Kdaj bo že konec vaših osemdesetih? – Kulturni praznik je pred vrati: Sindikalna konfederacija Glosa – Zasuk s posebno poslanico in satirično uprizoritvijo podelitve Prešernovih nagrad

6. 2. 2024

Pred vrati je 8. februar, slovenski kulturni praznik. Sindikalna konfederacija Glosa – Zasuk ga bo letos zaznamovala s Podelitvijo Prešernovih nagrad pri Prešernu, in sicer v sredo, 7. 2., ob 12:00 na Prešernovem trgu v Ljubljani, ter s pisno poslanico Kdaj bo že konec vaših osemdesetih?, namenjeno podpornikom in ljubiteljem kulture ter še posebej vsem delavkam in delavcem v kulturno-ustvarjalnem sektorju.

Sindikat kulture in narave Slovenije – Glosa se vsako leto, zadnji delovni dan pred slovenskim kulturnim praznikom, z delavci ter delavkami, podporniki in podpornicami kulture in umetnosti, sreča ob Prešernovem spomeniku na Prešernovem trgu v Ljubljani. Ob letošnjem prazniku se jim pridružuje tudi sindikat Zasuk, katerega članstvo organizira Podelitev Prešernovih nagrad pri Prešernu. Tina Podbevšek, Anastazija Leščak in Davorin Juhart bodo v satirični uprizoritvi podelitve na prostem – ta bo namenjena najširši javnosti in ne le ozkemu krogu izbrancev v Cankarjevem domu – osvetlili elitizem izbiranja in podeljevanja najrazličnejših kulturnih nagrad.

Uprizoritev je uvod v poslanico sindikalne konfederacije Glosa – Zasuk, ki ob 8. februarju namesto leporečenja o pomembnosti kulture zastavlja vprašanje, ali se osemdeseta leta prejšnjega stoletja lahko končno zaključijo leta 2024. Sindikata izpostavljata, da se z vsakim letom bolj jasno kaže, da na polju kulture zeva velik razredni prepad, vendar je klasična delitev na lastnike in delavstvo, ki jo poznamo iz drugih delov kapitalistične družbe, v kulturno-ustvarjalnem sektorju uspešno zabrisana. Kot temeljni razlog zamegljenosti razrednega konflikta izpostavljata prek desetletij skrbno zgrajeno javno podobo menedžerjev v sektorju. Sindikata opozarjata, da se kulturni direktorji javnosti kažejo kot kritično razmišljujoči ustvarjalci in intelektualci z alternativno preteklostjo, ki pa videzu navkljub strahovito izkoriščajo delavstvo. Empirične študije namreč kažejo, da številnih delavk in delavcev za opravljeno delo sploh ne plačujejo oziroma jih plačajo izredno slabo.

Sindikata ugotavljata nereflektiranost alternativne kulturne srenje osemdesetih, ki je bila ob osamosvojitvi poplačana s svojimi kulturnimi institucijami, ki so postale ideološki aparat nove države. Nekdanji disidenti so v novi ureditvi postali kulturni atašeji novopečenih kapitalistov, dvorni pesniki razreda, ki je prevzel oblast, nekateri pa so tudi sami spremenili svoj kulturni kapital v političnega in finančnega. Sindikata ugotavljata, da ima kulturna elita osemdesetih še vedno veliko povedati o demokraciji in človekovih pravicah, vendar obmolkne ob temeljnem vprašanju, kdo si lasti sadove skupnega dela. Po njunem mnenju je odgovor jasen, in sicer si skupno lastijo zmagovalci tranzicijske loterije, obenem pa je funkcija kulturne elite v novem sistemu glajenje poti kapitalu z brisanjem razrednih konfliktov v družbi. Tako kulturna elita v jeziku radikalne levice podpira konservativni kapitalistični režim.

Sindikata v poslanici poudarjata tudi, da kultura v kapitalizmu ni nič več in nič manj kot gospodarska panoga, v kateri prevladuje mezdni odnos med lastniki proizvodnih sredstev in delavstvom, ki so za preživetje od njih odvisni. Kulturni menedžerji uvajajo prekarne oblike dela, neplačana pripravništva, izigravajo delavke in delavce, rušijo sindikate …, skratka, poslužujejo se enakih prijemov kot njihovi kolegi v drugih sektorjih. Po drugi strani pa imajo kulturni delavci ter delavke v primerjavi z delavstvom iz drugih panog šibko zavedanje, da je njihovo delo namenjeno izključno dobičkom šefa, saj živijo v prepričanju, da ustvarjajo unikaten produkt, s katerim spreminjajo svet.

Zato sindikata delavce in delavke v kulturno-ustvarjalnem sektorju pozivata k nujnemu zasuku v percepciji lastnega dela, od slavljenja individualne genialnosti k spoznanju, da so delavke in delavci v sektorju mali obrtniki in obrtnice v velikem kapitalističnem obratu, ki bodisi ustvarja profit ali družbeni konsenz. Vpogled v lastno delavsko pozicijo je po njunem mnenju le prvi korak, ki mu mora nujno slediti delavsko organiziranje. To ne sme potekati skupaj z direktorji, lobističnimi zbornicami, svetniki, sekretarji in ministri, ampak proti njim in skupaj z vsemi drugimi delavci in delavkami v boju za drugačno družbo, ki jo v času zaostrovanja razrednih konfliktov, uničujočih podnebnih sprememb in vojn nujno potrebujemo. Sindikata poslanico zaključujeta s predlogom bojkota ter delavke in delavce nagovarjata, da zavrnejo vabilo na kulturne slovesnosti, kjer naj bi skupaj z novopečenimi kapitalisti peli državnotvorne hvalnice aparatu izkoriščanja, javno-zasebnemu poslovnemu kartelu, ki se mu reče »slovenska kultura«. Le tako se lahko že enkrat iztečejo dolga osemdeseta in začne končno nastajati kultura prihodnosti.

Poslanico sindikalne konfederacije Glosa – Zasuk je mogoče prebrati tukaj. Mi pa se vidimo v sredo, 7. 2., ob 12:00 pri Prešernovem spomeniku na Prešernovem trgu v Ljubljani!

*Zgornja fotografija je z lanske prireditve Sindikata Glosa ob kulturnem prazniku.