Skupaj odštevamo do letošnjega 1. in 2. maja, praznika dela, ter v povezavi z njim izpostavljamo zanimivejše vsebine in pomembnejše podatke.


Kako so 1. maj praznovali včasih?

Obujamo spomine na prvomajsko praznovanje, ki je potekalo pred več kot stotimi leti. Posebno slovesno so 1. maj slavili leta 1919. France Klopčič, publicist in zgodovinar je takrat zapisal: »Prvi maj 1919 je potekal na Slovenskem sila svečano … Zlasti je bil mogočen nastop delavstva v Ljubljani. V tovarnah se je ustavilo delo. Iz rdeče okrašenih predmestij so se vsuli sprevodi delavcev v prazničnih oblekah na osrednje ljubljanske ulice in trge

Več lahko preberete v članku: Ljubljansko ogledalo: Rdeči nageljni kot simbol delavnega ljudstva

Ena izmed prvih ohranjenih fotografij praznovanja 1. maja (iz leta 1903) v Ljubljani.

Dan upora proti okupatorju

Vsem našim članicam in članom ter vsem drugim želimo prijetno praznovanje dneva upora proti okupatorju.

Z njim obeležujemo ustanovitev Protiimperialistične fronte (pozneje preimenovane v Osvobodilno fronto) aprila 1941. Vendar ne praznujemo samo zmagoslavja nad nacističnim režimom, temveč se velja spomniti še na to, da s praznikom obeležujemo tudi boj za socialno osvoboditev ljudstva izpod jarma izkoriščevalcev. Kulturna revolucija je s seboj nosila tudi socialno revolucijo.

V dneh pred prvomajskim praznovanjem tako velja spomniti, da je tudi danes veliko izkoriščanja delavk in delavcev ter strahu pred negotovo prihodnostjo.

Proti temu se bo delavstvo lahko borilo samo enotno in solidarno, združeno tudi v sindikate, ki se bodo znali spopasti s problemi današnjega časa. Naj vas ob tej priložnosti zato spomnimo, da se lahko prek spletnega obrazca na naši spletni strani tudi vi včlanite v svoj sindikat. Smrt fašizmu!


Rdeča barva

Od kod izvira rdeča barva kot barva sindikatov, delavstva, levo usmerjenih političnih strank in boja za pravičnejši svet?

Vse skupaj sega v čas francoske revolucije (1789 – 1799). Takrat se je uveljavilo moderno pojmovanje politike in delitev na desnico ter levico.

Socialisti so rdečo barvo za svoj simbol vzeli med revolucijo oziroma t. i. pomladjo narodov leta 1848. Simbol komunizma pa je postala s pariško komuno leta 1871. Na podlagi te dediščine so rdečo barvo posvojile tudi različne socialistične in socialdemokratske stranke ter sindikati. Tako je rdeča zastava kot simbol delavstva še danes močno povezana tudi s praznovanjem 1. maja.

Ker letos žal ne bomo mogli organizirati prvomajskih proslav pa vas pozivamo, da delavski praznik vseeno obeležimo s tem, da okenske police in balkone okrasimo z rdečo barvo. Veseli bomo, če nam boste fotografije svoje okrasitve poslali prek zasebnega Facebook sporočila.


Internacionala, himna delavskega gibanja

Francoz Eugène Edine Pottier (1816–1887) je bil človek mnogih obrazov: revolucionar, anarhist, socialist, delavski poet, transportni delavec, član pariškega mestnega sveta. Vanj je bil izvoljen v prelomnem, pomembnem zgodovinskem obdobju, in sicer v času upora pariškega delavskega razreda, ki ga danes poznamo kot obdobje t. i. pariške komune. Šlo je za revolucionarno, avtonomno oblast, ki je nastala ob koncu francosko-pruske vojne in trajala od 18. marca 1871 do konca maja 1871, ko so upor v t. i. krvavem tednu od 21. do 27. maja zadušile francoske vladne sile. V okviru komune so med drugim razglasili enakopravnost žensk in ločitev cerkve od države, nekatere tovarne so izročili v upravljanje delavcem, vzgojne zavode so odprli za vse in za člane komune uvedli brezplačno šolstvo, policiji pa odvzeli pristojnosti ter jo podredili komuni, ki je funkcionirala kot delovno, zakonodajno in izvršilno telo hkrati. Obenem so z razbitjem starega državnega aparata vpeljali neposredno, delegatsko demokracijo.

Pred tem je Pottier sodeloval tudi v revoluciji leta 1848, ko je Evropo zajel revolucionarni val, danes znan tudi kot t. i. pomlad narodov, ko so številni evropski narodi zahtevali večje pravice in uresničitev svojih nacionalnih teženj. Kot član pariške komune se je Pottier leta 1871 boril proti silam generala Félixa Charlesa Douayja, ki so skušale zatreti pariško delavsko vstajo, ter v času zloma omenjene revolucionarne oblasti napisal pesem Internacionala, himno delavskega razreda. Iz Pariza mu je uspelo pobegniti v Veliko Britanijo, nato je odšel v ZDA, kjer se je pridružil prostozidarjem in tam ostal do leta 1880, ko se je vrnil v Francijo. Umrl je leta 1887, Internacionalo pa je leto dni po njegovi smrti uglasbil belgijski socialist in skladatelj Pierre De Geyter. Pred tem naj bi Pottierjevo delavsko pesem prepevali kar po melodiji marseljeze, francoske himne in ode francoski revoluciji.

Internacionala je kmalu postala simbol pozitivno naravnanega internacionalističnega pogleda na svet, ki so ga v svoje delo in politična prepričanja vključili prvi delavski aktivisti. Pozneje so v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih sveta pesem za svojo vzele številne delavske, socialistične, komunistične, anarhistične in antikolonialne skupine. Nekaj časa je bila Internacionala uradna himna Sovjetske zveze, prepevali pa so jo na primer tudi študentje, ki so leta 1989 demonstrirali na Trgu nebeškega miru v Pekingu. Različnih interpretacij in priložnosti, ob katerih so jo igrali, je najmanj toliko, kot je prevodov besedila pesmi, ki ga je v francoščini napisal Pottier.


Sto let od velike in tragične stavke železničarjev

Do nje je na ozemlju Slovenije prišlo po razveljavitvi kolektivne pogodbe, ukinitvi osemurnega delavnika in občutnem znižanju plač železničarjem, za kar je poskrbel takratni prometni minister ter predsednik SLS Anton Korošec.

Oblasti takrat (tako kot se prepogosto zgodi tudi danes) niso želele prisluhniti stavkovnim zahtevam nezadovoljnih delavcev. 24. aprila so ti kljub prepovedi v Ljubljani pripravili shod, oblast pa je, da bi preprečila pohod proti središču mesta, odgovorila z množično prisotnostjo vojske. Do največjih spopadov med orožniki, policijo ter približno tri tisoč demonstranti je prišlo na Zaloški cesti (kjer danes stoji tudi spomenik železničarjem). Zaslišali so se streli, ubitih je bilo kar 13 ljudi, kar je več kot v čikaških Haymarketskih izgredih, v spomin na katere praznujemo praznik dela.

Več v članku: 100 let tragičnega konca stavke železničarjev za delavske pravice


Od kod izvira tradicija postavljanja mlajev?

Mlaj kot ga poznamo danes, je nastal iz maja oziroma zelenih listnatih vej. Svoje korenine pa ima postavljanje mlajev še v predkrščanski dobi. Mlaj, imenovan tudi maj, je v staroslovanskih verovanjih predstavljal simbol boginje Maje in simboliziral prebujanje narave ter obnovljeno drevesno rast.

O mlaju je poročal tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je leta 1679 opisoval mlaje ob graščini Bokalce. Postavljali so jih s pričetkom pomladi, z začetki delavskega praznika in prvomajskega praznovanja pa se je mlaj začel uveljavljati tudi kot simbol svobode ter delavskih pravic. Vse do današnjih dni se je tako ohranilo postavljanje mlajev za 1. maj, praznik dela.

Ker letos ne bodo mogoče druženje in zbiranje na javnih mestih, tudi mlajev, kot je bil 28-metrski na spodnji fotografiji, ki smo ga leta 2006 postavili pred Domom sindikatov v Ljubljani, tokrat ne bo.

Sindikalista Dušan Semolič (levo) in Milan Utroša (desno) med postavljanjem mlaja. Arhiv DE


Vseeno pa vas vabimo, da svoje okenske police in balkone okrasite z rdečo barvo. 


Ali veste, da kurjenje kresov izhaja iz poganskih časov?

Prvi pisni viri o kurjenju kresov pa segajo v 13. stoletje, vendar ima tradicija kresovanja mnogo starejše korenine. Izvore najdemo v predrimski venetski dobi povezani z mističnim čaščenjem sonca. Sprva je bilo kresovanje povezano s poletnim in zimskim solsticijem. V ospredju je bil magično-mistični element ognja v povezavi z dogajanjem v naravi.

Konec 19. stoletja pa je kresovanje postalo tudi del prvomajskega delavskega praznika. Kresove so takrat začeli kuriti kot opozorilo na delavske zahteve. Običaj pa se je ohranil vse do današnjih dni.

Več v članku: Poganske korenine slovenskih običajev


130. obletnica prvega praznovanja praznika dela pri nas

Prvi maj je mednarodni praznik dela postal leta 1889, ko ga je Druga internacionala pod vodstvom Friedricha Engelsa ob stoti obletnici velike francoske revolucije določila za praznik spomina na krvavo ubite delavce v ameriškem Čikagu. Že prvo leto smo Slovenci v Ljubljani, Mariboru, Celju, Trstu, Beljaku in Celovcu s praznovanjem prehiteli tudi nekatere industrijsko bolj razvite države.

Takole je v svojem diplomskem delu o praznovanju 1. maja v Ljubljani zapisala Andreja Vovk: »S prvim praznovanjem 1. maja so slovenski delavci za nekaj let prehiteli delavstvo v nekaterih industrijsko bolj razvitih državah. V Ljubljani so ga pripravljali več mesecev… Poziv druge internacionale, naj se na dan 1. maja pripravijo delavske manifestacije po vseh industrijskih mestih, je med mnogimi ljudmi, tudi prebivalci Ljubljane, sprožil preplah. Slovenec je 26. 4. 1890 na prvi strani zapisal: »Bliža se 1. maj, druga leta z veseljem, letos s strahom pričakovan. Ali je ta strah opravičen? Gotovo. Kdor ima oči, da gleda in ušesa, da posluša, ta je že spoznal, da imajo delavci res zadosti moči in zadosti dobre organizacije, da vso Evropo naenkrat iznenadijo…«

Po poročanjih dnevnega časopisja je sicer prvi delavski praznik v Avstro-Ogrski minil mirno. »V Ljubljani so se odvijale delavske manifestacije. Dopoldne se je kakih tisoč delavcev zbralo na Rožniku, od tam pa so v skupinah odšli proti hotelu Evropa, kjer se jih je zbralo okrog 500. Med prisotnimi na zborovanju so bile po podatkih iz policijskega poročila tudi tri ženske. Na zborovanjih so delavci pritrjevali znani resoluciji pariškega delavskega shoda, ki je poudarjala zahtevo delavcev do osemurnega delavnika, omejitev dela žensk in otrok in prepoved nočnega dela. Ponekod v Ljubljani so delavci dobili prosti dan, drugod so se udeležili zborovanja, čeprav jim je bilo zagroženo, da bodo odpuščeni


Mednarodni praznik delavstva

Praznik dela oziroma prvi maj je mednarodni praznik delavstva, ki ga 1. maja vsako leto praznujejo v večini držav po svetu.

Je spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu leta 1886, znanih pod imenom Haymarketski izgred (na fotografiji spodaj).

Takrat je prvega maja v Chicagu na tisoče delavcev začelo stavko z zahtevo po boljšem življenju s skrajšanjem delovnika na osem ur, ne da bi se pri tem zmanjšalo njihovo plačilo za opravljeno delo. Vse do druge svetovne vojne je boj za osemurni delovnik ostal v središču številnih delavskih gibanj in strank. Ob vse daljših delovnikih je osemurni delovnik danes za mnoge spet vse bolj oddaljen ideal.

Share