Participativni proračun – vse bolj priljubljen mehanizem aktivnega državljanstva

8. 4. 2021

V zadnjih letih je tudi v Sloveniji vse bolj uveljavljen in priljubljen institut participativnega proračuna. Govorimo lahko o eni od oblik aktivnega državljanstva, ki je v zadnjem času v vzponu. V nadaljevanju se sprašujemo, kaj sploh pomeni participativni proračun, v katerih slovenskih občinah je že uveljavljen, kakšne so njegove prednosti in kakšne ovire pri vpeljavi ter katero mesto ga je uvedlo prvo.

Kaj je participativni proračun?

Označimo ga lahko za inovativen mehanizem vključevanja občank in občanov v odločanje o porabi skupnostnih proračunskih sredstev. Namesto izključno profesionalnega administrativnega aparata, ki odloča v imenu prebivalcev, so pri participativnem proračunu ti tisti, ki se neposredno spoznavajo s konkretnimi predlogi in odločajo o politikah, ki jih neposredno zadevajo. Prebivalci in prebivalke občin, mestnih četrti ali krajevnih skupnosti lahko sami opredelijo probleme in možnosti za njihovo izboljšavo ter predlagajo rešitve, o katerih nato tudi odločijo na glasovanju. Skozi proračunsko participacijo se skupnosti običajno lotijo najbolj perečih in zelo konkretnih težav, ki otežujejo njihov vsakdan ter jih poznajo bolje od administrativnega aparata. Tako lahko predlagajo denimo obnovitev športnih igrišč, popravilo cest, izboljšanje komunalne infrastrukture …

Kaj ni participativni proračun?

Odločevalci v organih lokalne samouprave pogosto zmotno razumejo mehanizem participativnega proračuna. Med najpogostejše napake spada mišljenje, da o njem lahko govorimo že, ko ožji deli določene občine razpolagajo s posameznimi sredstvi. V tem primeru ne gre za participativni proračun, saj je ta namenjen neposredni participaciji občank in občanov. Prav tako o njem ne moremo govoriti, ko občine na primer zbirajo predloge občank in občanov za investicije, ker slednji o teh ne odločajo in ker ni vnaprej rezerviranih sredstev za institut participativnega proračuna.

Kdaj je bil prvič uveden?

Prvič so ga uvedli leta 1989 v brazilskem mestu Porto Alegre, kraju v eni najpremožnejših in hkrati tudi najbolj socialno razslojenih tamkajšnjih zveznih držav. Prav s pomočjo participativnega proračuna so se uspešno spopadli z dediščino klientelizma, socialne izključenosti in korupcije, saj so proračunske postopke naredili bolj transparentne, odprte in javne. V Evropi ga je prvo leta 1994 uvedlo italijansko mesto Grottammare.

Kakšne so njegove značilnosti?

Delež javnih sredstev, namenjen različnim projektom, je določen za naprej. Postopek sprejemanja je točno definiran in v njem (razen selekcije predlogov glede na njihovo izvedljivost in pristojnost lokalne skupnosti) ni možnosti za prostovoljno odločanje predstavnikov oblasti. Izvajanju programov participativnega proračuna so običajno namenjeni javni forumi, na katerih imajo posamezniki in posameznice priložnost odločati o razporeditvi javnega denarja in o prednostnih nalogah glede splošne usmeritve socialnih politik. Končna odločitev o porabi sredstev je tako na strani prebivalk in prebivalcev. Pomembna značilnost participativnega proračuna je tudi njegova ponovljivost oziroma redna oblika soodločanja, pri kateri torej ne gre samo za enkraten dogodek. Vnaprej je tudi javno določeno in objavljeno časovno obdobje, znotraj katerega bodo izbrani projekti izvedeni.

Kakšne so njegove prednosti?

Je eden redkih mehanizmov, ki se je uveljavil v zadnjih desetletjih in spodbuja aktivno državljansko držo ter prenese centralizirano odločanje od ozkega kroga ljudi na nižje ravni. Pomembna je tudi kvalitativna razlika, saj participativna demokracija izvzame posredniški element pri prenosu volje ljudstva. Svetovna banka in Organizacija združenih narodov ugotavljata, da soodločanje o porabi proračunskih sredstev zelo omejuje korupcijo in škodljiv vpliv različnih interesov na izbiro investicijskih prioritet. Bistveno tudi izboljšuje kakovost življenja v lokalnem okolju, zmanjšuje socialne in razvojne razlike v določenem okolju in krepi skupnost. Participativni proračun z aktivno politično participacijo zvišuje stopnjo demokratičnosti družbe in povečuje zaupanje prebivalcev v institucije, ki sledijo njihovim predlogom. V času, ko je korupcija velik problem zahodnih družb, se z uporabo participativnega proračuna zviša stopnja transparentnosti glede porabe in razpolaganja z javnimi sredstvi. S pomočjo konkretnih projektov je mogoče tudi v praksi neposredno spoznati, kje in kako je treba izboljšati administrativni aparat.

Participativni proračun na ravni države

V treh desetletjih od svojega nastanka je mehanizem doživel nesluteno širitev in transformacijo. Od lokalne iniciative se je razširil na vse celine. V letu 2019 je bilo identificiranih kar 11.825 procesov participativnega proračuna (39 odstotkov v Evropi), velik del teh pa je bil vzpostavljen v zadnjih desetih letih. Če je bil na začetku participativni proračun zgolj orodje na ravni lokalnih skupnosti, kot so denimo občine, je do danes ponekod že prerasel te okvire. Govorimo lahko o kopici regionalnih participativnih proračunov, obstajajo pa tudi prakse na ravni celotnih držav. Portugalska je kot prva na svetu že leta 2007 uvedla tak participativni proračun, ki se je razvil v tri smeri: eden je namenjen splošni javnosti, drugi mladim, tretji pa poteka v okviru šolskega sistema.

Kakšne so pasti in omejitve pri njegovi uvedbi?

Pri uvajanju moramo biti še posebej pazljivi, da ga za svoje namene ne izrabijo različne interesne skupine. Te lahko pod njegovo pretvezo udejanjajo nedemokratične, ekskluzivne in elitistične politike ter jih z idejo participativnega proračuna zgolj legitimirajo. Težava je lahko tudi to, da se določena skupnost mobilizira samo za rešitev konkretnega primera, kot je npr. ureditev dotrajane ceste, ko pa je projekt končan, se samorazpusti in pasivizira. Ena od potencialnih omejitev je tudi odvisnost od naklonjenosti trenutnih lokalnih oblasti. Ko se na primer zamenja večina v občinskem svetu in je na funkcijo izvoljen participativnemu proračunu nenaklonjen župan, lahko projekt povsem zamre. Podobna težava lahko nastane tudi, ko gre za vprašanje dolgoročnih projektov, ki presegajo mandat aktualne oblasti. Težave se lahko pojavijo še zaradi preveč ozke osredotočenosti lokalne skupnosti samo na določeno problematiko. Še večja težava lahko nastane, če je določen projekt v nasprotju z interesi enega od delov lokalne skupnosti. Študije na podlagi izkušenj iz tujine namreč kažejo, da se lokalne skupnosti najprej težko dogovorijo o drugačni delitvi sredstev kot po številu prebivalcev. Šele po približno petih letih se v večini okolij zgodi obrat, t. i. inverzija prioritet, ko občanke in občani spoznajo, da je pomemben tudi širši pogled na razvoj skupnosti kot celote. Takrat pokažejo tudi večjo empatijo do prebivalcev manjših, slabše razvitih in deprivilegiranih skupnosti ter jim običajno namenijo večji delež, kot so ga upravičene prejemati, in sicer glede na število prebivalcev.

Kakšni morajo biti pogoji za učinkovito delovanje programov participativnega proračuna?

Anwar Shah v študiji o participativnem proračunu iz leta 2007 izpostavi nekaj kriterijev, ki so ključni za uspešen zagon programov proračunske participacije. Oblast mora za programe zagotoviti dovolj visoka sredstva, da lahko z njimi investira v projekte javnih del in v socialne programe. Državljanski delegati za programe participativnega proračuna morajo biti izvoljeni demokratično, kar omogoča politično decentralizacijo. K sodelovanju je treba privabiti civilnodružbene organizacije, ki se ukvarjajo s sorodnimi politikami, zagotoviti pa jim je treba tudi dovoljšno avtonomijo. Število administrativno usposobljenih strokovnih sodelavk in sodelavcev mora biti dovolj veliko za uspešno izvajanje projekta. Odločevalske lokalne skupine pa po drugi strani ne smejo biti prevelike, ker bi to lahko ljudi odvrnilo od participacije. Ena večjih ovir v Sloveniji je sicer zakonodajni okvir. Ta bi moral namreč bolj promovirati državljansko participacijo, obenem pa je od leta 2013 celo onemogočeno razpisovanje referendumov o tematikah, ki so povezane z izvrševanjem proračuna na državni ravni. Za uspešen projekt Shah omenja tudi nujnost centraliziranega nadzora nad celotnim procesom, ki ga mora voditi denimo županova pisarna. Pomembna je še deliberacija, saj mora biti udeleženkam in udeležencem procesa zagotovljena odločevalska moč pri vsaj določenem delu proračuna. Dostopne informacije in pravila celotnega procesa morajo tako biti vnaprej znana in zlahka dostopna.

Samoprispevek kot predhodnik participativnega proračuna

Za predhodnika participativnega proračuna lahko vzamemo samoupravne prispevke, ki so jih v šestdesetih letih preteklega stoletja uvedli v Jugoslaviji. Takrat so se občanke in občani na referendumu odločili, ali bodo podprli določene projekte, ki so bili v javnem interesu. Tako je bila zgrajena vrsta pomembnih, javnih objektov – šol, avtobusnih postaj, telovadnic, bolnišnic in druge infrastrukture. Na referendumih so se ljudje odločali tudi, ali bodo do največ pet let namenjali del svojih plač za gradnjo zanje pomembnih objektov. Na tej dediščini je državni zbor oktobra 2001 tudi sprejel zakon o samoprispevku, na podlagi katerega lahko občina za rekonstrukcijo ali gradnjo javne infrastrukture uvede samoprispevek.

Katere slovenske občine so že uvedle institut participativnega proračuna?

Slovenija je bila pri uvajanju dokaj pozna. Pilotna izvedba je nastala šele leta 2015 v mariborski mestni soseski Radvanje, kjer so razdelili 100 tisoč evrov. Šlo je za konkreten rezultat tamkajšnjih družbenih vstaj tri leta prej. Leta 2016 so participativni proračun uvedli tudi v občinah Komen in Ajdovščina. V slednji so v dveh letih za to namenili 360 tisoč evrov. Dve leti pozneje so projekt ponovili in tako kot prvič potrdili 26 projektov (od tega štiri za mlade). Mestna občina Nova Gorica je leta 2017 od 99 predlogov potrdila 19 predlogov, za katere je namenila 250 tisoč evrov. Leta 2018 so se za participativni proračun odločili tudi v občinah Šentilj, Kranjska Gora in Renče-Vogrsko. V zadnji so razdelili skoraj 55 tisoč evrov za 11 od 21 izglasovanih projektov. Projekt so ponovili dve leti pozneje in isto višino sredstev razdelili med 13 od 29 projektov. Leta 2019 so participativni proračun uvedli tudi v občinah Bohinj, Brežice, Dol pri Ljubljani, Hrastnik, Postojna, Dravograd in Hrpelje-Kozina (za 14 izglasovanih od predlaganih 38 projektov so v zadnji občini namenili 120 tisoč evrov). Leta 2019 so omenjeni mehanizem uvedli tudi v občini Slovenske Konjice (za 29 izglasovanih od predlaganih 75 projektov so namenili 300 tisoč evrov) in občini Krško (za 26 izglasovanih od predlaganih 52 projektov so namenili 140 tisoč evrov). Tudi Mestna občina Koper je leta 2019 razdelila 480 tisoč evrov za 36 od kar 366 predlaganih projektov. Leto pozneje so institut uvedli tudi v Izoli in Radovljici. Po novem ga uvaja še občina Medvode, ki bo v dveh letih zanj namenila kar 300 tisoč evrov, pri tem pa bo izbor projektov potekal v več fazah. Število občin, ki so v odločanje vsaj enkrat vključile občanke in občane, se bo tako povzpelo na 27 (od skupno 212). V Sloveniji se je sicer uveljavil model »participativne demokracije«, ki velja za eno boljših oblik, določa pa jo osredotočenost na občanke in občane pri zbiranju predlogov in odločanju.

Zbral Matej Klarič

Viri:

Participatorni proračun: Soodločanje občanov pri porabi javnih sredstev, Pobuda Odločaj o Mestu, Maribor 2014

Participativni proračun: Stanje v Sloveniji 2020 (poročilo in smernice za razvoj), ur. Karolina Babič, Maribor 2020

Odloča naj skupnost! Predlog pilotnega projekta participativnega proračuna, Anej Korsika in Matej Klarič, Ljubljana 2016

Participatorni proračun: Kratka priporočila za izvajanje, Matic Primc, Maribor 2016

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Aktivno državljanstvo od A do Ž, april 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!


Ne spreglejte tudi:

Razmišljamo o aktivnem državljanstvu: Pravice so priborjene, ne podeljene

ZSSS v akciji: Od padca vlade do izginulih podpisov, zaprtih trgovin in mal’ce za komunalca

Od referenduma do javne razprave: neposredna demokracija ima več vzvodov

Share