Zasebno: Na Zaloški so orožniki ubili trinajst ljudi – Utrinki iz zgodovine delavskega gibanja

1. 4. 2021

»Dokler levi ne bodo imeli svojih zgodovinarjev, bodo zgodbe o lovu še naprej pisali lovci,« pravi ena izmed številnih različic znanega afriškega pregovora.

S pomočjo spletne strani Working Class History, ki jo upravlja istoimenski kolektiv, in več aktivnosti (različni projekti, podkast ipd.), povezanih z njo, ki jim je mogoče slediti predvsem na družbenih omrežjih, pa je človeku hitro jasno, da svet v resnici spreminjajo tisti, ki jih zgodovinski učbeniki in knjige ponavadi komaj zaznajo – ne nujno bogati in vplivni posamezniki oziroma posameznice, temveč množice običajnih ljudi, kot smo mi vsi.

Na teh straneh vam bomo s pomočjo široke baze najrazličnejših delavskih zgodb ter relevantnih podatkov in informacij vseh vrst, ki jih premore bogat arhiv Working Class History, redno ponujali izbor različnih utrinkov iz zgodovine delavskega gibanja, ki jih bomo kombinirali tudi s pomembnimi zgodovinskimi poudarki iz Slovenije oziroma s tukajšnjega družbenega, političnega in kulturnega prostora.

Izbor ni ne dokončen ne edini pravilen, tole pa smo pripravili za april:

1. april 1982

Naftno podjetje Exxon je izdalo zaupno poročilo o izpustih ogljikovega dioksida in učniku tople grede. Povzetek je dobilo na mizo vodstvo podjetja, zaključek pa je bil jasen: uporaba fosilnih goriv in izsekavanje gozdov prispevata k zvišanju količine ogljikovega dioksida (ta je takrat znašala 340 ppm) v ozračju. Zapisali so, da za segrevanje Zemljinega ozračja sicer še ni trdnih dokazov, da pa bi to lahko bilo opazno od leta 1995 naprej. Ocenili so, da bi lahko šlo za nepovraten proces, ki bi ga bilo mogoče omejiti z zmanjšanjem kurjenja fosilnih goriv. Exxonovi strokovnjaki so zaključili, da bi se temperature do leta 2100 lahko zvišale za tri do šest stopinj glede na predindustrijsko dobo.

Omenjeni dokument je dokaz, da so Exxon in tudi druga tovrstna podjetja že zgodaj vedela, kako množična uporaba njihovih produktov in proizvodov vpliva na podnebne spremembe, kljub temu, da tega takrat še ni bilo mogoče čisto natančno izmeriti oziroma zaznati. Seveda podjetje ni reagiralo in se s konkretnimi koraki odzvalo na omenjena dognanja, temveč je namenilo več deset milijonov dolarjev za različne informacijske kampanje, s katerimi so na razne načine širili dvom v podnebne spremembe.

4. april 1935

V njunem stanovanju v Londonu so našli trupli dveh nemških antinacističnih aktivistk Dore Fabian in Mathilde Wurm, ki so ju neznanci zastrupili. V stanovanje je bilo prej že dvakrat vlomljeno, prav tako pa sta stanovalki prejeli številna grozilna pisma. Mnogi zgodovinarji sicer menijo, da sta bili aktivistki umorjeni, medtem ko je uradna preiskava kot najverjetnejši vzrok smrti določila dvojni samomor. Takratna britanska vlada in tamkajšnji mediji, ki tedaj Hitlerja ter njegovih osvajalskih in uničevalnih teženj niso jemali zelo resno oziroma so mu na različne načine popuščali, pa so se kmalu obrnili stran od primera.

4. april 1968

Znani ameriški baptistični duhovnik in borec za državljanske pravice Martin Luther King mlajši je bil umorjen v Memphisu v zvezni državi Tennessee, kamor je prišel podpret stavko temnopoltih smetarjev, ki je bila del širšega vala stavk, ki so potekale v ZDA v protest proti vietnamski vojni. Njegove ideje so z leti postale bolj radikalne, poleg nasprotovanja rasizmu pa je nastopil še proti ameriškemu imperializmu, tudi v Vietnamu, in kapitalizmu kot takem. Zato se je trudil povezati delavke in delavce ter revne različne barve kože. Danes je Martin Luther King mlajši sicer pozitivna zgodovinska osebnost, toda za časa življenja ga je ameriški politični establišment naravnost sovražil, še posebej bogati in vplivni posamezniki, zelo nepriljubljen pa je bil nasploh pri belopoltih Američanih. Ameriški represivni aparat, točneje eden od vodilnih v FBI-ju, pa ga je celo oklical za »najnevarnejšega črnuha na svetu«.

Vir: Wikipedia

6. in 7. april 1990

V Cankarjevem domu v Ljubljani je potekal prvi kongres Zveze svobodnih sindikatov Slovenije – šlo je za prenovo nekdanje Zveze sindikatov Slovenije – pod geslom »Zame gre, za moje delo, znanje in pravičnost!« Kongres je pomenil zaključek več kot dveletnih razprav med članstvom o tem, kakšno sindikalno organizacijo potrebujejo. Razprave so se začele februarja 1988, ko je republiški svet Zveze sindikatov Slovenije sprejel dokument Teze za pripravo ocene lastnega dela in dela organov ZSS ter usmeritev pri utrjevanju in razvijanju organizacijske, kadrovske in akcijske usposobljenosti v pokongresnem obdobju.

Po oceni tujih strokovnjakov je bila ZSS v tistem obdobju glavni pobudnik vseh sprememb v okviru jugoslovanskega sindikalnega gibanja: prva je začela prenovo sindikatov, predlagala je uzakonitev stavke ter spremembe zveznega zakona o delovnih razmerjih, s katerimi bi omogočili sklepanje kolektivnih pogodb. V času razprave o spremembah slovenske ustave je predlagala pomembna amandmaja, ki sta bila sprejeta: pravico do svobodnega ustanavljanja in organiziranja sindikatov ter pravico do stavke. Za prvega predsednika ZSSS pa je bil potem izvoljen nedavno preminuli Miha Ravnik, ki je bil na položaju leto dni, ko ga je zamenjal Dušan Semolič, ki je ostal predsednik ZSSS do leta 2017. 

7. april 1926

Violet Gibson, devetinštiridesetletna irska aristokratinja in mirovna aktivistka, je v Rimu poskusila umoriti italijanskega fašističnega diktatorja Benita Mussolinija. Oborožena je bila s pištolo, zavito v ruto, in s kamnom, s katerim je nameravala, če bi bilo treba, razbiti steklo na Mussolinijevem avtomobilu. Ko je streljala, se je Mussolini izmaknil, krogla pa ga je oplazila po nosu. Pri drugem strelu ji je zatajila pištola. Nato jo je še pred prihodom policije surovo pretepla pobesnela množica in skoraj ubila. V zaporu je nato poskušala zdravnike prepričati da je nora – čeprav je delovala lucidno in racionalno, so dejstvo, da ni imela otrok (!), označili za »duševno abnormalno«. To, v kombinaciji s poskusom samomora in z nasilnim izpadom do fašistične sojetnice, je bilo dovolj, da so jo vendarle razglasili za noro. Deportirali so jo na Otok, kjer je preostanek življenja preživela v psihiatrični bolnišnici. Potem ko je umrla, naj se ne bi popolnoma nihče udeležil njenega pogreba.

11. april 1945

Medtem ko so se približevale ameriške sile, so zaporniki v nemškem koncentracijskem taborišču Buchenwald prevzeli oblast. Po podatkih ameriškega spominskega muzeja o holokavstu pa nekateri, tisti, ki so bili zaprti zaradi homoseksualnosti, niso bili osvobojeni takoj, temveč so morali odslužiti polno kazen, ki jih je doletela v času veljave homofobnega nacističnega kazenskega zakonika. V taboriščih so bili sicer internirani številni pripadniki t. i. skupine LGBTQI+, večina od njih pa je morala nositi roza trikotnik. Veliko jih je bilo žrtev različnih medicinskih poskusov, bili so kastrirani ali ubiti. V priročniku ameriške vojske za zasedbo Nemčije je bilo določeno, da morajo kazen še vedno odslužiti v civilnem zaporu. Homoseksualnost je bila takrat sicer nezakonita tudi v ZDA, Veliki Britaniji in Sovjetski zvezi. LGBTQI+ oseb pa po vojni tudi niso opredelili kot žrtev holokavsta, kar je med drugim pomenilo, da so imeli sorazmerno manjšo pokojnino za čas, preživet v taborišču, prav tako pa večina ni prejela nobene odškodnine.

15. april 1989

Spontana počastitev spomina na Hu Yaobanga – umrlega naprednega reformista in generalnega sekretarja kitajske Komunistične partije – na Trgu nebeškega miru v Pekingu se je razvila v protest sto tisočih, med katerimi je bilo veliko študentov pa tudi delavk in delavcev. Zahtevali so nadaljnje izvajanje Yaobangovih liberalnih reform in izvedbo demokratičnih volitev. V znak, da mislijo resno, so nekateri začeli celo gladovno stavkati. Protest je naprej trajal sedem tednov, protivladno razpoloženje pa se je razširilo tudi drugod po državi. Potem je 5. junija na prizorišče stopila vojska in začela brutalno obračunavati z demonstranti. Točno število mrtvih še danes ni natančno znano. Ocene pravijo, da je umrlo od 5 tisoč do 15 tisoč ljudi. V spominu svetovnega občinstva pa je ostalo poplesavanje protestnika, ki je pred sabo ustavil celo kolono tankov. Omenjene demonstracije na Kitajskem ostajajo tabu tema, rane pa se še od danes niso zacelile.

Še vedno pa ostaja nekoliko spregledana vloga delavstva: ko so bili študentje žrtev policijske represije, so jih delavci podprli, po razglasitvi vojnega stanja pa so v Pekingu odšli na ulice, zgradili barikade in zaustavili v prodor vojske v središče mesta. Medtem ko so študenti in intelektualci, ki so znali angleško, veliko govorili o »demokratizaciji« in podobnih abstraktnih konceptih, je delavstvo bolj zanimala rešitev ekonomskih problemov, ki so jih povzročile vladne tržne reforme. Ko se je vojska spravila zadušiti upor, pa je veliko spopadov potekalo tudi v delavskih predelih Pekinga.

Vir: history.com

19. april 1943

Začel se je upor v varšavskem getu: tja so prišli nacisti, da bi prebivalce odpeljali v različna koncentracijska taborišča, a so jih judovski uporniki pričakali s streli. Vstaja velja za simbol judovskega boja proti nacizmu, gre pa za najdaljši posamičen upor Judov med drugo svetovno vojno. V mesec dni trajajočem uporu jih je bilo ubitih okoli 13 tisoč, več kot 50 tisoč pa so jih nato odpeljali v nacistična koncentracijska taborišča, največ v Treblinko.

20. april 1914

Sile nacionalne garde so streljale na tabor stavkajočih rudarjev v Ludlowu v ameriški zvezni državi Kolorado. 12 tisoč rudarjev je stavkalo že od prejšnjega septembra, in sicer proti družini Rockefeller oziroma korporaciji Colorado Fuel and Iron v njeni lasti, šlo pa je za odziv na umor aktivista sindikata. Stavkajoči so zahtevali boljše delovne pogoje in plačilo v denarju, namesto v nekakšnih bonih, ki so jih lahko unovčili v trgovini v podjetju. Ko je družina Rockefeller dala izseliti stavkajoče rudarje in njihove družine iz njihovih domov, ki so bili v lasti korporacije, so ti postavili posebna šotorska mesta, ki so jih pomagale upravljati njihove soproge. Medtem so nasilneži v imenu podjetja nadlegovali stavkajoče in na njihova začasna bivališča občasno celo streljali. 20. aprila pa je, kot rečeno, tabor napadla ameriška nacionalna garda, ga po kratkotrajnem uporu stavkajočih rudarjev zažgala, ubila enajst otrok in dve ženski, v nasilju pa je sicer umrlo še trinajst drugih ljudi. Najmlajša žrtev je bila dojenčica Elvira Valdez, stara samo tri mesece.

21. april 2007

150 tekstilnih delavcev, večinoma žensk, je zasedlo egiptovsko tekstilno tovarno Mansoura-España in protestiralo proti odpuščanjem ter neizplačanim plačam. Vodstvo podjetja je uporabilo različne trike, da bi zasedbo razbilo, grozili so jim celo z izmišljenimi obtožbami o prostituciji, ker so delavke spale pod isto streho s sodelavci, s katerimi niso bile poročene. Toda stavkajoče so zdržale, odbile napade vodstva in tudi sindikata v podjetju, zasedle tovarno za dva meseca ter dosegle izpolnitev svojih zahtev.

Vir: Libcom.org

24. april 1920

Orožniki na Zaloški cesti v Ljubljani so streljali na stavkajoče železničarje: leta 1920 je vlada Kraljevine SHS odpovedala železničarsko kolektivno pogodbo ter s tem delavce prikrajšala za številne pravice, ki so si jih izborili že v Avstro-Ogrski, nižje pa so bi bile tudi mezde. Železničarji so zato 15. aprila začeli stavkati ter zasedli številne železniške postaje. Podprli so jih tudi mnogi drugi delavci in delavke. 24. aprila pa je v Ljubljani kljub prepovedi potekala manifestacija, ki se je je udeležilo približno 3 tisoč delavcev in delavk z družinami. Iz Most so krenili proti središču mesta, na Zaloški cesti, pri današnji porodnišnici (kjer je tudi spominsko obeležje), pa so jih ustavili orožniki. Množica jih je skušala prepričati, da se ji pridružijo, a neuspešno. Ti so nato streljali v demonstrante in ubili trinajst ljudi, v naslednjih dneh pa je oblast z aretacijami kolovodij stavko zatrla.

Vir: dLib

27. april 1941

Na ta dan, danes državni praznik Dan upora proti okupatorju, je bila v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.

Osvobodilna fronta je bila sicer ustanovljena dan prej, 26. aprila 1941, v Rožni dolini v Ljubljani v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sestali predstavniki več političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (predstavnik Komunistične partije), Josip Rus (predstavnik Sokolov), Tone Fajfar (predstavnik Krščanskih socialistov), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (predstavniki Slovenskih kulturnih delavcev). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo torej Protiimperialistična Fronta, ki je nastala deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih štirinajst dni po okupaciji Slovenije. Vsaj dvajset let po vojni je veljalo, da je bil ustanovni sestanek v ljubljanski vili industrialcev Vidmar 27. aprila, pozneje pa so zgodovinski viri pokazali, da je bil dan prej. Kljub temu je praznični dan ostal 27. april.

Podtalnih oblik odpora OF je bilo veliko − od raznih trosilnih akcij do sabotaž in polvojaških dejanj ter napadov na okupatorjeve postojanke. Za odpor pa je bila seveda najpomembnejša oborožena organizacija. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila slovenska posebnost v razvoju odporništva, saj česa podobnega ni bilo v nobeni drugi jugoslovanski pokrajini, poudarjajo zgodovinarji. Dan upora proti okupatorju je torej predvsem dan, ko se spominjamo vseh generacij slovenskih upornikov in časov, ko smo Slovenci in Slovenke nastopili zoper fašizem. Več tukaj.

29. april 2020

Zaposleni pri podjetju s hitro prehrano Arby v Morrisu v ameriški zvezni državi Illinois so se odločili za protest zaradi kadrovske podhranjenosti, pomanjkanja osebne zaščitne opreme in zato, ker niso dobili dodatka za nevarno delo sredi pandemije novega koronavirusa. Šlo je samo za enega od številnih delavskih uporov po svetu, povezanih s pomanjkljivimi varnostnimi ukrepi pri delu v zaostrenih epidemioloških in zdravstvenih razmerah.

Viri: Working Class History: Everyday Acts of Resistance & Rebellion, edited by Working Class History, 2020, PM Press in drugo gradivo

Ne spreglejte tudi:

Marec

Da ne bodo vseh zgodb napisali lovci – Utrinki iz zgodovine delavskega gibanja