Novi obrazi ne bodo dovolj – Potrebujemo alternativne politike

23. 6. 2020

Zdaj že oddaljenega novembra 2012 so se iz Maribora v manj kot mesecu dni protesti (poimenovani vstaje) razširili po vsej Sloveniji. Tako kot danes so bile tudi takrat glavni povod koruptivne in avtoritarne prakse oblasti. Podobnosti z današnjim dogajanjem pa kar kličejo po tem, da se ozremo nazaj in ugotovimo, zakaj se znova protestira proti istim praksam. Kaj je šlo narobe, da morajo ljudje zaradi podobnih vzrokov znova na ulice?

Vse bolj pozabljene vstaje so se pričele v Mariboru kot protest proti ravnanju tamkajšnjega župana Franca Kanglerja. Točka preloma je bila postavitev pozneje umaknjenih radarjev, zaradi česar mariborska občina podjetju Iskra Sistemi še sedaj odplačuje kar sedem milijonov evrov visoko odškodnino. O novi oblasti dovolj pove že to, da je župan, ki so ga vstajniki odnesli, ob izvolitvi tretje vlade Janeza Janše postal drugi mož policijskega ministrstva. Zaradi korupcijskih afer in avtoritarnega sloga vladanja Janševe vlade, ki si želi podrediti vse podsisteme, so ljudje spet množično odšli na ulice. Nova Janševa vlada je tako v rekordno hitrem času, manj kot stotih dneh vladanja, po osmih letih na ulice znova spravila na tisoče protestnikov. Protesti pa se v zadnjem času, kljub drugačnim napovedim, ne umirjajo. Pretekli petek so bili najbolj množični

Borec proti korupciji

Protestnike je še toliko bolj razjezilo, da so Janši pot na oblast tlakovali v strankah DeSUS in SMC. Oboji so pred volitvami izrecno nasprotovali vladi s SDS. Volivci SMC so bili še toliko bolj nezadovoljni, ker je prav ta stranka zajahala prvi vstajniški duh in na volitvah leta 2014 slavila s kar 34,5 odstotka glasov. Stranko SMC je dva meseca pred volitvami ustanovil Miro Cerar, ki je svojo kariero dolga leta gradil kot ugledni pravnik. Na volitvah je nastopal brez prave vsebine, poudarjal pa je nove etične in moralne standarde, boj proti korupciji in pomen pravne države. S tem se je odlično prilegal zahtevam, ki so jih na ulicah izražali vstajniki. Toda za leporečjem se je obenem skrivalo nadaljevanje neoliberalnih politik, ki so jih ob pomanjkanju lastne vizije in programa nekritično prevzeli. Migracije so bile eno od področij, na katerem je SMC presenetljivo sledil najbolj skrajnim desnim politikam in poskrbel za gradnjo rezilnih žic oziroma ograj na meji ter za sprejem zakona o vojski na meji, ki zdaj s prekoračitvijo vojaških pooblastil na državni meji dviga ogromno prahu. Tudi na gospodarskem področju so se tako že v svojem prvem mandatu dobro ujeli s stranko SDS. Spomnimo se samo, da je Cerar kot premier marca 2018 med poglavitnimi razlogi za odstop navedel tudi domnevno izsiljevanje sindikatov javnega sektorja. Takrat je povsem neupravičeno strašil, da bo dogovor z njimi iz državne blagajne odnesel skoraj milijardo evrov. Vlada Marjana Šarca se je nato po volitvah konec leta brez večjih težav dogovorila s sindikati. Zvišanje plač v javnem sektorju pa je v nasprotju z zgrešenimi neoliberalnimi napovedmi Cerarjeve vlade pomembno prispevalo k dvigu zasebne potrošnje in večji gospodarski rasti, kar ni prineslo minusa, temveč celo dodatne presežke v proračun.

Proti vladi že več kot dva meseca na ulicah slovenskih mest potekajo številni protesti. Preteklost pa kaže, da samo novi obrazi z drugačnimi politikami ne bodo dovolj. Foto: M.K.

 

Potrebujemo alternativne politike

Po volitvah 2018 je SMC pristal na 10 odstotkih. Nekdaj novi obrazi so povsem opustili retoriko o pomenu etike in morale. Obsodbe koruptivnih in neprimernih ravnanj SDS pa je letos ob padcu Šarčeve vlade, v zameno za položaje in dveletni obstanek SMC, ki ji ankete kažejo volilni polom, zamenjala podpora Janševi vladi. V to se je izrodila politika, ki je temeljila na neomadeževanih novih obrazih, katerih glavno politično držo je predstavljal Antijanša projekt brez vsebine. Glavni razlog za popoln preobrat lahko iščemo že v času nastanka stranke, ki razen boja proti korupciji ni ponudila skorajda nič vsebinskega. Namesto da bi se v novi, obetajoči stranki zbirali ljudje na podlagi vsebine in programa, so zato glavno motivacijo mnogi videli v lastnih kariernih ambicijah in priložnostih, ki jih je ponujala. Ne čudi, da so tako, ko so bili njihovi položaji ogroženi, hitro zamenjali ploščo in podprli vlado z Janšo na čelu, čeprav so ga še nekaj mesecev pred tem ostro kritizirali.

Ponovno iskanje odrešenika, ki ne bo ponudil pravih alternativ in odgovorov na pomembna vprašanja, povezana s podnebno krizo, razbohotenimi kršitvami delavskih pravic, vse večjo prekarizacijo, poveličevanjem (neo)fašističnih idej, privatizacijo zdravstva in šolstva, stanovanjsko problematiko ipd., bo vnaprej obsojeno na neuspeh. Glavna lekcija, ki jo lahko povlečemo iz preteklosti, je, da samo novi obrazi in sprememba načina vodenja še zdaleč ne bodo dovolj. Namesto vrnitve v staro normalnost neoliberalnega kapitalizma, ki vedno znova na oblast pripelje Janševo SDS, potrebujemo dolgoročno vizijo in program, ki nas bo popeljal v novo, boljšo normalnost.

Potrebujemo sistemske spremembe

Da protesti ne smejo pristati zgolj na logiko antijanšizma, opozarjajo tudi v Centru za družbene raziskave (CEDRA). Kot so zapisali, avtoritarne prakse niso zgolj posledica Janševih politik, temveč nujna značilnost kapitalistične države. »Kot temeljni problem aktualne vlade protestniki vidijo njeno avtoritarnost in nepotistično-koruptivne prakse pri nabavi zaščitne opreme – ki pa niso nič drugega kot najhitrejša pot za visoke dobičke kapitalistov. Vendar avtoritarnost dojemajo kot ekskluzivno značilnost politik oziroma celo osebe Janeza Janše. Ne problematizirajo avtoritarnih praks kot nujne značilnosti kapitalistične države, ki jih na primer vsakodnevno izkušajo migranti ali z vidika kapitala kakšna druga “nezaželena” skupina ljudi.«

Pri boju proti omenjenemu pa ne bodo dovolj liberalne vrednote, kot so vladavina prava, medijev, stroke in parlamentarna demokracija. Tudi ta normalnost je za številne ob tiraniji v delovnih okoljih, prenizkih plačah in izgubi službe še kako problematična. Janševa vlada z napovedmi o večji fleksibilizaciji sveta dela, o lažjemu odpuščanju, privatizaciji javnih storitev, prisilnem delu prejemnikov denarne socialne pomoči, odpravljanju standardov, ki varujejo naravo ipd., položaj vseh nas v imenu lažjega kovanja dobičkov še poslabšuje. Prav takšne politike so po svetu glavni razlog za vzpon skrajne desnice. Liberalni kulturni boj bi zato po mnenju Cedre moral zamenjati razredni boj in kolektivno organiziranje delovnih množic v tovarnah, rudnikih, hotelih ter na drugih področjih. Kot so še zapisali: »Avtoritarnost, sistemsko nasilje, poglabljanje podnebne krize in izkoriščevalske odnose v produkciji lahko ustavimo le pri njihovih koreninah. Te pa niso pri tej ali oni vladi, temveč v kapitalističnem sistemu.«

Matej Klarič

Delavska enotnost

To besedilo je v nekoliko prirejeni obliki izšlo v najnovejši, drugi junijski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share