Prehiteli delavstvo iz industrijsko bolj razvitih držav – Utrinki iz zgodovine delavskega gibanja

1. 5. 2021

»Dokler levi ne bodo imeli svojih zgodovinarjev, bodo zgodbe o lovu še naprej pisali lovci,« pravi ena izmed številnih različic znanega afriškega pregovora.

S pomočjo spletne strani Working Class History, ki jo upravlja istoimenski kolektiv, in več aktivnosti (različni projekti, podkast ipd.), povezanih z njo, ki jim je mogoče slediti predvsem na družbenih omrežjih, pa je človeku hitro jasno, da svet v resnici spreminjajo tisti, ki jih zgodovinski učbeniki in knjige ponavadi komaj zaznajo – ne nujno bogati in vplivni posamezniki oziroma posameznice, temveč množice običajnih ljudi, kot smo mi vsi.

Na teh straneh vam bomo s pomočjo široke baze najrazličnejših delavskih zgodb ter relevantnih podatkov in informacij vseh vrst, ki jih premore bogat arhiv Working Class History, redno ponujali izbor različnih utrinkov iz zgodovine delavskega gibanja, ki jih bomo kombinirali tudi s pomembnimi zgodovinskimi poudarki iz Slovenije oziroma s tukajšnjega družbenega, političnega in kulturnega prostora.

Izbor ni ne dokončen ne edini pravilen, tole pa smo pripravili za maj:

1. maj 1886

Splošna stavka v Chicagu za osemurni delovnik: v 19. stoletju so delavniki trajali deset, dvanajst ali celo štirinajst ur, in sicer vsak dan, razen nedelje. Prve zahteve po osemurnem delavniku so se pojavile že sredi omenjenega stoletja in se okrepile proti njegovemu koncu. Kongres predstavnikov delavskih zvez je leta 1884 v Chicagu podal zahtevo po uzakonitvi osemurnega delavnika do 1. maja 1886. Ker se to ni zgodilo, je na omenjeni datum v več mestih po ZDA prišlo do različnih shodov in stavk, ki se jih je udeležilo med 300 tisoč in pol milijona ljudi. V Chicagu je policija streljala na protestnike, zato so 4. maja na trgu Haymarket pripravili shod proti policijskemu nasilju. Tudi tega je policija skušala razgnati, takrat pa je v policijske vrste priletel eksploziv in začel se je strelski obračun. Protestom so sledile aretacije delavskih aktivistov, pri tem pa jih je bilo sedem obsojenih na smrt. Na kongresu Druge internacionale leta 1889 pa je bil ob stoti obletnici francoske revolucije v spomin na čikaške dogodke 1. maj razglašen za delavski praznik, čeravno je danes njegovo radikalno zgodovinsko ozadje marsikdaj pozabljeno. Že leto pozneje so ga delavke in delavci praznovali tudi pri nas.


1. maj 1890

Že prvo leto smo Slovenci v Ljubljani, Mariboru, Celju, Trstu, Beljaku in Celovcu z obeležitvijo praznika dela prehiteli tudi nekatere industrijsko bolj razvite države.

Takole je v svojem diplomskem delu o praznovanju praznika dela v Ljubljani zapisala Andreja Vovk: »S prvim praznovanjem 1. maja so slovenski delavci za nekaj let prehiteli delavstvo v nekaterih industrijsko bolj razvitih državah. V Ljubljani so ga pripravljali več mesecev… Poziv Druge internacionale, naj se na dan 1. maja pripravijo delavske manifestacije po vseh industrijskih mestih, je med mnogimi ljudmi, tudi prebivalci Ljubljane, sprožil preplah. Slovenec je 26. 4. 1890 na prvi strani zapisal: »Bliža se 1. maj, druga leta z veseljem, letos s strahom pričakovan. Ali je ta strah opravičen? Gotovo. Kdor ima oči, da gleda in ušesa, da posluša, ta je že spoznal, da imajo delavci res zadosti moči in zadosti dobre organizacije, da vso Evropo naenkrat iznenadijo …«

Po poročanju dnevnega časopisja je sicer prvo praznovanje delavskega praznika v Avstro-Ogrski minilo mirno. »V Ljubljani so se odvijale delavske manifestacije. Dopoldne se je kakih tisoč delavcev zbralo na Rožniku, od tam pa so v skupinah odšli proti hotelu Evropa, kjer se jih je zbralo okrog petsto. Med prisotnimi na zborovanju so bile po podatkih iz policijskega poročila tudi tri ženske. Na zborovanjih so delavci pritrjevali znani resoluciji pariškega delavskega shoda, ki je poudarjala zahtevo delavcev do osemurnega delavnika, omejitev dela žensk in otrok in prepoved nočnega dela. Ponekod v Ljubljani so delavci dobili prosti dan, drugod so se udeležili zborovanja, čeprav jim je bilo zagroženo, da bodo odpuščeni.«

Tudi pri nas skozi zgodovino ni šlo brez nasilnega zatiranja in celo prepovedi praznika. Ta je dobil veljavo, ki si jo je zaslužil, šele po drugi svetovni vojni v socialistični Jugoslaviji. Od leta 1950 je pri nas praznik dela in dela prost dan tudi 2. maj. Po osamosvojitvi pa je obeleževanje praznika dela v ozadje potisnilo njegovo politično noto in v ospredje postavilo druženje. Zgodovinski pomen praznika je tako ostajal v ozadju.

Treba pa je omeniti še naslednjo podrobnost: konec marca 2012 je takratna vlada Janeza Janše pripravila izhodišča za uravnoteženje javnih financ, v katerih je bilo med drugim predvideno, da v okviru praznovanja praznika dela 2. maj ne bo več dela prost dan. Po ostrem nasprotovanju in grožnjah z referendumom je ZSSS, ki je takrat edina od slovenskih sindikalnih organizacij nasprotovala omenjenemu predlogu, uspelo preprečiti vladno namero.

Ena od prvih ohranjenih fotografij praznovanja praznika dela (iz leta 1903) v Ljubljani.

3. maj 1953

Delavke v nočni izmeni v skladišču tobaka v Plovdivu v Bolgariji so zasedle obrat v protest proti temu, da so jim nadrejeni njihove stalne in redne pogodbe spremenili v kratkotrajne pogodbe za določen čas. Po nacionalizaciji so se pogoji dela v tobačni industriji v Bolgariji poslabšali, ko so predvsem delavke izgubile stalne in redne službe ter v zameno dobile kratkotrajne pogodbe brez različnih dodatkov ali nastanitve med t. i. mrtvo sezono. Po Stalinovi smrti pa so se zaposlene odločile za protest in 4. maja zjutraj je na prizorišče prispela bolgarska milica ter streljala na delavke iz dveh bližnjih skladišč, ki so se zaustavile delo in se soočile z njo. Pri tem so jih več ubili in poškodovali, veliko pa tudi aretirali ter tako zlomili revolt.


4. maj 1970

Potem, ko je ameriški predsednik Richard Nixon oznanil začetek invazije na Kambodžo, se je okoli 2000 študentov na univerzi Kent State v Ohiu zbralo na mirnem protestu proti razširitvi ameriških vojaških operacij v jugovzhodni Aziji. Ko pa so tamkajšnje enote nacionalne garde dobile nalogo naj razženejo množico – pri čemer zaradi močnega vetra uporaba solzivca ni bila mogoča – so se stvari zapletle. Na negodovanje študentov je nacionalna garda odgovorila s streli, ubila štiri, ranila pa devet protestnikov. Odgovor je sledil takoj: približno štiri milijone študentk in študentov je v dneh po streljanju po vsej državi bojkotiralo predavanja in druge študijske obveznosti, množice pa so se zgrnile v Washington. Za krvav razplet sicer sprva mirnih demonstracij ni nikoli odgovarjal nihče.

Vir: Wikipedia

7. maj 1912

Prva splošna stavka natakarjev in hotelskih delavcev se je v New Yorku začela, ko je 150 zaposlenih v hotelu Belmont prekinilo delo. Organizirala jih je radikalna delavska skupina Industrijski delavci sveta (IWW), na vrhuncu stavke pa je stavkalo več kot 6000 delavcev, ki so zahtevali en prost dan na teden, višje plače in odpravo diskriminacije zaradi članstva v sindikatu. Delodajalci so poskusili podžgati rasna nasprotja s tem, da so angažirali temnopolte stavkokaze, zato so se delavci povezali z organizacijo temnopoltih natakarjev in jih pozvali, naj se jim pridružijo. Več hotelov se je sicer strinjalo z nekaterimi zahtevami stavkajočih, mešanica policijskega nasilja, medijskega pogroma in aktivnosti stavkokazov, med katerimi so bili tudi lokalni študenti, pa je pripomogla h koncu stavke, do katere je prišlo konec junija. Kljub temu so delavci tudi v naslednji letih nadaljevali z delavskim bojem, katerega rezultat naj bi bil, da so newyorški hotelski delavci danes med najbolje plačanimi na svetu.


9. maj 1914

V Glasgowu na Škotskem se je skupina tamkajšnjih sufražetk – prvih bork za enakopravnost žensk, ki so se sicer najprej pojavile v poznem 19. stoletju – spopadla s policijo, ko je ta vdrla na njihov sestanek o pravicah žensk. Pri tem se je soočila s točo letečih cvetličnih loncev, miz in stolov, medtem ko se je del občinstva, ki je obvladala borilne veščine, policiji uprl tudi s palicami, pendreki, koli, deskami in celo z revolverjem s slepimi naboji. Medtem ko so »možje postave« želeli aretirati govorke, jih je zaustavila tudi bodeča žica, skrita v vencu, s katerim je bil okrašen oder.


9. maj 1945

Dan zmage nad fašizmom in nacizmom: v Evropi se je uradno končala druga svetovna vojna, v Ljubljano pa so vstopile enote 29. divizije in 7. korpusa slovenske partizanske vojske ter osvobodile mesto.

Pohod partizanov čez Tromostovje, 9. maj 1945. (Foto: Klaus Vladimir – Klis, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije)

10. maj 1941

V okupirani Belgiji je ob prvi obletnici nemške zasedbe prišlo do množične stavke, pri kateri je sodelovalo 100 tisoč delavk in delavcev. Upor se je začel v jeklarni v vzhodni Belgiji, ko je prekinilo delo na deset tisoče delavcev, kar je oblasti prisililo, da so zagotovile osemodstotno zvišanje plač, pozneje pa so aretirali na stotine stavkajočih in jih mnogo poslali v koncentracijska taborišča.


12. maj 1916

James Connolly, irska ikona, revolucionar, politik, socialist, marksist, časnikar, sindikalist, publicist, teoretik, ustanovitelj Irske socialistične republikanske stranke, soustanovitelj sindikata Irish Transport and General Workers Union in eden od vodij paravojaške organizacije Irish Citizen Army, majhne, a dobro izurjene milice, ki se je v času velikonočne vstaje leta 1916 dvignila proti britanski nadvladi in skupaj z nekaterimi drugimi nacionalističnimi paravojaškimi skupinami razglasila neodvisno irsko republiko, je bil usmrčen v Dublinu, skupaj z drugimi štirinajstimi soobtoženci. Ker je bil ranjen v spopadih, ni mogel vzravnano stati pred strelskim vodom, zato so ga zvezali na stol in ga ustrelili.

Vir: Wikipedia

13. maj 1968

Ko se je 6. maja 1968 okoli 20 tisoč francoskih študentki in študentov, profesorjev in aktivistov na protestnem shodu namenilo proti pariški Sorboni – protestirali so proti začasnem zaprtju univerze v Parizu in proti neurejenim razmeram v francoskem visokem šolstvu –, jih je s solzivcem in gumijevkami pričakala policija. Štiri dni pozneje so se ponovili bolj množični protesti – tokrat so bili zraven tudi srednješolci –, nasilen odziv francoske policije pa je bil deležen pozornosti mednarodne javnosti. 13. maja je skozi Pariz korakalo milijon protestnikov, študentov, delavk in delavcev in domačih intelektualcev. Opogumljeni študenti so zavzeli Sorbono, jo razglasili za »ljudsko univerzo«, delavci po vsej državi pa so začeli stavkati – pri splošni stavki, ki je v Franciji potekala tisti dan, jih je sodelovalo do 10 milijonov. Junija je policija študente pregnala, delavci so se vrnili na delo, francoski premier Charles de Gaulle, ki je razmišljal tudi o vojaški intervenciji zoper demonstrante, pa je iz vsesplošne politične in družbene krize izšel kot zmagovalec, saj se je utrdil na oblasti.

Na Sorboni. Vir: Wikipedia

15. maj 1950

V Nairobiju v Keniji, ki je bila takrat še del britanskega imperija, je prišlo do splošne stavke. Sindikalisti so jo nameravali organizirati šele naslednji dan, a so se zanjo odločili kar delavci sami, ki so zahtevali izpustitev dveh zaprtih sindikalistov, obsežno zvišanje minimalne plače, subvencionirano nastanitev, plačano bolniško odsotnost, štirinajst dni plačanega dopusta na leto, zvišanje plače vsako leto, zavarovanje za primer brezposelnosti in več pravic za voznike taksijev. Britanske oblasti so stavko sicer razglasile za nezakonito in množična delavska zborovanja napadle s solzivcem. Po drugi strani so stavkajoči stavkokazom obrili glave, delavke pa so organizirale distribucijo zalog hrane. Medtem ko je stavkalo približno 150 tisoč ljudi, so sindikalisti iz neznanega razloga ukazali vrnitev na delo, kljub temu, da je prišlo zgolj do manjšega zvišanja minimalne plače v določenih predelih države.


18. maj 1980

V južnokorejskem mestu Gvangju je, potem ko so varnostne sile streljale na miroljubne protivladne protestnike, prišlo do vstaje, usmerjene proti tamkajšnjemu vojaškemu diktatorskemu režimu (ki so ga aktivno podpirale tudi ZDA). Gre za enega najbolj travmatičnih dogodkov v sodobni južnokorejski zgodovini, ko naj bi po spopadu med protestniki in vojsko na mestnih ulicah obležalo več kot 200 mrtvih civilistov. Državo so sicer že vse od korejske vojne (junij 1950 – julij 1953) naprej pa do poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja pretresale velike politične spremembe, avtokratski režimi, vojaški udari, izredne razmere, študentski, sindikalni protesti in podobno.

Pokol v Gvangjuju pa je med drugim povzročil razmah številnih protestnih pesmi, kot je na primer tale:

Glasbo z melodijo, ki spominja na vojaški marš, je napisal Kim Jong-ryul, tedanji študent na univerzi Chonnam, ki je bila v središču takratnega dogajanja. Pesem, v kateri mrtvi pozivajo žive, naj se jim pridružijo pri boju za boljši svet, se je hitro razširila po vsej državi, navdihnila južnokorejsko gibanje za demokratizacijo, se ljudem utrnila v zavest kot spomin na padle v pokolu, obenem pa so jo za svojo vzeli tudi drugod po Aziji.


21. maj 1941

Na okupiranem Norveškem se je začela stavka tamkajšnjih igralk in igralcev. Veliko jih namreč ni želelo nastopati, ko so nacisti prevzeli tamkajšnjo radiotelevizijo, obenem pa so podpisali skrivno zavezo o tem, da bodo stavkali, če bo kdorkoli odpuščen zaradi političnih razlogov. Šest igralk, med njimi Tore Segelcke, Lillemor von Hanno, Gerda Ring in Elisabeth Gording je tako kljub ukazu nacističnih oblasti zavrnilo delo na radiu. 21. maja so jih pozvali v Oslo na zaslišanje na policijski postaji, prav tako pa so jim preklicali dovoljenje za delo. Tistega večera so se teatrski delavci in delavke odločili za stavko ter tako povzročili zaprtje vseh gledališč v prestolnici. Naslednji dan se je stavka razširila tudi v mesti Bergen in Trondheim. Medtem je gestapo začel groziti igralkam in igralcem, ki pa so izglasovali nadaljevanje stavke. 24. maja so začeli množično zapirati sindikaliste. Kljub temu in kljub grožnjam s smrtno kaznijo je stavka potekala še naslednjih pet tednov. Zaradi upora pa so se nacisti nato odločili, da nad gledališči vzpostavijo popoln nadzor, vendar je norveško občinstvo bojkotiralo nacistično gledališko umetnost in zanjo ni pokazalo nobenega zanimanja.


25. maj 2020

Šestinštiridesetletnega temnopoltega Georgea Floyda je v Minneapolisu v ZDA s kolenom zadušil belopolti policist Derek Chauvin, potem ko mu je 8 minut in 46 sekund klečal na vratu.

To seveda ni bil prvi tak primer, temveč le eno od poglavij v zgodbi o brutalnosti ameriške policije, ki je ponavadi naperjena prav proti tistim najšibkejšim in najbolj ranljivim članov družbe, ki so pogosto prav temnopolti. Po Floydovi smrti so protesti nato zajeli številna večja urbana središča v državi – tudi npr. New York, Washington, Boston … –, jeza protestnikov, njena silovitost, množičnost ter oster odziv nasploh pa so pljusknili tudi do varnostnih ograj ob Beli hiši in prestrašili tudi samega Donalda Trumpa, ki se je med drugim skril v podzemni bunker, a ostal, kot je to značilno zanj in za njemu podobne, glasen na Twitterju.

Ljudski upor, ki ga je zaznamoval bojni klic »Življenja temnopoltih štejejo«, je spremljalo novo policijsko nasilje proti protestnikom ter tudi povsem odkriti napadi na novinarske ekipe, priča pa smo bili seveda tudi vandalizmu, denimo razbijanju in plenjenju trgovin ter druge infrastrukture. To je sicer enostavno obsoditi, a krikov jeze, ki prihajajo iz množice posameznikov in posameznic različnih generacij, barve kože, ozadij itd., ni bilo mogoče preslišati.

V povezavi z razmerami na drugi strani Atlantika velja omeniti, da imajo pri policijskem nasilju in rasizmu, povezanim z njim, določeno, ne vedno pozitivno, vlogo tudi nekateri tamkajšnji policijski sindikati. Ti imajo za razliko od kakšnih drugih dejavnosti relativno stabilno članstvo (na vodilnih sindikalnih položajih pa so večinoma belopolti policisti), obenem pa z agresivnim ščitenjem svojih članov – tudi v primerih različnih nepravilnosti in spornih praks – pogosto predstavljajo oviro za spremembe policijskega delovanja, otežujejo iskanje krivcev, onemogočajo kaznovanje odgovornih in podobno. Prav tako ni nezanemarljiv tudi vpliv, ki ga imajo kot organizacije na lokalni ali federalni politični ravni. Vendar je vloga sindikatov lahko tudi bolj pozitivna. Tako so v sindikatu Amalgamated Transit Union (ATU), ki v Minneapolisu združuje voznike avtobusov, podprli pravico svojih članov do tega, da odklonijo prevoz policijskih enot na prizorišča protestov in odvažanje aretiranih protestnikov.

Družbeno vrenje se je nato sicer prelilo tudi v Evropo. Rasizem in policijsko nasilje na našem koncu sveta morda nista tako izrazita kot denimo v ZDA, ampak sta bolj zabrisana in subtilna, vendar zato nič manj problematična. Pogosto pa je vse skupaj povezano tudi z evropsko kolonialno in imperialno dediščino, zato ne čudi, da so v angleškem Bristolu zrušili spomenik trgovcu Edwardu Colstonu, ki je trgoval s sužnji, v Belgiji pa so se protestniki poškodovali več kipov zloglasnega belgijskega kralja Leopolda II., znanega predvsem po svoji okrutnosti v nekdanjih belgijskih kolonijah v Afriki.

In epilog? Aprila letos je po tri tedne trajajočem sodnem procesu dvanajstčlanska porota v primeru smrti Georgea Floyda sporočila odločitev, da je pozneje odpuščeni policist Derek Chauvin kriv v vseh treh točkah obtožnice, ki ga je bremenila umora in uboja.


26. maj 1824

Do prve uradno zabeležene tovarniške stavke v ameriški zgodovini naj bi prišlo v tekstilnem proizvodnem kompleksu Slater Mill v ameriškem mestu Pawtucket na Rhode Islandu, ko je 102 deklet in žensk ob obratu postavilo stavkovno stražo. Dva dni prej so se namreč lastniki proizvodnje odločili za podaljšanje delavnika za eno uro na dan za vse brez dodatnega plačila, prav tako pa so znižali mezdo tkalkam, ženskam in dekletom med petnajstim in tridesetim letom starosti, ki so delale ob statvah, in sicer za 25 odstotkov. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar lastniki niso pričakovali, nekaj, kar se v tekstilni industriji prej ni dogajalo – delavke so se organizirale in začele stavkati. Pridružili so se jim tudi drugi delavci in delavke ter člani lokalne skupnosti, ki so blokirali tovarno, protestirali in metali kamne v vile, kjer so živeli lastniki. Na zadnji dan teden dni trajajoče stavke je eden od obratov zagorel, potem pa so se lastniki odločili za pogajanja z delavstvom ter na koncu sklenili kompromis. Po izkušnji z omenjenimi dogodki so se začele organizirati tudi druge skupine delavcev, v tekstilni industriji na območju Nove Anglije na severovzhodu ZDA pa je v naslednjih letih prišlo do številnih novih stavk.


27. maj 2004

Libanonska vojska je med sindikalnimi demonstracijami v soseski Al-Salam na jugu prestolnice Bejrut ubila šest ljudi in dvanajst poškodovala. Sindikalna organizacija CGTL je namreč delavce pozvala k stavki in na proteste, da bi nastopili proti visokim cenam goriva in visokim življenjskim stroškom. Jezni demonstranti so zažgali stavbo ministrstva za delo, varnostne sile pa so v enem najbolj smrtonosnih delavskih protestov od libanonske državljanske vojne naprej aretirale več kot 130 ljudi. Vojska je uporabila pravo strelivo, libanonska vlada takratnega premierja Rafika Haririja pa se je ravno pripravljala na sprejem mednarodne delegacije iz Organizacije držav izvoznic nafte (Opec), ki je v Bejrut prispela manj kot teden dni pozneje.


29. maj 1969

Máxima Mena, delavca v tovarni avtomobilov, je med stavko v mestu Córdoba v Argentini ustrelila in ubila policija. Nato je prišlo do vala izgredov in demonstracij po vsem mestu, ki so se jih udeležili delavci in študenti, upor pa je postal znan kot »Córdobazo« in je pomenil tudi začetek konca vladavine vojaške hunte generala Juana Carlosa Onganía.

Vir: Wikipedia

30. maj 1925

Britanska policija je v Šanghaju umorila dvanajst delavcev in študentov, ki so podprli stavko v predilnici bombaža v japonski lasti. Delavstvo se je odzvalo z množično stavko: v nekaj tednih so Šanghaj, Guangzhou in Hong Kong zavzeli delavci, dokler niso stavke naslednje leto zlomili kitajski nacionalisti.

Viri: Working Class History: Everyday Acts of Resistance & Rebellion, edited by Working Class History, 2020, PM Press in drugo gradivo


Ne spreglejte tudi:

April

Na Zaloški so orožniki ubili trinajst ljudi – Utrinki iz zgodovine delavskega gibanja

Marec

Da ne bodo vseh zgodb napisali lovci – Utrinki iz zgodovine delavskega gibanja

Share