Vladi ni mar za socialno partnerstvo – Ponovoletni intervju s predsednico ZSSS Lidijo Jerkič

14. 1. 2022

Na začetku novega leta sprememb v socialnem dialogu s sedanjo vlado, ki se ji mandat izteka, ni pričakovati. Predsednica ZSSS je odkrito odgovarjala na vprašanja, povezana s politiko in s sindikalnim delom. Nam vsem je zaželela tudi, da bi bilo leto 2022 boljše kot minulo. 

Simbolična točka preloma in razgaljanja nedelujočega socialnega dialog v državi je bil v letu 2021 majski odhod sindikalnih central od mize v ekonomsko-socialnem svetu (ESS). Zalomilo se je že prej. Kaj je to prineslo?

Mislim, da je to prineslo čisto sliko. Vse izhaja iz leta 2020, ko se je covid začel, in takratnega začetka sprejemanja PKP-jev (interventne zakonodaje za omilitev posledic epidemije, op. a.). V bistvu je nek sistem v začetku vlada še nekako razumljivo zastavila, saj nismo vedeli, kaj nas čaka, in odzivi so morali biti v čim krajšem možnem času. V prvega pol leta je bilo jasno, da se stvari hitro spreminjajo in da je treba hitro reagirati, že tako se je za kakšnega pol meseca nazaj. Prvi trije PKP-ji so šli nekako v tej smeri.

Bil je že takrat drugačen način delovanja, tudi v začetku po nastopu mandata te vlade ESS-ja niti ni bilo, saj vlada vanj ni imenovala svojih predstavnikov. To je bil tudi čas, ko smo se socialni partnerji prvič, zadnjič in nikoli več srečali s predsednikom vlade na Brdu. Tam se je celo zdelo, da bo socialni dialog še celo nekako tekel naprej, potem pa je bilo iz PKP-ja v PKP očitno, da se vlada s tem ne bo ukvarjala in da je ne zanima preveč vsebina, o kateri se pogovarjamo. Vse bolj je bila pomembna samo forma, da se dobimo, »da ne boste rekli« … In iz pogajanj se je to spreminjalo v seznanjanje in na koncu niti tega ni več bilo. Nacionalni demografski sklad in na koncu še davčna reforma sta šla v parlament, ne da bi kdo sploh še vzel v mar, da je treba skladno s pravili delovanja ESS, s tradicijo, normami … najprej obvestiti socialne partnerje, dobiti stališče, izvesti pogajanja in potem iti v parlament.

Tu ni šlo več za nujo in reševanje pandemije, posegalo se je tudi na druga področja.

Tudi ni šlo več za nujnost. PKP-ji so nastajali vedno dlje časa. Zadnji PKP, mislim, da je bil sedmi, ko je bil še nekak videz pogajanj, je nastajal nekaj mesecev, a se je na koncu silno mudilo in vanj so na koncu dali še določbo o upokojevanju starejših delavcev, ki je zdaj padla na ustavnem sodišču.

Poskušaš narediti vse, da to preprečiš, pa ne s stavkami, ampak z argumenti, s sodbami, pravno prakso, evropskimi pravnimi normami, z ustavo …, pa dobiš edini odgovor, da je to najboljši ukrep za rešitev gospodarstva, pa še ta zelo aroganten. Na drugi strani se je pa hkrati v parlamentu vedno dodajalo, da je zakon bil usklajevan s socialnimi partnerji, socialni partnerji so ga obravnavali.

To je postalo njihov model. Ko pogledaš nazaj, je jasno, da je bilo njihovo stališče, da se ne bodo usklajevali, »ker to ni treba«, »zakaj bi zapravljali čas, če bomo itak naredili po svoje«. »Mi bomo naredili po svoje, oni pa naj se potem ukvarjajo s tem, kaj bodo naredili post festum.«

Postalo je v bistvu vseeno, ali socialno partnerstvo sploh obstaja.

Popolnoma vseeno in tudi v bistvu z naše strani ni mehanizma, da bi jih prepričali, da je pomembno. Nam je pomembno, celo delodajalskim organizacijam je pomembno, ker so skupaj z nami pozivale k obnovitvi. Predsedniku države je pomembno, saj nas je povabil k skupni mizi in potem skušal vplivati na to. Ampak vladi pa ni bilo pomembno.

Na kateri točki smo zdaj?

Pod to vlado dialoga verjetno ne bo, saj je zaupanje zelo porušeno in smo v položaju, ko minister za delo ves čas ponavlja, kako pomemben je socialni dialog, vlada pa v vsem tem času ni dala niti odgovora na predlog sindikatov, kaj storiti, da bi bil obnovljen. Mi smo takrat pripravili dogovor, pri predsedniku države se je delovna skupina sestala le enkrat in nikoli več, ker vlada ni dala nobenega odgovora. Kot da nas ni. Ostali smo v vrsti z vsemi drugimi v tej državi, ki jih zanje ni več, od civilne družbe, nevladnih organizacij, strokovnjakov, ustavnega sodišča …

Ustavno sodišče ima pri dogajanju v državi pomembno vlogo, mar ne?

Težava je v bistvu v tem, da če ustavno sodišče ne bi takrat nemudoma izdalo začasne odredbe in nemudoma ustavilo izvajanja določbe o prisilnem upokojevanju starejših delavk in delavcev, bi jih bilo zdaj v pokoju približno deset tisoč. In ti ljudje ne bi imeli nobenega pravnega sredstva, da razveljavijo odpoved, bili bi v pokoju – odločitve ustavnega sodišča veljajo za naprej in ne za nazaj. Na srečo je ustavno sodišče preprečilo škodljive posledice.

Pri kakšnih drugih stvareh, kjer ustavno sodišče ne oceni, ali se jim zdi, da posledice ne bodo tako hude, pa stvari veljajo, dokler ustavno sodišče ne odloči. Poglejmo uredbe. Z uredbo ti danes lahko določijo, da boš na primer moral biti doma z rokami na šipi in z nogami v vodi. In ko bo ustavno sodišče to razveljavilo, boš lahko kam šla.

Vladanje z odloki ruši pravno državo, ogroža našo pravno varnost …

… ampak ne samo to. Do tega, da vladaš z odloki, že nekaj pripelje. To je lahko razmislek, da tako najhitreje, najbolj učinkovito uveljaviš svojo voljo. Zato ne potrebuješ nikogar, le svoje ministre na nočni seji. V bistvu je največja črna luknja, ki je nastala v letu 2021, ravno to, da je umanjkala demokracija v celoti, oziroma gremo zelo v smeri, da demokracije kot sistema ne potrebujemo več, ker je očitno prezapleten, porabi preveč časa, da potrebujemo samo učinkovito vlado ali pa celo samo učinkovitega predsednika vlade.

Ampak temu že pravimo absolutizem …

Najmanj to. Tudi diktatorji vladajo na podoben način. Nič od tega pa nima pozitivnega predznaka in nič od tega ni evropski socialni in demokratični model. Gremo zelo v to smer in epidemija je to pospešila, ker je pokazala, da se da. Če ne bi bilo epidemije, verjetno ne bi bilo interventnih zakonov in verjetno ne bi nekje prišlo do odločitve, da poskusijo na ta način. Ko o tem premišljujem, vedno znova pridem do iste točke. V Slovenji imamo pravni red, ki je vključno z ustavo super in fajn, ampak samo dokler ga spoštuješ. V tistem trenutku, ko kršiš nekaj od tega, nam sistem ne funkcionira več na način, kot je zamišljen. Nimamo kontrolnih mehanizmov, nimamo nekoga, ki bi tolkel po prstih za takšne stvari, nimamo mehanizma ljudskega odpoklica parlamenta, vlade, ali pa samo enega odposlanca.

Ena od zahtev civilne družbe in t. i. petkovih protestnikov je tudi sprememba volilne zakonodaje in s tem tudi večja vladavina ljudstva in manj strankokracije. Kako vidiš ti to področje?

Ta pričakovanja se izražajo že nekaj časa, a dalje od tega še nismo prišli.

Najprej je treba v sedanjem sistemu izvoliti politike, ki bodo pripravljeni to udejanjiti.

To je eden od načinov. In eden od problemov je sedaj ta, da v teoriji lahko na način, kakor sedaj deluje, parlament izglasuje praktično kakršnokoli ureditev, zamenja praktično vse, ker ima koalicija komaj polovico glasov. Taktiki in matematiki so neverjetni in gredo kot tank. V bistvu parlament več nima mehanizma, da bi stvari, ki so nezakonite, ustavil. Po moje se bo to spremenilo, lahko da bo to posledica volitev in nove vlade. Upam, da bo kdo drug prišel na oblast.

Verjameš v nove obraze?

Ne, pa zdaj tudi nikogar novega ne vidim. Mogoče vidim kakšnega, ki še ni bil predsednik vlade, ampak niso to neka presenečenja. Polovica sedanjih bo po moje tudi v naslednjem mandatu. Kljub vsemu se mi zdi, da bo vlada nova, druga, a da bo večina v njej preizkušenih in bodo vedeli, kaj se dogaja zadnji dve leti. In če zdaj mislijo resno, da to ni v redu, potem je ena od prvih stvari, ki jih morajo narediti, popravek zakonodaje ali pa celo ustave na način, da taka ravnanja ne bodo več dopustna kdaj koli v prihodnosti. Sprejemljiva niso, ampak med moralo in zakonitostjo je luknja. 

Tu misliš na zlorabo oblasti?

V bistvu na zlorabo institutov.

Treba je na volitve, biti aktiven državljan.

Tako je. Veliko upanja polagam v mlade, ker so v zadnjih dveh letih pokazali, da znajo biti zelo aktivni. Gre za volilno bazo, ki ni pogosto hodila na volitve, a se je na primer aktivirala pri vprašanju zaščite vode.

Menim, da bo volilna udeležba precej višja, kot je bila na zadnjih volitvah, iz različnih razlogov. Prvič zaradi razburkanih razmer, ki jih imamo, zaradi bipolarnosti – ali smo levi ali smo desni, vmes ni nič.

Lidija Jerkič upa, da se bomo lahko v letu 2022 več družili, da bomo lahko v ZSSS priredili veliko druženje, in to brez mask. Obe fotografiji M. K.

 

Ta polarnost je tudi pri marsičem drugem, postali smo denimo cepilci in proticepilci. Kako se ta polarnost pozna znotraj ZSSS? A je težko te zadeve uskladiti? Pred časom si na enem od sindikalnih dogodkov dejala, da je treba stranke spraviti iz sindikatov, sindikalne teme pa v stranke.

Ta stavek ni moj, je pa že ves čas politika ZSSS. Ta stvar nas znotraj ne razdvaja. S tem, da je treba biti pri temah, ki jih obravnavamo, pazljiv. Na primer tema cepljenje ali necepljenje ni strogo sindikalna tema, je pa tema zagotovo varnost in zdravje pri delu in zaščita zaposlenih. In če se usmerimo v zaščito zaposlenih, nimamo dileme, ali cepljenje ali ne. Zakonodaja je jasna, predpisi so jasni in paziti je treba, da se to izpolnjuje. Nam se ni treba opredeljevati, vsaj zelo javno ne, za teme, ki so politične. Ko pa to naredimo, se pa tudi znotraj naših vrst pokaže, da v sindikatih niso samo levičarji, da niso samo neverniki, ampak da imamo zelo pestro skupino ljudi, ki imajo zelo različne poglede na politične stvari.

Političnim temam se zmeraj ne moremo izogniti, saj je sindikalizem na državni ravni ena od politik, ni strankarska, je pa seveda politika. Tako da se z malo občutljivosti pri teh rečeh do sedaj nismo razdvajali pri političnih temah. Tako kot se prej nismo delili na borce in neborce.

Kako se zoperstaviti strankokraciji? Z novo stranko?

Strankokracija, vladavina političnih strank, je nekaj, kar v Sloveniji velja kot sistem že ves čas. Moram reči, da mi ostaja v spominu izjava enega od politikov izpred več let, češ kaj se pa vsajate, včlanite se v stranko, pa boste imeli vpliv v parlamentu. Takrat ta stavek ni zvenel tako nevarno, kot zveni zdaj, ko se kaže, da če nisi politično angažiran, si lahko tiho.

In vendar je aktivno politično angažiranih ljudi, tistih, ki imajo strankarsko izkaznico, le nekaj odstotkov. To pa pomeni, da teh nekaj odstotkov vodi državo. Na koncu, če še pogledaš, da imamo vodje strank, prideš do tega, da osem ljudi v imenu ustave vodi celo državo. To ni v redu sistem, o tem se bo treba temeljito pogovarjati.

Naj še dodam, da v sindikatih ne razmišljamo o ustanovitvi stranke. Ni odgovor v tem, ampak v mehanizmih, ki jih imamo zapisane o posebni vlogi sindikatov, pa v ekonomsko-socialnem svetu. In ta stvar je funkcionirala nekaj časa, dokler se niso odločili, da nismo pomembni.

Si naklonjena ideji o večji udeležbi ljudstva pri vladanju, o stalnih referendumskih dnevih, o možnosti odpoklica poslancev, nasploh politikov, participativnih proračunih?

Sem, sploh ker je v zadnjih letih šel odgovor države v napačno smer, z omejevanjem referendumov. Res je težko, naporno in drago, ampak ravno zato bi morali o tem razmisliti. Mogoče bo to po tej zadnji vladi še bolj pomembno, zdaj je res občutek, da nimaš nikakršnega vpliva, ne kot državljan in ne kot institucije. In tako se vsaka posamična tovrstna dejavnost obeša na veliki zvon, postaneš največji sovražnik države. V bistvu ljudski vpliv demonizirajo. Tudi to, kar počnejo s petkovimi protesti.

Kako nad populizme? Eden od njih je denimo ta, da smo sindikati proti višjim plačam, ker opozarjamo na probleme, povezane z davčno reformo.

Tukaj jaz računam na zdravo pamet, ki vseeno obstaja. Slovenijo so uspeli polarizirati na dva dela, in tisti, ki verjame v aktualno koalicijo, bo verjel vse, kar rečejo, ne glede na argumente. Tak verjame in ve. In tisti na drugi strani ne bo verjel v nič. Argumenti ne pijejo vode, ne zaležejo sploh. Škoda energije. Jaz to včasih vidim v državnem svetu. Saj grem povedat stališče in argumente, ampak pri tem že vidim obraze, da se od tistih, ki nočejo slišati, vsak argument odbije. ZSSS vztrajno obmetavajo, neprestano smo na dnevnem redu. Če spomnim čisto na začetek, na leto 2017, ko so mene proglasili za generalovo hčer. In še vedno to počnejo, kljub temu, da sem to v veliko člankih, intervjujih zanikala. Nekdo je celo mojega brata klical. Kdor je želel to verjeti, je že zdavnaj dokazano, da nisem. Sicer pa, kaj bi bilo narobe, če bi bila? Uporabili so to za diskreditacijo.

Pri vsaki naši akciji lahko prav merim pomembnost stvari, ki jih delamo. V tistem trenutku, ko so pomembne, začnejo na moj mejl leteti takšne zadeve, žaljivke, neresnice. Ko se začnejo kopičiti takšni žaljivi mejli, vem, da smo nekaj naredili prav. Spomnim se tudi, kakšno je bilo glede plače. Takrat sem ocenila, da je potrebno angažiranje odvetnika. Demanti sicer objavijo, ampak čez 14 dni to ponovno napišejo. To je Goebbelsova medijska psihološka vojna in ponavljanje postane slej ko prej resnica.

Delajo na primer izseke izjav, do vejice, potem pa ne več. Mislim, da sem kar v 20 oddajah pokazala, da znam marsikaj razložiti, ampak vedno je mogoče zlonamerno obrniti stavek ali pa ga izrezati. Imajo pa vsaj dva poslanca v državnem zboru, ne bom o imenih, ki se morata očitno še izkazati. Onadva gonita stvari, za katere vesta, da so laži, ampak očitno sta v partijski hierarhiji tako nizko, da morata opravljati najbolj umazano delo. Ta dva še zdaj vlečeta ta del izjave, da sindikati ne znamo pojasniti glede plač in davkov. Odgovor na to je, da očitno niso dovolj prepričljivi. Če bi bili, bi tako, kot so sto čudnih zakonov sprejeli, sprejeli tudi tega. In nismo krivi ne sindikati, ne opozicija, ampak njihova lastna nesposobnost.

Kar se mene tiče, imam debelo kožo. Sploh kadar vem, da imam prav. V ozadju se dogaja marsikaj in ljudje res ne vedo, na kakšne načine se spravijo na tiste, ki nas hočejo diskreditirati. Hočejo nekoga toliko prizadeti, da bo tiho. Eni se spravljajo na osebno raven, so ponižujoči. Mislim, da je to njihov problem, jaz menim, da delamo prav, in bomo še naprej tako delali. Sama sicer nimam slabih izkušenj z ljudmi v javnosti. Samo enkrat se mi je zgodilo, da je nekdo na cesti vpil žaljivke za menoj, sicer pa me dostikrat ustavijo, me potrepljajo, mi dajejo korajžo, me kaj vprašajo.

Vse bolj vidne teme, s katerimi se soočamo v sindikatih, so digitalizacija, avtomatizacija, robotizacija in s tem tudi prekarizacija, platformno delo. Kje so največje nevarnosti?

Imamo dva svetova, na eni strani klasične delavke in delavce, kar je tudi večina našega članstva, kjer se ukvarjamo s kolektivnim pogajanjem, plačnimi modeli, pravično razdelitvijo zasluženega – že tukaj imamo težave, povezane s članstvom. To počasi stagnira, pred epidemijo smo imeli lepo rast članstva, potem pa je covid vse skupaj ustavil. Da pa to ni problem samo Slovenije, kažejo priporočila evropske komisije. Toliko omenjanja socialnega dialoga, kolektivnih pogajanj, pogojevanja s sodelovanjem s sindikati ni bilo še nikoli v zadnjih desetih letih. Zdaj je povsod, tudi na primer v načrtu za okrevanje, pa v direktivi o minimalni plači, pa direktivi o platformnih delavcih. Da prevedem v en stavek: Če nočemo imeti vojne, bomo morali tako delovati. Tako kot delamo sedaj, nas vodi v nekaj, česar ne bi rada doživela.

Misliš na eskalacijo konfliktov?

Mislim, da take stvari lahko privedejo do vojne. To je draženje ljudi, preizkušanje meje, do kam lahko greš, ko stvar poči. In ko se to zgodi, je bistveno težje premakniti nazaj.

Stvar ni samo lokalna, v ozadju so multinacionalke, je globalen kapital. Je to glavna težava?

Na eni strani je denar, na drugi so ljudje. In ti ljudje se ne morejo z denarjem pogovarjati, obrazov tam pa ni.

Na eni strani imamo ekstremno bogate, ki si lahko privoščijo vse, na drugi strani pa posameznike, ki morajo delati pet šihtov, da lahko preživijo. Lastniku tako imenovane Jahte A je na primer čisto vseeno, kaj se dogaja ljudem. To je kapital, ki deluje mrtvo hladno, profesionalno, odtujeno, brez odnosov do drugih, do posameznikov. Tisti, ki ga ljudje vidijo v imenu tega kapitala, je nekje 16. v vrsti.

Kako to spremeniti? Je edina možnost vojna? Prosim, ne. Kar opozarja Evropa glede socialnega dialoga, je pomembno. Evropa je vseeno edini kontinent, kjer se poskuša balansirati in zagotavljati pravičnost.

Socialna Evropa je bila zgrajena po drugi svetovni vojni zato, da ne bo vojne.

Ampak na to počasi pozabljamo. Tega se je treba spominjati. Prehitro se zgodi, da zadeve eskalirajo. Če samo pogledamo tisto reakcijo na shod, ko je bilo v Ljubljani uporabljenega veliko solzivca.

Da se vrnem na vprašanje od prej, naše osnovno delo ostaja delo s članstvom in za članstvo. Mi smo članska organizacija. Že tako nam očitajo, da delamo veliko stvari za tiste, ki niso člani, pa je tukaj na mestu pojasnilo: Tudi te oblike dela, ki zdaj nastajajo neposredno, lahko ogrožajo naše članstvo. Zato se moramo tudi s tem ukvarjati.

Gre za razgradnjo klasičnih delovnih razmerij in nevarnost, da zakon o delovnih razmerjih ne bo veljal več za nikogar …

Točno tako in kolektivnih pogodb prav gotovo ne bo. To sicer še ni vprašanje leta ali dveh, je pa zagotovo vprašanje desetih, petnajstih let, če ne že prej. Svet se obrača vedno hitreje.

Prihodnost dela je povezana tudi z izobraževanjem, prekvalificiranjem za uporabo naprednih tehnologij. Se tega zavedamo, se tega zaveda naše članstvo?

Ne. In se mu tudi ni treba zavedati. V končni fazi vsi ljudje lažje funkcioniramo, če so stvari predvidljive. Covid je pokazal, kako so lahko stvari čisto neznane in nepredvidljive, pa tudi, kaj to pomeni za ljudi.

Še v sindikatih se vsi ne zavedajo, kako se bo trg dela spremenil. Najprej je treba nas same kvalificirati, da gremo izven svojih klasičnih metod razmišljanja, ki že tako marsikje ne veljajo več, in poskušamo opozarjati na to, kaj se bo zgodilo. Ne upam veliko, da bodo to počeli delodajalci sami. Zakaj pa bi. Njim je to le strošek, to je družbena odgovornost in to stane. Dokler imaš ljudi, ki jih lahko vzameš z zavoda ali od drugega delodajalca, zakaj bi se sploh trudil.

Ampak brezposelnost je nizka. Smo že na točki, ko bodo morali delodajalci misliti bolj odgovorno?

Ja, seveda. Takrat postane interes večji. Tipično se to vidi pri starejših delavcih. Pred leti, ko je bilo na zavodu veliko ljudi, starejši delavci niso zanimali nikogar, dve leti pred upokojitvijo so jih dajali na zavod. Imeli smo še en poskus upokojitve starejših, ki »delajo samo napoto«, da bodo potem »mladi dobili službe«. V tem trenutku se je spet vse obrnilo na glavo in imamo ideje, kako je treba delovna mesta prilagajati, motivirati starejše, da ostajajo. Radi bi le še odvzeli dodatek na delovno dobo, potem pa bi jim bilo v redu.

To je v bistvu prilagajanje. Nič jih ne obsojam, preprosto povedano, delodajalci dajejo tisto delo, ki ga v tistem trenutku imajo. Je pa prav gotovo stvar države, da na to misli, in tudi nas sindikatov, ker bodo naši člani ostali brez službe.

Upam pa napovedati, da ko se bo v Sloveniji zgodil ta prelom, bomo imeli strukturno brezposelnost in bomo potrebovali kup delavk in delavcev za dela, za katera ne bodo izobraženi in usposobljeni, na zavodu za zaposlovanje pa bomo imeli veliko ljudi z napačnimi ali prenizkimi kvalifikacijami. To se bo zgodilo, ker ni dolgoročnih ukrepov in ker imamo iz vlade v vlado koalicije, ki razmišljajo samo za čas enega mandata. Strokovnjakov pa še do besede ne pustijo.

Je ena od rešitev lahko skrajševanje delovnega časa?

To je v redu teorija. Če ti je v interesu, da imaš več zaposlenih, boš to naredil, ampak je to potem dražje, določeni stroški se celo podvojijo. Zelo malo delodajalcev poznam, ki gredo v tej smeri.

Če bo šlo za skrajševanje, bo šlo zaradi povečanja učinkovitosti. Kajti, roko na srce, osem ur dnevno se zelo težko učinkovito dela. Pet ali šest ur je verjetno ravno prav. Tudi intenzivnost je drugačna.

Podatki kažejo, da je intenzivnost dela pri nas zelo visoka, veliko imamo nadur, precej je stresa, izgorelosti … Kako gre to skupaj?       

Zato ker delamo z lopatami in ne z glavami. To je vprašanje produktivnosti. Sindikati smo na to že večkrat opozarjali. Pri nas gre povečevanje BDP na rovaš števila zaposlenih, ki delajo iste stvari na isti način. Vsakič, ko se potem omeni višja minimalna plača, začnejo delodajalci na drugi strani govoriti, da bo to pomenilo preusmerjanje delodajalcev na avtomatizacijo. Pa naj. Če bi se to zgodilo že pred leti, bi že lahko imeli nove tovarne in ljudi, ki bi jih lahko v njih zaposlili.

V Sloveniji je treba tudi pogledati, kakšne kadre delodajalci iščejo. V glavnem nekvalificirano ali polkvalificirano delovno silo. In ko se bo nehalo na primer veliko graditi, bodo spet na zavodu delavci, ki ne bodo dovolj izobraženi za bolj kompleksna delovna mesta.

Mi še vedno nimamo dovolj prestrukturiranih tovarn in še potrebujemo malo poriva. Višja minimalna plača je to naredila.

Kaj pa se dogaja z drugimi plačami? Zaradi minimalnih plač je slišati o uravnilovki in nezadovoljstvu.

Očitno pa je, da nezadovoljstvo še ni tolikšno, da bi naredili kaj več, kot bili nezadovoljni. In kaj narediti več? Prvi korak je včlaniti se v sindikat, ker močno dvomim, da posameznik sam zmore doseči kaj več. Drugo pa je, tam kjer so organizirani sindikati in je nezadovoljstvo, poznam bolj malo stavk, ki so bile na podjetniški ravni organizirane zaradi nezadovoljstva. Zdaj mečem rokavico. Če sem zdaj rekla nekaj, kar ni res, naj me zasujejo s podatki o tem, kje so stavkali za višje plače. Oziroma, če imajo kje sindikat, ki noče stavkati, naj mi tudi povejo, pa bomo pomagali. Ampak, tako kot pri vsaki stvari, samo nezadovoljstvo ni dovolj.

In tretja stvar je tudi relativnost zadovoljstva. Splošna grožnja, »če bodo plače višje, službe ne bo«, je lahko na dolgi rok vprašanje, ali si že kar zdaj ne kaže iskati druge službe. Zagotovo pa je treba vedno pogledati podatke, če so zahteve osnovane, saj če je konj crknjen, nič ne pomaga, če ga brcaš.

Še ena stvar pa je primerljivost. Kaj storiti, če nisi zadovoljen s plačo in v okolici nimaš za primerljivo plačo možnosti iti kam drugam, je tudi vprašanje.

ZSSS ima letos jeseni kongres. Priprave že potekajo …

V obdobju do kongresa bomo predebatirali, ali potrebujemo kakšne spremembe statuta; kakšna osvežitev bo gotovo potrebna, a o tem je še prezgodaj govoriti.

To je tudi leto, v katerem 80 let svojega obstoja praznuje Delavska enotnost. Kje vidiš njeno mesto? Očitno so mediji pomembni, saj vidimo, da si jih politika skuša podrediti, ustanavljajo svoje. Kakšna je tvoja popotnica našemu mediju?

Kapa dol tako visoki obletnici, tistim, ki so to delali, in tistim, ki so to obdržali. Delavska enotnost je bila že nekajkrat na robu obstoja in treba bo vložiti dodatne napore, da ostane. Jaz sigurno ne bi želela, da se Delavski enotnosti kaj zgodi. Bi bilo pa v redu, da najdemo način, kako priti do več ljudi. Teme bi kazalo razširiti tudi na splet. Meni se filozofija, da je Delavska enotnost ekskluziva samo za člane, ne zdi v redu, če hočemo še komu drugemu predstaviti sindikate.

Tudi strankarski mediji, ki si jih omenila, ne delajo samo za člane.

Edina možnost, da povemo, kar je naše, je, da to storimo skozi svoj časopis, čez Novo 24 TV nam prav gotovo ne bo mogoče. Monografija, ki je izšla ob 75-letnici, je bila krasen pregled. Delavski enotnosti želim, da nadaljuje najmanj do sto let.

Za konec?

Želim nam vsem skupaj, da ta covid izgine. Hkrati naj spomnim, da je covid le nekaj, kar prekriva skrite probleme. Ko ga ne bo, bodo izplavali vsi na plan. Dela nam ne bo zmanjkalo, upam, da tudi optimizma ne. Naj bo leto 2022 zelo uspešno in upam, da bomo ob njegovem zaključku lahko rekli, da je bilo boljše kot leto 2021.

Mojca Matoz

Delavska enotnost

Ta pogovor je bil najprej objavljen v najnovejši, prvi januarski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share