Letošnji kongres ZSSS bo deveti po vrsti. Čisto prvi je potekal aprila 1990, zadnji, 8. kongres, na katerem se je od vodenja naše največje sindikalne organizacije poslovil dolgoletni predsednik Dušan Semolič, pa pred petimi leti. Skok v sindikalni časovni stroj.

»Zame gre, za moje delo, znanje in pravičnost!«

Šestega in sedmega aprila 1990 je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal prvi kongres Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pod geslom »Zame gre, za moje delo, znanje in pravičnost!«.

Po oceni tujih strokovnjakov je bila ZSS v tistem obdobju glavni pobudnik vseh sprememb v okviru jugoslovanskega sindikalnega gibanja: prva je začela prenovo sindikatov, predlagala je uzakonitev stavke ter spremembe zveznega zakona o delovnih razmerjih, s katerimi bi se omogočilo sklepanje kolektivnih pogodb. V času razprave o spremembah slovenske ustave je predlagala pomembna amandmaja, ki sta bila sprejeta: pravico do svobodnega ustanavljanja in organiziranja sindikatov ter pravico do stavke.

Vabila in gradiva za kongres so bila poslana z imenom Svobodni sindikati Slovenije, na samem kongresu pa se je organizacija preimenovala v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Od tod izhaja tudi znak ZSSS – tri med seboj povezane črke »s« v obliki src ali tudi lipovega lista; njegov avtor je svetovno priznani oblikovalec Jani Bavčer. Agencija Studio Marketing, ki je izdelala vizualno podobo kongresa, si je namreč izmislila tudi naše ime. Prvi dokument o prenovi tedanje Zveze sindikatov Slovenije, ki je šel v razpravo med članstvo in je bil objavljen v prilogi Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec, je namreč za novo ime naše organizacije predlagal Neodvisni sindikati Slovenije. Ker pa so Neodvisni sindikati Slovenije obstajali že od leta 1988 na območju Ptuja, tega imena nismo mogli registrirati; zato so izdelovalci grafične podobe predlagali ime Svobodni sindikati Slovenije.

Za prvega predsednika ZSSS je bil na kongresu izvoljen Miha Ravnik, za sekretarja sveta ZSSS pa Rajko Lesjak.

Po končanem kongresu v soboto (v nedeljo so bile prve demokratične volitve v Republiki Sloveniji) je nova ZSSS imela nekaj čez deset članov, ki so se včlanili na samem kongresu. Priprave na včlanjevanje delavcev v sindikate pred kongresom so bile slabe. Temu se je takrat posvečalo premalo pozornosti, saj sta bila v ospredju programski dokument in statut. Izdelani sta bili pristopna izjava ter članska izkaznica, ni pa bil dorečen sistem včlanjevanja: kdo včlanjuje, kako se bo evidentiralo člane, kako bo potekalo pošiljanje pristopnih izjav in izkaznic in podobno.

Zato sta Pavle Vrhovec in Aleš Golja v kratkem času izdelala organizacijski plan včlanjevanja ter računalniško podprto evidenco članstva. Počasi so začele prihajati pristopne izjave, do poletja jih je bilo  že okoli sto tisoč. Računalniška evidenca članstva je bila zelo dobro zastavljena, saj je uspešno prestala preizkus junija 1993, ko je preverjalo reprezentativnost ministrstvo za delo, poleg tega pa smo z njo ob obiskih tujih delegacij pri nas uspešno pregnali še zadnje dvome, ali smo res sindikalna organizacija, zgrajena po mednarodnih standardih s prostovoljnim članstvom.

Težavno obdobje je bilo zaznamovano tudi z izstopi sindikatov iz organizacije. Že pred njenim prvim kongresom je bil ustanovljen nov sindikat delavcev v vzgoji in izobraževanju. Iz Zveze so odšli sindikat železničarjev, sindikat grafične in papirne industrije ter sindikat zdravstva in socialnega varstva. Odšli so obalni in kranjski sindikati. Večina sindikatov, ki je izstopila, je to storila, ne da bi poprej vprašali vsakega člana oziroma članico, ali se želi prevčlaniti v nov sindikat. Odšli so skupinsko, pogosto brez vednosti članstva.

Na prvem kongresu je bil sprejet statut, ki je pomenil poskus prehoda iz teritorialne v panožno organiziranost. Takrat to v statutu ni bilo zadovoljivo urejeno, zato je izredna konferenca ZSSS leta 1991 v Velenju s spremembami statuta odpravila dotedanje načelo teritorialne organiziranosti in po vzoru sindikalnih organizacij Zahodne Evrope za subjekte zveze opredelila sindikate dejavnosti. S prvim kongresom ZSSS je bila torej ustanovljena zveza, sindikati dejavnosti pa so dobili samostojnost in postali člani ZSSS šele leto pozneje, s sprejemom statuta na konferenci v Velenju (kjer je presenetljivo odstopil dotedanji predsednik Miha Ravnik, nato pa je bil junija istega leta za omenjeno funkcijo soglasno izvoljen Dušan Semolič).

Vir: 30 let ZSSS, tematska številka Delavske enotnosti, oktober 2020

Novo vodstvo – nove prioritete

Kaj vse pa se je zgodilo na zadnjem, osmem kongresu ZSSS 4. oktobra 2017 v Ljubljani?

Podrobno poročilo najdete tukaj:

Iz Delavske enotnosti, št. 33, leto 2017: Novo vodstvo – nove prioritete

Naša pot – pot ZSSS

Da lahko angažirano in odločno gledamo naprej, se je treba kdaj tudi ozreti nazaj. Dolgoletni sindikalist Dušan Semolič, ki je bil predsednik ZSSS dobrega četrt stoletja, ob začetku novega petletnega mandatnega obdobja razmišlja o prehojeni poti naše organizacije v zadnjih desetletjih. 

V sindikatih smo tisti, ki trdno verjamemo, da se je treba organizirano boriti za pravice delavk in delavcev, brezposelnih, prekark in prekarcev, upokojenk in upokojencev. Povezuje nas prepričanje, da smo le tako učinkoviti pri izgradnji boljšega življenja naših članic in članov. Povezujejo nas vrednote, znanje in izkušnje, ki smo si jih pridobili pri delu v različnih delovnih okoljih.
Med ključne vrednote, ki usodno zaznamujejo naše ravnanje, sodi solidarnost. Gre za vrednoto, ki je bila vgrajena v sindikalno gibanje od prvega dne njegovega nastanka, vrednoto, ki je preživela številne družbene spremembe in bo, o tem sem prepričan, obstajala tudi v prihodnje. Gre v prvi vrsti za solidarnost, ki se uveljavlja do člana ali članice, pa tudi za solidarnost med sindikati, ki potrebujejo pomoč druge sindikalne organizacije.
Ne obstaja organizacija, ki bi bila tako močno povezana in usodno odvisna od uveljavljanja solidarnosti, kot so sindikati. Prav od uveljavljanja solidarnosti je odvisno, ali sindikalizem stoji ali pade.
Načelo solidarnosti se ne uveljavlja le v skrbi do posameznika, tem je v resnici najtežje in so solidarnosti najbolj potrebni, ampak mora biti to načelo prisotno tudi pri našemu delu, ko se borimo za sistemske spremembe na področju delovne zakonodaje, zdravstva, pokojninskega sistema, šolstva in socialnega skrbstva.
Pot, ki smo jo prehodili v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, ni bila lahka. Že pri ustanavljanju naše organizacije je bilo narejenega izjemno veliko dela. Prvo včlanjevanje je bilo vse prej kot lahko, toda pomembno, saj nas brez tega zagotovo ne bi bilo. To je bil čas velikih sprememb v družbi in velike nejevere do vsega, kar je bilo staro, in upanja, da bo novo boljše.

Marsikaj

Na pot, ki jo je prehodila ZSSS, smo lahko in moramo biti ponosni.
Marsikaj smo dosegli, marsikaj smo obranili.
Bili smo edina organizacija, ki se je v prvih letih osamosvojitve morala spoprijeti s centri moči, ki so nameravali agresivno graditi družbo zgolj v interesu kapitala, ki so v pohlepu po dobičkih videli v delavstvu le blago, le sredstvo za doseganje svojih sebičnih ciljev.
To je bilo obdobje, ko je mnogim politikom beseda delavec, delavka šla zelo redko in težko iz ust.
Pogosto smo se srečevali z brutalnim nasprotovanjem sindikatom – tudi s popolnim nerazumevanju naše vloge.
Ko smo se v prvih letih samostojne Slovenije uprli privatizaciji ali bolje rečeno plenjenju podjetij, ki so bili del družbenega premoženja, smo bili razglašeni za organizacijo, ki ruši novo demokracijo ter nasprotuje samostojnosti naše države. Šlo je za procese, ki so jih v večini primerov diktirale mednarodne finančne institucije, in mnogi naši hlapčevski politiki so temu verno sledili.

Upirali smo se z organiziranjem velikih delavskih demonstracij, ki je bilo tedaj naše najmočnejše orožje.
Največje žrtve takratnih procesov so bili še zlasti zaposleni v industriji. Razmere so bile toliko težje zato, ker tisti delavci in delavke, ki so izgubili delo, novih zaposlitev niso mogli najti – šli so ali na zavod za zaposlovanje ali na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer kljub temu, da bi marsikdo lahko in želel delati.
Številni glasni kritiki sindikatov so v njih videli organizacije, ki da so preživele, da so le del zgodovine, češ, zdaj imamo demokratično državo in gremo po poti, ki nas bo pripeljala v novo Švico, v družbo blagostanja, v družbo, v kateri delavk in delavcev skorajda ne bomo potrebovali.
Na naši poti smo se srečali tudi z majhno, toda glasno skupino, ki je odkrito nastopala proti sindikatom, ker da s tem, ko se borimo za pravice delavstva in tudi kaj dosežemo, zgolj ohranjamo pri življenju kapitalistični izkoriščevalski sistem. Po njihovem prepričanju s tem umirjamo nezadovoljstvo zaposlenih. Ta skupina je bila zagovornica razmer, ki naj bi zaradi vse težjega življenja delavk in delavcev pripeljale do revolucije. Trdili so: čim slabše, tem bolje za revolucijo.
Bistva sindikalnega organiziranja niso razumeli tudi tisti, ki so želeli vnašati v sindikalizem logiko strankarskega pluralizma. Poskušali so uvesti levo in desno usmerjene sindikate. Pravzaprav so trdili, da če že imamo sindikate, ki so domnevno na strani levih strank, moramo dobiti tudi sindikate za desni spekter političnih sil. Za doseganje tega cilja so se dnevno trudili diskreditirati vsak predlog, vsako akcijo, ki smo jo izvajali pri našem sindikalnem delu. Začelo se je že s tem, da niso nameravali podpisati prve splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in so odkrito nastopali proti nam vselej, ko smo organizirali stavke ali demonstracije. Niso bili uspešni, so pa naredili veliko škode.
Spet drugi, tudi ti so bili v manjšini, so izrazito precenjevali moč naše organizacije. Pričakovali so, zahtevali, da preprosto izpeljemo revolucijo, in ker tega nismo storili, ne o tem razmišljali ali v resnici zmogli, smo bili v očeh teh krivi za vse, kar se je zgrnilo na delavstvo.
To nerazumevanje naše vloge in vpliva na razmere se je kazalo v širšem prepričanju, da smo prav sindikati krivi za propad tovarn, delovnih mest, ker da bi jih prav mi mogli in morali obraniti. To nerazumevanje naše vloge in realne moči se je pokazalo tudi v tem, da se za omenjene razmere ni nikoli krivilo delodajalskih organizacij, katerih člani so bili praviloma delodajalci, ki so vodili propadla podjetja in so jih zaradi neznanja ali pohlepa po dobičkih tudi uničili.
Ne oni, sindikati, še zlasti Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, naj bi bili krivi za to kalvarijo, ker bi jo morali preprečiti, ne pa delodajalske organizacije.
Obdobje, ki je za nami, je bilo obdobje boja za delavske pravice, tako v podjetjih, zavodih, na območjih, v sindikatih dejavnosti in v centrali.
Marsikaj smo dosegli, bili uspešni, ker smo imeli dobre strokovne službe, znanje, razvito regionalno mrežo z aktivisti, ki so imeli in imajo ne le znanje, pač pa tudi dragocene izkušnje. Imeli smo in imamo dobro razvito izobraževanje, ki je dalo članom in članicam prepotrebno znanje.
Imeli smo in imamo Delavsko enotnost, dragoceno sredstvo medsebojnega informiranja.
Da, prav zaradi tega smo bili uspešni – ne prav vedno, v večini naših akcij pa zagotovo.

Uspehi

Naj naštejem vsaj nekatere uspehe našega dela: z do sedaj največjo splošno stavko, pri kateri je sodelovalo 400 tisoč delavk in delavcev ter s katero smo dobesedno ohromili Slovenijo za nekaj ur, nam je uspelo odpraviti zakon, s katerim so odgovorni zamrznili plače in ignorirali veljavne kolektivne pogodbe.
Z velikimi delavskimi demonstracijami nam je uspelo preprečiti privatizacijo pokojninskega sistema, ki sloni na medgeneracijski solidarnosti. Prišlo je do poskusa uvedbe tristebrnega sistema po modelu neoliberalne šole čikaških dečkov. To je bil model privatizacije, ki so ga začeli vsiljevati najprej v Čilu in nato v vseh tranzicijskih državah.
V mrazu in v pravem snežnem metežu smo organizirali velike demonstracije proti enotni davčni stopnji, ki bi povzročila, da bi bogati postali še bogatejši in revni še revnejši. To je bil še en poskus uveljavitve modela iz klasične neoliberalne šole gospoda Miltona Friedmana. Uspelo nam je.
Ko je vlada nameravala pod pritiski evropskih in svetovnih finančnih institucij izvesti reformo pokojninskega sistem tako, da bi zaostrili upokojitvene pogoje oziroma da bi podaljšali delovno dobo za upokojitveni pogoj, smo rekli ne. Zavedali smo se, da je še zlasti od industrijskega delavca ali delavke nemogoče pričakovati, da bi lahko delal 43 let in tako prišel do pokojnine brez odbitkov. Zahtevali smo, naj imajo delavke in delavci, ki dosežejo 40 let pokojninske dobe, pravico do polne pokojnine. Vlada je ignorirala naše zahteve, ignorirala socialni dialog. Zbrali smo zadostno število overjenih podpisov in z referendumom prepričljivo uspeli. Celo vladni poskus preprečiti referendum s pomočjo ustavnega sodišča ni bil uspešen.
Ko za pogajalsko mizo nismo dosegli zadostnega dviga minimalne plače, smo z demonstracijami to dosegli. Takrat smo za dvig plač organizirali tudi do sedaj največje demonstracije s 70 tisoč udeleženkami in udeleženci.
Prvi od novih držav članic Evropske unije smo uspešno organizirali evropske delavske demonstracije v Ljubljani.
Številni uspehi pa niso rezultat le demonstracij in stavk, pač pa tudi rezultat pogajanj za pogajalsko mizo z delodajalskimi organizacijami in vlado, pogajanj in sklepanj socialnih sporazumov, pogajanj o kolektivnih pogodbah, pogajanj pri delovni zakonodaji, pri delu državnega sveta ali v organih pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali zdravstvene zavarovalnice.
Ker so delodajalci nasprotovali kakršni koli spremembi zakona o minimalni plači, smo zbrali overjene podpise in vložili v državni zbor zakon za spremembo zakona o minimalni plači, s katerim smo predlagali izvzetje dodatkov za nočno in nedeljsko delo in delo med prazniki iz nje. Uspelo nam je, saj je državni zbor z veliko večino podprl naš predlog.
Pri sprejemanju novega zakona o delovnih razmerjih nam je uspelo preprečiti predlagano odpravo dodatkov na delovno dobo, predlagano odpravo plačanega tridesetminutnega odmora, predloge, da bi delodajalci lažje odpuščali zaposlene – na primer že zaradi medsebojnega nezaupanja in podobno.
Preprečili smo uvedbo socialne kapice, s katero so predlagatelji želeli, da bi bogati postali še bogatejši oziroma da od določenega zneska plače ne bi več plačevali prispevkov v socialne blagajne. Pozneje so to kapico preimenovali v razvojno kapico. Nazadnje pa v razvojno socialno kapico. Vse to so poskusi, s katerimi bi bilo mogoče zmanjšati načelo solidarnosti in prispevati k razgradnji zdravstvenega in pokojninskega sistema. Gre za odkrito nenasitno hlastanje po bogastvu na račun solidarnosti, prikrito z domnevnimi vzgibi za večjo konkurenčnost in boljše nagrajevanje strokovnega kadra.
Odpravili smo krivico, ki je bila vgrajena v zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ko so bili prikrajšani tisti brezposelni, ki so plačevali mesečne prispevke v to zavarovanje, ker naj bi po takrat veljavnem zakonu za to bili deležni ustrezne pokojninske dobe. Toda novi zakon je to pravico odpravil in začela se je kalvarija teh zavarovancev. Prvi naši poskusi, da bi zakonodajalec odpravil omenjeno krivico, niso bili uspešni. Šli smo na ustavno sodišče, celo na evropsko sodišče za človekove pravice – vse je bilo zaman. Vztrajali smo, šli v državni zbor, in uspelo nam je.
V določenem trenutku je vladna koalicija zapisala v koalicijski sporazum, da morajo Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije odvzeti sindikalno premoženje. V državni zbor je bil že vložen zakon, ki je to določal. Toda s pogajanji o socialnem sporazumu in poznejšimi pogajanji z vlado nam je uspelo zaščititi veliko večino našega premoženja, in tako smo tudi postali njen formalnopravni lastnik.

V predlogu zloglasnega zakona o uravnoteženju javnih financ je bil zapisan predlog, da bi v imenu varčevanja odpravili 2. maj kot praznik dela in tako tudi kot dela prosti dan. To nam je uspelo preprečiti, saj nam praznovanje 1.in 2. maja na simbolni ravni pomeni veliko. Zato si od takrat pogosto čestitamo tako, da rečemo: »Živel 1. in 2. maj.«
Tudi na področju varnosti in zdravja na delovnem mestu imamo kaj pokazati. Bili smo, smo in verjamem, da bomo še naprej, velik zagovornik varnega in zdravega delovnega okolja. Ne smemo namreč dopustiti, da bi v imenu zveličavnih tržnih zakonitosti trpelo zdravje zaposlenih. 

Neuspehi

In neuspehi? Da, bili so. Naj omenim vsaj nekatere. Ni nam uspelo ohraniti splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo, v okviru katere smo se z delodajalci praviloma dogovorili o marsičem, tudi o vsakoletni eskalaciji plač. Ni nam uspelo, da bi bil sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi, zakon o demografskem skladu in zakonodaja, s katero bi preprečili širitev prekarnega dela. Na nekaterih področjih so bili delodajalci uspešnejši – zlasti pri deregulaciji nekaterih poklicev. Da, deregulacija prizadene delavstvo, toda dolgoročno tudi delodajalce. To občutijo prav v tem času, ko primanjkuje delavk in delavcev v poklicih, ki so postali deregulirani. Nizke plače kot posledica deregulacije so naredile veliko, težko popravljivo škodo.
Moramo seveda priznati, da so pri nekaterih uspehih sodelovali tudi sindikati, ki niso bili del ZSSS. Večina sindikatov se je zavedala, da bomo nekatere velike cilje dosegli le združeni. To smo velikokrat tudi dokazali.
Pri nekaterih uspehih, resda žal redkih, smo našli tudi razumnega sogovornika v delodajalskih organizacijah, še zlasti, ko nam je uspelo vzpostaviti dialog v okviru ekonomsko-socialnega sveta (ESS).
Za nas je bil prav ESS in tam razviti socialni dialog kljub tudi pogostim zastojem pomembno mesto izražanja zahtev, mnenj in iskanja tudi nujnih kompromisov. Vpliv socialnega dialoga na naš družbeni razvoj je nesporen.
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je lahko ponosna tudi na Delavsko hranilnico. Ta je rezultat odgovornega strokovnega dela generacij sindikalistov. Njej zaupa veliko število ljudi, ki imajo v njej shranjene svoje prihranke.
Na naši poti smo se vedno zavedali, da so nekateri problemi takšne narave, da jih lahko rešujemo le povezani v Evropsko konfederacijo sindikatov. Postali smo njihovi člani in tako sodelovali tudi na številnih evropskih demonstracijah, ki jih je omenjena sindikalna organizacija tudi pripravila. Kot udeleženci smo bili dobro prepoznavni in tudi cenjeni.
Lahko smo ponosni na naše vzpostavljeno medregijsko sodelovanje. Vedno smo se zavedali, da je še zlasti pomembno sodelovanje ljudi, ki žive ob mejah. Dosegli smo, da nas te niso nikoli razdvajale. Prav vedno smo si med seboj pomagali.

Virus

In še nekaj je bilo stalnica na naši poti. Vedno nas je spremljal, obletaval virus neoliberalizma.
Spremljalo nas je poveličevanje tržnih zakonitosti, tekma v konkurenčnosti, brutalno hlastanje po dobičkih in nasploh poveličevanje tržnih zakonitosti, vse na račun delavstva, napada na standard upokojenk in upokojencev ter širjenja prekarnih oblik dela.
In kako smo temu praviloma odgovarjali? Bili smo povezani, bili smo enotni. To nam je vedno veliko pomenilo. Gradili smo moč članstva. Zavedali smo se, da pri našem delu niso vedno le uspehi, temveč tudi neuspehi, nismo bili vsemogočni, toda člani in članice nam tega niso zamerili, ker smo se borili. Nikoli se nismo že vnaprej predali. Nikoli se nismo izogibali spopadom. Ne, tega nismo nikoli počeli. Imeli smo številčno ekipo, ki se ni dala prositi, če so bile predlagane demonstracije ali kakšna druga akcija.
Da, še nekaj je bilo in verjamem, da je še. Mnoge stvari so bile odvisne od povezanosti vodstev sindikatov dejavnosti z našo centralo. Zavedali smo se, da je prav v tej povezanosti, v sodelovanju naša velika moč in ta moč nas je spremljala na tej prehojeni poti. In tako bo zagotovo tudi v prihodnje.

Dušan Semolič

Delavska enotnost

Ta zapis je bil najprej objavljen v tematski številki Širimo sindikalna obzorja (september 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!