plače usklajujejo z inflacijo – firma Fraport ima na primer v zadnjih letih po deset milijonov evrov dobička, pa nikakor noče pristati na to.

Pravnika Mirela Žnidarec in Matej Jemec (glej na fotografiji zgoraj) sta ekipa gorenjske območne organizacije ZSSS.

Kaj se dogaja glede minimalne plače?

Matej: Tam, kjer imamo sindikat, nismo opazili, da bi ljudem ponujali nove pogodbe o zaposlitvi. Verjetno delodajalci tako neumni spet niso, da bi šli tam, kjer so ljudje organizirani, sejat jezo in dajat nove pogodbe, če vedo, da jih nihče ne bo podpisal. Iz okolij, kjer ni sindikata, pa sem slišal že veliko zgodb o raznih aneksih, zniževanju osnov.

Nauk zgodbe je, da je združevanje v sindikate varovalka?

Matej: Sindikati imamo zaradi minimalne plače veliko priložnost, ki jo lahko izrabimo za včlanjevanje. Zelo odvisno pa je, na kakšne kolektive naletiš, eni zaupajo, eni hočejo ostati anonimni. Pogosto moram pojasnjevati, da je tako težko reševati stvari.

Jih je tudi strah posledic?

Mirela: Malo je sigurno tega, da se ljudje bojijo sprememb.

Matej: Ob tem pa te službe dajejo nekaj malo nad minimalno plačo in jih ljudje nočejo izgubiti. Dobijo tudi kake majhne ugodnosti, na primer, da se lahko dogovorijo, kdaj lahko gredo na dopust. Danes delovna mesta so, službe lahko dobiš, ampak so slabe službe z minimalno plačo, neugodnimi delovnimi pogoji, slabimi odnosi … Treba pa je tudi vedeti, da je malo služb za nedoločen čas. Zelo pogosta praksa je, da dajejo pogodbe za določen čas in jih vrtijo dve leti. Ko jim povem, da je to nezakonito, pa so začudeni.

Mirela: Pogosto pa gre tudi za starejše delavke in delavce, za bolne. Pogosto jim svetujem, naj gredo drugam. Ko pokrivaš veliko delodajalcev, vidiš, kje je manjše zlo. Mnoge starejše ženske, denimo čistilke, ne gredo niti na pogovor v drug hotel, kjer so razmere vsaj malo boljše. Med njimi so tudi takšne, ki so tudi 35 let delale v nekem hotelu, so začele tam že kot mlada dekleta, in preprosto ne želijo drugam.

So te delavke obstale na mestu?

Mirela: Moram reči, da niso pasivne, ampak se borijo vsaka na svoj način. Po drugi strani pa mogoče to sploh ni slabo. Zakaj bi jaz menjala službo, če ne delam nič narobe, naj delodajalec spremeni svoje ravnanje. Zakaj bi šla nekam drugam in tam boj začela znova? To razumem. Nekaj sčasoma vendar dosežemo skupaj. Mlajši bodo prej šli, našli bodo novo službo. In s tem postavili ogledalo delodajalcem. To je v redu sedaj, ko je izbira služb. Kaj bo takrat, ko je ne bo? Oditi drugam spet ni rešitev. Fino bi bilo, da bi se bili tudi mladi pripravljeni boriti za boljša delovna mesta. A slika ni črno-bela. Imamo tudi mlade članice čistilke, ki se včlanijo v sindikat in se odločno borijo za vse, posebej za starejše in invalidne kolegice.

Pridemo spet do tistega, da smo skupaj močnejši.

Mirela: Tako je. Tistega, ki se izpostavi sam, pogosteje doletijo posledice. Vsak pri sebi potem razmišlja, ali se sploh izpostaviti.

Matej: Na papirju so zaupniki sicer zaščiteni, a premalo.

Mirela: Procedura, da dokažeš, za kaj sploh gre, je takšna, da težko odtehta to, čemur je tak zaupnik izpostavljen zdaj, to, kaj bo čez več let. Prva reakcija vsakogar, tudi delodajalca na drugi strani, je obramba, šele temu sledi tisto naprej. Potem pa so poti različne. Po izkušnjah bo le eden od desetih delodajalcev zadevo popravil na prvo žogo, po prvem svarilu. Delavcem, ki ostajajo vsak dan v tem delovnem okolju, je težko, še posebej, če niso močni in nimajo dovolj podpore med sodelavci.

Matej: Veliko je preračunavanja. Tudi če sindikalni izvršni odbor organizira shod ali kakšno drugo akcijo, članstvo žal temu ne sledi vedno, ker se boji posledic, tudi manjših. Na primer, da ne bodo dobili odobrenega dopusta.

Je rešitev gradnja sindikalne zavesti?

Matej: To ves čas počnemo.

Mirela: Ves čas razlagamo, da se ne smemo ustaviti na neki točki doseženega, da so povračilni ukrepi delodajalca običajna reakcija. Če takrat reagiramo kot ranjena žival, bo delodajalec zmagal in bo to zanj signal, da lahko dela, kar hoče. Iz dneva v dan je treba najti pogum pri sebi. Še posebej, če gre za zares hude stvari, za sistemske boje.

Obrnite se nanju

Mirela in Matej sta načeloma vedno dosegljiva zaupnikom in članom sindikatov, povezanih v ZSSS, na območju Gorenjske. Po večini imajo njune telefonske številke in ju po potrebi pokličejo. Veliko sta na terenu, a pisarna je odprta načeloma od 7. do 16. ure; najbolj zanesljivo vsaj enega od njiju najdete v pisarni takrat, ko je tam za pravne zadeve na voljo tudi odvetnik. To pa je v Kranju ob ponedeljkih od 11. do 14. ure, v Škofji Loki pa od 14.30 do 16.00 ure, vse drugo po dogovoru.

Ena večjih in odmevnejših zgodb vašega območja je bil tudi boj sindikalistke Nataše Malnar, o katerem smo že pisali.

Matej: Ona je res pravi primer. Zdržala je zato, ker je taka oseba, pa tudi v svojem okolju je imela podporo več sodelavk, ki bi šle z njo do konca.

Mirela: Opažam pa, da se zavest spreminja in raste. Rastejo pa tudi pričakovanja delavcev do sindikata. Sama vedno razlagam, da sindikat nisem jaz, da se lahko jaz mečem pred direktorjem, pa ne bom dosegla nič, dokler delavci niso pripravljeni dalj časa kljubovati skupaj. Treba je le dalj časa zdržati. Ko je bilo tako, je bil boj vedno uspešen. Sindikalizem ni nobena visoka znanost, samo to je treba ponotranjiti, da se je treba boriti vztrajno in dosledno.

Matej: Tudi tisti, ki na neki točki odnehajo, velikokrat dosežejo napredek, to je le treba reči. Prve premike je mogoče doseči hitro. Če ne drugo, je tam, kjer je sindikat, manj kršitev. Tudi o tem ozaveščamo ljudi.

Mirela: Opažam, da delodajalci pogosto počnejo neke stvari na podoben način. Pogosto rečem Mateju, da so bili na nekem tečaju. In potem, ko razkrinkamo to prakso, je drugače. In to je mogoče le, če je nekje sindikat.

Kako je z ustanavljanjem sindikalnih podružnic na Gorenjskem?

Mirela: Nekaj več se jih gotovo ustanovi, kot jih propade. Samo Matej je lani ustanovil dve novi.

Matej: Pa eno smo obudili. Trend je pozitiven.

Kaj pa pri včlanjevanju?

Matej: Tudi. Mislim, da se ljudje vse bolj zavedajo, da je premik v miselnosti, da sindikat ni samo neka organizacija, ki ti preskrbi ozimnico, bone in podobne zadeve, ampak da ti izbori tisto, kar ti pripada. Ljudje pa tudi po drugi strani hitro zapadejo v neko pragmatičnost in pozabljajo. Na Fraportu smo jim preko gasilskega in svobodnega sindikata izborili sedemodstoten dvig plač, kar je na letni ravni okoli tisočaka, pa še vedno sprašujejo, kaj imajo od sindikata, in želijo vedeti na primer, kaj bo ta sindikat dal okoli božiča.

A premalo promoviramo sindikalne dosežkev in jih zato nekaterim nikoli ni dovolj?

Matej: Ja, tega delamo premalo.

Mirela: Najbrž res. Pa tudi prav je, da imamo še nekaj več, tudi druženje in počitnice, ampak to ne sme biti bistvo sindikalnega dela.

Vrnimo se k zgodbi Nataše Malnar. Najprej je šlo za mobing, kaj še napisati?

Mirela: Ne smemo pozabiti, da je ona borec. Ko opazi, da nekaj ni prav, išče rešitve tudi tam, kjer se ji zdi, da tudi zakon nima prav. Ima življenjske izkušnje in je načelna, se drži tistega, kar je ona sama. Ljudje so pogosto tudi preobremenjeni tako v službi kot v zasebnem življenju. In nimajo več energije tudi za kaj več.

Matej: Zelo je načelna, zelo se bori za vse svoje člane pa tudi širše, z nami je šla denimo podpret boj delavcev Luke Koper. Je pogumna, močna oseba. Njen boj je bil hud, vmešala pa se je tudi politika, ki je ščitila direktorico, tako da z zgodbo nismo mogli prodreti v medije. In ko se je na ministrstvu menjala politična opcija, je morala direktorica, ki je zaposlila brata Karla Erjavca, oditi.

Mirela: Bili so poskusi manipulacije. In težko je bilo zdržati pritiske. V ozadju je bil interes politike, ta pa je vedno moč in z močjo tudi denar.

Matej: Natašo so poskušali prikazovati kot problematično in radikalno. V resnici pa smo poskušali leto in pol problem rešiti znotraj, s komunikacijo. Šele potem smo šli na ministrstvo, in šele ko tam nismo dobili podpore, smo šli v medije. Vse bi rešili za zaprtimi vrati, če bi bil posluh.

Je tak način kadriranja problem samo v javnih zavodih, v družbah, ki so v državni lasti?

Mirela: Ne, tudi v zasebnih.

Matej: Tudi tam prihaja do problemov, ko so nekateri lojalni direktorju in jih ta promovira. Sploh pa ne drži, da s privatizacijo rešiš te zadeve.

Kako pa je z mitom, da tuji delodajalci spoštujejo vse minimume pravic?

Matej: Ne drži.

Mirela: Ne bi tako posploševala.  

Matej: Eni so korektni, drugi ne. V Termopolu, ki je na primer majhna firma in nima veliko dobička, spoštujejo pravice, v Fraportu, ki je velik in ima veliko dobička, pa niso pripravljeni dati nekaj več. Hkrati pa se gredo banalne kršitve, kot je ta, da mnogim delavcem odrejajo delovnike na način, da nimajo fiksnega konca delavnika.

Kako se ubraniti manipulacij delodajalcev?

Mirela: Potrebne so psihološke priprave. Tudi mi se za vsako pogajanje pripravljamo. Če nisi dovolj pozoren, te lahko vsak odpelje s svojimi zgodbicami.

Kakšen mora biti pravi sindikalist?

Matej: Nataša je dober primer. Ona je bila kljub vsem bojem še vedno korektna pri komunikaciji in se je hotela z direktorico pogovoriti. Pravi sindikalist mora po moje znati biti asertiven na pogovorih, da ni žaljiv, aroganten, hkrati pa mora biti odločen. Znati mora tudi prepoznati, ko delodajalec manipulira, zavlačuje, in postaviti mejo. Hkrati mora znati ljudi postaviti pred dejstvo, da so sindikat vsi, in jih potegniti za sabo.

Mirela: Temu, kar je rekel Matej, bi težko kaj dodala. V osnovi moraš biti načelen. Res pa je, da vsakemu kdaj prekipi. Tudi sama kdaj, ko se mi zdi, da me na pogajanjih, po domače povedano nategujejo, rečem: Moji otroci bi to, kar vam zdaj pripovedujem, že razumeli.

Matej: Veliko je pri delodajalcih taktik zavlačevanja. Obljubljajo, da bodo kaj uredili, ne želijo pa se zavezati do kdaj. Velikokrat gredo na izčrpavanje.

Mirela: Z Matejem se pogosto po takih sestankih pogovoriva, sama preverim, ali nisem česa prav razumela.

Lahko rečemo, da sta dober tim?

Mirela: Tako dobro se poznava, da veva, kdo je na katerem področju boljši, in potem se dopolnjujeva. Matej je na primer izjemen organizator in izjemen govornik …

Matej: Hvala.

Mirela: Res si. In ker je že dalj časa v sindikatih, ima več izkušenj in me zna posvariti.

Matej: Tudi če imava dejavnosti razdeljene, vskočiva pri temah, ki so nama bliže. Mirela je denimo zelo dobro naštudirala varstvo invalidov, videonadzor delavcev in podobno, tako da ta del dam njej. Ona vodi bolj finance, notranjo politiko območja, jaz bolj zunanjo, tako da …

Mirela: Težko bi bilo delati, če se ne bi razumela.

Odgovornost članov

Kot zelo slabo izkušnjo naša sogovornika izpostavljata t. i. hišne oziroma »rumene« sindikate. Ti so pogosteje podložni delodajalcu, še posebej, če niso povezani s katerim od zunanjih sindikatov dejavnosti in centralo. Najpomembneje pri delovanju sindikata pa je to, kakšen je predsednik sindikata družbe, opažata. Tudi delavci so odgovorni za to, kakšnega sindikalista imajo na čelu. Premalo je tega, da bi sindikalista zamenjali, če ne deluje dovolj v njihovem interesu, poudarjata. Postopki so predpisani, zakaj torej trpeti slabo sindikalno delo, se izčlanjevati … »Ljudje ne razumejo, da sindikat ni ena oseba, da smo to mi vsi,« pravi Mirela in dodaja: »Mogoče je seveda, da je nekdo rumen, lahko pa je tudi preprosto nesposoben, ali pa samo nima podpore in ostaja v bitkah sam.«

Ustvarila sta si torej dobro delovno okolje?

Mirela: Sva. Veliko nama pomenijo naši predsedniki in sindikalni zaupniki, ki živijo sindikalizem. Bi pa nekaj izpostavila. Nihče nikoli ne govori o tem, kako smo mi na terenu obremenjeni z vsemi zgodbami, v katere smo vpeti. Imamo pričakovanja in vemo, kaj bi bilo mogoče narediti; ko ne uspeš, je to zelo obremenjujoče. Moj problem je, da mislim, da bi bilo lahko povsod lepo (smeh), življenje pa ni tako. Prej sem delala v firmi, kjer je bilo vse urejeno, in vem, da je tudi to možno. Mislim, da naju oba tepe, da sva malo perfekcionista.

Matej: Najbolj pa boli, ko se zelo angažiraš, veliko dosežeš za ljudi, potem pa se izčlanijo. In potem gledaš in ne razumeš zakaj, dokler se ne zaveš, da so šli v sindikat čisto pragmatično, da jim je na primer izboril neke potne stroške, potem pa rečejo, da ne potrebujejo več sindikata.

Tudi to je manipulacija?

Matej: Sindikat vidijo le kot servis. Za tisti odstotek, ki ga dajo za članarino, ga dobijo, kot ga ne bi nikjer drugje za ta denar, ne vidijo pa še česa več. Ni solidarnosti.

Mirela: Mi živimo za ideale, eni pa to izkoristijo. Za tisti odstotek še kljuke pri nekem odvetniku ne bi mogli prijeti.

Matej: Ko te nekdo nategne, si pa zapomniš.

Mirela: Takemu reči, naj se izčlani, mi tudi ni več problem.

Na terenu so torej potrebni aktivisti?

Matej: Nujno. Brez aktivistov, včlanjevalcev na terenu, sistem ne more funkcionirati na dolgi rok. Če bomo delali samo na ponudbi, bodo tudi člani pričakovali le to.

Mirela: Večinoma sindikalisti pričakujejo, da jim ti nekaj narediš in razložiš stvari oziroma predlagaš rešitve, saj nimajo dovolj izkušenj ali celo časa, predvsem pa zaupajo, da bova midva to naredila bolje. In to je tudi prav, saj sva tukaj za njih. Seveda pa je tudi kar nekaj izjem. Eni tako dobro poznajo svojo družbo, vodstvo, akte in so pripravljeni že sami poiskati rešitve, pretehtati, kar bi bilo najboljše glede na vse okoliščine, in so potem v dogovoru z nama pripravljeni narediti maksimum. Na ta način se najlažje doseže več ali pa se lažje ubranimo slabih, negativnih poskusov delodajalca. Npr. nekateri tako dobro poznajo svojo podjetniško kolektivno pogodbo, da so pri pogajanjih uspeli ohraniti dobre oziroma boljše pravice, se ubranili slabih sprememb in iz nje pometali že vse, kar ni bilo v redu. Če pogledam sveže primere: izpostaviti moram denimo sindikaliste Elektra Gorenjske, ki so zadeve tudi vnaprej sami naštudirali, se z nami resno pripravljali pred vsako pogajalsko sejo, se pogajali zelo odločno, trdno in profesionalno … Pohvalila bi tudi sindikaliste iz Elana. So pa tudi takšni, ki jim moramo pomagati veliko več, saj jim, kot rečeno, zmanjkuje časa, izkušenj ali bolj zaupajo nama z Matejem.

Veliko pa je seveda odvisno, kdo ti sedi na nasprotni strani. Opažam pa tudi, da nimam dobrih izkušenj s tem, ko so si delodajalci najemali zunanje strokovnjake. Ti so običajno neoliberalisti in je takoj jasno, kam meri direktor.

Matej: Jaz sem imel tudi že dobre izkušnje z zunanjimi. Ampak res je, kakršen je njihov namen, takšnega bodo najeli.

Mirela: Mislim, da bi lahko naredili neki profil družb in njihovih vodilnih ter vedno lahko iz tega povlekli, kje je zadeva stvar politike in moči, kje zgolj denarja, kje napačnega poslovnega modela …

Kaj še dodati?

Oba: Še marsikaj, o konkretnih primerih pa kdaj drugič.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti! 

Opomba: Pogovor je nastal še pred izbruhom novega koronavirusa v Sloveniji in pred izrednimi razmerami, povezanimi z njim.