Naj možnosti res postanejo enake za vse! – ZSSS ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk

8. 3. 2023

Na ZSSS se ob 8. marcu, mednarodnem dnevu žensk, vedno spomnimo in opomnimo, da je ta dan namenjen počastitvi boja za ženske pravice in spominu na pretekla prizadevanja žensk, ne le za politične, temveč tudi za ekonomske in socialne pravice ter za enakopravnost žensk. Prav tako pa je 8. marec priložnost, da pogledamo, kje smo, kaj smo na področju žensk v zadnjem letu dosegli in kaj bi še lahko. V nadaljevanju delimo nekaj ugotovitev, premislekov in seveda čestitko predsednice ZSSS ob 8. marcu.

8. marec je za nas, sindikate, še posebej pomemben. Pogosto namreč pozabljamo, da se je ta praznik razvil prav iz aktivnosti delavskih gibanj na prelomu 20. stoletja v Severni Ameriki in po Evropi. Nastanek praznika najpogosteje povezujemo s spominom na 140 žensk, delavk, ki so umrle v požaru v newyorški tovarni Triangle leta 1911. 8. marec je pozneje Generalna skupščina ZN leta 1977 izbrala zato, ker so v New Yorku na ta dan leta 1857 ženske, zaposlene v tekstilni industriji, prvič stavkale proti nečloveškim delovnim pogojem in nizkim mezdam.

Ko danes primerjamo položaj žensk v Sloveniji in po svetu, ugotovimo, da so ženske pri nas v marsičem na boljšem od žensk drugod po svetu. Če pogledamo statistiko, imamo eno najvišjih stopenj zaposlenosti žensk – letos celo rekordno v zadnjih letih, po zaposlenosti žensk z majhnimi otroki pa se celo uvrščamo na prvo mesto med državami EU. Stopnja zaposlenosti žensk z majhnimi otroki namreč znaša 86,2 odstotka (ženske med 25 in 54 let starosti, Eurostat). To nam v dobršni meri omogoča državni podporni sistem storitev, ki smo jih uspeli ohraniti iz prejšnjega sistema, kot je dostopno javno varstvo otrok, plačan starševski dopust, nadomestilo za nego bolnih otrok. In tega ne gre jemati za samoumevno!

Kljub temu pa ženske nimajo enakih možnosti pri razvoju svoje kariere. Še vedno je prisotna spolna segregacija pri zaposlovanju v posameznih dejavnosti in poklicih. Slovenija ima med članicami EU enega najvišjih deležev moških med zaposlenimi z izobrazbo s področja informacijsko-komunikacijske tehnologije (90,8 odstotka, Eurostat). Po drugi strani 80 odstotkov vseh zaposlenih v socialnem in zdravstvenem varstvu ter izobraževanju predstavljajo ženske.
Ne glede na to, da raziskave kažejo, da imajo gospodarske družbe, ki imajo ženske v organih upravljanja, tudi za 6 odstotkov višje dobičke ter da so ženske v povprečju bolje izobražene, se to ne odraža v zasedanju vodstvenih pozicij v gospodarstvu. V največjih slovenskih podjetjih, ki kotirajo na borzi, je med članicami in člani uprav zgolj 23,8 odstotka žensk (EIGE, 2021). Tu napredek zaostaja za drugimi evropskimi državami, ki so sprejele obvezne spolne kvote v organih upravljanja gospodarskih družb.

Še vedno ostaja težava plačna vrzel med spoloma. Ta je v zadnjih letih strmo naraščala do visokih 9,3 odstotka v letu 2018 in se v letu 2021 bistveno zmanjšala na 3,8 odstotka (Eurostat). Razlogi za to niso znani. Znano pa je, da je plačna vrzel višja v javnem sektorju kot zasebnem, v feminiziranem zdravstvenem in socialnem varstvu dosega kar 21,4 odstotka (Surs). Kot nekaj pozitivnega v tem letu se kaže dvig minimalne plače in prizadevanja vlade za dvig vseh plač ter prenovo plačnega sistema v javnem sektorju, izgubljena priložnost pri tem pa je, da ni bila opravljena nobena analiza, ki bi nakazovala, da je pri pripravi izhodišč upoštevan tudi vidik spola. Prav tako dvig plač ne bi smel vplivati na dostopnost javnih storitev. Nedopustno je, kot se sedaj dogaja pri cenah vrtcev, ko se je prepotreben dvig plač pomočnicam in pomočnikom vzgojiteljev in vzgojiteljic ponekod že vali na pleča staršev.

Položaj žensk pa se po upokojitvi se še bistveno poslabša. Že pred energetsko krizo je Slovenija sodila med države z največjim deležem revnih starejših žensk v EU. Stopnja tveganja revščine žensk, starejših od 75 let, znaša kar 30,5 odstotka in je dvakrat višja od stopnje tveganja revščine moških v tej starostni skupini (14,6 odstotka, Resolucija o enakih možnostih žensk in moških do 2030). Upokojenke z najnižjimi pokojninami, ki živijo same, občutijo inflacijo nesorazmerno bolj kot drugi. Kljub temu vse do danes država ni imela posluha, da bi popravila krivico ter preuredila varstveni dodatek v trajno, individualno in avtomatsko pravico. Drugo skupina, ki jih je energetska kriza najbolj prizadela, pa so enostarševske družine, pri katerih gre v večini za matere, ki živijo same z otroki. Kar petina takšnih družin živi pod pragom tveganja revščine. (MDDSZ). V Sloveniji še vedno vztraja tradicionalna delitev neplačanega dela. Ženske v povprečju porabijo na teden 4 ure več za gospodinjska opravila in 10 ur več za skrb za otroke kot moški (Eurofound).

Težava ostaja izpostavljenost nasilju in spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu. Raziskava, ki smo jo novembra lani izvedli v ZSSS, je razkrila, da je bila več kot tretjina anketirancev (35 odstotkov) v zadnjih šestih mesecih trpinčena na delovnem mestu, od tega je bilo 73 odstotkov žensk, 6 odstotkov vprašanih pa jih je doživelo spolno nadlegovanje na delovnem mestu, od teh je bilo kar 87 odstotkov žensk. To kaže na nespoštljiva delovna okolja, kjer nasilje nesorazmerno prizadene ženske, ter na to, da kot družba nismo naredili dovolj, da se nasilje in nadlegovanje nad ženskami odpravi. Neizprosna je tudi statistika nasilja v družini, ki je eskaliralo v času izbruha novega koronavirusa in se še vedno ni umirilo. Delovno okolje lahko deluje podporno na žrtve nasilja v družini, v smislu, da tako preprečimo najhujše.

Leto, ki je za nami, je prineslo, tudi nekaj zakonodajnih sprememb, ki neposredno in posredno vplivajo na položaj žensk. Kot pozitiven premik lahko omenimo, da se:

• z delnim prenosom evropske Direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev z letošnjim letom podaljšuje plačani starševski dopust z 260 na 320 dni ter uvaja neprenosljivi del starševskega dopusta v trajanju 60 dni za vsakega od staršev. Le praksa bo pokazala kakšen učinek bo to imelo na bolj uravnoteženo skrb za otroke med staršema, saj zakonodaja omogoča da očetje lahko svoj celotni del starševskega dopusta koristijo že v času materinskega dopusta, torej istočasno z mamo;
• v medresorskem usklajevanju je tudi Resolucija o enakih možnostih žensk in moških za obdobje do leta 2030. ZSSS je sodelovala pri posvetovanju in posredovanju pripomb in priporočil, nekatere je ministrstva za delo tudi upoštevalo;
• na evropski ravni sta bili konec leta 2022 dosežena dva pomembna mejnika, in sicer je bil dosežen začasni dogovor o Direktivi o krepitvi uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske s preglednostjo plačil ter sprejeta Direktiva o zagotavljanju uravnotežene zastopnosti spolov med direktorji družb, ki kotirajo na borzi (in s tem povezanih ukrepih). To direktivo bo morala Slovenija v svoj pravni red prenesti do 28. decembra 2024. Da bodo ženske imeli koristi v praksi, je torej še dolga pot;
• Slovenija, kljub našim večkratnim pozivom, še ni pristopila k ratifikaciji konvencije Mednarodne organizacije dela št. 190 o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela. S tem bi se Slovenija pridružila prvim evropskim državam, ki so že ratificirale konvekcijo (Italija kot prva) in dala jasen signal, da nasilje v sferi dela nima mesta. Evropska konfederacija sindikatov prav danes v Bruslju organizira ulični shod za podporo ratifikaciji konvencije, obenem pa opozarjajo tudi na nadlegovanje in nasilje, ki so ga ženske deležne v javnem prometu na poti v službo;
• ponovno je bila tudi zamujena priložnost za sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi, prav tako še vedno čakamo na pravico do oskrbovalskega dopusta, ki bi jo Slovenija morala uvesti že avgusta lani in bi še zlasti razbremenila ženske, ki se najpogosteje znajdejo v tej vlogi.

Enakost spolov na trgu dela še zdaleč ni dosežena, tako da nas čaka še kar veliko izzivov, kljub vsemu pa je 8. marec v prvi vrsti dan vseh žensk. Ob tej priložnosti je predsednica ZSSS Lidija Jerkič zapisala: »Čeprav svet napreduje in se položaj v posameznih družbah izboljšuje, je sodobna ženska v globalnem svetu še vedno zapostavljena, manjvredna, podcenjena in odrinjena. Ženske v Sloveniji imamo v primerjavi z ženskami v na primer t. i. tretjem svetu nedvomno boljše izhodišče in neprimerljivo boljši položaj, kar pa ne pomeni, da ga ni mogoče izboljšati. Pri tem velja spodbujati ženske in jim z dobrimi primeri kazati smer v enako obravnavo in enake možnosti. Praznik, kot je 8.marec, je za to najboljša priložnost. Čestitke vsem ženskam ob prazniku z željo, da možnosti res postanejo enake za vse!«

---

Kaj bi se zgodilo, če bi zaustavile vse delo, ki ga opravljamo doma?

Delimo tudi izjavo Sindikata Tuš, ki je del našega Sindikata delavcev trgovine Slovenije (SDTS), ki je nastala ob letošnjem 8. marcu:

Kaj bi se zgodilo, če bi zaustavile vse delo, ki ga opravljamo doma, od pranja, likanja, čiščenja, kuhanja, do skrbi za otroke, starše in bližnje? Bi lahko vseeno prišle pred vrata poslovalnic spočite, nahranjene ter pripravljene na delo? Bi še vedno lahko ustvarile vse profite za kapital?

Z zaustavitvijo gospodinjskega in skrbstvenega dela doma, bi se »ustavil svet.« Toda štrajk doma ne pomeni samo, da naslednji dan na delovnem mestu ne bomo efektivne delavke, temveč bodo ob tem trpele tudi naše osnovne potrebe, zdravje in zadovoljstvo. To delo mora biti opravljeno ne glede na vse, zato stavka doma sama po sebi ne more biti rešitev. Kapitalistični sistem, ki je to delo naredil za našo zasebno odgovornost in »žensko poslanstvo«, je umetno ločil delo v službi od dela doma. Vzroke za današnjo družbeno in ekonomsko razvrednotenost gospodinjskega in skrbstvenega dela ne najdemo le v patriarhalnih miselnih vzorcih, ki nas prepričujejo, da je to delo žensko delo, temveč tudi v interesu kapitala po čim večjih dobičkih. Podjetja, za katera delamo, imajo veliko korist od našega domačega dela, saj jim profitov ni treba namenjati za javne storitve. Kdo namreč omogoča, da se mi in naši najbližji vsak dan znova vračamo na delo umiti, spočiti, pripravljeni, zmožni za delo? Me, naše gospodinjsko in skrbstveno delo, ki ga opravimo znotraj družine, doma! 

Gospodinjsko in skrbstveno delo doma tako ni le vprašanje žensk ali posamezne družine, temveč je družbeno vprašanje. V našem, delavskem interesu je, da je čim več gospodinjskega in skrbstvenega dela, ki ga opravimo doma, podružbljenega, to pomeni, da mora postati splošna družbena skrb. Delavke in delavci potrebujemo okrepljeno javno mrežo vrtcev, domov za ostarele, neprofitna stanovanja in javni potniški promet. Prav tako je treba vzpostaviti javne delavske menze, pralnice itd.

S tem se profiti, ki jih ustvarja delavski razred, ne bi več stekali v zasebne žepe lastnikov kapitala, temveč bi jih usmerili v zagotavljanje naših osnovnih življenjskih potreb. Naše zahteve po kvalitetnih in dostopnih javnih storitvah zato niso klici k »razbremenitvi« ali »lajšanju« dela doma, ki naj bi ga že po naravi opravljale same za štirimi stenami. Ne gre nam samo za to, da doma ne bomo več podpirale treh vogalov, temveč tudi za to, da ne bomo s tem podpirale še štirih vogalov za podjetje.

Zato je boj za podružbljanje gospodinjskega dela hkrati tudi boj, ki v ospredje postavlja korist delavskega razreda in je usmerjen proti logiki kapitalističnega sistema, temelječega na nasilju, prisvajanju in izkoriščanju ljudi ter narave. 

V Sindikatu Tuš ob mednarodnem dnevu delovnih žensk seznanjamo javnost, da smo v začetku leta ustanovili Odbor za skupno dobro in vzpostavljamo aktivno sodelovanje s sindikati in delavkami, ki delujejo na področju reproduktivnega dela (vzgoja in izobraževanje, skrbstvo, zdravstvo, gostinstvo in turizem, maloprodaja, čiščenje …). Kot uporabnice teh storitev se moramo skupaj z delavkami in delavci teh sektorjev intenzivno boriti proti privatizaciji, outsourcingu in nižanju delavskih standardov. Boriti se moramo za radikalne družbene spremembe, za družbo, ki bo zadovoljevala potrebe delavskega razreda in ne profitov peščice.