ZSSS v akciji: Od padca vlade do izginulih podpisov, zaprtih trgovin in mal’ce za komunalca

23. 4. 2021

Aktivnosti, pri katerih se je ZSSS obrnila na članice in člane pa tudi na vse aktivne volivke in volivce, je veliko. Skupaj smo zagotovili, da je marsikatera zakonodaja v prid ljudi in ne po meri kapitala ali politike. Ker je nemogoče opisati vse, tu omenjamo le najbolj odmevne. Brez njih bi Slovenija gotovo imela drugačno, bolj neoliberalno podobo.

 V samostojni Sloveniji je bilo do sedaj 23 referendumov. Večino jih je »zakuhala« politika, čeprav je bilo sindikalni strani pogosto očitano, da troši denar davkoplačevalcev za njihovo organizacijo. A to smo delali izjemoma in takrat, ko so odpovedali vsi drugi vzvodi, zlasti pa socialni dialog. Vložili smo veliko energije in sredstev, da smo vsem volivkam in volivcem omogočili, da odločajo o zanje zelo pomembnih zadevah.

Prepoved nedeljskega in prazničnega dela dobila podporo širše slovenske javnosti

»Ali ste za to, da so prodajalne za nujne življenjske artikle odprte največ 10 nedelj v letu, razen bencinskih servisov, prodajaln v bolnišnicah, hotelih, na letališčih, mejnih prehodih ter železniških in avtobusnih postajah, z omejeno prodajno površino, ki so lahko odprte brez omejitev?« Odgovor na to vprašanje je volivkam in volivcem leta 2003 omogočil Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS) s podporo ZSSS. Državni zbor, ki se ni mogel odločiti, ali naj dovoli referendum – njegova zakonodajnopravna služba je namreč menila, da je nedorečeno vprašanje, ali gre za poseg v svobodno podjetniško pobudo – je zahteval ustavno presojo. Tehtanje obeh ustavnih pravic je kazalo, da gre za politično odločitev, so tedaj menili ustavni sodniki in dali prednost pravici ljudi, da odločajo neposredno. S tem so sledili svoji odločitvi dve leti prej, da urejanje obratovalnega časa prodajaln samo po sebi ni v neskladju z ustavo in da je to eden od objektivnih pogojev za opravljanje trgovinske dejavnosti, ki ga zakonodajalec določi zaradi javnih koristi – to pa ni enoten pojem in je odvisen od narave in namena gospodarske dejavnosti. Iz njihove obrazložitve je bilo videti, da skrajno liberalistično pojmovanje podjetništva ne bi bilo v skladu z ustavo.

 

Kot so takrat poudarili v SDTS, je bil njihov cilj, da bodo prodajalne ob nedeljah in praznikih čim večkrat zaprte, da bodo lahko trgovke in trgovci v teh dneh s svojimi družinami; tisti, ki bodo v tem času vendarle delali, pa morajo dobiti za to dostojno plačilo. To bo preprečilo izkoriščanje, so poudarili. Mnogi delodajalci trgovske dejavnosti so takrat zaradi referenduma zelo pritiskali na svoje zaposlene in grozili z odpuščanjem.

Prvi dan zbiranja potrebnih 40 tisoč podpisov za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma je bil 28. maj 2003. V ZSSS smo začeli kampanjo »Nedelja je dan za počitek« in sproti objavljali število zbranih podpisov; to je zelo hitro raslo – poziv k solidarnosti in osebni stik na stojnicah sta obrodila sadove. Ob nesporni podpori ljudstva pa se je premaknilo tudi pri pogajanjih SDTS in delodajalske strani. Ta so se začela že 18. junija, in sicer za povečanje dodatkov za delo v manj ugodnem času. Tretjega julija smo v Delavski enotnosti že poročali o zbranih več kot 50 tisoč podpisih, ljudje so izražali veliko solidarnost s preobremenjenimi trgovkami in množično izpolnjevali obrazce podpore na upravnih enotah.

Potem so politične igrice in pritiski ljudsko voljo zaobšli, in trgovine so bile veliko let nemoteno odprte tudi ob nedeljah. Nedavno pa so v SDTS boj za zaprtje prodajaln ob nedeljah nadaljevali. Med članstvom so najprej izvedli t. i. sindikalni referendum, kar so takole komentirali: »Državni zbor je na podlagi takratne zakonodaje izigral voljo prebivalcev Slovenije in ni upošteval referendumske volje ljudi. Spremenjena zakonodaja na tem področju onemogoča ponovno izigravanje, zato smo prepričani, da bodo naša prizadevanja tokrat obrodila sadove.« In jih je. V času koronakrize, ko so bile prodajalne ob nedeljah zaprte, so nadaljevali začeti boj, in od nedavnega so trgovine, razen predpisanih izjem, ob nedeljah zaprte, tam zaposleni pa po večini lahko zasluženo počivajo.

Slaba banka – slaba odločitev

Jeseni 2012 so se pogajanja med Sindikatom kemične, nekovinske in gumarske industrije Slovenije (KNG) in ministrstvom za finance končala brez dogovora o spremembi zakona o slabi banki (njegovo uradno ime: zakon o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank) in o umiku referendumske pobude. Zato je KNG ob podpori ZSSS začel zbirati najprej 2500, potem pa 40 tisoč potrebnih podpisov za razpis referenduma o ukinitvi zakona, s katerim bi slovenski davkoplačevalci na svoja pleča dobili stroške slabega dela uprav in nadzornih svetov bank v preteklosti. Še pred tem pa je ZSSS prek svojih državnih svetnikov dala pobudo za izglasovanje veta v državnem svetu, ki je zakon vrnil v odločanje državnemu zboru, ta pa je zakon s potrebno absolutno večino ponovno izglasoval. Takoj po ponovnem sprejemu zakona se je minister za finance začel pogajati s pobudniki referenduma, da bi dosegel dogovor in umik pobude zanj. Sindikat KNG je na pogajanjih vztrajal pri odgovornosti tistih, ki so omogočili slabe terjatve; pri prodaji podjetij naj ne gledajo samo na izkupiček, temveč tudi na dolgoročni obstoj podjetij in na ohranitev delovnih mest- Ob tem je vztrajal, da je treba pri prodaji podjetij zagotoviti popolno transparentnost in nadzor javnosti. Vprašanje prihodnosti so sprožili tudi drugi sindikati, med njimi Sindikat delavcev energetike Slovenije zaradi nevarnosti razprodaje osnovne infrastrukture.

V ZSSS smo izrazili bojazen, da bi slaba banka prevzela tudi dobra podjetja in jih (raz)prodala. Volivke in volivce pa smo pozvali, naj odločajo o tem, ali želijo drago plačati pomanjkljivosti zakona, ki je pisan na kožo bogatim posameznikom in v škodo večine – šlo je za pokritje izgub bank, tudi tujih v Sloveniji, razprodajo, politično odločanje o prenosu terjatev, povečanje javnega dolga.

Po prvem preverjanju je bilo zbranih 3127 podpisov, a se jih je 394 »izgubilo« nekje na poti med ministrstvom za notranje zadeve in državnim zborom. ZSSS je ob tem izrazila utemeljen sum o političnem vmešavanju in zavlačevanju – poročilo o preverjanju podpisov je potovalo kar štiri dni.

Konec leta 2012 se je vendarle začelo zbiranje potrebnih 40 tisoč overjenih podpisov. Ker pa so se poslanci vladajoče koalicije obrnili na ustavno sodišče, je to do svoje dokončne odločitve zbiranje takoj prekinilo. A ni dolgo trajalo, ko so presodili, da bi v »okoliščinah hude krize« z referendumom nastale »protiustavne posledice«. In ustavna pravica zahtevati referendum se je morala umakniti drugim ustavnim pravicam – učinkovitemu izvajanju funkcij države, vključno z ustvarjanjem pogojev za razvoj gospodarskega sistema, varstvom svobodne gospodarske pobude ipd. Sporočili so, da ustavna pravica do neposrednega izvrševanja oblasti (referendum) ni absolutna v smislu, da bi moral biti referendum vselej dopusten, kadar so izpolnjeni pogoji, določeni v drugem odstavku 90. člena ustave. Vzporedno s to pravico namreč obstajajo tudi druge ustavno varovane pravice, so poudarili in dodali, da so te pravice tehtali in odločili tako, da je ohranjeno ustavno ravnotežje. Povedano naravnost: ustavno sodišče ni dovolilo referenduma o slabi banki in slovenskem državnem holdingu.

S tem postavljajo ekonomske pravice pred človekove, je ob tem poudaril takratni predsednik ZSSS Dušan Semolič in dodal: »Opozorilo ustavnega sodišča bi vendarle moralo biti uperjeno ne proti pobudnikom teh referendumov, pač pa proti tistim sooblikovalcem zakonodaje, ki pri nekaterih temeljnih odločitvah ne upoštevajo volje ljudi. S temi odločitvami bodo tisti, ki dajejo v ospredje varovanje ekonomskih pravic pred temeljnimi človekovimi pravicami, socialnimi pravicami ipd., zagotovo dobili še dodatno spodbudo in bodo pokazali še večjo neobčutljivost, ignoranco do drugačnih pogledov, do alternativ, ki jih oblikuje bodisi del stroke, civilne družbe, pa tudi sindikati.«

 

Ustavno sodišče je s tem dejanjem dalo absolutno oblast vladi, institut javnih financ pa postavilo nad institut referenduma, se je glasilo sporočilo ZSSS javnosti. Problematizirali smo tudi dejstvo, da se več kot 90 odstotkov zakonov v naši državi nanaša na proračun, in če nobenega ne bo mogoče ustaviti, bo to nevarno za demokracijo. Primat bodo imele ekonomske in ne temeljne človekove pravice, ljudstvo ne bo imelo več pravice do nadzora nad oblastjo, nezaupanje ljudi v institucije države, tudi v ustavno sodišče, pa se bo okrepilo.

Razočarani sindikalisti in sindikalistke so napovedali nadaljnji boj. Zdaj smo tik pred tem, da ga z orožjem referenduma nadaljujemo tudi ob morebitnem sprejemu zakona o nacionalnem demografskem skladu, kot si ga je zamislila sedanja vlada in ga namerava uresničiti v letu 2021. Z njim politika nadaljuje privatizacijo skupnega dobra.

Politiki zožili oblast ljudstva

Leto 2013 je bilo tudi v znamenju sprememb referendumske ureditve, ki jim je ZSSS določno nasprotovala. Ta je namreč dostop do izražanja neposredne volje ljudstva želela otežiti s tem, da je ta vzvod neposredne demokracije zožila z omejitvijo odločanja o zakonih, ki zadevajo javne finance, in določila kvorum za kredibilnost odločitev volivk in volivcev, državni zbor odvezala upoštevanja referendumske ureditve ipd.

ZSSS je takrat izrazila pričakovanje, da se tak kvorum uvede tudi za volitve na različnih ravneh. Z oženjem referenduma se podcenjuje tudi socialni dialog, ki je politikom v breme, saj niso pripravljeni poslušati in sklepati dogovorov, smo že takrat vedeli v ZSSS.

Politiki se bojijo ljudi, hkrati bi radi vso oblast zase, so v tednih odločitve sporočali protestnice in protestniki. V pregretem ozračju t. i. vstaj ljudstva, ki so potekale v zimi 2012‒2013, so bile omenjene spremembe še eden od vzrokov splošnega ljudskega nezadovoljstva in množične aktivacije ljudi na trgih in ulicah. Velik del civilne družbe je jasno sporočal svoje zahteve; tako pred vlado kot pred parlamentom so bile periodične demonstracije.

40 let je dovolj in malo delo je pot v revščino

Ena večjih akcij ZSSS pri angažiranju aktivnih državljank in državljanov je bilo omogočanje odločanja o pokojninski reformi leta 2011, ki jo je pripravila takratna vlada premierja Boruta Pahorja. Sprva je potekalo skupaj s prav tako referendumskim odločanjem o zakonu o malem delu, katerega formalni pobudnik je bila Študentska organizacija Slovenije, ZSSS pa je v njem odigrala pomembno vlogo zlasti pri promociji in zbiranju podpisov prek svoje terenske mreže. Potem so se zaradi odločitve politike, da odločanje o pokojninskem zakonu ustavi, stvari ločile.

 

Zbiranje prvih potrebnih 2500 podpisov proti pokojninski reformi je bilo dejanje brez primere, saj je ZSSS po vsej mreži uspelo v zelo kratkem času zbrati kar 22 tisoč podpisov. To je bil dober signal za nadaljnjo podporo volivk in volivcev, za politike pa sporočilo, da ljudstva ne morejo pretentati. Odločno so pokazali, da so proti podaljšanju dela za pridobitev pokojnine in temu, da bi morali upokojenci z nizkimi pokojninami prositi za socialno pomoč in za to zastaviti svoje premoženje, da proračun ne bi več sofinanciral pokojninske blagajne in da vedo, da državni zbor lahko sprejme pravičnejšo reformo. Vodilni politiki so vztrajali in zadevo dali v presojo ustavnemu sodišču, s čimer so zbiranje podpisov, ki jih je bilo takrat že skoraj dovolj, začasno ustavili. Manever jim ni uspel, ustavno sodišče je ljudem pustilo odločanje o zanje pomembnih zadevah in s tem dalo politiki jasno sporočilo. Pa ga očitno niso razumeli in so svojo politično kampanjo še zaostrili; še najbolj osorna je bila retorika takratnega ministra za delo Ivana Svetlika. Spomnimo pa se tudi oglasov z znano starleto Urško Čepin, ki so pomenili neposredno smešenje sindikalnih prizadevanj in ljudi. Tega volivke in volivci niso spregledali. ZSSS je, zavedajoč se, da referendum zahtevajo ljudje, nadaljevala aktivnosti za njegovo uspešno izvedbo: organizirala je srečanja z zaupniki na terenu, novinarske konference, okrogle mize, posvete, bila deležna mednarodne podpore … proti nepravični pokojninski reformi. Z vsem tem smo sporočali, da je 40 let dela dovolj, da ne pristajamo na znižanje pokojnin in zvišanje upokojitvene starosti; malo delo pa smo označili za pot v revščino in negotovost, boj proti njemu pa za boj za delavske pravice.

Zakona sta bila zaradi manevra politike zavrnjena ločeno. Najprej je bil z več kot 80 odstotki glasov zavrnjen zakon o malem delu, malo pozneje pa še pokojninska reforma. Vladni pokojninski zakon smo zavrnili ob za Slovenijo veliki, več kot 40-odstotni volilni udeležbi, proti je glasovalo več kot 72 odstotkov udeleženk in udeležencev referenduma.

Referenduma sta bila pomembna učna ura tudi za referendumsko odločanje. Vlada se je odločila za tvegano pot in spregledala tako socialno partnerstvo kot voljo ljudi, ki so vztrajali pri možnosti odločanja. Tudi to je povzročilo politično krizo in kaj kmalu je Pahorjeva vlada predčasno tudi končala svoj mandat.

Za bolj pravično definicijo minimalne plače

Maja 2015 je ZSSS v sodelovanju z drugimi sindikalnimi centralami začela zbirati podpise podpore delavk in delavcev za vložitev ljudske iniciative za spremembo zakona o minimalni plači. Naš cilj je bil sprememba definicije minimalne plače, ki je povzročala krivice in neenako obravnavo, ker so se vanjo vključevali vsi dodatki. Sindikalni pogajalci niso bili uslišani v socialnem dialogu, zato so sindikati pripravili spremembo in dopolnitev zakona o minimalni plači in takrat še zmerno predlagali izvzem le nekaterih dodatkov ‒ za delo ponoči, ob nedeljah in praznikih ‒ z ambicijo, da bi postopoma dosegli, da se iz nje izvzamejo vsi dodatki. Predstavniki delodajalcev in nekateri politiki so že ob prvi omembi izvzema dodatkov zagnali vik in krik, da bo to zrušilo gospodarstvo. To se seveda ni zgodilo; zdaj so iz minimalne plače izvzeti vsi dodatki in ta krivica je popravljena. Ostaja pa še ena, povezana z minimalno plačo, je slišati v sindikalnih krogih. Minimalna plača bi morala biti plačno dno, torej najnižja osnovna plača, »enka«, kot v povezavi s tarifnimi prilogami radi rečemo, ob tem pa naj bo pravično in ustrezno z dostojnimi plačami nadgrajen ves plačni sistem. Bomo tudi o tem morali omogočiti odločanje s podporo volivk in volivcev?

Čista pitna voda je naša (ustavna) pravica

Pravica do čiste pitne vloge je zapisana v slovenski ustavi. Da se je to zgodilo, je bila zelo aktivna tudi ZSSS (sindikalni državni svetniki so pobudo naslovili na državni zbor in vlado), v njenih vrstah pa zlasti Sindikat komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami (SKVNS). Ta je bil leta 2013 v Sloveniji tudi organizator kampanje zbiranja podpisov v okviru evropske državljanske pobude »Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je dobrina in ne blago!« Njen cilj je bil zagotoviti univerzalen trajnostni dostop do vode in komunalne ureditve ter zaustavitev privatizacije vodnih virov in njihovo ohranitev za prihodnje rodove.

S spremembo ustave (70.a člen) je Slovenija novembra 2016 postala ena redkih držav, ki je pravico do pitne vode izrecno zapisala v svoj najvišji pravni akt. S tem je na ustavni ravni prepovedala privatizacijo vodnih virov in oskrbe s pitno vodo. Je ta v letu 2021 ponovno ogrožena? Se bomo morali spet aktivirati državljani in državljanke in zaščititi vodovarstvena območja?

Poprava krivic komunalnim delavcem

Ena od bolj odmevnih akcij neposredne demokracije je bil tudi boj SKVNS, z aktivno podporo ZSSS, za odpravo krivic pri plačilu nadomestila za malico za komunalne delavce. Skupaj z Zbornico komunalnega gospodarstva sta 1. septembra 2019 zaradi neposluha vlade začela zbirati podpise za spremembo zakona, ki je komunalnim delavcem omejeval nekatera izplačila. V sindikatu so sicer že nekaj let zaman poskušali prepričati vlado o spremembi zakonodaje, ki bi odpravila diskriminatoren položaj delavcev v javnih podjetjih v primerjavi s tistimi iz zasebnega sektorja. Delavci v javnih podjetjih so namreč za enako delo prejemali 436 evrov manj povrnjenih stroškov za prehrano zgolj zato, ker je njihov (večinski) lastnik država ali občina.

 

Ker je sindikat prek poslanskih vprašanj in sklepov na ekonomsko-socialnem svetu prejemal le prazne obljube, so se v njem obrnili na ljudi in z njihovo pomočjo zbrali več kot dovolj podpisov za spremembo zakona. Ta je komunalnim delavcem, ki delajo v vseh mogočih pogojih, omogočil zasluženo nadomestilo za malico. Akcija »Mal’ca za komunalca« je obrodila sadove.

Moč je v akcijah

Z izborom aktivnosti ZSSS za zagotavljanje in izvajanje neposredne demokracije, ki smo ga predstavili, seveda nismo izčrpali vseh. Kolaž ima še veliko več delov, saj ZSSS svoje aktivnosti gradi na ljudeh in njihovi aktivaciji. Tu so še organizacije protestov in stavk, ki so prinesle številne spremembe, navsezadnje tudi prvomajski kresovi in zbiranja, na katerih aktiviramo ne le članice in člane, ampak vse, ki se jih udeležijo, z nagovori in izpostavljanjem pomembnih tem. Na dogodkih, zlasti množičnih, ki jih organiziramo, praviloma niso samo naše članice in člani, ampak se jih udeležujejo aktivne državljanke in državljani, ki akcije podpirajo ter s tem izražajo svoje strinjanje z našimi zahtevami in nestrinjanje s potezami predstavnikov kapitala in politike.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Aktivno državljanstvo od A do Ž, april 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli

---

Ne spreglejte tudi:

Razmišljamo o aktivnem državljanstvu: Pravice so priborjene, ne podeljene

Od referenduma do javne razprave: neposredna demokracija ima več vzvodov

Participativni proračun – vse bolj priljubljen mehanizem aktivnega državljanstva