Sindikat je sredstvo za lajšanje delavskih kriz – pogovor z Mirsadom Begićem, Svobodni sindikat Slovenije

5. 7. 2019

Mirsad Begić, ki je marca po izvolitvi na skupščini Svobodnega sindikata Slovenije do konca mandata, kar je dobri dve leti, postal njegov predsednik, je že zagrizel v nekatere operativne teme omenjenega sindikata. V dileme, povezane s sindikalnim organiziranjem in delom, je vključen že dalj časa, tudi kot naš novinarski kolega v Delavski enotnosti. Z njim smo se pogovarjali za novo, prvo julijsko številko glasila ZSSS.

Kako si za zdaj zagrizel v delo?

Z aprilom sem se prezaposlil z mesta novinarja in se tudi fizično preselil. Zaenkrat sem v veliki meri spoznal okvire tega sindikata in vse administrativno-organizacijske postopke, ki so potrebni, da ta sindikat dejavnosti kot samostojna pravna oseba deluje.

Bolj pomemben je vsebinski vidik. V tega sem bil vključen, že ko sem nastopal funkcijo in sem bil v vlogi kandidata. Kolegice in kolegi predsedstva sindikata in njegov dosedanji predsednik David Švarc so mi kot najbolj močno potencialno smer delovanja predlagali ponovno obuditev sindikata črpalkarjev pa tudi organiziranje, sindikaliziranje, včlanjevanje delavcev v računalniški industriji, potem pa še sindikat nevladnikov. Pri vseh smo nekaj že postorili.

Kaj se dogaja v sindikatu črpalkarjev?

Že pred meseci sem se pogovoril s kolegico, ki naj bi naprej nosila štafeto rega sindikata, je pa problem, da poleg nje skoraj ni več nikogar, ki bi bil dejaven. Problemov pa imajo veliko. Glavni je to, da so razcepljeni med dejanskim in formalnim delodajalcem v tem smislu, da jim močnejši veliko diktira in bi jim lahko zagotovil boljši standard in spoštovanje pravic, pa tega ne stori, ker je to zanj bolj ekonomično, in so ravno zato šli v franšize, da prenesejo odgovornost in poslovna tveganja na nižje ravni, na bolj nemočne, na frašizojemalce, ali še huje, na delavke in delavce.

Akutne stvari so si ljudje v preteklih letih vendarle rešili, nanje so se nekako navadili in si »rane sproti ližejo«. Ugotovili pa so tudi, da brez angažiranja in borbe, ki s seboj neizogibno nosi poškodbe in posledice, zadev ni mogoče rešiti. Tako so pač znižali svoja pričakovanja in se sprijaznili s tem, kar je.

Se ti zdi to tudi sicer oblika obrambnega mehanizma delavstva?

To je splošni delavski standard. Pri bolj brezpravnih in izkoriščanih delavcih pa je to še veliko bolj očitno, oziroma to tam lažje vidimo, ne vidimo pa tega tudi pri sebi.

So bolj izkoriščani tisti, ki so slabše organizirani, ker nimajo niti varnostne mreže niti zaslombe?

To je eno z drugim. Zato bankirji in politiki niso tako izkoriščani. In ta preskok v miselnosti, to spoznanje je tisto, kar iščemo pri ljudeh.

To dela svobodni sindikat?

Bil sem med ustanovnimi člani tega sindikata, in ko sem se pripravljal na ta prehod na svoji sindikalni karierni poti, sem se spomnil, da se mi je že takrat zdelo, da je to sindikat z veliko potenco, ker je to sindikat za vse »druge«. In teh »drugih« je vse več. To kaže tako statistika kot položaj sindikata, razmere, v katerih živijo in delajo delavke in delavci. Hkrati pa je to sindikat, namenjen tudi za sindikaliziranje tistih, ki jih ni mogoče sindikalizirati. To je pa še večji izziv.

To pa so tudi mladi in prekarci, ki se združujejo v svobodni sindikat …

… in to so vsi ljudje, ki so porinjeni v podjetništvo ali pa mislijo, da so bolj podjetniki kot delavci. To so vsi ljudje, ki mislijo, da so tako nizke kaste, da niti delavci niso, in so tako sami na svetu, da jih niti sindikat ne povoha.

Je mogoče skozi te razpoke spraviti sindikat?

Ljudje ne glede na svojo omejenost razumemo neposredne okoliščine našega življenja. Tako že od malih nog poznamo načelo akcija-reakcija. Če bomo kaj naredili, bodo sledile posledice ali pa učinki. Ljudje tako pogosto vedo, da bodo posledice zanje hujše kot to, kar zdaj trpijo. In to jih odvrača. Razpoke pa so, v vsakem od nas. Mi bi morali najti način, da skozi te razpoke ne vlečemo le svojih usod, ampak organizacije, kolektive in skušamo priti do izboljšav na recimo temu sistemski, strukturni, družbeni ravni.

Kako se tega lotiti glede na to, da so nas neoliberalno skuhali v egoistične med sabo tekmujoče posameznike? Tudi sam imaš izkušnjo espeja in si se že takrat organiziral, kajne?

Dostikrat se potem ugriznem v jezik in se opravičim, da mi gre zadnjih petnajst let v smislu ekonomsko-socialne varnosti bolje. A tudi če sam te prekarnosti, prisilnega podjetništva ne bi izkušal, sem imel afiniteto, razumevanje tega položaja. Dostikrat svojemu trudu za izboljšanje sveta ni treba takoj reči sindikat, lahko pa se temu reče sindikat. Prav pa je, da čim prej uvidiš sorodnost svojega početja s početjem drugih ljudi in se z njimi povežeš.

Ves čas me nosi naprej prepričanje, da če se boriš samo zase, potem si kvečjemu lahko samo svojo usodo izboljšaš, pri čemer pa nujno poslabšaš položaj bližnjih, predvsem pa malo bolj oddaljenih ljudi.

Egoizem gre po tvoje torej vedno na račun nekoga drugega?

Mislim, da ne gre drugače. Da pa to omejimo, je treba iti v te izboljšate s čim več drugimi ljudmi, s čim bolj odprtimi kartami in razdelano enačbo. Da ljudje ne bodo presenečeni, ko ne bodo maksimalno dosegli svojih pričakovanj.

Kako se odzivamo na take resnice, da v revoluciji lahko vsi izgubimo glave?

Mislim, da ne gre podcenjevati ljudi. Veliko jih dobro razume, ampak imajo raje stvari neizrečene, veliko jih gre naprej tudi s figo v žepu.

Je vzrok po tvoje tudi v tem, ker ljudje načeloma ne maramo sprememb?

Ne. Raje bi rekel, da ne maramo poslabšanja življenja. Radi bi vse više, vse močneje in vse hitreje. In to takoj. Pogosto nas ne zanima, na račun koga, s kakšnimi posledicami in kaj s svojimi stremljenji povzročamo svetu. V tem smislu smo si podobni bankirji in proletarci. In edino v spremembi tega odnosa se vidi razlika med ljudmi. Ali smo zmožni drugačnih ciljev in poti.

Cilj in pot je danes potrebna z dna, in svobodni sindikat se v tej sferi organiziranja delavcev sprehaja ob robu in na neki način, pa nočem biti preveč samozaničevalen, pobira ostanke. To so ostanki, ki so potencialno zelo potentni. Na primer, to da so mladi danes na videz tako apatični in nezainteresirani za svet dela, je tudi razlog, da niso sindikalizirani. Dosedanji sindikati se tega polja, ker je dokaj trd oreh, niso lotevali in so se mu izogibali. To pa nas je pripeljalo do akutne faze, ko smo se zavedeli, da med nami ni mladih.

Torej tudi organizacije, kot sva prej ugotovila za posameznike, izbirajo lažje, manj boleče poti?

Seveda.

A smo že na točki, ko mora malo boleti?

Ne še. To pa zato, ker je organizem zelo velik. Če boli mene, ni nujno, da boli kolega v sosednji pisarni, ali v drugem sindikatu, v drugi tovarni, kjer je počelo in smoter našega delovanja.

V preteklosti smo slišali tudi očitke svobodnemu sindikatu, da združuje ljudi, ki sicer imajo »svoje« sindikate dejavnosti, pa se vanje zaradi raznih vzrokov tudi niso želeli vključevati. Potem je prevladalo prepričanje, da je bolje, da jih organizira svobodni sindikat kot nihče. Kako ti gledaš na to?

Mislim, da je to lahko eden od odgovorov na to trilemo. Mene sprašujejo, ali naj ljudi, ki pridejo po neposredno pomoč v sindikalno hišo, pa zanjo niso kvalificirani pri drugih sindikatih, pošljejo k meni, pa rečem »seveda«. Prisluhnem jim, in če se mi zdi, da spadajo v neko dejavnost, jih pošljem tja, če ne, jim poskušam pomagati sam. Tisti, ki pride po pomoč v Ljubljano iz kakšnega dela Slovenije, najbrž ne potrebuje treh tednov premišljanja, kako in s čim mu pomagati, ampak potrebuje triažo in urgentno pomoč, spodbudo in ohrabritev.

Tako sem recimo nedavno sprejel čistilko. V svobodnem sindikatu imamo organiziran sindikat v eni od čistilnih družb. Kako, tega ne vem, čiščenje je vendar eno bazičnih človeških dejavnosti in sigurno starejše od svobodnega sindikata, časa za analize nimam.

Prejšnji teden je prišla do mene delavka iz elektroindustrije, saj ji povzroča neznosne bolečine delo, na katero jo, po njenem, kazensko odrejajo. In potem, kaj narediti, jo peljati v hišo iskat območnika, dejavnost? Pomoč potrebuje takoj in je članica svobodnega sindikata. Pripravili smo dopis nadrejeni, naj ji pomaga, in jo, če je mogoče, premesti v okolje, kjer ji bo lažje delati. Zdravniki so rekli, da je njeno stanje predinvalidno in bo postala invalid, česar pa ne želi, ker se to socialno-finančno slabo izteče. Ni se želela preveč izpostavljati, a je želela s čim manj sredstvi doseči čim več. Sva v stiku in pravi, da jo zaenkrat pustijo pri miru. In mogoče je pustiti pri miru celo največ, kar se lahko delavcu v takih okoliščinah zgodi. Pa sem naredil zelo malo.

To veš že iz novinarstva, da je včasih beseda veliko?

Problem je, da smo delavci strukturno razumljeni kot pasivni akter v svetu dela in podrejeni, kar pomeni, da brez dobre volje in delodajalca, upravljavca nimamo možnosti, da si sami izboljšamo položaj, čeprav le za majhen korak. Potrebujemo pomoč, razumevanje, ukrepanje te nadrejene sfere.

Ali gre tudi za to, da včasih delavec samo ne zna zahtevati?

Ne zna izreči ali pa ne zna zahteve nasloviti na pravo instanco. Za to je sindikat. Pa tudi za to, da delavce organizira. Sam vidim, kako se spremeni delavki, delavcu izraz na obrazu, ko rečem »zdaj bova pri tebi organizirala sindikat«. Takrat začutim, da se tega nočejo iti. In to je bistven korak, da ljudje to svojo družbeno in družabno nrav tudi v svetu dela potrdimo in rečemo: »seveda bomo organizirali sindikat, seveda bomo pomagali še drugim kolegicam in kolegom, seveda gre zame, a ne le zame«. Tukaj večina naredi korak nazaj, prekrižajo roke in izgubijo lesk v očeh.

Je delavce na splošno strah stopiti iz cone udobja?

Tudi to, in strah jih je sankcij, posledic. Ni kazen samo zapor pa denar, vsi vemo, da so lahko kazni prefinjene in na videz jih sploh ni. Oblik in stopenj je nešteto.

Ljudje razumejo, da če hočeš imeti omleto, je treba jajce razbiti. In če si rekel, da boš nekaj naredil, potem je treba to narediti. Vsak mora nekaj prispevati. Druga lekcija pa je, da če gremo po neki poti, lahko pričakujemo rezultat. Če na tej poti zastanemo in se zadovoljimo z manj, potem ne moremo sami sebi, niti drugim očitati, da rezultata nismo dosegli. Ne očitajmo drug drugemu, da smo storili nekaj narobe, če smo mi to storili.

Potrebna je transparentnost, vključenost, komunikacija, izmenjava stališč in potem čim bolj demokratično in skupno formiranje politike določene poti.

Ti si tudi član delovne skupine ZSSS za pridobivanje članstva. Kako vidiš vaše delo?

Za vse nas bi bil splošen nasvet, da ni treba izumljati tople vode. Tudi ta skupina, kot tudi to, kar počnem sam, mora graditi na tistem, kar je že bilo opravljeno, storjeno in dejansko. To, da ne sodelujemo dovolj, naših funkcij dovolj ne združujemo in ne organiziramo dovolj racionalno, sem vedel že prej. Namen te skupine je po moje določiti skupne poti organiziranja delavk in delavcev. Ugotovljeno je, da po dosedanjih poteh to počne vsak po svoje in vsak zase in ne dosega optimuma. Da bi se dogajale velike spremembe, da bi se podrl kak jez, pa nisem zaznal.

V teoriji bi se to lahko zgodilo. Toda kako? Kdaj?

Nikoli. Morda tega ni mogoče več pričakovati, ker so nas individualizirali že dolgo nazaj. To pa je kulturno, vzgojno delovanje, ki formira človeka, tako da na nene stvari niti več ne pomišlja, mogoče le v kurativnem smislu, in tako, kot pomišljamo o tem, ko pademo in gremo na urgenco. Kar bi naredilo veliko spremembo, in to je tudi eden od namenov te delovne skupine, je ugotoviti sistemske prijeme in izboljšave sistemov, ki niso sindikalni, ampak so tudi nacionalni in onkraj države, da bi ljudem približali smotre sindikalnega, delavskega skupinskega nastopanja in delovanja. Skupinskega v smislu delovanja za skupno, medsebojnega spoštovanja, eden za vse, vsi za enega, če gre dobro mojemu bližnjemu, gre tudi meni …

Vedno je dilema, ali splošne organizacije obravnavajo vse ali moramo ustanavljati posebne. Ali moramo prekarnost obravnavati s splošnimi mehanizmi ali potrebujemo posebne prostore. Svobodni sindikat ima v svojem okviru dva interesna sindikata, eden je Sindikat Mladi plus, drugi je Sindikat prekarcev. Svobodni sindikat sam je bil ustanovljen za organiziranje netipičnih delavcev. To pomeni, da imamo organizacijo, ki za mlade razvija posebne pristope in naj bi imela posebna razumevanja položaja mladih, se fokusirala na skupino mladih.

Prekarci so zato, ker se jih lovi po ključu dela, bolj raznorodna in neulovljiva masa, ampak kot vemo, naraščajoči del prebivalstva in delavstva. Prekarstvo je nekaj, kar je deloma povezano s tem, kako naša družba živi zadnja leta in desetletja, to pa je individualiziranost, stalna in mnogotera kriza. Ni nujno, da je družba v krizi, ko je v krizi Mirsad in obratno. Sindikat je sredstvo za lajšanje delavskih kriz. Zanimivo je, da marsikje, kjer jim je uspelo svoje delavsko delovanje dvigniti do te ravni, da so se vzpostavili kot subjekt v svetu dela, v organizaciji, kar naenkrat vsi individualni problemi začenjajo izginjati. Delodajalec ve, da bo že ob najmanjšem zdrsu doživel burno reakcijo. Kar pomeni, da če se uspemo vzpostaviti kot spoštovanja vreden sogovornik, lahko dosežemo cilj, pomagati vsakemu od nas nasproti neuvidevnemu šefu. Če smo imeli včeraj pod minimalno plačo, imamo danes malo več, jutri še več, ne moremo pa pričakovati od danes na jutri bankirske plače. In tu so ljudje realisti, celo zelo hudi realisti.

Kakšen primer iz prakse?

V tej funkciji hodim na Aerodrom Ljubljana na pogajanja za podjetniško kolektivno pogodbo, kjer imamo po zaslugi dosedanjega dela Davida Švarca dve podružnici iz sindikatov ZSSS. In tam se trije sindikati pogajamo z delodajalcem, ki je v bistvu izpostava nemške korporacije upravljanja letališč. Lani se je razplamtel spor, ko so ljudje nezadovoljni z dotedanjim delom sindikata iskali pomoč drugje in vzpostavili podružnici teh dveh sindikatov, to je Sindikata poklicnega gasilstva in svobodnega sindikata. Lani so tudi z javnimi pritiski, manifestacijami izboljšali podjetniško kolektivno pogodbo in se dogovorili, da bodo letos spomladi odprli t. i. tarifni del. In zdaj se to dogaja. Pri tem nihamo med tem, da bi pristali na delodajalčevih nekaj odstotkov in vztrajali pri svojih optimističnih 25. In to je tista razcepljenost. Pogajanja napredujejo, delamo na tem, da bi bila končana julija. Objektivno gledano bi si podjetje lahko privoščilo, kar pričakujemo, in to je saniranje desetletnega plačnega zapostavljanja. Zaenkrat je razkorak tako velik, da, kot kaže, brez kakšnih zaostrovanj, industrijskih akcij ne bo šlo.

Kakšne izkušnje si še nabral v tem kratkem času?

Obiskal sem zanimivo podružnico Ruj Nazarje, zaposlitveni rehabilitacijski center. Da bi obudil sindikat črpalkarjev Slovenije, sem se že srečal z nekaj delavkami in delavci. Ugotovil sem, da je bil sindikat ustanovljen leta 2012 in potem dejaven bolj ko ne le na Obali in le v eni naftno-trgovski družbi, druga družba pa že ima podjetniško kolektivno pogodbo, kjer so določeni minimalni standardi franšiznega dela. Ambicija je ta sindikat obuditi in preseliti v Ljubljano in ga od tukaj organizirati po vsej Sloveniji in ne biti omejen le na enega naftnega trgovca. Obenem so se tudi v drugih centralah, ker je problem akuten, pojavili tovrstni sindikati. Največ škode pa, kot vemo, naredijo ravno neuspešni poskusi. Narediti moramo vse, da to ne postane sindikat črpalkarjev.  

Bi lahko svobodni sindikat tudi združeval novinarje?

Že nekaj let sem pri sindikatu kulture in narave vodil njen del, Sindikalno konferenco samostojnih delavcev v kulturi in informiranju (Suki), in tudi tam so bili novinarji. Obstaja pa tudi Sindikat novinarjev Slovenije. Zanimivo je in na videz paradoksalno, da je tako »eminentna dejavnost« tako prekarizirana. A potem, ko prideš bliže, se ti paradoksi pojasnijo. Analize kažejo, da so jih naplahtali, in velikokrat tudi nižje sfere, sloje delavstva naplahtajo z obeti boljšega, lagodnejšega življenja.

Novinarji so nekaj, da se vrnem k vprašanju, kjer svobodni sindikat strateškega interesa nima, hkrati pa že imamo podružnico, ki organizira del zaposlenih Dnevnika, ki so bili nezadovoljni z delovanjem tamkajšnjega sindikata, in so povečini delavci medijske hiše, ki niso novinarji.

Omenil si tudi sindikat delavcev nevladnih organizacij. Kako tam naprej?

Ustanovljen je bil pred časom, potem pa je vnema popustila. Komuniciral sem z njimi in bomo videli, kako nadaljevati. Dobivam se tudi z računalničarji, cilj je organizirati podružnico. Velika tegoba svobodnega sindikata je, da ima množico individualnih članov, preko 80 odstotkov jih je samoplačnikov. Treba je narediti kvalitativen preskok v skupnostno delovanje. Svobodni sindikat je po svojem ustroju običajen sindikat, hkrati pa omogoča nastavke sindikatov, ki so do neke mere že svoji sindikati dejavnosti, neobičajen pa je zlasti v tem, da sindikalizira tiste, ki niso organizirani.

Je prekarnost nujna prihodnost?

Prekarnost je splošno eksistencialno stanje, ne samo, da izhaja iz tipa dela in pogodbe, po kateri delaš. Ker življenje tako izvira iz sveta dela, je obremenjeno z delom. Če bi sedanjost primerjal z osemdesetimi, devetdesetimi leti, bi po moje ugotovil, da veliko več delamo. Zakaj, ko bi se vendar zaradi napredka moralo delati manj, krajši delovni čas? Iz države blaginje (wellfare state) se nam že udejanja »workfare state« in tega se je bati. Ljudem se daje pravice in ugodnosti samo, če so si jih zaslužili, kar pomeni prislužili. To pa pomeni plačano, plačljivo, formalizirano delo, čim več dela. Zato ker to videvajo, ljudje rečejo, da je prekarnost prihodnost, ne zato, ker so v marginalnih, specifičnih položajih.

Prekarnost je hkrati prihodnost in je del preteklosti, je zgodovinsko dejstvo. Nekdanji proletarci so bili prekarci. Sodobni prekarci so nekdanji lumpenproletarci. Mi smo imeli enkratno izkušnjo, da so bili proletaci na vrhu družbe, da so soodločali, kako bo družba in država delovala. To je nekaj, kar se ne sme pozabiti. Zato, da naredimo bolje. Zadnjih 30 let smo proletarci na mestu, ki nam gre: s pridnimi ročicami, misli zadržiš zase, v deljenih prostorih, si tiho in delaš. Lahko smo s tem zadovolji, ampak če bomo s tem zadovoljni, se nam slabo piše, ne piše se slabo samo sindikatom.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!