»Morali bi zamrzniti dobičke, ne pa plač!« – Sociolog Marko Kržan o draginji na pohodu

4. 8. 2022

Ko smo v uredništvu Delavske enotnosti iskali nekoga, ki bi želel spregovoriti glede draginje in ponuditi odgovore, ki ne gredo v smeri prevladujočih ekonomskih pogledov, smo imeli kar nekaj težav. Tovrstnih sogovornikov namreč ni veliko. Najprej pa smo se spomnili na Marka Kržana, sicer doktorja sociologije, publicista in osebo, ki ima o tej temi gotovo povedati marsikaj zanimivega in merodajnega. Čeprav sprva ni bil povsem naklonjen pogovoru, si je po našem vztrajanju vendarle premislil in s svojimi odgovori dokazal, da bi bilo škoda, če intervjuja ne bi opravili.

Inflacija je že lani povzročala preglavice, in čeprav so mnogi pričakovali, da se bo letos umirila, je dobila nov zalet. Kako bo po tvojem vplivala na prihodnje dogajanje?

Delodajalci in organizacije kapitala bodo poskusili inflacijo izkoristiti za to, da ustavijo rast plač. To bo seveda prizadelo standard delavstva, saj se bo kupna moč zmanjševala. Pri tem bodo imeli delodajalci najbrž podporo vlade, Evropske unije in evropske centralne banke, medtem ko se bodo lahko delavci in delavke zanesli samo nase in na svoje organizacije, torej na sindikate.

Nekateri »mainstream« ekonomisti že svarijo, da je za stabilizacijo gospodarstva nujna omejitev rasti dohodkov. Zvišanje plač naj bi namreč po njihovem vodilo v inflacijsko spiralo …

Sedanja rast cen je posledica dogajanja na strani ponudbe, ne na strani povpraševanja, torej dohodkov. Gre za posledico zmanjšanja proizvodnje med epidemijo in gospodarske vojne med Zahodom in Rusijo. Vladni ekonomisti bodo najbrž rekli, da bi lahko rast dohodkov stanje še poslabšala. Morda, ampak dohodki niso samo plače, ampak tudi dobički. To seveda radi zamolčijo, ker nočejo ogroziti donosnosti kapitala. Poglejte samo regulacijo cen goriva: vlada se je odpovedala dajatvam na dizel ob avtocestah, zato da ji ni bilo treba omejiti marže – torej dobičkov prodajalcev. Podobno je ravnala, ko je odpravila zamrznitev cen goriva in jo nadomestila z omejitvijo marž – s tem je preprečila, da bi prodajalci imeli izgubo.
Sicer pa takšna inflacija, kot jo napovedujejo zdaj (9 odstotkov v letu 2022), ni nič strašnega. Približno tako inflacijo smo imeli pri nas v devetdesetih letih in pred vstopom v EU. Takrat je Slovenija po razvitosti in standardu hitro dohitevala bogate zahodne države, razvijala se je bolj kot po vstopu v EU, ko je sledila kriza za krizo.

So k takšnemu razvoju takrat prispevali tudi sindikati?

Takrat so se sindikati uprli zamrznitvi plač, s katero naj bi zmanjšali inflacijo. Leta 1992 so izvedli celo splošno stavko in vlada je morala sčasoma popustiti, plače so se popravile, in to ne samo nominalno, ampak tudi realno (po kupni moči). In, ne boste verjeli, ne samo, da je inflacija kljub temu padla, nekateri ekonomisti pravijo, da je bila rast plač in s tem domačega trga eden od dejavnikov, ki so omogočili razmeroma hiter razvoj Slovenije in so skrajšali krizo, ki je nastopila po obnovi kapitalizma. Eden od teh ekonomistov je tudi Davorin Kračun, ki je zdaj predsednik fiskalnega sveta. Vsaj tako je zapisal v članku iz leta 2013.
To seveda ni edini primer, ko se je pokazalo, da je strašenje pred višjimi plačami neutemeljeno. Tudi leta 2018, ko je državni zbor na zahtevo Levice močno in trajno zvišal minimalno plačo, so nas strašili, da bo prišlo do množične brezposelnosti. No, danes imamo najvišjo zaposlenost in najnižjo brezposelnost v novejši zgodovini, čeprav je bila vmes celo epidemija.

Kaj se lahko torej v sindikalnem gibanju naučimo iz takratnega časa?

Vsaj dvoje. Prvič to, da delavstvu ni treba žrtvovati plač in standarda za znižanje inflacije. Drugič pa to, da so sindikati uspešni, če so borbeni. Marsikdo bo rekel, da delavci nočejo na ulice, da si ne upajo stavkati, ker se bojijo za službe itn. Ampak kaj bi šele rekli leta 1992, ko je bila inflacija 92-odstotna, ko je BDP padel za 5,5 odstotka, ko smo imeli množično brezposelnost. Ali pa leta 2009, ko so sindikati sredi svetovne krize in množičnega odpuščanja dosegli dvig minimalne plače …

Čas torej kliče vsaj k ohranitvi standarda?

Vsekakor. Spet bo aktualna parola: »Ne bomo plačali vaše krize!« Delavci in delavke niso povzročili epidemije niti niso sprejemali ukrepov proti njej. Prav tako niso povzročili vojne v Ukrajini in niso začeli ekonomske vojne z Rusijo. Nobenega razloga ni, da bi spet žrtvovali svoj standard zaradi nečesa, na kar nimajo vpliva. Imajo pa vpliv na plače in lahko – tako kot leta 1992 – dosežejo, da plače ne bodo zamrznjene oziroma da ne bodo zaostajale za inflacijo, da se ohrani kupna moč. Pravzaprav bi bilo treba zahtevati, da plače tudi realno rastejo (ker se samo tako izboljšuje tudi standard), vsaj kolikor bo rasla produktivnost, seveda po načelih solidarnosti: najprej in najbolj se morajo popraviti najnižje plače.

Sociolog in publicist Marko Kržan je spomnil, da smo se sindikati že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja uprli zamrznitvi plač zaradi inflacije. Nekateri ekonomisti, kot opozarja, pa celo pravijo, da je bila rast plač in s tem domačega trga eden od dejavnikov, ki so omogočili razmeroma hiter razvoj države in so skrajšali krizo, ki je nastopila po obnovi kapitalizma. Foto M. K.

 

Lahko sindikati poleg ohranitve plač dosežejo še kaj? Na začetku sva omenila cene goriv in elektrike. So tu še rezerve?

Zagotovo. Sindikati so se vedno borili proti privatizaciji. Seveda se niso borili za to, da bi zdaj (para)državna podjetja na naš račun ustvarjala rekordne dobičke, kot sta jih lani na primer Petrol in Gen-I. Treba je zamrzniti dobičke, ne plač. To mislim čisto resno: med energetsko krizo ni nobenega razloga, da bi podjetja v energetiki poslovala z dobički in poslovodstvom izplačevala nagrade. Dovolj je, da ne ustvarjajo izgube. Nesprejemljivo je tudi, da državna elektroenergetika, ki v glavnem ni odvisna od uvoza, dviguje cene elektrike, zato ker so zrasle cene na mednarodnih borzah. Če imajo presežek elektrike, jo lahko izvažajo po mednarodnih cenah, doma pa naj jo prodajajo po normalni ceni, ki ustreza stroškom proizvodnje.

V Italiji, Veliki Britaniji in na Madžarskem so že uvedli obliko davka na ekstremne dobičke. Bi bilo to potrebno tudi pri nas?

Po mojem je bolje, da se (državna) energetska podjetja sploh ne obnašajo profitno. In sicer zato, ker z dodatno obdavčitvijo dobička cen ne bi znižali, samo del dobička bi prenesli v proračun. To pa žal ni nobeno jamstvo, da bi se denar porabil za družbeno koristne namene, saj vidite, da vlada načrtuje veliko povečanje vojaških izdatkov, da državni aparat veliko sredstev porablja zgolj za vzdrževanje samega sebe in podobno.
Seveda pa ima poraba naftnih derivatov in drugih fosilnih goriv veliko škodljivih učinkov, zato poceni bencin ni nujno v družbenem interesu. Treba je razlikovati med tem, kar potrebujejo kmetje, javne gospodarske službe, zdravstvo in drugi, ki delajo (tudi) v splošno korist, in tem, kar je zgolj profitna dejavnost ali individualna potreba. Nas bo v tej krizi in tudi nasploh, če hočemo poskrbeti za svoje zdravje in okolje, drago stalo, da so oblasti zadnja desetletja popolnoma zanemarile javni promet in vlagale samo v ceste, medtem ko so skrb za vse drugo prevalile na posameznika. Če bomo nadaljevali po tej poti, bomo vedno bolj odvisni od avtomobila, pa četudi električnega, in to bo sploh za delavce in delavke, ki nimajo visokih plač, vedno večji strošek.

O tem, da se energetska podjetja ne bi smela obnašati profitno, zdaj govorijo že nekateri sistemu naklonjeni liberalni ekonomisti. Tu prihaja do še pred kratkim nepredstavljivih sprememb v razmišljanju, ki bi jih oni sami v preteklosti obsodili kot radikalne. Bo to dovolj, da bo tudi aktualna vlada zahtevala nekaj takšnega?

Mislim, da se delovni ljudje ne moremo zanesti na nobeno vlado, ampak samo nase in na svoje organizacije, zlasti sindikate. Če mi ne verjamete, poglejte njene zadnje odločitve. Vlada je v istem tednu svojim ministrom in sekretarjem zagotovila najvišje plače, kar jih dopušča zakon, sindikatom javnega sektorja pa sporočila, da se z njimi o dvigu plač ne misli niti pogajati. Je pri tem sploh potreben kakšen komentar?

Matej Klarič,
foto regularguy.eth/Unsplash

Delavska enotnost

Ta intervju je bil najprej objavljen v tematski številki Draginja na pohodu (julij 2022) Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 80 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!


Ne prezrite tudi:

Sindikati dejavnosti ZSSS o draginji: Stanje je resno

Požrešna zver: Kako preživeti inflacijo?

Share