V spomin: Miha Ravnik (1938 – 2021)

12. 2. 2021

Pred dnevi smo se tiho in zaradi vladnih ukrepov žal le v mislih poslovili od Mihe Ravnika, prvega predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), izvoljenega na kongresu leta 1990. Na čelo njene predhodnice, Zveze sindikatov Slovenije (ZSS), je prišel na kongresu leta 1986, v času, ko so se začeli v med delavkami in delavci pojavljati že prvi znaki nezadovoljstva nad sindikatom. Miha Ravnik se je na to odzval že leta 1988 in sprožil široko razpravo med delavci o tem, kakšen naj bi bil sindikat v prihodnje. Nastal je dokument »Iz krize s sindikatom delavcev«, ki je bil podlaga za prehod tedanje organizacije v novo na prvem kongresu, na katerem je bil izvoljen za prvega predsednika ZSSS. 

Miha Ravnik je bil predsednik ZSS v obdobju, ko so se v podjetjih in ustanovah vrstile stavke, tedaj imenovane prekinitve dela. Zato si je skupaj s sodelavci prizadeval, da so nastala stavkovna pravila in da so delavci dobili pravico do stavke. Pravila so bila podlaga za kasneje sprejeti zakon o stavki v jugoslovanski skupščini, ki je pri nas veljaven še danes. Kot je sam dejal, je bila ZSS prva, ki je premagala ideološko oviro, da je naša družba brezkonfliktna in da če delavec stavka, stavka proti sebi.

Tuji strokovnjaki so zapisali, da je bila ZSS v obdobju njegovega vodenja glavni generator in pobudnik vseh sprememb v okviru jugoslovanskega sindikalnega gibanja. Prva je začela dajati pobude za prenovo sindikatov, predlagala je uzakonitev stavke ter spremembe zveznega zakona o delovnih razmerjih, ki naj bi med drugim omogočile sklepanje kolektivnih pogodb. V luči demokratičnih sprememb je ZSS v času razprave o spremembah Ustave Republike Slovenije v tedanji skupščini RS predlagala amandmaja, s katerima je bila zagotovljena pravica do svobodnega ustanavljanja in organiziranja sindikatov ter pravica do stavke. Podpora ZSS odmevnim stavkam v Labinu in Starem trgu ter zamrznitev odnosov z Zvezo sindikatov Jugoslavije je povzročila velik nemir v krovni sindikalni organizaciji nekdanje skupne države, vendar se Miha Ravnik ni uklonil političnim in medijskim pritiskom.

Bil je tudi prvi, ki je leta 1990 napovedal generalno stavko ZSSS, če Gospodarska zbornica Slovenije ne bo podpisala prve Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. O tem je govoril tudi na 1. konferenci ZSSS v Velenju leta 1991, ko je dejal: »Sindikata ni brez kolektivnih pogodb, kot tudi ni kolektivnih pogodb brez sindikata. Obrambna moč države ne more temeljiti na brezposelnosti, socialna varnost pa mora temeljiti na delu in ne usmiljenju.« Poudaril je tudi, da ZSSS zahteva socialno partnerstvo kot nujen pogoj sprememb v družbi. Na tej konferenci je odstopil kot predsednik ZSSS in se do upokojitve zaposlil v Delavski hranilnici. Po upokojitvi je bil aktiven v krajevni skupnosti Solkan, tudi kot njen predsednik.

Poleg tega, da je bil direktor uspešnega podjetja Meblo v Novi Gorici, je bil tudi velik ljubitelj športa. Bil je med glavnimi pobudniki izgradnje športnega parka v Novi Gorici, predsednik Telesno kulturne skupnosti Slovenije in kot član olimpijskega komiteja je leta 1984 vodil odpravo na olimpijskih igrah v Calgaryju. Kot predsednik odbora za organizacijo balkanskih iger je pripomogel, da je bil leta 1986 zgrajen nov stadion v Ljubljani.

Miha Ravnik je bil pošten in odgovoren človek, tovariški in vedno pripravljen pomagati soljudem. Bil je človek dialoga in izmenjave argumentov, ki ni nikoli povzdignil glasu nad svojimi sodelavci. Kot takšnega ga bomo nekdanji sodelavci ohranili v trajnem in lepem spominu.

Pavle Vrhovec, upokojeni dolgoletni sodelavec ZSSS