Kako sindikalist postane župan

11. 1. 2019

Lanske lokalne volitve so na županske in občinske položaje po vsej državi prinesle nekaj zanimivih, novih obrazov. Vznemirljiva novica je prišla tudi iz Zasavja, kjer je bil Marko Funkl, ustanovni član in gonilna sila Gibanja za dostojno delo in socialno družbo ter trenutno še aktualni predsednik Sindikata prekarcev, najmlajšega sindikata pod okriljem ZSSS, z osvojenimi 54,98 odstotka glasov v drugem krogu izvoljen za župana občine Hrastnik.

Z družbenim aktivistom in sindikalistom mlajše generacije, profesorjem ruščine in filozofije, z edinim novim zasavskim županom, s kritičnim mislecem in neutrudnim operativcem z občudovanja vredno kilometrino, smo se, da bi nam povedal svojo zgodbo, srečali v hrastniški županski pisarni zadnji petek v starem letu. Naše druženje se je začelo ob zvokih lokalne rudarske delavske godbe na pihala (ene od dveh delavskih godb na pihala v mestu, druga je steklarska godba), ki se je v okviru svojega tradicionalnega prednovoletnega običaja igranja na javnih krajih ustavila pred občino, končalo pa med starimi knjigami v simpatični bukvarni Zmajeva luknja, ki velja za pravo hrastniško znamenitost. Z mestom ima Funkl, kot pišemo v prvi letošnji številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, skupaj s svojo ekipo smele načrte.

Za začetek ne preveč izvirno vprašanje, ki ga po navadi ob pomembnih zmagah dobijo športniki. 14. decembra 2018 si uradno prevzel posle in začel županski mandat. Kakšni so občutki?

Uh, nisem še povsem dojel, kaj vse se je zgodilo v zadnjem času. Približno dva tedna je, odkar sem začel z delom, pa imam občutek, kot da je minilo že pol leta. Stvari se odvijajo neverjetno hitro in moj urnik je povsem natrpan, saj december ni ravno najboljši čas za prevzem županske funkcije. Kar se je spremenilo, je tudi to, da so zdaj do mene vsi prijazni. Kot sindikalist je človek vedno nekakšna tečnoba, ki poskuša pomagati drugim, do župana pa so spoštljivi tudi tisti, ki ga osebno ne poznajo.

Je nov županski obraz za občino, kot je Hrastnik, velika sprememba?

Do določene mere prav gotovo. Šestnajst let smo imeli istega župana in po vsem tem času je nov obraz avtomatično bolj zanimiv. Sicer pa šele zdaj spoznavam, kako imajo ljudje v tipično delavskih krajih, kot je tudi Hrastnik, župana za nekakšnega superjunaka. Neupravičeno, bi rekel, ker ta vendarle nima takega vpliva na stvari, kot ljudje pričakujejo, da naj bi ga imel, v smislu, da lahko osebno reši vse njihove težave. Je pa dejstvo, da so občani po takšni zamenjavi oblasti bolj odprti. Naše občinske službe denimo že zaznavajo porast najrazličnejših vprašanj in predlogov, oglašati pa so se začeli tudi zaposleni na občini s čisto delavskimi idejami, kaj bi veljalo izboljšati pri samem delu, česar prej ni bilo. Obenem menim, da to dokazuje, kako bi morali število županskih mandatov omejiti. Dva mandata sta za župansko delo po mojem idealna.

Zakaj in kako sindikalist ter družbeni aktivist, kot si sam, sploh postane župan?

Dolga zgodba. Sam sem svoje delovanje na nacionalnem nivoju začel kot predsednik hrastniškega študentskega kluba in si prizadeval za širšo spremembo financiranja študentskih klubov v Sloveniji. Razdeljevanje denarja se mi je takrat namreč zdelo netransparentno in nelogično, saj je človek dobil občutek, da so študentje iz Hrastnika manj vredni od na primer študentov iz Kranja. Na določeni točki sem spoznal, da razmer brez prevzema Zveze študentskih klubov Slovenije (Zveza ŠKIS) ne morem spremeniti, zato sem uspešno kandidiral za predsednika, kar me je pripeljalo v Ljubljano. Nato smo spremenili način financiranja študentskih klubov, ki še vedno velja, kmalu pa je postalo aktualno tudi t. i. malo delo.

Sem iz delavske družine, ata je bil šofer, mama je delala v tekstilni tovarni, ki so jo kasneje zaprli, nobeden od staršev ni imel zvez ali poznanstev, da bi me lahko kamorkoli spravil, in v okviru boja proti zakonu o malem delu sem začenjal razumeti, kako deluje naš trg dela in sam ekonomski sistem, zakaj so nekateri delavci in delavke revni ter izkoriščani in podobno.

Takrat si začel tudi z Gibanjem za dostojno delo in socialno družbo …

Ja, bil sem njegov ustanovni član, Gibanje pa je nato postalo del skupnega projekta, s katerim smo leta 2011 nastopili proti omenjenemu zakonu o malem delu. Imelo je povezovalno vlogo in koordiniralo aktivnosti v sodelovanju z Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije in Študentsko organizacijo Slovenije (ŠOS). Skupaj smo dali ljudi in drug drugega uspešno dopolnjevali. Šlo je za vzorčen primer sodelovanja progresivnih organizacij v Sloveniji, ki je po mojem aktualen in relevanten še danes. In na koncu smo uspeli, saj je osemdeset odstotkov volivcev na referendumu zakon zavrnilo. Ob vsem tem sem se še vedno zelo rad vračal v Zasavje, to je bil moj dragocen stik z realnostjo, saj so problemi doma drugačni kot v Ljubljani. In spoznal sem, da lahko na lokalnem nivoju z majhnimi koraki narediš veliko več, kot če se raztrgaš in razdajaš v prestolnici. Tam sem ogromno vlagal v delavski boj, v Gibanje za dostojno delo, v samo organiziranje, medtem ko sem bil v Hrastniku z različnimi aktivnostmi prisoten le nekajkrat na leto, pa je bil odziv in učinek na koncu neprimerno večji. To mi je dalo misliti in spoznal sem, da lahko na žalost na lokalni ravni stvari veliko lažje spremeniš kot na državni ravni. Oboje je seveda zahtevno. Dejstvo pa je, da če hočeš postati župan, moraš v vsakem primeru dobiti najmanj 50 odstotkov glasov, kar pomeni, da nimaš, če si kakršenkoli ekstrem, nobenih možnosti. Tudi mene je poskušala konkurenca očrniti v tej smeri in mi na primer očitala mojo delavsko in levičarsko držo. Razmišljanje, da je prizadevati si za družbeno in socialno pravičnost v delavskem, industrijskem kraju nezaželeno in odveč, se mi je sicer zdelo smešno.

 

Kako pomembno je bilo pri odločitvi za kandidaturo dejstvo, da si v občini Hrastnik že zadnjih osem let opravljal delo občinskega svetnika?

Gre za moje politično delovanje na lokalni ravni v okviru liste Naš Hrastnik, ki je nastala že leta 2010, ko je skupina aktivnih mladih po zaključku študija ustanovila svoje društvo in se nato odločila za vstop v lokalno politiko. Naše udejstvovanje ima torej že lepo kontinuiteto in nedvomno je veliko lažje postati župan z osemletnimi izkušnjami iz občinskega sveta, kot če omenjenih izkušenj ne bi imel.

Ali morda veš, si edini sindikalist med župani pri nas?

Glede na odzive bi rekel, da ja. Pohvalil pa bi se tudi s podatkom, sicer nisem preveril, če smo pri tem edini v državi, smo pa verjetno ena redkih občin, ki ima sestavo občinskega sveta spolno enakovredno oziroma uravnoteženo, se pravi 50:50.

Bi bilo težje uspeti, če bi prejšnji, dolgoletni hrastniški župan Miran Jerič še enkrat kandidiral, namesto odšel v pokoj?

Nedvomno, proti aktualnim županom je izjemno težko kandidirati. Ljudem predstavljajo določeno varnost in kontinuiteto, kar pomeni, da jih je, razen če počnejo nekaj res narobe, težko ogroziti. Se pa je pri nas izkazalo tudi, da po drugi strani odhajajoči župan težko »izbere« naslednika oziroma »nastavi« svojo ekipo. Mi se s tem nismo strinjali in na koncu uspeli, kar je bilo za mnoge presenečenje. Tako je mogoče opaziti, kako nekaterim ni prav, da so izgubili občino, ki so si jo prej na določen način lastili.

Kako je potekala sama predvolilna kampanja?

V prvem krogu, ko nas je bilo sedem kandidatov, je dejansko šlo za predvolilno kampanjo, v drugem, ko je konkurenca spoznala, da bo zelo težko zmagala, pa se je začela osebna diskreditacija. Očitali so mi vse mogoče, da sem levičar, komunist, celo član Levice, čeprav se nisem nikoli včlanil v nobeno politično stranko, pa da sem mlad, filozof in podobno. Smešni in brezpredmetni očitki, seveda.

Kako pa je kampanjo zastavila vaša lista?

Vedeli smo, da s konkurenco ne moremo tekmovati po finančni plati, saj je bila naša kampanja vredna približno 2500 evrov, in da ne moremo zmagati na klasičen način, na primer s jumbo plakati, ker smo imeli samo enega. Zavedali smo se, da je lahko naša prednost pristen človeški stik, Hrastnik vendarle ni tako velika občina, ima približno 9200 prebivalcev, da v njej ne bi bilo mogoče učinkovito terensko delo. Praktično vsak dan smo imeli dogodek na terenu in od dvajset do petdeset obiskovalcev. Imeli smo tudi predano ekipo več kot petdesetih ljudi, samih Hrastničanov, ki so hodili naokoli. Tudi našo spletno stran in družbena omrežja so upravljali fantje in dekleta iz Hrastnika, ki sicer večinoma delajo v Ljubljani. Z našo kampanjo smo tako želeli znanje, ki ga Hrastnik premore, vrniti nazaj v domači kraj. Kampanja je potekala od roke do roke oziroma od ust do ust, ko smo sistematično in neutrudno nagovarjali ljudi. In čeprav sam fizično nisem mogel do vseh, ni bilo nič hudega, saj smo imeli predano ekipo, ki je delovala po pravilu štirih S-jev.

Kar pomeni?

Štirje S-ji so sošolec, sosed, sorodnik, sodelavec. Te je vedno mogoče in tudi nujno nagovoriti.

Kakšna pričakovanja imaš glede delovanja občinskega sveta?

Velikih nesoglasij v občinskem svetu načeloma ne pričakujem. Vsi, ki smo razmišljali kritično, smo zdaj v koaliciji, kar pomeni, da bomo uskladili naša programska in druga izhodišča. Vročih polemik ne gre pričakovati, tudi od opozicije ne, saj je Hrastnik tako majhen, da je polarizacija v obliki dveh različnih političnih taborov malo verjetna. V občinskem svetu imamo absolutno večino, uveljavljene politične stranke pa si bodo prizadevale predvsem za čim boljši položaj pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami. Sicer pa v praksi, ko se v občinskem svetu pogovarjamo o kanalizaciji, o tem, kje bomo položili asfalt ipd., ni prav veliko ideološkega naboja, bolj gre za lobiranje. Včasih so namreč radi rekli, da ljudje v krajevno skupnost kandidirajo zgolj zato, da dobijo asfalt do svoje hiše, in v tem je na žalost še preveč resnice.

O sodobnem Zasavju

Povej nam malo več o Hrastniku in sodobnem Zasavju. Za kakšno okolje gre?

Več slik imam pred očmi. Ena je ta, da je Zasavje še vedno regija z eno najvišjih stopenj brezposelnosti v državi. Če po drugi strani ocenjujemo razvitost kraja z deležem bruto domačega proizvoda na prebivalca, je dobro vedeti, da je slovensko povprečje 20.000 evrov BDP na prebivalca oziroma nekaj evrov več, v Ljubljani, kjer sem deloval, denimo 29.000 evrov BDP na prebivalca. V Hrastniku govorimo o 10.000 evrih BDP na prebivalca, kar v praksi pomeni, da imajo naši delavci in delavke večinoma minimalne plače in minimalne pokojnine, zato je občinski proračun zelo obremenjen s socialnimi izdatki. Večina zaposlenih v sami občini dela v dveh večjih podjetjih, v Steklarni Hrastnik in Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik. Znano je, da delovni pogoji v obeh podjetjih niso idealni, da so plače slabe in da vse več ljudi, tudi glede na dejstvo, da nismo v času krize, išče delo drugje, saj je povpraševanje po delovni sili v Zasavju trenutno veliko. Zato menim, da je zdaj idealen čas za premislek o tem, kako zvišati plače in izboljšati delovne pogoje v obeh omenjenih podjetjih. Z direktorjem steklarne smo že govorili, sami so prišli do ugotovitve, da je treba dvigniti plače, kar naj bi januarja, in to precej občutno, tudi storili. Dali so besedo in sam se tega zelo veselim. Kar se tiče aktualnih razmer v mestu, je treba omeniti, da se prebivalstvo stara in da Hrastnik čez dan ne živi, ker imamo tudi veliko dnevnih migrantov, ki se na delo vozijo drugam. V času mojega mandata bomo poskusili pomladiti našo dvajsetčlansko občinsko upravo, saj se obeta kar sedem upokojitev, in se bolje prilagoditi izzivom sodobnega časa. Na občini bomo uredili tudi to, česar v pisarni, v kateri se nahajamo, trenutno nimamo, to pa je brezžični internet. Idej imamo ogromno, delati moramo z ljudmi in jim vzbuditi upanje, da je mogoče stvari početi tudi drugače. Pa ne rečem, da prejšnji župan ni nič delal, v obdobju njegove oblasti so veliko vlagali v ceste, kanalizacijo, v lokalna društva, ampak po drugi strani v mestu primanjkuje na primer stanovanj za mlade. To moramo spremeniti, saj ljudje, če nimajo kje živeti, v kraju ne bodo ostali.

V kolikšni meri zapuščina težke industrije, ki je bila včasih tako značilna za Zasavje, še določa tukajšnji vsakdan?

Mislim, da ga praktično ne več. Določena delavska identiteta seveda obstaja in ostaja pomembna. Sam si želim, da bi na podlagi zasavske kulturne in industrijske dediščine začeli razvijati turizem. Vem, da se sliši smešno, iti se v Hrastniku turizem, ampak problem Zasavja je v prvi vrsti ta, da smo dolga leta ves čas govorili, da gre za umazano regijo in neprivlačne industrijske kraje. Seveda je to industrijsko okolje in ta identiteta je dala tukajšnjim ljudem marsikaj, ampak veljalo bi se osredotočiti na pozitivne stvari. Če bomo Zasavje prikazovali kot umazano, nerazvito in onesnaženo, bomo težko vzpostavili dolgoročnejšo perspektivo. Če pa naše kraje prikažemo kot ugodne za življenje s cenovno dostopnimi nepremičninami in razvitimi logističnimi povezavami, kjer ima človek praktično povsod pet minut do gozda, gre po mojem mnenju za veliko lepšo sliko.

Menim, da je Hrastnik z vidika logistike, kakovosti bivanja in življenjskih stroškov dobra alternativa. Ne nazadnje smo zaprli termoelektrarno in cementarno, glavna onesnaževalca v Zasavju, in kakovost življenja se je v zadnjih letih drastično dvignila.

Slišal sem za tvojo predvolilno napoved, da boš rdeče revirje napravil spet rdeče. Kako nameravaš to storiti in mar to pomeni, da do zdaj niso bili dovolj rdeči?

Šlo je za neformalni slogan naše kampanje, mišljen bolj v šali kot zares. Nekaj preprostih delavskih ukrepov smo že izvedli. Prvi teden, ko sem prišel na občino, sem se z vsakim zaposlenim pogovoril, pri tem pa so me zanimali njegovi predlogi o tem, kaj bi veljalo izboljšati pri delu na občini. Tu zaposleni denimo dolga leta niso imeli odrejenega časa za malico, kar pomeni, da so uradne ure potekale praktično ves čas od sedmih zjutraj do treh popoldne. Kadarkoli je prišel mimo kakšen občan, ga je moral nekdo sprejeti, ne glede na to, če je tisti trenutek ravno malical sendvič. Mislim, da je tak način dela neprimeren, in sicer tako za občana kot tudi za zaposlenega. Zato smo pripravili odlok, s katerim odrejamo uradne ure občine in čas, kdaj imajo pravico ljudje zapustiti delovno mesto ter oditi na malico. Gre za eno od stvari, za katero sem z delavskega vidika opazil, da ni urejena. Prav tako sem ugotovil, da v nekaterih javnih zavodih niso organizirani sindikati, imel pa sem tudi že sestanek za naslednje kresovanje. Pri tem sicer že lep čas opažam premajhen interes zasavskih podjetniških sindikatov za sodelovanje, kar ni ravno spodbudno. Včasih so bili pri tovrstnih zborovanjih sindikati bolj aktivni, nanje so povabili svoje članstvo, sindikalisti so imeli govore in podobno. Škoda je, da je interes upadel, saj je tako sindikate težje prepoznati kot nekoga, ki se bori za dobre in pomembne stvari. Posebno pozornost pa nameravam nameniti tudi hrastniškemu občinskemu prazniku …

Ki je pravzaprav delavski praznik …

Drži, to je ta naša kulturna dediščina.

Praznik občine Hrastnik praznujemo vsako leto 3. julija v spomin na veliko gladovno stavko rudarjev iz leta 1934. Kar pomeni, da je naš občinski praznik v resnici praznik upora delavcev. Z dosedanjimi občinskimi proslavami pa so praznik do skrajnosti depolitizirali in praviloma sploh nikoli niso omenjali, kako je nastal oziroma zakaj ga praznujemo. No, mi smo se odločili, da stvari spremenimo, zato bomo izbrali, kar do zdaj ni bila praksa, režiserja občinske proslave, ki ji bo dodal to pozabljeno razsežnost.

Prvi koraki

Kakšni bodo tvoji prvi županski koraki? Za začetek ste pripravili novo občinsko komunikacijsko strategijo. Zakaj je ta pomembna?

Zato, ker moramo biti v prvi vrsti servis za ljudi, ki tukaj živijo. Občina je tu zaradi njih in ne obratno. Čaka nas veliko dela. Najprej je treba urediti nekaj osnovnih stvari. Na občinski spletni strani na primer nimamo koledarja, kar pomeni, da ljudje niso obveščeni o tem, kaj se dogaja. Pošiljanje zgibanke gospodinjstvom o dogajanju v občini enkrat na leto spada v prejšnje stoletje. Začeti moramo komunicirati tudi seje občinskega sveta. Že v prejšnjem mandatu smo jih začeli snemati, zdaj pa bomo zagotovili neposredne prenose. Vzpostavili bomo novo občinsko spletno stran, uvedli bomo več kanalov, prek katerih bo mogoče občini predlagati različne aktivnosti, v komunikacijsko strategijo pa smo zapisali tudi izobraževanje za vse zaposlene v občinski upravi, saj je ustrezna komunikacija nujna. Zelo pomembno je, ali človeku samo povemo, da se na primer nekaj ne da, ali pa mu tudi razložimo, zakaj določena stvar ni mogoča in zanjo poiščemo drugo rešitev.

Boš nepoklicni ali poklicni župan?

Poklicni.

Kako so ti izkušnje iz družbenega aktivizma in sindikalizma koristile pri sami kampanji in kako jih nameravaš uporabiti pri županskem delu?

Pri sindikalnem delu sem se vsekakor naučil oceniti človeka, se z njim iskreno pogovarjati in mu znati prisluhniti, kar se mi zdi pomembno tudi za župansko delo. Če kdo meni, da ve več od drugih ter jih zato ne posluša, je običajno slab sindikalist in slab župan.

Dragocene so tudi izkušnje, ki sem jih nabral s, pogosto neplačanim, projektnim delom, saj gre za specifičen način razmišljanja, brez katerega danes ne moremo. Tudi občine se večinoma preživljajo s pomočjo projektov, v okviru katerih dobijo večino investicijskih sredstev. Izkušnje s projektnim delom, z delom v ekipi, sposobnost oceniti ljudi in jih znati poslušati, vse to mi bo gotovo prišlo prav pri županskem delu.

Kako boš svoja načela dostojnega dela in pravične, socialne družbe uresničeval v praksi, pri vsakdanjem vodenju občine?

S turizmom. Kakorkoli se morda čudno sliši, menim, da lahko naša industrijska kulturna dediščina in delavska identiteta odpreta vrata za drugačne vrste turizem in z njim povezana delovna mesta, ki nam bodo v ponos. Ne pozabimo vendar, da je  po mojem mnenju zadnja prava stavka v Sloveniji potekala prav v Hrastniku leta 2014, ko so se rudarji zaprli v jamo, kjer so ostali do izpolnitve svojih zahtev. Veliko razmišljam o različnih kulturnih aktivnostih, s pomočjo katerih bi naša skupna preteklost in identiteta prišli bolj do izraza. Pogovarjamo se, zaenkrat na čisto idejni ravni, na primer o festivalu delavskega filma v Hrastniku. Filme bi predvajali v rudniku, v steklarni, na dejanskih industrijskih lokacijah. Tudi tako je mogoče promovirati sindikalizem in delavski boj, zato je zelo pomembno, kakšne kulturne programe ima občina, kakšne proslave organizira, katere goste vabi na pogovore v mestno knjižnico in podobno. Smisel javnega servisa ni v tem, da popularizira popularno kulturo, temveč mora spodbujati kritično misel.

Koliko je v Hrastniku in okolici prekarnega dela? Kako ga omejiti in narediti bolj dostojnega?

Eden naših prvih korakov bo ta, da bomo po javnih zavodih preverili, katere dejavnosti so outsourcane oziroma jih opravljajo zunanji izvajalci. Na občini imamo zaposleno eno čistilko, kar je za nas dovolj, zato ne najemamo na primer zunanjih čistilnih servisov. Pri vzpostavljanju komunikacijske strategije in projektnem delu bomo nekaj strokovnjakov najeli oziroma zaposlili za določen čas, saj je narava omenjenega dela pač taka. Po drugi strani plačujemo precej drage zunanje izvajalce, ki skrbijo za računalniški sistem in informacijsko tehnologijo, kar po mojem mnenju ni najbolj pametno. Sicer pa je za Hrastnik značilno, da nima prav veliko trgovin, kar je pomembno, saj gre za dejavnost, v kateri je veliko prekarnega dela, na primer študentskega dela ali dela prek pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tudi v gostinskih lokalih redko delajo študenti, saj jih je načeloma težko dobiti, ker razen poleti večinoma študirajo in živijo drugje. V občini je nekaj več kot sto samostojnih podjetnikov, kar je za Slovenijo načeloma malo. V Steklarni Hrastnik obstaja določen delež agencijskih delavcev, v mestu pa je tudi nekaj dela na črno. Vendarle pa je v tako majhnem okolju, kjer se vsi poznajo med sabo, lažje izvajati nadzor kot pa na primer v Ljubljani, kjer praktično ne veš, kaj se dogaja v sosednji pisarni. Prekarnost obstaja, ni pa je toliko kot drugod.

Napoveduješ uvedbo participatornega proračuna na občinski ravni, mehanizma vključevanja občanov v odločanje o porabi proračunskih sredstev. Kako bo stvar videti v praksi in kdaj bi utegnila zaživeti?

V eni od hrastniških krajevnih skupnosti bomo zadevo testno izvedli že leta 2019. To pomeni, da bomo v proračunu, ki ga bomo potrdili marca, rezervirali sredstva in začeli  zbirati predloge o njihovi porabi. V krajevnih skupnostih želimo spodbujati druženje, ohranjanje kulturne dediščine in različna kulturna udejstvovanja, med drugim imamo tudi nekaj mladih predsednikov, kar je izjemno lepa poživitev. Odločili smo se, da bomo izbrali eno od krajevnih skupnosti, ki je pripravljena narediti nabor projektov za spodbujanje tamkajšnjega družbenega življenja, nato pa bomo projekte na občini ovrednotili in jih na zboru krajanov dali na glasovanje. Z zaključeno komunikacijsko strategijo in novo spletno občinsko stranjo pa bomo na drugi strani vzpostavili spletni kanal, prek katerega bodo lahko občani in občanke oddajali lastne pobude, ki jih bomo nato ovrednotili in prav tako dali na glasovanje. Če bo šlo za predlog v smislu, potegnite asfalt do moje hiše, o tem seveda ne bomo glasovali, ampak bomo dali prednost pobudam, ki bodo v korist celotne skupnosti.

Lokalne volitve leta 2018 so prinesle kar nekaj zanimivih volilnih rezultatov in novih, svežih županskih ter občinskih obrazov. Tudi mednarodno gledano lahko na lokalni ravni nastanejo številne progresivne politike. Primerov je več, od Barcelone, kjer deluje napredna županja Ada Colau, do posameznih ameriških mest, ki so odkrito nastopila proti Trumpovi migrantski politiki. Je upor proti družbenim krivicam lažji in učinkovitejši na mikro, lokalni ravni?

Zelo kompleksno vprašanje. Danes živimo v času t. i. lažnih novic in političnega marketinga, ko nenehno tržimo sami sebe. To pomeni, da praktično živimo na Facebooku, Instagramu in podobno, kjer globlje vsebine ni. Ko nekdo z določenimi alternativnimi predlogi zmaga na primer na lokalni ravni, postane mainstream. Svoji ekipi sem večkrat rekel, da z zmago na volitvah nismo več alternativa, zdaj smo mainstream in zelo pomembno je, kaj kot mainstream podpiramo in govorimo. Če se denimo odločiš za več poudarka na kulturi in to v praksi osebno podpreš, lahko kot neke vrste avtoriteta ustvariš okolje, v katerem denimo ne prevladajo t. i. lažne novice. Po mojem imamo tisti, ki so jih ljudje izvolili na politične položaje, v tem smislu vendarle določeno odgovornost. Vprašanje pa je tudi, kako priti od alternative do zmage. Verjetno je to v lokalnem okolju lažje, saj ljudje tu še vedno volijo človeka, na državni ravni pa iščejo predvsem liderja in odrešitelja.
Na začetku kampanje za lokalne volitve smo sicer naredili zanimiv dogodek v Novi Gorici, kjer se nas je na okrogli mizi dobilo pet znancev, ki smo kandidirali za župana v občinah Cerkno, Škofja Loka, Hrastnik, Renče-Vogrsko in Nova Gorica. Nobeden ni bil prej župan, vseh pet pa nas je prišlo v drugi krog ter na koncu zmagalo, in sicer brez zaledja klasičnih političnih strank. Naslednjič se bomo, ko se razmere malo umirijo, dobili v Hrastniku, priključili pa so se nam že trije drugi nestrankarski župani.

Kako se boste povezovali?

Na različne načine. Ker k nam v Hrastnik vozijo smeti iz goriških občin, sem glede problematike na primer dnevno na zvezi z občinama Nova Gorica in Renče-Vogrsko. Dejstvo je, da če pride iz enajstih občin poziv državi k poenotenju cene komunalnih storitev, to veliko močneje odmeva, kot če bi to naredil samo hrastniški župan. Edini formalni vzvod, ki ga imajo občine oziroma lokalno okolje na voljo za vpliv na državno politiko, je sicer Državni svet, kjer imajo župani dvajset od štiridesetih članov, vendar ne gre za docela demokratično ustanovo, saj se župani med seboj dogovorijo, kdo bo v njem. Pa še prisiljen si se povezovati samo z občinami iz svoje regije, kar pomeni, da pogosto pristaneš v omejujočih regijskih kalupih.

Kako drugačen je pogled na svet v lokalnem okolju od tistega pri delu na visokih obratih v Ljubljani?

Kakovost življenja je podobna, sicer pa trenutno delam več kot v Ljubljani, saj so različne županske obveznosti na vrsti tudi zvečer. Je pa razlika v tem, kot sem omenil že na začetku, da so zdaj do mene vsi prijazni in da ima zdaj veliko večjo težo kot prej, če kaj vprašam ali naročim. V Ljubljani imam sicer več osebne svobode, tukaj moram biti kot župan pazljiv, saj ljudje opazujejo in ocenjujejo vsak tvoj gib. Pa še nekaj sem se naučil pri obiskovanju različnih prireditev. Seveda se jih velja udeležiti, pozdraviti tam prisotne in z njimi nazdraviti, ampak potem je dobro oditi domov, saj se lahko zgodi, da kdo preveč pogleda v kozarec in postane preveč pogumen, še posebej, če si kot župan dvajset let mlajši.

Sindikat prekarcev

Si tudi aktualni predsednik Sindikata prekarcev, najmlajšega sindikata pod okriljem ZSSS, ki je bil ustanovljen jeseni 2016 in združuje delavke in delavce v prekarnih oblikah dela, npr. samozaposlene, tiste, ki delajo prek avtorskih in podjemnih pogodb, in podobno. Kako dobri dve leti po ustanovitvi ocenjuješ delo sindikata?

Rekel bi, da nismo dosegli tistega, kar sem si želel. Moj cilj je bil, da bi v dveh letih včlanili več ljudi, ki bi redno plačevali članarino, kot smo dejansko jih. Ne gre za to, da bi bil tak cilj utopičen, temveč za to, da bi v ta namen potrebovali človeka, ki bi se sindikatu lahko posvetil osem ur dnevno in bi vedel, kaj dela. Prepričan sem, da pri tem nismo imeli dovolj podpore na ZSSS, predvsem v kadrovskem smislu. Tudi pri pravnih vprašanjih smo se morali pogosto opreti na pravno znanje, ki smo ga zbrali pri Gibanju za dostojno delo in socialno družbo, kjer so znotraj naše delovnopravne sekcije delovale tri mlajše pravnice, ki so se posebej ukvarjale z delovnim pravom. Problem je tudi v tem, da znanja in kadrov pogosto ne znamo zadržati v hiši. Sam verjetno ne bi kandidiral za župana, če bi lahko nadaljeval svoje delo na ZSSS. Če se želi Zveza svobodnih sindikatov s prekarci resno ukvarjati, mora v ta namen nekoga zaposliti. In prepričan sem, da se bo v roku dveh let članstvo tako povečalo, da bo iz plačanih članarin mogoče pokriti plačo zaposlenega.

Kaj pa največji dosežki in uspehi?

Glede na to, da smo pri Sindikatu prekarcev začeli z ničle in da je bila ožja ekipa sestavljena z vseh vetrov ter se je lahko s sindikatom ukvarjala šele, ko smo najprej poskrbeli za lastno eksistenco, kar pomeni, da je bilo sindikalno delo pravzaprav naš hobi, smo vseeno naredili veliko.

Pri zastopanju trafikantov smo na primer napravili ogromen korak naprej. Trenutno je na sodišču vložena prva tožba v Sloveniji proti franšizni pogodbi, prek katerih pri nas delajo trafikanti. Pri tem smo se vsi ogromno naučili, in če tožbo dobimo, sam menim, da bi jo morali, utegne to biti velik plus za Sindikat prekarcev in za ZSSS. Hvaležen sem Boštjanu Mediku, zdajšnjemu izvršnemu sekretarju ZSSS za teritorialno organiziranost, in Sari Bagari, naši pravnici iz Gibanja za dostojno delo in socialno družbo, ki sta se ukvarjala s primerom. Ponosen sem na prvo dobljeno tožbo sindikata s področja prikritih delovnih razmerij, ko je posameznica na banki SKB, d. d., kljub elementom delovnega razmerja dolga leta delala prek študentske napotnice, po izteku študentskega statusa pa so sodelovanje z njo prekinili.

Videl sem velike nastavke za to, kaj vse bi se dalo narediti s prekarci, delujočimi na področju prevajalstva, arhitekture, turizma in podobno. Ampak še vedno menim, da je, če se s tem ni mogoče ukvarjati profesionalno, težko narediti več. In še zmeraj trdim, da je, če prekarcem ponudiš kakovosten servis, ki je seveda drugačen od tistega za redno zaposlene, mogoče živeti od plačanih članarin.

Kako torej naprej?

Januarja se bom potrudil sklicati izvršni odbor in izpeljati volitve, pred tem pa bi rad še govoril z določenimi ljudmi na ZSSS. Kot poklicni župan ne želim in ne morem biti še naprej predsednik, sem pa seveda pripravljen pomagati. Vendar je to bolj vprašanje za ZSSS, ki se mora odločiti, kaj želi s sindikatom pravzaprav početi. Lahko ga imamo na papirju, zato da se z njim pohvalimo, in delamo tako kot do zdaj, lahko pa stvar zastavimo bolj resno, naredimo akcijski plan z določenim časovnim okvirom in organizacijo profesionaliziramo. Tako bi lahko na področju prekarnega dela dejansko dosegli konkretne spremembe, zmanjšali prekarnost in povečali delež rednih zaposlitev ter s tem tudi razširili potencialni bazen članstva za panožne sindikate ZSSS. Znanja je že v tem trenutku dovolj, do zdaj smo orali ledino, treba pa je narediti korak naprej.

Gregor Inkret, foto Sabina Leben

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share