Iz Delavske enotnosti, št. 35, leto 2017: Lidija Jerkič, predsednica ZSSS: Ni treba za vsako stvar iskati pravnika

19. 10. 2017

Z novo predsednico ZSSS Lidijo Jerkič, pravnico, tudi in še vedno predsednico Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije (Skei), smo se pogovarjali o tem, kakšna bo ZSSS čez pet let, kaj ji pomeni demokratizacija odnosov znotraj centrale, kaj je zanjo sindikalni aktivizem in kaj je mislila s tem, ko je na kongresu dejala, da imamo kakovostni kadrovski potencial, ki ga je treba dobro izkoristiti, in s tem, da moramo biti ponosni na to, da delamo tudi za nečlane, in še o čem.

Na kongresu si napovedala, da se bo organizacija obrnila nazaj k ljudstvu, da bo poslej več delala s člani in ne le zanje, da Ljubljana ne bo več tako daleč. Je to napoved večje odprtosti in demokratizacije Zveze? Kaj je zate demokratizacija?
To ne pomeni, da vsak dela tisto, kar hoče – tako je pri nas najpogosteje razumljena demokracija. V mislih sem imela sistem, da vsak dela tisto, kar je njegova naloga.
Demokracija je lahko v določeni meri takrat, ko se moramo kaj dogovoriti. Ko pa so stvari dogovorjene, pa ni demokracije. In prvi očitek nedemokratičnosti imam že s prvega predsedstva (nanaša se na razpravo o ekipi nove predsednice in volitve ekipe v paketu, op. a.). Zame ni utemeljen. Če mi naložijo vse obveznosti, če sem dobila mandat na kongresu, če so mi zaupali, da mi verjamejo, da vem, kam naj to organizacijo peljem, potem mi morajo verjeti tudi, da vem tudi, s kom.
Nisem slišala predloga, kdo pa bi bil, če kdo od sedanjih ne. Hkrati pa moramo nekatere stvari narediti takoj. Ekipe nisem sestavila čez noč. O njej sem dobro razmislila. In tisto, kar je bila za nekatere slabost, je zame prednost.
Od zdaj naprej pa je verjetno večina stvari takšnih, da se bomo lahko o njih veliko pogovarjali, kjer bodo lahko veliko prispevali, veliko naredili.
Na prvi seji smo si povedali vse. Ko pa začnejo padati neprimerne besede, je treba narediti konec. To ni forum, to je predsedstvo. Pri teh stvareh bomo poskušali dvigniti raven.
Komu dajem besedo po poslovniku, jaz odrejam. Ampak to je že od prej in jaz ga ne mislim uporabljati na tak način. Je pa bilo tokrat vzemi ali pusti. Nisem avtokrat, daleč od tega. Zdaj pa moram biti.
Nisem zato tukaj, da zbiram prijatelje, moje delo je, da vodim organizacijo, da gledam, da bo ta organizacija funkcionirala, in da to delam čim bolje. 

Nasledila si predsednika, ki so mu nekateri očitali tudi, da ne zna udariti po mizi. Prva v tej organizaciji si v ZSSS dobila nagrado za enake možnosti, si ženska, kar so v prvih dneh poudarjali tudi številni mediji. Je to ženski princip delovanja? Kaj sploh to je?
Zelo mi je ostalo v spominu, najbrž zato, ker mi je laskalo: ko sem delala pravosodni izpit, je ena mojih ne najbolj naklonjenih mentoric napisala, da včasih naredim kaj »malo po svoje«, kar ni narobe, napisala pa je tudi, da znam zelo najti bistvo problema. To opažam večkrat, da mi veliko »solate« naokoli ni pomembne, da znam izluščiti tisto, kar je vredno, kar je pomembno, kar je nujno. Ne vem, če je to ravno ženski princip. Ženske znamo vse. Tudi moški princip nujno ni. A mi je dana lastnost, da kaj tudi prezrem, rečem, prav imate, in stopim čez, da se s čim sploh ne ukvarjam, da pa znam zaznati, kaj je pomembno. In imenovanje moje ekipe je bilo pomembno, če tega ne bi naredili takoj, smo se ustavili, in to že pri prvem koraku in jaz ne bi mogla delati.
Tudi sama sem večkrat slišala: »morala boš udariti po mizi«. Pa sem si rekla, da ne vem, če znam. Pa očitno znam. Ne bom pa mahala po mizi. Ne vidim nobene potrebe.
Tisto, kar mislim, da je pri ženskah pomembno, je, da poskušamo držati skupaj. Tudi v družini je tako. Pri moških je zelo pomembno, da odločajo, da so vidni, da imajo neko funkcijo. Pri ženskah to ni tako izrazito. Takrat, ko je delo na vrsti, pridejo v prvi plan ženske.        

Zdaj si v prvem planu. Tako v ZSSS kot v Skeiu. To je marsikoga presenetilo. Kako boš usklajevala delo in odločanje?
V Skeiu smo se o tem veliko pogovarjali. Skei je stabilen, v tem trenutku večjih problemov ni. Zaposlenih imamo 13 ljudi, imamo tri podpredsednike, tri strokovne sekretarje. Skupna ocena je bila, da bo, če si kakšno delo porazdelimo, šlo lažje. Poleg tega tudi v Skeiu prihaja do menjav, kolega gresta v pokoj, smo v fazi sistematizacije novega delovnega mesta generalnega sekretarja. Ta bo prevzel določene funkcije, tudi od predsednika, in bo njegov namestnik oziroma član predsedstva ZSSS. Želim imeti obramben zid, da Skei še vedno deluje kot organizacija sama zase, pa tudi, da mene ne bo preveč zapeljalo v eno ali drugo smer. Pa tudi, da me lahko nadomeščajo na terenu, saj ne bom mogla vse delati sama. Predvsem ob sedanjem tempu. Zdaj mi okoli 30 odstotkov časa poberete novinarji (smeh). Pa saj vem, kdaj pa, če ne zdaj. Poleg tega je veliko čestitk, raznih ponudb … Trudim se zdržati frontalni napad, potem se bo umirilo.
Eden od mojih principov je, ta pa je zelo ženski, želim vse vedeti. Potrebujem vibracije te hiše v celoti. Imela sem sestanke z vsemi službami. Srečala se bom tudi z vsemi zaposlenimi.
Imamo tudi napol speljano reorganizacijo območij, imamo ljudi, ki odhajajo, tudi ljudi, sprte med seboj, z veliko tendenco, da se bodo pobotali. Če samo vsak zase vsak dan sklene, s kom se tisti dan ne bo kregal ali pa o kom ne bo govoril grdo in kaj bo naredil sam koristnega, smo zmagali. In bom tudi jaz imela več časa.
Moramo se pogovarjati in se bomo pogovarjali.

Pri reorganizaciji terenske mreže smo ostali na pol poti, z novim statutom je zamrznjen status quo. Kako naprej?
Treba je bilo počakati, da se zadeve umirijo. Ko sem bila na območjih zaradi zbiranja predlogov za statut, sem dobila občutek, da se je ustvarila neka klima, da se ruši posameznike, napada območja, članstvu pa jemlje odločanje v bazi. To so bili napačni signali. Nič od tega se ni dogajalo. Toda v takih razmerah nima smisla prepričevati prepričanih, škoda je lahko večja, kot so koristi. Prav je, da smo reorganizacijo ustavili. In vmes so se zadeve že spremenile.
V zadnjih letih se je število ljudi po območjih že tako skrčilo, da ne opravljajo funkcije, ki bi jo morala. Težave imajo ljudje na terenu. Zmanjka jim časa in energije za delo s člani.
Nameravam jih poklicati skupaj in slišati njihovo vizijo, željo, predstave. Ne, da bo Lidija nekaj rekla, pa tako bo. Ne predstavljam si, kako lahko Podravje funkcionira ob odhodu dveh sodelavcev. Oni bodo morali nekaj povedati. Pa sindikati dejavnosti bodo morali povedati svoje. Kar mi zdaj manjka, je, da do mene ni prišel nihče iz sindikatov dejavnosti s predlogom, kaj narediti, da bodo člani njihovega sindikata imeli ustrezno storitev na terenu. Čakajo, kaj bom naredila jaz, kaj bo naredila Zveza. Potem pa bodo prvi imeli pripombe na predlog.
Pričakujem aktivno vlogo, mogoče pa ima kdo dobro idejo, kaj narediti. Sama jo zagotovo vidim v skupni organizaciji, da bo terensko delo oblika dela. Nimam težav s pravnimi osebami, naj ostanejo, nimam težav s premoženjem, naj ga imajo, niti nimam težav z njihovimi organi, daleč od tega. Celo želim si, da člani vplivajo na delovanje Zveze, ne da bi jim kdo to preprečeval.
Zdi se mi, da bi morali biti zaposleni bolj povezani. Ugotavljam, da povezave ni, ne na prijateljski, ne na službeni ravni. Deluje tako, da nekdo nekoga pozna, pa ga pokliče, ni pa sistema. Nas je pa 60 vsega skupaj.

Kje so v tej zgodbi Skeieve regijske organizacije?
Skei je svoja organizacija in deluje po svoje. Ima svojo mrežo, ki jo sam financira, in zaenkrat bo to tako tudi ostalo. Od zunaj verjetno zgleda, da bi bilo najbolj logično, da se mreži združita, toda težava je v tem, da Skei sam financira svojo mrežo, vseh drugih 21 sindikatov dejavnosti v Zvezi pa ne zmore financirati mreže ZSSS.

Na kongresu si dejala, da imamo kakovostni kadrovski potencial, ki ga moramo dobro izkoristiti. Kako? Na nekaterih področjih dela v ZSSS dihamo na škrge, mogoče pa so kje tudi rezerve. Drugo vprašanje pa so tudi profili kadrov. V teh dneh bo Nobelovo nagrado za ekonomijo prejel človek, ki je združil ekonomijo in psihologijo, v sindikatih pa še kar ne vidimo potrebe po drugem kot po pravnikih in deloma tudi ekonomistih. Potrebujemo kadrovsko politiko?
Zdaj sva že pri srednjeročnih ciljih. Veliko odgovorov je odvisnih od analize financ. To, da smo podhranjeni, vemo. Tudi to drži, da smo v preteklosti krepili le določen kader. Zelo smo temeljili na pravni pomoči in zato je tudi več pravnikov.
Zadaj vidim drugo pomanjkljivost, samozavest povprečnega funkcionarja. Ni treba za vsako stvar imeti pravnika. Obstaja splet, odtipkaš in ti vrže marsikaj ven. Tako se učimo tudi pravniki. Tudi sama ne vem vsega. Če dobim recimo vprašanje s področja zakona o zdravstvenem zavarovanju, vem, da imam možnost vprašati Lučko (izvršno sekretarko Lučko Böhm, op. a.), ampak prvi korak bo, da grem pogledat sama. In če ne bom našla ali pa ne bom prepričana, da sem našla pravo stvar, bom poiskala njeno potrditev. In to zna narediti vsak od nas. S tem se tudi učiš in potem znaš. Če iščeš za vsako stvar zunanjo podporo, jo iščeš vsakič znova in ne znaš. Tega je premalo, mislimo, da če imamo zraven pravnika, da smo rešili svet. Pa nismo. Tisto, kar včasih pričakujemo od pravnikov, je tisto, kar so nas naučili v prvem razredu osnovne šole, brati. Vse piše. Vem, da je kakšno latovščino v tožbah težko razumeti, ampak zgoraj piše, ali si primer dobil ali izgubil.
So stvari, kjer so seveda pravniki potrebni, recimo pri zastopanju na sodiščih bi težko šlo brez njih, ker je postopek kompliciran, da posameznik težko sam pride čez.
V bistvu smo se naučili delati z berglami. Fino bi bilo, da bi se vsak potrudil in nehal delati tako, pri veliko stvareh je to mogoče.
Zavedam se, da smo na nekaterih področjih podhranjeni. Ekonomija je že tam. Vse prevečkrat govorimo na pamet. To, da ima Slovenija toliko in toliko dobičkov, še vemo, ampak v primerjavi s takšno korporacijo, kot je Volkswagen, pa je to drugače. Potrebujemo primerjave, analize, strokovne podlage. Ravno zaradi tega je veliko rezerv v pogajalskih procesih, ker ne vemo. Tudi brati bilance ne zna vsak. Nič ne pomagajo podatki, ki ti jih dajo v podjetju na mizo, če ne veš, kako do nečesa pride, kaj je v ozadju.
Manjka pa nam tudi aktivistov. Imamo zaupnike, na tem smo gradili, ampak zaupnik in aktivist sta različna, že koncept je drugačen. Zaupnik je tisti, ki zbira težave, njemu jih lahko zaupaš in jih bo poskušal zate tudi rešiti. Aktivist je tisti, ki promovira sindikalno gibanje, ki širi idejo solidarnosti in tako naprej. Teh imamo malo, imamo jih pa. Ne vem, če sem sama zelo dober aktivist, nisem pa postavljena na položaj aktivista.   
Razmišljanja o kadrih mi begajo zelo v različne smeri. Vidim pomanjkanje strokovnega kadra, zaposlenega na ZSSS. Nabor kadra imamo tudi v sindikatih dejavnostih in bi jih lahko bolj učinkovito vpletli k delu, jim poverili kakšno nalogo. Rada bi, da aktivno sodelujejo in pomagajo.
Na območjih imamo ljudi, ki se hvalevredno ukvarjajo s člani, morda pa je nekje še kdo, ki ima ambicijo in željo početi še kaj več. Morebiti bomo naredili o tem kakšno anketo.

Boš imela letne pogovore z zaposlenimi?
Ja seveda. Ampak najprej moramo narediti finančni prerez, da vidimo, kakšni so lahko naši apetiti. Vesela sem, da imamo sekretarja za finance. Potem pa je seveda treba narediti pregled ljudi, izobrazbe, kvalifikacij, znanj, želja, možnosti … V okviru vseh, kolikor nas je zaposlenih, obstaja potencial, da kakšne stvari organiziramo tudi drugače.
Organizacija ne more delovati, če vsak dela po svoje. Imeli bomo več posvetov, na predsedstvih, predvsem na izvršnih odborih bo več obveščanja o tem, kaj se dogaja. Tudi zapisnike bomo pošiljali širšemu krogu ljudi. Preverili bomo tudi način komuniciranja. Pri nas se kup stvari ustavi na ravni sindikatov dejavnosti.

Kako informacije posredovati članom?
To bo treba še vzpostaviti. Nimam težav vsakega zapisnika predsedstva dati vsakemu članu, da ima sploh občutek, da nekaj delamo in kaj delamo. Treba je najti sistem, da bomo na nek način prišli povsod. Kup ljudi imamo, ki ne funkcionira po elektroniki …

Medijska krajina je trenutno ZSSS in njeni predsednici naklonjena. Vedno ne bo tako. Iz zgodovine vemo, da je ob sindikalnih akcijah drugače. Dušanu Semoliču so očitali uro, pa vile, pa Murgle …
In to bo spet tako. Tudi mene že sprašujejo o premoženju. Povedala sem, da imam en avto, dvosobno stanovanje, kakšno imam plačo … Vem, da so v tem trenutku še prijazni, vem pa, da brskajo še za čim, celo mojega brata, ki je čisto nejavna oseba, so že klicali.
Kaj pa naj mi najdejo? Razen, da sem že 50 let na svetu, da nisem živela v vati … Seveda so tudi zoprna vprašanja.

Vrniva se na opolnomočenje v sindikatih. Izobraževanje je po tvojih napovedih eno prioritetnih področij v ZSSS. V Skeiu ste prvi uvedli izobraževanje na daljavo. Ali bo ta praksa zaživela tudi v ZSSS?
Je ideja, tudi v povezavi s projektom, ki je tik pred vrati. V njem je tudi e-učilnica in razvoj izobraževanja. Lahko, da bo kakšna kombinacija, Skei ima platformo že razvito.
Če kaj, nas tepe ravno izobraževanje. Od naših zaupnikov ni mogoče pričakovati, da bodo pravniki, ekonomisti in še kaj, ampak da reagirajo na težave, ko nastanejo. To pa ni nujno odvetniška pomoč, za to ima zunanje sodelavce in do njih mora znati priti.
Komuniciranje! Ne vidim prednosti v napadanju, v okopih, niti ne vidim vsakega odgovora v inšpekciji. Ampak, če ne znamo drugače, takšne reakcije in ravnanja izhajajo že iz frustracij. Ko začutiš neko krivico, namesto da bi šel in povedal pa se poskušal zmeniti, začneš vpiti. Druga opcija pa je beg, da se ne odzoveš, ker ne veš, kaj bi naredil, in se raje umakneš.
Zaupnikom je treba z izobraževanjem in usposabljanjem pomagati, da bodo lažje delovali in da bodo bolj uspešni. Veliko je mogoče narediti, če je dovolj znanja.
Skrbi me, saj ima sindikalna akademija za moje pojme malo udeležencev, lani nekaj sto. Ampak tisti, ki so prišli, so bili zadovoljni. Mnogi pa ne vedo, da sploh obstaja. Najti moramo način, da pridemo do vseh zaupnikov in do članov. Praksa e-izobraževanja v Skeiu je pokazala, da se je na naš poziv prijavilo 25 ljudi, ki so bili sami pripravljeni plačati za izpit po 60 evrov.  
Mi izobraževanje potrebujemo. Nemci imajo sindikalne akademije, ki trajajo po cel teden, in potem ljudje nimajo več velikih potreb po odvetnikih.

Starejši sodelavci povedo, da je bila še pred 90. letom sindikalna praksa takšna, da je moral skozi osnovno izobraževanje o sindikalnem delu vsak zaposleni, tudi tajnice …
Jaz mislim, da je to smiselno. Vsak zaposleni je tudi mnenjski voditelj, in če v svoji zasebni družbi ne zna povedati, kaj delajo sindikati, pa je tam zaposlen, je to velik minus.
To je moja želja, cilj in v to smer bomo šli.

Kot predsednica ZSSS nisi edina, sindikalna zveza smo vsi, ti jo vodiš …
… tako je. In moj moto je, da jaz lahko naredim pač tisto, kar je v moji domeni. In če bom naredila, kar je v moji domeni, sama sebi ne bom imela nikoli kaj očitati. Prizadevala si bom, da bom svoj prag sčistila, ne morem pa sčistiti pragove vseh. Eno krasno pesmico sem dobila med čestitkami, si jo bom nekam nalepila, avtor naj bi bil kitajski mislec Lao Tzu:     
Mojster nima svojega uma.
Dela z umom ljudi.
Je dober do ljudi, ki so dobri.
Prav tako je dober do ljudi, ki niso dobri.
To je prava dobrota.
Zaupa ljudem, ki so vredni zaupanja.
Prav tako zaupa ljudem, ki niso vredni zaupanja.
To je pravo zaupanje.
Mojstrov um je kot prostor.
Ljudje ga ne razumejo.
Gledajo in čakajo.
Z ljudmi ravna kot z lastnimi otroki.

Kot kaže, imata z donedavnim predsednikom ZSSS še eno skupno točko, naklonjenost do vzhodnjaške modrosti. Vsiljuje pa se še ena vzporednica. Dušan Semolič teče, trenira tai chi in karate, ti planinariš, plezaš po stenah. To so individualni športi, ne ekipni. V sindikatih delujemo timsko, skupnostno. Kako gre to skupaj? So hribi zate beg …
Ne, bežim pa ne. V mladosti sem sicer trenirala košarko, ki je ekipni šport, čisto od malega sem hodila tudi na splošno telovadbo v TVD Partizan. Nekaj pa drži, tisti, ki imamo službeno veliko opravka z ljudmi, smo zasebno raje tiho in sami. Včasih je treba imeti čas, da urediš misli. Če si bombardiran s stotih strani 24 ur na dan, potrebuješ čas, da ti glava to posortira, sicer se ti naredi zmešnjava. In hribi so zame filter, anti-stres program. Menedžerji imajo plačanega, jaz grem pa sama to delat in mi je v veliko veselje. Tudi v hribe ne maram hoditi skupinsko, rada pa grem s planinskim društvom Medvode. V Medvodah sem rojena. Moj stari oče je bil kmet, posestnik, mesar … V moji mladosti ni bilo več kmetije, zgradbe pa še stojijo, v njih stanujejo moji sorodniki.

Nekje si omenila, da rada bereš.
Strašno rada sem brala, ko sem bila majhna. Knjige sem požirala. Znala sem brati, preden sem šla v osnovno šolo, in sem tam pri sedmih letih brala Svetinovo Ukano. Potem sem zelo veliko brala še po fakulteti, ko še nisem hodila v hribe. Potem je prišlo obdobje, ko sem se nasitila romanov, in potem sem veliko brala literature za osebnostno rast. Louise Hay je avtorica, katere knjige sem vse dobesedno požrla, pa še nekaj drugih avtorjev. Potem sem te knjige čez nekaj let poskusila še enkrat prebrati, pa mi ni šlo več.
Potem sem brala druge strokovne knjige. Prej si recimo omenila povezavo ekonomije in psihologije. Nekaj časa me je zanimalo, kako ljudje funkcioniramo, zakaj se tako obnašamo, kot se. Potem je bilo nekaj časa zanimivo vodenje ljudi, delo z množicami. Zanimivo je tudi področje, kako razumeti ljudi, da tolčejo po tebi, čeprav nisi nič kriv, in kako s tem branijo sebe. Nikomur ni vseeno, navadiš pa se držati razdaljo do tega, da veš, da nisi ti kriv, da so ljudje jezni, nesrečni, po tebi pa leti, ker si predstavnik institucije, in leti v bistvu po instituciji. To podre človeka.

Marsikaj je osebno. Tudi v sindikalni druščini.
Vse je osebno. Tisti, ki se nima ukvarjati s čim pametnim, se ukvarja s tračarijami.
Tudi zdaj kdaj berem takšne knjige. In ko se kaj takega zgodi, sama sebi rečem: no, saj si brala o tem, saj veš, pa naredi tako. Dostikrat pomaga. En fin pregovor je: Če greš skozi pekel, se ne ustavljaj.

Znan je tudi rek, menda Marka Twaina, da če se dva človeka v vsem povsem strinjata, je eden odveč.
In treba je nadaljevati, če se v nečem ne strinjamo, nismo sovražniki. To je pa težje. Spoštovati je treba, da imamo vsak svoje mnenje. Poskusimo mnenja združiti, če pa ne uspe, pa nič hudega. Ne moremo biti do konca življenja jezni na nekoga, ker ne misli enako kot mi. In to je problem.

Na kongresu si dejala, da moramo biti ponosni, da delamo tudi za nečlane. Mogoče v sindikalni hiši to ni bilo najbolje razumljeno. Lahko misel še razgradiš?
Prepričana sem, da ni bila dobro razumljena. Prepričana sem, da ni rešitev v tem, da omejimo pravice samo na članstvo. To možnost že imamo. Kolektivne pogodbe veljajo le za podpisnike, pa v bistvu sami sindikati težimo k temu, da bi imele splošno veljavnost. Z vidika Skeia moram povedati, da imamo več delodajalcev, ki niso člani GZS-ja ali združenja delodajalcev, imamo pa pri njih člane. Če omejimo kolektivne pogodbe le na podpisnike, potem za naše člane v teh organizacijah kolektivne pogodbe ne bodo veljale. Ni dobro. Se nam bodo še ti izčlanili.
Po drugi strani pa ima Skei v nekaterih podjetjih malo članov, ponekod pa zelo veliko. Če dogovorimo pravice le zanje, se lahko delodajalec odloči, da bo dal manjšini oziroma nečlanom nekaj več.
Pretehtati je treba, kaj s tem. Pa še nekaj je, vsak delodajalec, ki je vsaj malo pameten teži k temu, da vsem zaposlenim da enako, drugače ima špetir. In tudi, če bi bile pravice dogovorjene le za člane sindikata, bi nečlani dobili enako. Tudi v pogajanjih smo to zaznali.
Po moje si iluzorno predstavljamo, da bi imeli več članstva, če bi izborjene pravice veljale le zanje. Ena možnih rešitev iz tujine je, da kolektivne pogodbe veljajo za vse, iztožljive pa so le za člane sindikata. Ali pa druga, da se uvede prispevek za socialni dialog. To podpira tudi EU.
V podobnem položaju so delodajalci. Tudi oni postavljajo ista vprašanja. Tudi oni se srečujejo recimo z nerazumevanjem tega, da imajo prostovoljno članstvo, da niso plačani iz proračuna … Lahko bi našli skupne točke in to uredili.

Ena od tem, ki se vedno znova pojavlja v sindikatih, je uporaba sindikalne članarine, zlasti v podjetjih. Donedavni generalni sekretar ZSSS Pavle Vrhovec že nekaj časa zagovarja stališče, da naj bi se uporabljala le za izobraževanje, informiranje in sindikalne akcije oz. sindikalno druženje. Kakšno je tvoje mnenje?
Tu bom v začetku malo previdna. Članarina je last sindikatov dejavnosti. Zveza svoj delež uporablja namensko v skladu s sklepi za izvajanje programa. Očitek Zvezi ni na mestu, saj ima denarja premalo.

Za konec. Kje vidiš sindikalizem, kje ZSSS po petih letih svojega mandata?
V vzponu. Pa ne zaradi mene, ampak zato, ker se počasi spet pojavlja zavedanje, da potrebujemo sindikate.
Upam, da je najslabšega kapitalizma že konec. V 90. letih smo startali s prvobitnim kapitalizmom grabljenja, kar nas je teplo do leta 2008, takrat pa je kriza pospravila napake in smo morali marsikaj začeti na novo. Zdaj je zaradi konjunkture priložnost, da delamo malo drugače, pa ne zato, ker bi nas imeli kapitalisti radi. Tudi kapitalizem je ugotovil, da bo požrl sam sebe, če bo šlo tako naprej. Tisto, kar se naredi, mora nekdo kupiti, zato je treba dvigniti plače, da bo kupna moč večja. To sem zelo poenostavljeno povedala. Tudi pri nas se čuti malo bolj prijazen razvoj, ker je denarja več. Vprašanje je, kaj bo, če bo spet kriza. V akcijo za več moramo zdaj.

Mojca Matoz

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!