Intervju z dr. Ano Podvršič: Delo ima še vedno osrednjo vlogo in pomen

27. 12. 2020

Leta 2003 je  Beverly J. Silver izdala knjigo Delavska moč: Delavska gibanja in globalizacija od 1870. Avtorica v delu svoje teze utemeljuje na podlagi podatkov o 91947 delavskih nemirih v 168 državah med letoma 1870 in 1996, ki jih je zbrala Raziskovalna skupina za svetovno delavstvo (World Labour Research Group). O sporočilu te za delavstvo in sindikalizem izjemno pomembne knjige smo se pogovarjali z dr. Ano Podvršič, ki je tudi avtorica spremne besede v slovenskem prevodu knjige. Z njo smo spregovorili o naukih, ki jih delo prinaša za današnji čas.

»Ena največjih vrednosti knjige je, da predstavi kopico kontraintuitivnih tez o moči delavskega razreda danes,« pove dr. Ana Podvršič, ekonomistka in sociologinja, ki je trenutno podoktorska štipendistka Marie Curie v Gradcu in pridružena raziskovalka na Centru za ekonomijo Paris Nord na pariški univerzi Paris 13.  

Pobeg kapitala kot začasna rešitev 

Delo je v angleškem jeziku izšlo na začetku tega stoletja. Že takrat je v razpravah prevladovalo prepričanje, da delavskega razreda naj ne bi bilo več, ker naj bi postal v času globalizacije nemočen proti mednarodnemu kapitalu. Prevladovalo je razmišljanje, da si je kapital podredil vse prepreke, od demokratičnih standardov in socialnih pravic do državnih institucij. »Beverly Silver je postavila tezo, da to ne drži. Po njenem mnenju ni res, da so države postale samo podaljšek mednarodnega kapitala. Kot pravi, ima delo še vedno osrednjo vlogo in veliko moč. S pomočjo zgodovinske empirične analize Silver pokaže, da selitve kapitala niso nujno samo vir šibkosti delavske moči, ampak tudi oblikujejo podlago in okoliščine za širjenje delavskih pravic.

Kot je dejala sama: ‘Kamor gre kapital, tja gre tudi delavski boj,’« Ana Podvršič predstavi osrednjo tezo knjige. Ker kapital deluje na prisvajanju presežne vrednosti, ki jo lahko doseže samo z izkoriščanjem delavcev, se s selitvijo kapitala v nove regije oblikujejo novi sloji izkoriščanih delavcev, to pa povečuje možnost delavskih uporov. Prav zgodovinska analiza v knjigi prepričljivo pokaže, da so se delavski nemiri dokaj hitro (že v roku generacije delavcev) selili tja, kamor se je preselil kapital. Kapitalu tako z begom iz držav z višjimi socialnimi in drugimi pravicami uspe pobegniti samo za določen čas. Prav to pa je danes tisto, kar na Zahodu, kjer že desetletja vlada neoliberalizem, ki je oslabil delavsko stran in sindikalizem, pogosto spregledamo. Avtorica s svojim raziskovanjem zgodovine tako odpre povsem drugačen pogled na dejanski položaj delavstva danes in njegovo vlogo pri reproduciranju svetovnega gospodarstva. 

Zavezništvo s kapitalom samo po sebi ne prinaša boljšega življenja 

Predvsem stran kapitala pogosto poudarja, da moramo nižati davke in v zavezništvu s kapitalom iskati rešitve za izboljšanje položaja ljudi. Ta mantra se je močno razširila tudi med ljudmi. »Kot lahko vidimo skozi avtoričino analizo, so imeli delavski boji vseskozi neposredno vlogo pri izboljševanju socialnih, delavskih in tudi demokratičnih standardov. Kapital nikoli ne pride z določenimi delavskimi in socialno usmerjenimi aranžmaji. V kolikšni meri se je pripravljen pogajati glede pravic, je odvisno od specifičnih okoliščin,« razmišlja Ana Podvršič in opozori, da kapital sam po sebi nikakor ne prinese nujno boljšega življenja. Pri tem spomni še na en vidik; selitev kapitala namreč nikoli ne odpravi celotnega kapitala kot takega: »Imamo različne oblike rešitev sistemskih kriz kapitalizma. Ena je že omenjena prostorska selitev kapitala, druga je uvedba nove tehnologije, tj. sprememba organizacije s povečano fleksibilizacijo trga dela, ter tretja selitve kapitala in investicij iz enega gospodarskega sektorja v drugega. Kapital, ki odide iz države, zato nadomesti druga oblika kapitala.«

Beg industrijskega kapitala v ekonomsko manj razvite (periferne) regije je v zadnjih desetletjih spremljala tudi krepitev ekonomske in politične moči financ. Kot pravi, pa so različne investicije v finančni sektor in napihovanje borznih balonov zaostrili družbene neenakosti in razdelili družbene sloje na en odstotek proti 99 odstotkom preostalih: »Ta neoliberalna finančna ’rešitev’ strukturne krize kapitalizma je vodila do nove oblike izkoriščanja. S poglabljanjem družbenih neenakosti in krčenjem delavskih mezd v imenu kreiranja (tujemu) kapitalu prijaznega okolja je čedalje več revnih slojev in gospodinjstev prisiljeno v zadolževanje in akumulacijo dolgov, ki so prek obrestnih mer postali nov vir oplajanja kapitala, na račun najrevnejših segmentov prebivalstva.«  

Ponavljamo njihove napake 

Ne čudi, da se temu delavstvo vse bolj upira. Pri tem se izrazito krepi tudi moč bolj ali manj skrajne desnice. Ana Podvršič izpostavi zanimiv primer višegrajskih držav, o katerih se v zadnjem času veliko govori predvsem zaradi povezav med vladajočo SDS in na Madžarskem vladajočo Orbanovo stranko Fidesz. »Pri nas se razprave osredotočajo samo na ozke politične programe teh strank. Kot se sicer upravičeno poudarja, si te stranke prisvajajo državne aparate in kršijo načela liberalne pravne države, da vzpostavljajo desno partijsko državo. Toda manj se govori o njihovih razrednih strategijah akumulacije. Tako na Madžarskem kot na Poljskem sta se vladajoči stranki začeli zoperstavljati nadvladi tujega kapitala.« 

Obe državi, zlasti pa Madžarska, ki je bila v to delno prisiljena pod taktirko Mednarodnega denarnega sklada (IMF), tako kot večina držav nekdanjega vzhodnega bloka, sta po padcu zgodovinskih socializmov v devetdesetih sprejeli neoliberalne ekonomske politike in recepte »zahodnih« institucij. Ana Podvršič poudari, da je šlo pri t. i. postsocialistični tranziciji predvsem za ofenzivo na delavski razred, ki je povzročil padec delavskih pravic in spodbujal razvoj evropskega perifernega kapitalizma, bolj ali manj podrejenega transnacionalnemu kapitalu s sedežem v Nemčiji. Vse to se je kazalo v padcu standarda prebivalstva (nizkih plačah, pokojninah ipd.). Slovenija je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja predvsem zaradi velike mobilizacije delavskega razreda in sindikalnih protestov delno odstopala od tega prevladujočega »razvojnega modela«. Vzroke za ohranjanje relativno visoke ravni plač, pokojnin in socialnih pravic glede na omenjene države gre iskati prav v močnih bojih delavskega razreda.  

Višegrajski upor 

Zato je še toliko bolj presenetljivo, da se v zadnjih letih Slovenija z zamudo zgleduje po modelu, ki je v višegrajskih državah pripeljal do hudega padca delavskih pravic in kateremu še danes tako Madžarska kot Poljska nasprotujeta. »Obe državi sta se začeli zoperstavljati periferni poziciji in nadvladi ter odvisnosti od tujega kapitala. Po izvolitvi se je Fidesz zoperstavil diktatom Evropske komisije in IMF-a, namesto rezov v pokojninski sistem je tega raje nacionaliziral in uvedel krizni davek, ki je prizadel zlasti tuje banke. Te je prisilil, da so nase prevzele večino stroškov, povezanih z rekonverzacijo posojil iz evro valute v domačo. S tem je močno razbremenil zadolžena gospodinjstva iz (višjega) srednjega razreda,« opisuje Ana Podvršič in doda, da se Orban sicer mednarodnemu kapitalu upira predvsem na ravni bančnega sektorja: »Nacionalno buržoazijo gradi predvsem v sektorjih, ki so usmerjeni na lokalne trge in niso pod neposrednimi pritiski mednarodne konkurence. Obenem je izrazito protisocialno in protidelavsko usmerjen. Zlasti v zadnji letih sistematično napada sindikate in njihovo institucionalno moč.« 

Delo prinaša zgodovinski optimizem 

Gorazd Kovačič, predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti, knjigo opiše kot zabeležko o gibanjih, ki so se borila v zgodovinsko danih pogojih: »Kaže, da ima delavski boj možnosti. Niti strukture kapitalizma ga ne morejo zadušiti, ker vedno znova vznika, kapital pa pred njim beži. Knjiga nam zato prinaša velik zgodovinski optimizem.« 

V izvoznem sektorju je Orban, kot pove, še okrepil vlogo predvsem nemških multinacionalk in izvaja še hujše napade na pravice delavstva na Madžarskem, opisuje in opozori na razliko s Poljsko, ki prav v teh dneh doživlja progresivno vstajo ljudstva zaradi vse bolj rigoroznega odpravljanja pravice do splava: »Tam si vladajoča stranka za Pravičnost in mir (PIS) prizadeva, da bi z vlaganji v industrijski sektor vzpostavila vsaj delno mednarodno konkurenčen domači buržoazni razred. Pri tem ji pomaga geopolitična pozicija in ogromen notranji trg. Zato so pripravljeni dati manjše materialne koncesije določenim segmentom delavskega razreda, zlasti revnejšim heteroseksualnim družinam. Mlajši, istospolno usmerjeni so pri tem odrezani.« Prav ta spregledani vidik socialnih in ekonomskih politik tudi (vsaj delno) pojasni, zakaj sta obe vladajoči stranki vedno znova uspešni na volitvah. Z opuščanjem radikalnega neoliberalnega modela sta povečali svojo legitimnost in podporo med volilnim telesom in obrnili sebi v prid družbeno nezadovoljstvo, povezano z neizpolnjenimi obljubami evropskih integracij o vsesplošnem širjenju »zahodnega« standarda na »vzhod«.  

Dve obliki delavskih bojev 

V knjigi avtorica omenja dva tipa delavskih bojev. Prvi je Polanyijev (imenovan po avstrijsko-madžarskem ekonomskem zgodovinarju in sociologu), drugi pa je Marxov. Polanyijev način izhaja iz občutka pravičnosti, ko se kapital bori proti razgradnji obstoječih sistemov (npr. pokojninskega sistema). Marxov tip boja pa je bolj ofenziven in je povezan s širitvijo kapitala na nova območja in načinom, kako se kapital prostorsko in sektorsko seli (npr. iz avtomobilskega v storitveni sektor). Nov delavski razred, ki nastane, se bori za izboljšanje stanja. Ana Podvršič sindikalni boj v devetdesetih v Sloveniji opisuje kot boj za zaščito delavskih pravic in socialne varnosti iz časa samoupravljanja in revolucionarnih bojev. V današnjem času pa pogreša prehod sindikatov iz defenzive v bolj ofenzivno pozicijo, ki jo lahko danes opazimo v nekaterih višegrajskih državah.  

Dva faktorja delavske moči 

Beverly Silver v svojem delu razmeji strukturno moč delavcev in organizacijsko moč. Strukturna moč je povezana z ekonomskimi značilnostmi na trgu dela in na samem delovnem mestu. Delavci, zaposleni v strateško pomembnih panogah (pri nas je to npr. izvozni sektor), imajo potencialno večjo pogajalsko moč. Organizacijska moč pa je povezana z zmožnostjo delavcev, da tvorijo kolektivno gibanje. Pri tem ne gre samo za stopnjo sindikaliziranosti, ampak tudi za sklepanje zavezništev z družbenimi akterji (političnimi strankami, kapitalom ipd.).

Kot pravi Ana Podvršič, je zato za sindikate iz sektorjev, kjer prihaja do izjemne atomiziranosti (npr. v kulturi in storitvah), pomembno iskanje takšnih zavezništev, ki uravnotežijo njihov manko moči na delovnem mestu: »Današnji občutek nemoči delavstva je podoben kot na koncu 19. stoletja, ko so igrali ključno vlogo delavci iz tekstilne industrije. Takrat so svojo pogajalsko moč izboljšali prav z iskanjem zaveznikov v delavskih strankah, tedanji socialni demokraciji. Sindikati so bili množične organizacije. Bili so akter, ne samo v smislu pogajanj s kapitalom, bili so v ofenzivni poziciji, politično so opismenjevali delavce prek čitalnic, izobraževanj ipd.« Glede najboljših sindikalnih strategij v današnjem času Ana Podvršič meni, da ni enoznačnega odgovora: »To je odvisno od vsakokratnih razrednih in akumulacijskih strategij vladajočih ter mobilizacijskih sposobnosti in zmožnosti delavskega razreda.«  

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši, drugi decembrski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share