Proti ukinitvi enotnega plačnega sistema v javnem sektorju

12. 3. 2021

Sindikalisti so se do vladnih izhodišč jasno opredelili, vladi pa posredovali svoja pričakovanja in zahteve glede nadaljevanja pogajanj. Veliko večino vladnih predlogov zavračajo. Od vlade pričakujejo, da bo upoštevala njihova stališča in spremenila izhodišča. Enostranski posegi so kršitev sporazuma in s tem temelj za plačane stavkovne aktivnosti, ki bi jih takšno ravnanje izzvalo, pravijo sindikalisti.

Ker vladna izhodišča za prenovo plačnega sistema javnega sektorja zadevajo temeljna vprašanja sistema plač v javnem sektorju, je pogajalska skupina reprezentativnih sindikatov javnega sektorja (PSRSJS), v kateri je tudi več sindikatov javnega sektorja, ki so del ZSSS, vlado spomnila, da je skladno s stavkovnim sporazumom iz leta 2018 za tak poseg potrebno soglasje reprezentativnih sindikatov javnega sektorja in vlade.

Vladi pa so sporočili tudi, da zavračajo enostransko določanje rokov za pogajanja in njihov zaključek. Ne pristajajo niti na to, da bi zavoljo pogajanj o spremembah plačnega sistema zastala pogajanja o odpravi preostalih varčevalnih ukrepov v javnem sektorju, glede katerih sta si pogajalski strani že izmenjali predloge.

Sistem ni tog in rigiden

V PSRSJS zavračajo ukinitev enotnega plačnega sistem in vzpostavitev zgolj njegovih skupnih temeljev, kar bi  vlada rada uvedla z novim zakonom. Zavzemajo se za ohranitev enotnega plačnega sistema, radikalne spremembe zavračajo.

Veljavni plačni sistem po njihovo vsebuje ustrezne nastavke, tako za variabilno nagrajevanje kot tudi za prilagoditve specifikam posameznih dejavnosti in poklicev.

Zavračajo tudi očitke o togosti in rigidnosti sistema. Problemi, na katere se sklicuje vlada, so v pretežni meri posledica njegovega neustreznega izvajanja v praksi, opozarjajo. Predlagane spremembe bi po njihovem probleme samo potencirale in povečevale neutemeljene razlike med posameznimi deli javnega sektorja in javnimi uslužbenci.

Dialog bi sindikalisti želeli o perečih problemih, kot je možnost kariernega napredovanja javnih uslužbencev v nazive. Sedanja ureditev v javnem sektorju je namreč neenotna. V vladnih izhodiščih je povsem spregledana velika uravnilovka na spodnjem delu plačne lestvice, minimalna plača sega med 22. in 23. plačni razred. Tu je še vprašanje razmerje med osnovnimi plačami na nižje vrednotenih delovnih mestih ter minimalno plačo in osnovnimi plačami v višjih plačnih razredih.

Nastavki za privatizacijo

Popolnoma nesprejemljiv je zanje tudi predlog, po katerem bi bil t. i. »storitveni del« javnega sektorja v smislu plačnega sistema obravnavan drugače. Ta delitev je umetna, celotni javni sektor je namreč »storitven«, pravijo. Predlogi, ki gradijo na različni obravnavi posameznih delov javnega sektorja glede na vire financiranja, kažejo po njihovem prepričanju tudi na ambicijo prelaganja vedno večjega bremena financiranja na uporabnike, s tem pa vzpostavljajo nastavke za privatizacijo tistih delov javnega sektorja, ki so tržno bolj zanimivi.

Proti enostranskemu urejanju pravic

Predlog, da bi se plače lahko urejalo enostransko, z akti delodajalcev in ne s kolektivnimi pogodbami, pa je še posebej zavržen, opozarjajo sindikalisti in ostro zavračajo tudi predlog, po katerem bi delodajalci lahko s soglasjem ministrstva uvajali nova delovna mesta in uvrščali delovna mesta v plačne razrede enostransko, izven kolektivnih pogodb. To bi izključevalo sindikate iz politike plač v javnem sektorju in omogočalo »povsem netransparentno in arbitrarno favoriziranje delodajalcev, ki so politično bliže resornemu ministru«. Ob tem spomnijo tudi, da je bil eden od ciljev reforme plačnega sistema pred letom 2008 zmanjšanje števila delovnih mest.

Tudi drugačnemu urejanju delovne uspešnosti v PSRSJS nasprotujejo. Za začetek je treba učinkovito uporabiti že vzpostavljene številne vzvode variabilnega nagrajevanja, pravijo. Velik del svojega odziva vladi namenjajo različnim oblikam nagrajevanja, ocenjevanja in napredovanja javnih uslužbencev. Odločno so tudi proti temu, da bi se kakršni koli novi dodatki določali drugje kot v kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS).

V PSRSJS se ne strinjajo tudi s predlogom, da bi se delovna mesta plačne skupine J uvrščala v plačne razrede s KPJS, in vztrajajo, da se ta delovna mesta uvrščajo v plačne razrede s kolektivnimi pogodbami dejavnosti kot doslej.

Mogoče so ostrejše aktivnosti

Izločanje sindikatov iz postopkov določanja podlag za določene elemente plač na eni strani in na drugi strani povečanje delodajalčeve avtonomnosti in možnosti enostranskega urejanja plač tudi izven kolektivnih pogodb ni ustrezna podlaga za pogajanja o spremembah sistema plač v javnem sektorju, so še zapisali v PSRSJS. Nasprotujejo pripravi novega zakona o sistemu plač v javnem sektorju, saj ta ni potreben, pravijo, morebitne spremembe pa je povsem mogoče vključiti v obstoječi zakon o sistemu plač v javnem sektorju z novelo, ki bo usklajena s sindikati javnega sektorja.

Kot so nam sporočili iz Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije, ki je tudi del omenjene pogajalske skupine, v celoti podpirajo skupna stališča in skupne sindikalne aktivnosti. Na nedavni seji njihovega izvršnega odbora je bil govor tudi o tem, da so v tej dejavnosti zaradi epidemije in prepovedi stavke sedaj pri tem sicer omejeni, vendar se zaradi ravnanj in namer vlade ter ignorance ministrstev za zdravje in delo glede priprave in sprejema kadrovskih standardov in normativov v sindikatu vrstijo pozivi k ostrejšim sindikalnim aktivnostim, vključno s stavko.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta članek je bil prvotno objavljen v najnovejši, prvi marčevski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!