30 let sindikata kmetijstva in živilskopredelovalne industrije: Brez sindikalnega boja ne gre

10. 6. 2020

Pogled na 30 let delovanja Sindikata kmetijstva in živilskopredelovalne industrije Slovenije (KŽI) smo poiskali v eni od njihovih sindikalnih podružnic. V sindikatu družbe Panvita Agromerkur Murska Sobota, ki ga vodi Radoslava Zakič, so v treh desetletjih doživeli marsikaj.

Tudi sindikat se je moral prilagajati. »V letu 1990 smo bili vsi člani, a posebnega zanimanja za sindikat ni bilo,« priznava naša sogovornica. Plače so bile redne in za tisti čas za Pomurje dobre. Razpad Jugoslavije pa je stvari obrnil na glavo. Povzročil je težave v družbi ABC Pomurka Agromerkur, ki je proizvajala piščančje meso večinoma za vojsko. Temu so se pridružile slabe poslovne odločitve in zastarela tehnologija. Težave so vodile v prisilno poravnavo in že pred njo so z enostranskim aktom delavci pristali na 80 odstotkih plače. Po neuspeli prisilni poravnavi je sledil stečaj.

Tudi sindikat je začel na novo. »Morali smo se organizirati, formirati izvršni odbor. Mene so izvolili za predsednico,« pravi Radoslava Zakič, ki je takoj republiški sindikat prosila za solidarnostno pomoč, saj so delavci bili brez plač. Te so po njenih besedah dobivali le vsake tri mesece. Še posebej težko je bilo tistim družinam, kjer sta v tej družbi delala oba partnerja. Nekaj so sicer dobili tudi v materialu, hrani. »Regresa takrat nismo poznali, za regres smo dobili meso,« izvemo. »Bilo je, vzemi ali pusti, nismo se mogli niti dogovarjati, vsi smo bili v strahu, da bomo izgubili službe. Sindikat smo formirali iz nuje, potrebe. Edino enotni smo se lahko poskušali boriti,« pravi naša sogovornica in dodaja, da ji je od predhodnega sindikata ostala samo prazna blagajna.

Najprej je stečajni upravitelj organiziral manjši del proizvodnje, ki je potem počasi rasla. Hitre rasti v tej dejavnosti pa ni, niti hitrega dobička, saj tudi ni velike dodane vrednosti, izvemo. Družba Panvita Agromerkur, ki je del večje skupine Panvita, v kateri je devet družb in so prepletene dejavnosti kmetijstva, mesa in mesne industrije ter ekologije in energetike, je velik in raznolik kolektiv.

Sčasoma so se tudi za delavce te družbe izboljšale razmere za delo, zgrajena je bila nova klavnica in pakirnica. A tam delo seveda ni lahko. Avgust Lukač, ki dela za tekočim trakom, se sicer ne pritožuje, »tako pač je«, pravi, izvemo pa, da je v prostoru osem stopinj Celzija, kar je lahko problem, ko je zunaj čez trideset. Oba sogovornika se le nasmehneta, ko omenimo ugotavljanje poklicnih bolezni ali pa celo obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki pripada nekaterim drugim delavcem, ki delajo v zdravju škodljivih razmerah.

Ker je pogovor s sindikalistoma potekal že pred epidemijo novega koronavirusa, smo zdaj Radoslavo Zakič povprašali, kako je potekalo njihovo delo v času pandemije covida-19, in izvedeli, da je pri njih, v proizvodnji perutninskega mesa Skupine Panvita, družbe Agromerkur v Murski Soboti proizvodnja potekala nemoteno, a ob dodatnih ukrepih.

»Pandemija je pri naših zaposlenih prinesla dodatno negotovost in skrb, da bi prišlo do odpuščanja delavk in delavcev. Istočasno je pandemija prinesla zavedanje, kako pomembno je naše delo, ki je bilo večkrat tudi podcenjeno pri naših delodajalcih in kupcih,« pravi naša sogovornica in poudarja, da »tudi podjetja znotraj Skupine Panvita niso imuna za težave, ki jih je povzročila pandemija koronavirusa. Res je, da je živilskopredelovalna industrija ena od industrij, ki so jo posledice pandemije najmanj prizadele, ampak kljub temu so nam proizvedene količine v aprilu upadle za skoraj 15 odstotkov.«

Aprila so imeli na čakanju 75 ljudi. Te bodo v celoti morali financirati sami, saj zaradi dviga cen v decembru ne bodo imeli zadostnega upada prihodkov, da bi zadostili zakonskim kriterijem za pridobitev pomoči, pojasni sindikalistka.

»Obveščanje med sindikatom in delodajalcem je bilo, kolikor je to v obstoječih razmerah mogoče, pravočasno in korektno. Uporabljena so bila vsa mogoča komunikacijska sredstva. Med drugim se nam je uspelo dogovoriti, da bo višina regresa za leto 2020 1050 evrov. V juniju bodo izplačane jubilejne nagrade za skupno delovno dobo. Prav tako se izplačuje krizni dodatek,« pravi Radoslava Zakič in dodaja, da sta razkuževanje in uporaba mask pri njihovem delu tudi sicer nekaj običajnega, tako da zaposleni s tem niso imeli težav.

»V časih pred pandemijo so določene spremembe in ukrepi pri naših zaposlenih povzročali nestrinjanje. V času pandemije pa smo se vsi zavedali, kako pomembni so ukrepi za ohranitev predvsem zdravja naših zaposlenih in kako pomembno je zagotoviti proizvodnjo varne in neoporečne hrane, kar je naša osnovna naloga. Že pred uradno razglasitvijo pandemije je vodstvo podjetja uvedlo dodatne ukrepe, in sicer: povečano razkuževanje vseh kritičnih točk v podjetjih (kljuke, wc-ji, mize, pulti …); prepoved sestankov z zunanjimi strankami; prepoved potovanj na območja, kjer so okužbe s koronavirusom covid-19; navodilo vsem sodelavcem, naj se izogibajo javnih prireditev in stikov z ljudmi, ki kažejo bolezenske znake; vstop v prostore podjetja za zunanje sodelavce ni bil dovoljen; obvezno preverjanje telesne temperature zaposlenih pred vhodom v obrat. Prav tako smo pred vhodom dodatno namestili posode za razkuževanje rok in dezobariere za razkuževanje obutve. Na delo in na malico smo hodili z zamikom. Zaposleni smo imeli zagotovljeno vso zaščitno opremo: maske, rokavice, plašče za enkratno uporabo … Pri samem procesu je v začetku bilo nekaj težav, ker zaradi narave dela nismo mogli zagotoviti varne razdalje za vse zaposlene. Po dogovoru z direktorjem smo tudi to uredili,« izčrpno poroča sindikalistka in dodaja: »Prepričana sem, da smo sindikati sposobni, da se takrat, ko se znajdemo v težkih razmerah, še bolj združimo in poenotimo, v prizadevanju za boljši položaj naših zaposlenih. Ne nazadnje smo to dokazali že večkrat v preteklosti. Prav gotovo pa se moramo vsi skupaj zavedati, da tudi prihodnji meseci ne bodo enostavni.«

Dajmo priložnost mladim

»Sindikalno nas skrbi, ker bo starejša populacija odhajala v pokoj, prihajajo pa, ne samo mladi, ampak tudi starejši, ki imajo s sindikatom slabe izkušnje, na primer iz Mure,« pojasni Radoslava Zakič, ki po eni strani to razume, po drugi pa tudi ne, saj so tudi v njihovi firmi marsikaj pretrpeli ob prehodu. »Pa nismo obupali, ker nas je nekaj vodilo. Tako tudi oni ne bi smeli biti tako zagrenjeni. Želela bi na ravni republiškega sindikata doseči razliko med člani in nečlani,« pove sogovornica in dodaja, da bi si želela več promocije sindikalnih dosežkov. V družbi pa vidi problem individualizma in stališča, da je vsak sam kriv za to, kar se mu dogaja, hkrati pa se promovirajo posamezne »zgodbe o uspehu« kot pravilo, da lahko vsak uspe. »To je absolutno nemogoče,« razmišlja sindikalistka in dodaja, da je solidarnost pomembna, mladim pa je treba dati priložnost, da povedo, kako bi oni peljali zadeve.

Pomagal nam je edino sindikat

Avgust Lukač, dolgoletni član sindikata KŽI, delavec v pakirnici proizvodnje perutninskega mesa Panvita Agromerkur: Sindikatu se je brez kakršnegakoli pomisleka pridružil že kot mlad fant, pravi, in to takoj po zaposlitvi v takratni družbi ABC Pomurka Agromerkur. Njegov član je ostal tudi potem, ko se je sindikat po osamosvojitvi preoblikoval na novo. Zdaj je leto dni pred upokojitvijo.

Članstvo se mu zdi zelo pomembno, saj se zaveda, da več članov pomeni tudi večjo moč in lažje pogajanje z delodajalci. Zelo pomembna je tudi varnost, ki jo nudi članstvo. Na svoji delovni in sindikalni poti je »preživel« tako prisilno poravnavo kot stečaj podjetja. »Vem, kako nam je takrat edino sindikat stal ob strani in nudil pomoč,« pravi, pomembna sta bila tako brezplačna pravna pomoč, denarna solidarnostna pomoč kot tudi samo dobra beseda, dodaja.

»Najlažje je biti član sindikata, ko je v družbi vse urejeno. Takrat zaposleni na videz ne potrebujemo sindikata, ampak tudi to ni res. Ko so ti kršene pravice, težko kaj dosežeš sam in takrat nastane problem,« pojasni Lukač in dodaja, da ga moti, da »vsi tolčejo po sindikatu, da ni nič naredil«. Sindikat je po njegovem naredil res veliko, zlasti je to treba razložiti mladim, ki na službo in življenje gledajo drugače in imajo druge interese kot starejši. Zelo pomembno pa se Lukaču zdi tudi, da vodstva več pozornosti namenijo medsebojnim odnosom.

O prihodnosti sindikalnega dela pa naš sogovornik dodaja: »Sindikalni izziv je številčna in strokovna krepitev sindikata. Ta se mora pripraviti na močnejše, bolj odmevne in hitre sindikalne akcije. Brez sindikalnega boja ne gre. Več energije bi morali usmeriti v promocijo sindikata, razen Delavske enotnosti skorajda ne obstajamo v medijih.«

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Besedilo je bilo objavljeno v najnovejši, prvi junijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!