Da bo bolje vsem, tudi Lidlu

21. 12. 2018

Pred dobrim desetletjem smo pisali o grozotah ravnanja z delavkami in delavci v trgovski verigi Lidl, ki jih je v t. i. črni knjigi zbrala nemška sindikalna centrala Ver.di. Danes, kot pišemo v 24. številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, ugotavljamo, da je v Lidlu, ki se je že dobro usidral v slovenski potrošniški vsakdan, res vse »po zakonih«, a vendar marsikaj v tem »družini prijaznem« podjetju ni tako, da bi se tam zaposleni lahko počutili dobro in dostojno.

Novembra letos se je Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS) pohvalil, da mu je končno uspelo v okviru trgovske družbe Lidl v Sloveniji ustanoviti sindikalno podružnico. Vodi jo Tjaša Kozole, energična in odločna poslovodkinja, ki je v Lidlu že skoraj devet let in dobro pozna tamkajšnje dogajanje. Vsak dan gre od doma dve uri prej, to je ob štirih zjutraj, da je lahko ob šestih že pred vrati prodajalne v Celju. Za premestitev mamice z dvema otrokoma bliže domu njeni šefi tega »družini prijaznega podjetja« nimajo posluha.

Kar se tiče spoštovanja zakonov v Lidlu, »vse štima, mi smo plačani vsako sekundo«, pravi sogovornica, problem so po njenem odnosi in pritiski. Opomini, revizije, nadzor, premestitve so tam delavski vsakdan. Tudi Tjašo Kozole so premestili in premeščali od Vrhnike do Krškega, Brežic, pa nazaj v Krško in sedaj še v Celje, saj je bila »moteča« in ni »povezana« s šefi. Čeprav je večkrat prosila, da jo dajo bliže domu v Krškem, so njeno premestitev v času, ko je bila zaradi rizične nosečnosti na bolniški, pogojevali s tem, da bo degradirana v pomočnico poslovodje. Na to ni pristala. Po nekaj letih se tega nihče od odgovornih več »ne spomni«.

»V Lidlu sem rada delala in nisem konfliktna oseba. A ko poslušam zgodbe drugih, ki se res počutijo odvisni samo od te službe, sem res pod stresom,« izvemo. Črno piko je dobila tudi zato, ker se je zavzela za kolegico, ki je bila po njenem sposobna, a je čez noč postala zaradi nikoli zares dokazanih »krivdnih razlogov« neželena; vseeno je še nekaj mesecev  ostala v službi. »Ljudje se niti ne upajo z njo družiti, ker so avtomatsko na slabem glasu, tudi če ni več pri firmi,« pove skoraj neverjetno zgodbo.

Mobing je težko dokazljiva zadeva, še posebej, ker so ljudje, ki so mu priča, običajno tiho, saj se tudi sami bojijo, da bodo naslednja tarča. Družba Lidl sicer ima zakonsko nujno sprejete ukrepe proti nadlegovanju in svetovalko, do katere se lahko obrne tisti, ki zazna takšno neželeno ravnanje. A po besedah naše sogovornice se zgodi bolj malo, zadeve se običajno pometejo pod preprogo.

Problem so visoke norme in spodbujanje nezdrave tekmovalnosti, ki gre na račun zdravja zaposlenih. Poslovalnice leta, prodajalci meseca, vsi morajo biti najboljši, vsi se morajo truditi še bolj in za še večjo produktivnost, posledica tega pa so samo še višji cilji, ki so zapovedani. Izpopolnjen do potankosti je tudi sistem hierarhije in poveljevanja. »Sama sem delala pet let v vojski, pa bi se glede tega lahko prišli učit v Lidl,« pravi naša sogovornica, ki je »preživela« tudi Lidlovo izobraževanje in zelo stresno testiranje. »Rada delam to, kar delam,« prizna in doda, da njen namen in namen sindikata ni rušenje ali nagajanje Lidlu, ampak izboljšanje razmer.

Že leta 2012 je SDTS želel v Lidlu ustanoviti sindikat, imeli so le nekaj posameznih članov. Ti so želeli ostati anonimni, večina ljudi pa se je bala, ker je bila kriza in brezposelnost velika. Razmere so bile napete zaradi odnosov med nadrejenimi in podrejenimi. SDTS je na pomoč klical inšpekcijo, ki pa po mnenju sindikata ni ukrepala dovolj hitro, zato so se že tako dokazljive zadeve lahko prikrile. Takrat je imel Lidl po mnenju naše sogovornice veliko potencialnih kandidatov za zaposlitev, zdaj je seveda drugače. »Če se ne bo nekaj spremenilo, ima na dolgi rok Lidl resen problem, saj ljudje odhajajo, novih pa ni dovolj,« pravi.

Sindikat želi, da se v Lidlu zadeve uredijo do te mere, da bodo ljudje zadovoljni in spoštovani, le tako bo lahko Lidl dobil dovolj ljudi, pravi Tjaša Kozole. Sindikalno združevanje je začela v Krškem, Novem mestu, Brežicah in Sevnici, zdaj računa na njegovo nadaljnjo širitev, saj se zaveda, da bodo delavke in delavci samo skupaj in v vse večjem številu lahko sprožili spremembe. Sindikalno združevanje je ustavna pravica, ki je nobena korporacija ne sme in ne more ovirati, tako da ljudi ne sme biti strah tega, da se povezujejo in si pomagajo. Skupaj lahko dosežejo več. Zakaj so torej mnogi tiho in molče trpijo? V Lidlu plače niso slabe, izvemo, in ker ljudje morajo preživeti svoje družine, odplačevati kredite, trpijo, čeprav jim ne bi bilo treba.

Neustrašna Tjaša Kozole sicer za zdaj ne more vzpostaviti socialnega dialoga, saj ji še ni uspelo priti do generalnega direktorja. A bo še poskusila.

Le upamo lahko, da bo Lidl v organiziranem sindikatu prepoznal priložnost, da lahko zadeve še izboljšajo in s tem naredijo delovno okolje zaposlenim prijaznejše, spodbudnejše in navsezadnje tudi bolj produktivno. »Moja velika želja je, da bi se razmere izboljšale za vse, zlasti pa, da bi se bolje godilo tistim, ki so v letih težkega garanja postali invalidi, ne pa da se jih zdaj želi le potisniti ob stran ali celo znebiti; zanje je treba najti in urediti primerna delovna mesta. To je naloga Lidla. Svoje kolegice in kolege pa pozivam, da se pridružijo sindikatu, da mu zaupajo svoje težave in da skupaj najdemo rešitve zanje,« pravi Tjaša Kozole, ki se dobro zaveda, da sindikalno delo ne bo lahko in da ima sindikat še veliko orodij, ki jih lahko uporabi pri svojem delu. In jih po potrebi tudi bo.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!