Kaj in zakaj prvi maj?

30. 4. 2018

Da prvi maj vsakoletno praznujemo kot praznik dela, da je za mnoge dela prost dan in da se lahko udeležimo kresovanja skoraj na vsakem vogalu, so nam znana dejstva. Kaj je do tovrstnega praznovanja pripeljalo, pa mnogokrat ostane neizrečeno. Kaj in zakaj je v bistvu prvi maj?

Mnogokrat se pozablja na krvavo zgodovino, ki je pripeljala do vsega naštetega, kar povezujemo s prvim majem. Da ni praznik dela kar tako, da praznujemo obstoj in veljavo delavskih pravic, ki nam niso bile kar tako podarjene, niti niso bile pridobljene, ampak krvavo izborjene. Če že omenjamo dosežke, mnogokrat pozabimo na boje, ki so bili zanje potrebni.

Krvava zgodovina prvega maja nas popelje v leto 1886 v Združene države Amerike. Takrat so se tamkajšnje sindikalne organizacije borile predvsem za skrajšanje delovnega časa. Delavci so namreč garali tudi po 12, 14 ali 16 ur na dan, boj za spremembe pa se je manifestiral v množičnih demonstracijah širom države, ki so jih organizirali ravno na prvi maj. Demonstracije so trajale tudi v dnevih, ki so sledili, njihovo geslo pa je bilo tri osmice: 8 ur dela, 8 ur počitka ter 8 ur kulture in zabave.

Tretjega maja tega leta je prišlo do spopada s policijo, v katerem je umrlo 6 ljudi, 50 pa jih je bilo ranjenih. Pobudniki demonstracij so bili postavljeni na sojenje, v katerem jih je bilo pet obsojenih na smrt, trije pa na dosmrtno ječo. Zakaj? Zaradi zavzemanja za delavske pravice, organiziranja delavcev in spodbujanja, naj vztrajajo v svoji borbi.

Januarju leta 1888 so na zasedanju kongresa ameriške federacije dela v Saint Louisu prvi maj razglasili za delavski spominski dan oziroma praznik spomina na padle žrtve majskih stavk in demonstracij leta 1886. Praznik je postal mednaroden, ko ga je potrdila Druga Internacionala, ki se je pod Engelsovim predsedstvom zbrala na zasedanju tri leta kasneje, ob stoti obletnici velike francoske revolucije.

V resoluciji Druge Internacionale je zapisano: »Kongres odloča: ob določenem dnevu je treba organizirati veliko mednarodno manifestacijo, in sicer tako, da na ta dan delavci v vseh državah in vseh mestih hkrati sporoče oblastem zahtevo po 8-urnem delavniku in po izpolnitvi vseh drugih določb mednarodnega kongresa v Parizu. Ker se je ameriška federacija dela že na svojem prvem kongresu leta 1888 odločila, da bo podobna manifestacija prvega maja 1890, sprejemamo ta dan za dan mednarodnih manifestacij. Delavci različnih narodov so dolžni izvesti manifestacijo na način, kakršnega jim omogočajo razmere v njihovi deželi.«

Že leta 1890 so se delavci na shodu zbrali tudi v Sloveniji. V Ljubljani se je več sto delavcev zbralo na shodu na Rožniku, govorilo pa se je predvsem o osem-urnem delavniku. Pred tem so se v določenih medijih pojavljala svarila, naj delavci 1. maja ne praznujejo, ampak naj delajo, saj je praznovanje 1. maja »…osnovano od prevratnih življev, ki bi radi povzročali izgrede in nemire po načinu francoske revolucije…«. Bolj množično in bolj organizirano se je v Ljubljani proslavljal 1. maj šele po letu 1895, v naslednjih letih in desetletjih pa se je nabor prvomajskih praznovanj in vsebina, ki so jih prinašali, razširil v mesta širom države.

Sicer ima večina slovenskih krajev svojo simbolno destinacijo za prvomajska praznovanja, v Ljubljani pa je to postal Rožnik, kamor se delavci tradicionalno odpravijo na pohod in kresovanje.

»Rožnik je postal simbol in zatočišče vseh Ljubljančanov. To se je predvsem potrjevalo ob prazniku dela, prvem maju. Iti na Rožnik je bila takrat skorajda obveznost. Vse napredno delavstvo je na predvečer praznika kljub težkemu delu in utesnjenosti političnega režima vendarle našlo čas samo zase. Vsak po svoje so se pripravljali. Na Rožnik so odhajali posamezno ali v skupinah po dva ali trije. Večje skupine niso odhajale, preveč bi bile na očeh policijskim agentom, katerih je kar mrgolelo. Vstajali so že ob štirih zjutraj in se odpravili na pot. Takrat je ponavadi že zagorel kres, v pozdrav delavskemu prazniku. Sicer je bil prepovedan, saj je predstavljal simbol politične manifestacije, toda plameni so kljub temu veličastno plapolali in niso se dali pogasiti.«

Vir o bojih v tujini in pri nas, tudi vir uporabljenih citatov, ki so pripeljali do 1. maja, kot ga poznamo danes, je v veliki meri članek Mojce Černe in Igorja Lukeža »Iz zgodovine proslavljanja 1. maja« (objavljen v Delavski Rožnik. Knjižnica dokumentov ljubljanskih sindikatov, zvezek št. 2, Ljubljana 1983). Kljub temu, da se leta 2018 kdaj zazdi, da so vzporednice z 19. stoletjem nemogoče, se moramo vedno znova spominjati, da so vsi boji za pravice delavcev in delavk vedno znova ter vedno bolj aktualni in zato nujni.

Naj se plameni še danes ne pogasijo!

Romana Biljak Gerjevič