Za čisto okolje in dostojna delovna mesta

13. 5. 2019

Kako sta povezana okoljski in delavski boj? Zakaj bi morale okoljske in delavske organizacije delovati skupaj? Kako lahko gradimo skupno solidarnost med izkoriščanimi, revnimi, ogroženimi …? Kako poskrbeti, da bodo tudi nova, zelena delovna mesta delavkam in delavcem prijazna? Delimo pogled okoljevarstvenika, objavljen v novi, aprilski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Delavstvo, podnebne spremembe, sindikati.

Naravni in »človeški« viri

Naj se sliši še tako grozno ali absurdno, gre tako pri okoljskem kot tudi delavskem boju za določeno prizadevanje za »vzdržno mero izkoriščanja virov«. Če koncept izkoriščanja naravnih virov še lahko razumemo, saj je nenazadnje do določene mere potreben za naše preživetje, se skovanka »človeški viri« sliši zastrašujoče. A to ne omili dejstva, da imamo danes na voljo kopico člankov, predavanj in podjetniških gurujev, ki kapitalistom svetujejo, kako naj »upravljajo človeške vire« v podjetju. Če si okoljske organizacije prizadevamo za rabo naravnih virov na vzdržen način, ki ne vodi v prekomerno izrabo, trajno uničenje ali onesnaženje omenjenih virov, si sindikati prizadevajo, da bi »človeški viri« delali v dostojnih pogojih za dostojno plačilo. Z obema, okoljskim in delavskim bojem, si torej prizadevamo za nekakšno višje dobro, ki je v interesu vseh nas oziroma družbe kot celote. Oboji si prizadevamo za solidarnost, pri tem pa smo zavezani pravičnosti. Skupen pa je tudi naslovnik našega boja, to pomeni kapital oziroma lastniki podjetij in politiki, ki oblikujejo zakonodajo.

Skrb za okolje proti delovnim mestom = lažna dilema

Prvi in glavni razlog za to, da bi okoljske in delavske organizacije morale delovati skupaj, je seveda v tem, da smo, če se združimo in nastopimo skupaj, močnejši. Drugi razlog pa, da smo ločeni ali celo sprti šibkejši. Slednje politika in gospodarstvo s pridom izkoriščata in ustvarjata umeten konflikt med skrbjo za okolje in obstojem delovnih mest. To smo videli v primeru gradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, pa Lafargea, razvpite Magne, najbolj sveža takšna zgodba pa je gradnja hidroelektrarne Mokrice. V vseh omenjenih primerih je bil zelo jasno uporabljen »argument«, da naj bi skrb za okolje ogrožala obstoj delovnih mest, določeni medijski odmevi in govor politikov pa so bili oziroma še vedno so do okoljevarstvenikov odkrito hujskaški. Pri omenjenih primerih v Sloveniji sindikatom in okoljskim organizacijam še ni uspelo nastopiti skupaj.

A delavec ali delavka je najprej človek in ljudje za dostojno, spodobno življenje potrebujemo tudi ohranjeno, čisto okolje. Zato nas že v izhodišču ne bi smeli postavljati pred lažno izbiro med delom ali okoljem. Potrebujemo oboje – ohranjeno okolje in dostojna delovna mesta. Kapital in politika pa se pogosto obnašata, kot da ni alternative, kot da ni mogoče delati drugače, v smislu, da ni mogoče zagotoviti proizvodnje, ki bo dovolj čista in v naslednjem koraku tudi dovolj varna in bolj zdrava za delavstvo. Poleg tega je znano, da kapital okolje tam, kjer ni dovolj delovnih mest in prevladuje revščina, izkorišča za umeščanje umazanih gospodarskih dejavnosti.

V praksi pa se pogosto dogaja, da gredo umazane dejavnosti in slabo plačilo ter slabi delovni pogoji z roko v roki. Tako so ljudje, ki živijo na takem območju, dvojno prizadeti, kar pomeni, da imajo premajhne dohodke za dostojno življenje in so v upanju, da se bodo ti izboljšali, pripravljeni sprejeti tudi umazano industrijo. Na ta račun pa se razmere v okolju, v katerem živijo, še poslabšajo, pri tem pa tudi ne gre spregledati morebitnih negativnih vplivov na zdravje. Za dostojno življenje moramo enostavno zagotoviti zdravo in varno okolje tako na delovnem mestu kot izven njega.

Preseči omejitve

Da bi presegli praktične omejitve pri sodelovanju, bi se morale okoljske in delavske organizacije med seboj pogovarjati in sodelovati, česar je danes bistveno premalo. Prav tako bi si upal trditi, da oboji, sindikati in okoljevarstveniki, premalo poznamo in razumemo vsebine drug drugega, torej stvari, s katerimi se ukvarjamo. Okoljevarstveniki tako nismo najbolj uspešni pri nagovarjanju delavk in delavcev ali sindikatov, sindikati pa so morda za današnje razmere, ko je predvsem pri podnebnih spremembah treba ukrepati hitro, nekoliko preveč tradicionalni in konservativni. Zato bi morali vzpostaviti medsebojni dialog, prostor, kjer bi lahko predstavili vsebine, s katerimi se ukvarjamo, ali pa izmenjali stališča glede predlogov predpisov in projektov, ki jih v našem imenu predlaga država.

Živimo v času, ki prinaša velike spremembe, zato je nujnega več povezovanja in sodelovanja. Poleg digitalizacije in robotizacije bo namreč tradicionalna industrija morala izpeljati tudi obsežno razogljičenje proizvodnje. To pomeni, da nas, če želimo dolgoročno ohraniti določene industrijske dejavnosti in delež delovnih mest znotraj njih, nujno čaka obsežno prestrukturiranje industrije. Če se povežemo danes in se poenotimo glede prehoda v nizkoogljično družbo ter ga skupaj zagovarjamo, bodo spremembe nedvomno lažje in vsem bolj prijazne. Oboji, okoljske in delavske organizacije, si prizadevamo za skupno dobro, oboji imamo trajnost za edino mogočo, tako socialno pravično kot tudi do okolja odgovorno prihodnost. Nova delovna mesta, ki bodo nastala pri denimo nameščanju obnovljivih virov energije, ne bodo vredna veliko, če ne bodo tudi dostojna in ustrezno plačana. In podobno, tudi umazane, za okolje uničujoče dejavnosti z odličnimi delovnimi pogoji niso sprejemljive. Časa za prehod v nizkoogljično družbo je sicer malo, zato morajo biti ukrepi celoviti. Ukrepi, pri katerih na eni strani odpravljamo problem, na drugi pa ga istočasno ustvarjamo, ne pridejo več v poštev.

Že sama definicija zelenih delovnih mest, ki je ena od nosilnih strategij za doseganje ambicioznih ciljev EU, ne pomeni le okolju prijaznejših delovnih mest. Zelena delovna mesta so tista, ki spodbujajo prehod v zeleno gospodarstvo, to pa je gospodarstvo, ki izboljšuje blagostanje in socialno pravičnost, ob tem pa pomembno zmanjšuje okoljsko tveganje in izčrpavanje naravnih virov.

Tudi izvedba zelene proračunske reforme bi lahko bila projekt, pri katerem bi se sindikati in okoljevarstveniki lahko bolje povezali. Omenjena reforma temelji na več strategijah, med njimi pa je tudi višja obdavčitev okolju škodljivega ravnanja, kot je onesnaževanje, raba virov in energije ipd. Sredstva, ki jih država potem zbere na račun višje obdavčitve, pa je mogoče porabiti za znižanje prispevkov zaposlenih oziroma za razbremenitev plač. Na tak način je mogoče obdavčiti slabo (onesnaževanje) in razbremeniti dobro (delo). Primerov, kjer so delno implementirali takšno zeleno davčno reformo, je sicer malo, saj so jo delno izvedli v šestih državah članicah EU. Vendar je reforma pozitivno vplivala na ustvarjanje novih delovnih mest oziroma na višino dohodkov zaposlenih. Na Danskem so na primer prihodke od dajatve na ogljikov dioksid porabili za znižanje mejne davčne stopnje za osebne dohodke, in sicer za osebe z nizkimi in srednjimi osebnimi dohodki. Podobno so tudi na Finskem znižali državno in lokalno obdavčitev osebnega dohodka. V Nemčiji pa so z ocenami učinkov prišli do zaključka, da je bila za večino od 250 tisoč delovnih mest, ustvarjenih med letoma 1999 in 2003, zaslužna zelena davčna reforma.

Okoljske teme na dnevni red

Čeprav morda na prvi pogled ni videti tako, delavke in delavci dejansko posvečajo vse več pozornosti vprašanjem, kot je učinkovita raba energije in virov ali zmanjševanje količin odpadkov znotraj proizvodnih procesov oziroma na delovnem mestu. To so na primer potrdile ankete, ki so jih med članstvom opravili sindikati v Veliki Britaniji. In tak odnos se počasi širi od spodaj navzgor, kar pomeni, da sindikati okoljske in podnebne tematike vse pogosteje jemljejo in razumejo kot svoje. Še pomembnejše vprašanje pa je prilagajanje na podnebne spremembe, na primer, kako se zavarovati pred izrednimi vremenskimi dogodki ali prilagoditi vse višjim temperaturam in daljšim vročinskim valovom. Gre za problematiko, ki je za delavstvo izjemnega pomena, saj neposredno vpliva na pogoje dela. Zato je pojasnjevanje posledic podnebnih sprememb, kot so daljši in močnejši vročinski valovi ali pa intenzivnejše poplave, neurja, ter realna, trezna ocena njihovega vpliva na delo posameznika ali posameznice morda najbolj neposreden in učinkovit pristop za to, da bi sindikalno članstvo okoljske teme vzelo za svoje. Druga, bolj dolgoročna smer delovanja pa je razmislek, kako bodo prilagajanje na podnebne spremembe, cilji in zakonodaja, nanašajoči se na podnebje, okolje in energetiko, vplivali na delovanje posameznih panog ter v naslednjem koraku na delovna mesta znotraj njih. Kot že omenjeno, je ključno, da prehod izpeljemo pametno, zato se je pomembno pogovarjati o pravičnem prehodu ne le pri zapiranju rudnikov ali termoelektrarn, temveč pri večjih spremembah v gospodarstvu na sploh.

Preobrat v miselnosti

V Sloveniji je že nekaj mlajših, novejših podjetij, ki izdelujejo in prodajajo okolju prijazne izdelke ter hkrati veliko pozornosti namenjajo sodelavcem in sodelavkam ter njihovemu zadovoljstvu. V teh primerih gre za veliko več kot »zgolj« za zagotavljanje osnovnih delavskih pravic. Eno od takšnih podjetij je Donar, ki izdeluje pohištvo iz pretežno odpadnih materialov. Tam so na primer nedavno prešli na šesturni delavnik ob ohranitvi obstoječe višine plač. Prihaja nova generacija lastnic in lastnikov podjetij, ki drugače gledajo na poslovanje in vlogo podjetja ter skušajo s svojim delovanjem iskreno prispevati k širši blaginji, in sicer tako, da delujejo do okolja in delavstva prijazno ter tam, kjer delujejo, podpirajo različne pozitivne akcije. Trenutno so to morda majhna in maloštevilna podjetja, a gre za preobrat v miselnosti, ki bo dolgoročno in srednjeročno vodil v pomembne spremembe. S sistemskega vidika pa bi si morali sindikati in okoljevarstveniki skupaj prizadevati, da bo ob prehodu v zeleno in nizkoogljično gospodarstvo prišlo tudi do drugačnega dojemanja delavk in delavcev, ki jih imamo danes v najbolj skrajnih oblikah za »človeške vire«. Ko bomo presegli tak diskurz, se tudi za pravice delavk in delavcev ne bo treba pretirano bati.

Andrej Gnezda,

Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj

 

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!