Dobili smo zalet – ponovoletni intervju s predsednico ZSSS

10. 1. 2020

Pred novim letom je predsednica ZSSS Lidija Jerkič pogosto poudarjala, da bomo z enakim in še večjim elanom nadaljevali tam, kjer smo začeli, in pri tem pomagali drug drugemu. Sama je že po naravi optimist, je zatrdila za Delavsko enotnost tudi tokrat. Tem in dilem, o katerih bi bilo treba kaj povedati, je toliko, da smo se v pogovoru v prvi ponovoletni številki glasila ZSSS nekaterih lahko le dotaknili. Čas bo gotovo prinesel še kakšne.

Začniva z zakonodajnimi spremembami, ki jih v letu, ki je za nami, ni bilo tako malo. Kaj bi izpostavila?

Spremembe pokojninske zakonodaje, zakona o urejanju trga dela, davčne zakonodaje in minimalne plače. V tem sklopu so premiki gotovo na boljše. Pri pokojninski zakonodaji se tokrat nismo pogovarjali o podaljševanju delovne dobe, ampak o dvigu odmernega odstotka …

Že takoj v začetku lanskega leta smo ustavili idejo o podaljševanju delovne dobe do 67. leta.

Tako je, prekinili smo razmišljanje o podaljševanju in smo se preusmerili na izboljšanje statusa bodočih upokojencev. Za naprej je pomemben dvig odmernega odstotka, je kombinacija 40 odstotkov pokojnine in plača, če ostajaš v delovnem razmerju, so dvigi vdovskih in invalidskih pokojnin. Ostaja odprto vprašanje sedanjih upokojencev; tukaj je zelo aktiven naš sindikat upokojencev, kjer se zlasti zahteva poračun uskladitev, ki so bile onemogočene z Zujfom. Veliko aktivnosti je usmerjene v to in ostaja odprto. 

Pri zakonu o urejanju trga dela je z vidika socialnega statusa najpomembnejši občuten dvig nadomestila na zavodu za zaposlovanje. Tudi tukaj so bili predlogi precej radikalni, od krajšanja obdobja za izplačilo nadomestila, pogojevanje in tako naprej. Tisto, kar je bilo sprejeto v konsenzu, je v zelo omiljeni obliki.

Kako naprej pri davčni zakonodaji?

Pomembna je razbremenitev regresa, leta 2019 je marsikdo že dobil precej višjega kot v preteklih letih. Pri razbremenitvi srednjega razreda še nismo maksimalno zadovoljni, to je tudi v našem načrtu za naprej. Drugi, tretji dohodninski razred sta zagotovo tista, kjer je treba narediti prerazporeditev.

Bremena je treba bolj enakomerno porazdeliti. Potrebni so kaj več kot samo popravki, pogovarjati se moramo o sistemu.

V okviru denarnih prejemkov je v letu 2019 tudi ukinitev vseh Zujfovih (varčevalnih, op. a.) ukrepov. V celoti so prenehali veljati, v ZSSS smo vseskozi opozarjali na to.

Veliko je bilo tudi dogajanja v zvezi z dodatkom za delovno aktivnost.

Tega nam je uspelo ubraniti. To, da je ostal, je izključno plod aktivnosti Zveze. Dvig je sicer podprl parlament, veto smo vložili v državni svet sindikalisti in tudi na državnem zboru smo ga ubranili sindikalisti.

Poudarek na izobraževanju

»Ena od aktivnosti Zveze so gotovo projekti. Že drugo leto teče projekt za krepitev socialnega dialoga, kjer je velik poudarek na izobraževanju. Za to tudi na splošno veliko delamo, pa bomo morali še bolj.

Ozavestiti moramo ljudi, kako pomembno je, da nekaj znaš. Interesa za izobraževanje med našim članstvom ni dovolj. Treba je vztrajati, tudi ko se ti zdi, da ni zanimanja. Zanimanje je treba ustvariti. Tisti, ki začne, tudi nadaljuje, ker potem ugotovi, da mu manjka del znanja. Res je, da več kot veš, bolj veš, česa ne veš.

Temu se bomo v tem letu posvetili bolj intenzivno. Premalo imamo v izobraževanje vključenih zaupnikov. To je odgovor tudi za bolj učinkovito delo sindikata in za boljša pogajalska izhodišča.«

Najbolj vidna tema pa je bila minimalna plača. Kaj se je pri tem dogajalo?

Čeprav je dogajanje postalo vidno bolj šele jeseni, je v bistvu trajalo celo leto. Že januarja smo imeli predloge spremembe zakona, preprečili smo tudi zakonodajno iniciativo delodajalcev v državnem svetu. Ves čas so pravzaprav pritiskali na ministrstvo za delo in za gospodarstvo, da ali podaljša roke, spremeni zakon ali da odpustke. Mi smo pa vseskozi branili zakon. Dogajanje je eskaliralo, ko je bila vložena zakonodajna iniciativa in ni šla skozi v državnem svetu, in zdaj na koncu, ko so ugotovili, da je vrag odnesel šalo in so spisali navodila. In še naslednje leto bo, januarja in februarja, s tem zaznamovano.

To intenzivno dogajanje v zvezi z minimalno plačo pa ne pomeni, da si ne prizadevamo tudi za druge plače. Kot Zveza smo si prizadevali na davčnem področju, da bi neto plače bolj zrasle. Pomagamo pri pogajanjih za panožne kolektivne pogodbe, sodelujemo v podjetjih.

Minimalna plača izstopa tudi zaradi tega, ker jo novinarji razumejo in jim jo je lažje predstavljati. Problem pa je tudi, da so se nam zaradi minimalne plače zavrla druga pogajanja. Ker so se prenehali pogajati delodajalci, češ da čakajo na posledice. To nam je blokiralo pogajanja na bipartitni ravni. In tako so šle osnovne plače manj gor po kolektivnih pogodbah, kot bi šle sicer.

S plačami v celoti je treba nekaj narediti in to prenašamo v leto 2020. Treba je narediti nov plačni model, socialni sporazum in kakovostna morajo biti pogajanja na panožni ravni, ki bodo prinesla realno ceno dela. Te na ravni dejavnosti zdaj nimamo.

Vse to pa seveda ne pomeni, da plače niso rasle. V zadnjem letu so zrasle v povprečju najbolj. Malo zaradi ekonomskih razmer, malo zaradi pomanjkanja delavcev, malo zaradi povečanja povpraševanj …, skratka zaradi okoliščin. Plače so večje, osnove so ostale enake oziroma le malo popravljene. In to je nevarnost za slaba leta.

Smo sindikati znali dobro izkoristiti pomanjkanje delovne sile?

Ne. To se bo v letošnjem letu malo ustavilo. Rast se upočasnjuje, ne gre  zganjati panike, še vedno je bolje kot v marsikateri državi. Imamo pa ciklični vpliv. To, da se gospodarstvo ohlaja, je sicer normalno, saj ne more iti na polno tako deset let.

V principu nam je pomanjkanje delavcev povzročilo nove anomalije. Tisti, ki pride na novo, ima višjo plačo kot tisti, ki je že v firmi. Mi pa na neki način ne znamo ugotoviti, da je to diskriminacija, in se proti temu odločneje postaviti. Res pa je, da so v firmah, kjer je bilo posla dovolj, plače premalo rasle. Delodajalci pa si tudi ponekod kradejo kadre; če v neki regiji podjetje dvigne plače, takoj dobi ljudi iz drugih firm.

Zakonodajnih sprememb je bilo še več. Mogoče omeniš še kakšno?

Recimo področje, ki je malo ožje, in to je obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Tu so se okrepile pristojnosti Kada. S spremembami zakona smo uvedli nadzor. Do sedaj nismo imeli vzvoda za nadzor, ali to plačujejo vsi delodajalci, vsem delavcem, ki so do tega upravičeni na delovnim mestih s težjimi pogoji dela, koliko sploh plačujejo. To je povzročilo, da del ljudi sploh ni vedelo, ali so do tega upravičeni, tisti pa, ki so upravičeni, niso vedeli, do koliko tega so upravičeni. In tudi to utegne marsikomu prinesti kaj zraven.

Na tem področju je začel posebno akcijo Skei.

Ta še traja in je usmerjena v ugotavljanje, ali delodajalci sploh imajo taka delovna mesta in ali delavcem sploh plačujejo to zavarovanje. Ugotavljamo, da so se s sistematizacijami delovna mesta preimenovala in se skrila.

Okrogle in druge obletnice

»V letu 2020 bomo praznovali 130 let praznovanja prvega maja na Rožniku. V prvomajski kontekst bomo postavili tudi dan odprtih vrat, ki ga prirejamo že tretje leto. Dnevi odprtih vrat bodo dvakrat, prvič že februarja zaradi minimalne plače. Nov pa bo t. i. zlet predsednikov, okvirni datum je 4. april. Želja je okrepiti medsebojno povezanost, se družiti, se spoznati, dobiti občutek, da nas ni tako malo. Mogoče se bomo lotili tudi kakšne teme, scenarij še ni čisto znan.

Imamo tudi 30. obletnico Zveze, visoko, 78. obletnico praznuje tudi naša Delavska enotnost. Malo drugače bomo v letu 2020 tudi praznovali osmi marec, s tekom punc v jami.«

Dogajalo se je tudi marsikaj na področju zdravstvene zakonodaje. Kaj se še bo?

Zdravstvena zakonodaja je nekaj za naprej. Aktivni smo ves čas. Sindikati nismo predlagatelji te zakonodaje, ves čas pa že opozarjamo, da so potrebne spremembe. Vsak minister dela reformo, ko naletijo na odpor, pa odstopajo. Kljub vsemu se na vse zadeve sproti odzivamo. Letos smo se ukvarjali z zakonom, ki ga je vložila Levica. Zagovarjali smo stališče, da se nedvomno strinjamo z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, da pa je treba biti pri tem premišljen.

Sistem, ki ga imamo zdaj, je nesolidaren in ga je treba narediti proporcionalnega glede na dohodke, ki jih posameznik ima. Treba je vanj tudi vključiti vse kategorije na enak način.

To bo stvar za to leto. Ministrstvo že ves čas govori, da ima svoj predlog, poudarja sistemske spremembe ipd. Na zadnji seji ekonomsko-socialnega sveta smo tudi imenovali pogajalsko skupino za pripravo predlogov sprememb. In tako lahko že od začetka sodelujemo pri pripravi zakonodaje.

Slišali smo že, da ta vlada tudi sicer ravna tako, da je dialog z jo mogoč tudi že pri pripravi zakonodaje. Je v tem kaj drugačna od drugih?

Kar sva do sedaj povedali, kaže na to, da niso čisto nesocialni. Tudi sodelovanje z ministrstvom za delo je bilo korektno. Če se že pojavi težava, se slišimo, si pišemo, razpravljamo, iščemo rešitve. Mogoče ne celotno področje. Del, ki se nanaša na trg dela, pa zagotovo.

Lani je Zveza tudi dala iniciativo in pri ministrstvu za delo se je ustanovil poseben svet, po vzoru sveta za konkurenčnost, ki ga imajo delodajalci pri ministrstvu za gospodarstvo. Ideja je, da bi tudi sindikati sedeli z našo ministrico brez delodajalcev. Svet deluje, obravnavamo sindikalne teme, recimo zaščito sindikalnih zaupnikov.

Je pa vprašanje, kako bo sedaj, ko vlada nima večine.

Kako razumeš radikalizacijo stališč delodajalskih organizacij? Gre za njihov boj za obstanek, je populizem, odraz časa in načinov komunikacije? Gre tudi za to, da je njihovo članstvo prostovoljno?

To gledam najbolj skozi prizmo članstva. Tako kot imamo mi člane, ki zahtevajo boj za višje plače, tako jih imajo oni, ki bi želeli čim manj obremenitev. Drugi del pa je rivalstvo med delodajalskimi organizacijami. To se na en način kaže tudi z večjo glasnostjo.

To ni dobro za socialni dialog?

To absolutno ni dobro za socialni dialog in tudi ga ni. V bistvu so največja težava usklajevanja med delodajalskimi organizacijami. Niti ne pride do socialnega dialoga, ker z njihove strani ni enotnega predloga. Recimo, za socialni sporazum so usklajevali predlog šest mesecev, pa še nisem čisto prepričana, da so ga usklajenega poslali na ministrstvo za delo. Videla ga še nisem.

Verjetno je zadaj tudi občutek delodajalcev, ki so ga dobili ne vem kje, da so vedno znova izigrani in da so oni tisti, ki plačujejo račune, mi vsi pa trošimo. Njihova mantra je, da odklanjajo kakršnokoli breme, in potem je vse ne.

Je v teh razmerah mogoče pričakovati, da bodo pristali na izenačenje prispevne stopnje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na stopnjo, ki jo plačujemo delavci?

Ne. Še najbolj radikalni v tej državi tega ne ponavljajo več. Naše stališče pa ostaja izenačenje, tudi opozorila naše stroke so, da pri nas niso toliko problem davki, kot so prispevki.

Znižanje prispevne stopnje je bilo delodajalcem dano kot začasen odpustek, pa se je prelevil v trajnega. Na to ves čas opozarjamo in ne bomo nehali. Ta izenačitev bo slej ko prej prišla nazaj na mizo, a bo treba imeti dosti bolj močnega zakonodajalca, kot ga imamo zdaj. Politika ima svoje interese in tu je zelo polarizirana. Imamo stranke, ki bi to stopnjo še zmanjšale.

Nekaj pa je tudi »zimzelenih stalnic«, ki se vlečejo. Na prelomu novega leta je to vsekakor dolgotrajna oskrba, pa so tudi poklicne bolezni. Kako je s tem?

To oboje je v pristojnosti istega ministrstva, za zdravje. Dolgotrajna oskrba je obljubljena, da bo aprila na vladi. Pri poklicnih boleznih pa smo že bili tik pred sprejetjem pravilnika, pa ga še vedno ni in ga noben minister ne želi podpisati. Ne vem, ali premalo pritiskamo.

Ministrstvo za zdravje je prav gotovo eden najbolj vročih kostanjev, je ogromno denarja in veliko interesov. Je pa to za ljudi eden bolj pomembnih resorjev.

Zdi se, da se zdravstvo počasi sesuva samo vase. Mi pri tem zelo opozarjamo, da ne sme iti v smer privatizacije, slabše dostopnosti in nižanja kakovosti storitev. Javnemu zdravstvu se je treba jasno postaviti v bran.

Omenila si že socialni sporazum. Tega že nekaj časa ni …

Od leta 2015 in tudi veljal je le kratek čas. Takrat je Zveza vložila zakonodajno iniciativo glede minimalne plače in so delodajalci od sporazuma odstopili.

Koliko smo ga sposobni spet skleniti, ne vem. Ampak če ne bomo poskusili, ne bomo vedeli. Nalogo, da oblikuje predlog, ima ministrstvo za delo, ki čaka usklajen predlog delodajalcev, sindikati smo svojega dali že lani poleti. Tako da bo mogoče v tem letu to vendarle na dnevnem redu.

Moram reči, da nimam velikih upov za izboljšanje konkretnih razmer s tem socialnim sporazum. To je zelo splošen dokument z nekimi usmeritvami, mogoče bo le pomagal pri nekaterih pogovorih. Veliko raje bi videla, da bi prišlo do preboja pri plačnem področju.

Pri poenotenju sistemov za zasebni sektor. To se kaže zdaj, ko imamo pri minimalni plači ne glede na vsa opozorila zelo različne pristope in bomo iz kolikor toliko poenotenega sistema panog naredili še množico podsistemov, saj se vsako podjetje zdaj po svoje ukvarja s tem. Težko je spraviti spet vse na isti imenovalec, izgubiš pa preglednost plač, vpliv na plače, pravno varnost. Plačni sistem bi moral biti tak, da bi bilo, ko bi kdo prinesel plačilno listo na sindikat, takoj jasno, ali je plača prav obračunana. Zdaj pa ima vsak svoje akte in kolektivne pogodbe na različnih ravneh, ene so razširjene.

Prekarnost je pomembna tema

»Dejstvo je, da ne vemo, o čem govorimo, ko govorimo o prekarnosti. Tudi če nimamo enotnega mnenja, jo vsi ocenjujemo kot nekaj neželenega, celo na robu zakonitosti. Pravna fakulteta pripravlja raziskavo, zunaj naj bi bila spomladi. Počakali bomo nanjo, potem pa je treba definirati ukrepe.« 

Rekla si, da je ena od aktivnosti tudi zaščita sindikalnih zaupnikov. Kaj se dogaja na tem področju?

Stvar je na ministrstvu za delo. Tam smo predstavili primere in predloge za spremembe. Glavna zadrega je bila ta, da je bilo ministrstvo za delo na prvi točki mnenja, da so zakonske določbe dovolj močne za obrambo sindikalistov. Pa niso. In zdaj smo dogovorjeni, da se naredi analiza in nabor mogočih ukrepov.

Moč sindikata je v članstvu. V letu, ki je za nami, je bilo včlanjevanje postavljeno še bolj v ospredje. Nekaj uspehov je že vidnih, članstvo v sindikatih Zveze se je v enem letu povečalo za tri odstotke. Kako naprej?

Veseli me, da imamo ekipo Cvet, ki razmišlja malo drugače, je vedoželjna in je neka drugačna vrsta aktivnosti. Potrebujemo še nove ideje. Težko je reči, da je povečanje članstva v letu, ki je za nami, rezultat tega ali pa samo tega. Tudi javnomnenjske raziskave kažejo, da se ugled sindikatov povečuje. Zdi se mi, da se spreminja tudi razumevanje, da sindikate le potrebujemo. Ti se oživljajo tudi tam, kjer so jih pred desetletjem ukinjali. Slej ko prej bo potreben tudi razmislek o drugačni organiziranosti. Imamo namreč vse več individualnih članov, seveda je takih bistveno manj kot tistih organiziranih. Ti pogosto ne želijo, da delodajalec izve, da so v sindikatu. Sindikate celo prepovedujejo, a to je težko dokazati.

Sindikalizem ni romantičen. Odnosi med delodajalci in sindikati so lahko korektni, zelo redko pa so odlični. Ni delodajalca, ki bi bil zelo pripravljen ustreči vsakemu predlogu sindikata. To so diametralno nasprotni principi. Trzavice so normalne, a bi bile malo manjše, če bi se znali pogovarjati.

Delodajalci tudi zelo radi sindikatu obesijo krivdo. Če ne pristane recimo na znižanje plač, mu pravijo, da je kriv za odpuščanje.

Zelo težko je pričakovati od sindikalistov v podjetjih altruizem in metanje svojih služb skozi okno. Mogoče pa je rešitev, da sindikat vodi nekdo od zunaj, znotraj pa so seveda sindikalni zaupniki. Enkrat bi bilo treba narediti analizo, kaj se nam dogaja.

Kako daleč je napovedano združevanje s Pergamom?

Skupna delovna skupina sestavlja akte, statut. Ker pa imamo vsi ves čas kup aktivnosti, povezanih s članstvom, včasih pisanje papirjev pomeni napor, ki se ga ne lotimo takoj. Zmenjeni smo, da bomo v začetku leta pripravili spet kakšno skupno sejo predsedstva.

Sicer pa dobro sodelujemo. Tudi novinarske konference so skupne. Tudi načeloma ni bistvenih razlik med nami, se dopolnjujemo, podobno razmišljamo. Po svoje je dobro, da se v skupno delo uvajamo.   

Pri vseh omenjenih temah v ozadju ostaja tudi razvoj soupravljanja. Je tu narejen kakšen premik?

Začeli smo se povezovati z Matom Gostišo in njegovim Študijskim centrom za industrijsko demokracijo, sklenjen je bil protokol o sodelovanju. Sodelujemo tudi pri seminarjih, pri varstvu delavskih predstavnikov, svetov delavcev in delavskih zaupnikov za varnost in zdravje pri delu. V ozadju je ideja združiti moči, okrepiti ustanavljanje svetov delavcev in njihovo izobraževanje; treba je veliko vedeti, če se želiš s tem ukvarjati dobro. Poenostavljeno rečeno pa nas malo zavira relativna nezainteresiranost za ustanavljanje svetov delavcev. Ne znamo videti priložnosti, hkrati pa delodajalci, za katere je to strošek, zadevo malo zavirajo.

V to se moramo še bolj zakopati. To je tudi ena od možnosti za razvoj sindikalizma.

S čim bi se še morali več ukvarjati?

Z delitvijo dobička. To je druge vrste prejemek, ki ga dobijo sicer le lastniki, in bi lahko pristavili tudi delavski lonec. Zakon sicer imamo, a je kompliciran in ga ne uporabljajo. A tudi če bi bila delitev obvezna, nismo nič naredili, saj znajo dobičke dobro skriti. Treba je delitev narediti stimulativno. S tem je mogoče več doseči.

Leto, ki je za nami, je zaznamoval tudi boj proti podnebnim spremembam. Vanj se je na pobudo naših mladih sindikalistov vključila tudi celotna Zveza. Koliko se sploh ukvarjamo v Zvezi z globalnimi temami?

Malo ali nič. Roko na srce, ves čas funkcioniramo s tako malo ljudmi na tako veliko področjih, da nam po eni strani zmanjkuje časa, po drugi pa ne vem, če smo že zelo zreli, da bi imeli interes ukvarjati se s temami, s katerimi se sindikati ponekod v tujini že zelo ukvarjajo. Zelene tehnologije, podnebne spremembe, razvoj industrije, migracije, tudi ekstremizmi so teme, s katerimi se premalo ukvarjamo. Imamo nerešenih toliko osnovnih stvari, da v drugo smer sploh ne razvijamo našega dela. Bo treba večkrat poskusiti. Našim mladim sem zelo hvaležna, da so to temo prinesli med nas, nas osveščali. In ravno v tem vidim priložnost, da vsak prispeva temo, s katero ima problem. Če mladi mislijo, da so to stanovanja, in menijo, da lahko Zveza pri tem kaj stori, odpre kakšna vrata, vpliva na javno mnenje, naj pripravijo predloge, pa se bomo tega lotili. Težko pa Zveza sama obdela vsako temo.

Še ena pomembna tema v pravkar minulem letu zadeva delovanje ekonomsko-socialnega sveta (ESS). Bilo je veliko hrupa ob tvojem odstopu kot predsednice, potem je sledil napredek. Kakšen?

Izjemno pomembno se mi zdi, da je ESS dobil nov položaj. Prej smo obravnavali le zakonske predloge, ki jih je pripravila vlada, vsa druga zakonodaja je šla mimo. Utegne biti zelo pomembno v času manjšinske vlade ali pa kakšne druge, ne ravno delavsko in socialno čuteče vlade, da smo postavili nova pravila. Po njih bo vsa zakonodaja prišla na ESS. Ko pride zakon v proceduro, ga hkrati s tem, ko pride na pristojno ministrstvo, obravnava tudi kolegij ESS. In ta lahko, preden se vlada izreče, ali bo zakon podprla, zahteva mnenje vlade ali pristojnega ministrstva. In če to oceni, da se obeta podpora zakonu, ga uvrstimo na ESS.

S tem dobimo vpogled v vse, kar se dogaja, vsakokratno vlado zavežemo h komuniciranju z ESS in k vključitvi socialnih partnerjev v pogajanja, hkrati pa tudi vladi preprečimo, da bi se zakonodaje lotevala na način, ki smo ga že videli, da je zakon vložil nekdo drug.

V tem trenutku je ESS postal skoraj nekakšen tretji dom. In to ni nepomembno. Vzpostavili smo mehanizem, in ta velja za vse vlade. Na ta način sindikati dobivamo dosti vpliva in seveda s tem tudi veliko odgovornosti. To je povezano. Najlažje je biti proti in biti na koncu žrtev, a obstajajo razlogi, zakaj so pogajanja in zakaj je kompromis. 

Zvezini predstavniki sodelujejo v številnih institucijah, so del sistema. Je potreben premislek tudi o rušenju nekaterih sistemov?

Rušiti je najbolj enostavno. Pri tem imam največjo težavo s tem, da se to dela z vojnami, obračunavanji, nasilnimi konflikti, krvavimi protesti. Tega ne maram in do tega hitro pride. Poglejva okoli sebe. Vse več je protestov, vse več vojn. Ko to opazujem, mi je fino, da živimo v Evropi, da je na neki način konsenzualna skupnost, da je Slovenija ena bolj odgovornih v tem smislu.

Spodbujanje nestrpnosti, vse več ekstremnih strank v parlamentih me skrbi. Stavke so potrebne, marsikje bi jih morali imeti.

Si optimistična za leto 2020?

Ja, sem. Če pogledam, kaj vse je drugače v letu 2019, delamo korake naprej. Nikoli ne bo dovolj, nikoli ne bo konec, najslabše pa je, ko se nikamor ne premakne ali pa gre nazaj. In tega v letu 2019 ni bilo. Zdaj smo dobili zalet, mora že po inerciji iti naprej.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!