Razmišljamo o aktivnem državljanstvu: Pravice so priborjene, ne podeljene

3. 5. 2021

Sindikalno udejstvovanje že po sami definiciji pomeni tudi aktivno državljansko držo, prizadevanje za boljši jutri v svetu dela in za širše spreminjanje stvari na bolje.

V družbi prevladujoč liberalni pogled temelji na predstavah, po katerih smo do demokracije, pravne države, delavskih pravic ipd. prišli po nekakšni naravni poti v linearnem napredovanju zgodovine. Tudi v javnih razpravah številnih intelektualcev lahko zaznamo prepričanje, da nas morajo vladajoči politiki pripeljati do boljše družbe. Ko se to ne zgodi, poslušamo, da so jih voditelji, ki so v preteklih letih vodili našo državo, razočarali. Toda takšno stališče izhaja iz utopičnega prepričanja, da so vladarji zaradi lastne pameti oblikovali politike, ki so bile v širokem interesu ljudskih množic. Že Lord Acton, angleški katoliški zgodovinar in politik, je v devetnajstem stoletju ugotavljal, da vsaka oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno. Zgodovina delavskih bojev in sindikalizma pa nam kaže, da pravice nikakor niso bile podeljene, ampak priborjene tudi na najbolj krvave načine in s človeškimi žrtvami. Zdaj samoumevnim stvarem, kot je na primer prepoved otroškega dela, so kapitalisti nekoč nasprotovali s podobnimi »argumenti«, kot danes oporekajo krajšanju delovnega časa. Pri tem so jih podpirali tudi politiki na oblasti. Šele odpor ljudskih množic pa je prispeval k družbenemu napredku in blagostanju, ki se je postopoma širilo na vse večji del prebivalstva.

Neoliberalni sistem namreč ljudem dopoveduje, da alternative obstoječemu redu ni in da je njihova politična aktivnost zato pravzaprav nesmiselna.

Neoliberalna politična pasivizacija

V času neoliberalizma, temeljne ideologije in politične doktrine zadnjih štirih desetletij, so se vladajoči politiki znova začeli vse bolj odmikati od volje ljudi. V spregi s kapitalom so uvajali reforme, ki so nas pripeljale v današnje razmere, v katerih imamo največjo družbeno, ekonomsko ipd. neenakost v naši zgodovini, delavske pravice pa vse bolj postajajo samo mrtva črka na papirju. Tiste že izborjene, denimo varnost zaposlitve, dostojne plače in osemurni delovnik, so samoumevne za vse manj delavk in delavcev. Obenem pa smo npr. na Poljskem priča celo temu, da skrajno konservativna gibanja, ki so tam dosegla prepoved pred tem že legalizirane umetne prekinitve nosečnosti, zdaj pod vprašaj postavljajo celo zakonitost ločitve. Takšnim tendencam se lahko učinkovito upre samo združeno, izobraženo in aktivno delavstvo. Del razlogov za dogajanje, ki smo mu priča, je tudi posledica velike pasivizacije in apolitičnosti prebivalstva, kar je neposredno povezano s prevladujočo ideologijo. Neoliberalni sistem namreč ljudem dopoveduje, da alternative obstoječemu redu ni in da je njihova politična aktivnost zato pravzaprav nesmiselna. Potrošniški kapitalizem ljudi usmerja v potrošniško aktivnost in miselno (politično) pasivnost, znotraj katere politika ni dojeta kot mentalna dejavnost ter aktivnost vseh nas za boljšo in pravičnejšo družbo. Čas neoliberalizma je s seboj tako prinesel dobo poveličevanja apolitičnosti, ki je postala nekakšna vrhovna družbena vrednota. Ljudje, celo politični voditelji, naj bi bili nadideološki in apolitični, saj naj bi presegali klasično delitev na levico in desnico. Težava pa je, da s tem svoje politične cilje pravzaprav (nevede) prilagajajo prevladujoči politični ideologiji, ki v zadnjih štirih desetletjih sledi interesom kapitala in elitam, ki imajo od tega največje koristi. Takšna drža je v osnovi usmerjena proti interesom delavstva. Ne sme nas čuditi, da je zato v zadnjih nekaj desetletjih prišlo tudi do upada članstva v sindikatih in v naslednjem koraku tudi do upada delavske moči.

Ideološki spor med kapitalom (delodajalci) in delom (sindikati) je zato v samem osrčju sindikalizma. Temu ne moremo pobegniti, četudi menimo, da naj bi bile takšne delitve preživete. Po definiciji gre zaradi logike delovanja kapitalističnega sistema pri boju za delavske pravice zato vedno tudi za ideološki in političen boj.

Osnovnim zakonitostim sistema ne moremo pobegniti

Če želi biti kapital uspešen, teži k čim večjim dobičkom, kar pa je v izrazitem nasprotju z interesi delavstva, ki se s svojimi težnjami po večjih pravicah »zažirajo« v dobičke kapitala. Ideološki spor med kapitalom (delodajalci) in delom (sindikati) je zato v samem osrčju sindikalizma. Temu ne moremo pobegniti, četudi menimo, da naj bi bile takšne delitve preživete. Po definiciji gre zaradi logike delovanja kapitalističnega sistema pri boju za delavske pravice zato vedno tudi za ideološki in političen boj. Ob tem velja dodati, da zaradi terminološke pomanjkljivosti (saj v slovenščini nimamo različnih izrazov za različne vrste političnega delovanja) političnega boja ne smemo enačiti s strankarskim bojem. Danes za razliko od preteklosti sindikati niso več povezani s konkretnimi (socialnodemokratskimi) strankami, tudi zato, ker bi to zmanjšalo njihovo politično moč. Toda to sindikatov ne sme odvračati od sklepanja kratkoročnih in bolj dolgoročnih strateških zavezništev (tudi s političnimi strankami, civilno družbo in drugimi akterji) pri posamičnih predlogih, ko to koristi delavstvu. Prav bežanje v pretirano apolitičnost zmanjšuje politično moč sindikatov, jih preusmerja v bolj obrobne teme in pasivizira tam, kjer je nujen politični angažma in kjer pravzaprav poteka boj za ključne delavske in državljanske pravice.

Kot nas uči preteklost, so si zatirani svoje pravice vedno morali izboriti, saj elitam ni bilo v interesu, da bi jih komurkoli dobrodušno podelile. Utopično bi bilo verjeti, da bi v prihodnje lahko bilo drugače.

Kakšno aktivno državljanstvo je v interesu elit?

Sindikati zato ne smejo bežati od svoje vloge pomembnega družbenega akterja, ki temelji tudi na spodbujanju aktivnega državljanstva in politične participacije. Eno od pomembnih orodij pri tem je izobraževanje, ki lahko delavkam in delavcem ponudi ustrezno znanje ter veščine za boj za delavske in druge pravice. To je še toliko bolj pomembno, ker za to potrebnega znanja skorajda ne morejo dobiti drugod. Pomenljivo je, da o sindikalizmu in zakonitostih delovanja vladajočega sistema v šolskih predmetnikih pravzaprav ne izvemo skorajda ničesar. O različnih področjih, ki so osnova za razumevanje pravil (kapitalističnega) sistema, v šoli izvemo presenetljivo malo. Kako naj od državljanov in državljank potem pričakujemo aktivno državljansko držo in poznavanje osnovnih zakonitosti delovanja družbe? Elitam ni v interesu, da bi vladali zares kritični in angažirani javnosti. Prav takšna bi se namreč združena in enotna lahko uprla procesom, ki vodijo v njihovo bogatenje na škodo vseh drugih. Ko aktivni državljani na dnevni red postavijo vprašanje razrednih odnosov in ekonomske neenakosti, so predstavniki elit mnogo manj navdušeni nad njihovim aktivnim državljanstvom. Prav to pa je področje, kjer lahko sindikati za delavstvo dosežejo izjemno pomembne spremembe. Pri tem pa ne gre brez bojev tako v uradnih institucijah kot tudi na delovnih mestih in na ulicah. Kot nas uči preteklost, so si zatirani svoje pravice vedno morali izboriti, saj elitam ni bilo v interesu, da bi jih komurkoli dobrodušno podelile. Utopično bi bilo verjeti, da bi v prihodnje lahko bilo drugače.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Aktivno državljanstvo od A do Ž, april 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli

---

Ne spreglejte tudi:

ZSSS v akciji: Od padca vlade do izginulih podpisov, zaprtih trgovin in mal’ce za komunalca

Od referenduma do javne razprave: neposredna demokracija ima več vzvodov

Participativni proračun – vse bolj priljubljen mehanizem aktivnega državljanstva