Od konflikta do ravnovesja – intervju z dr. Evo Boštjančič

29. 3. 2019

Za marčevsko tematsko številko Delavske enotnosti, glasila ZSSS, namenjeno kompleksnemu področju usklajevanja dela in zasebnosti, smo se pogovarjali z dr. Evo Boštjančič, psihologinjo, strokovnjakinjo za psihologijo dela in organizacij, raziskovalko ter profesorico na oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete. In sicer o stresu in izgorelosti, konfliktu in ravnovesju, zavzetosti in strahu ter o tem, zakaj v življenju ne gre iskati sreče. Intervju, ki je dostopen samo v spletni obliki, objavljamo v nadaljevanju.

Kakšen je pogled na usklajevanje dela in zasebnosti, poklicnega in družinskega življenja z vidika psihologije dela, s katero se poklicno ukvarjate?

Gre za zelo sveže področje, še posebej zato, ker je bilo včasih razmerje med delom in prostim časom bolj jasno in trdneje določeno, zadnje čase pa je meja med njima tudi zaradi razvoja novih tehnologij vedno bolj zabrisana, zato se o tem več pogovarjamo in področje analiziramo. Najprej so raziskovalci razmišljali o tem, da gre za konflikt, potem začeli govoriti o usklajevanju med delom in prostim časom, danes pa v slovenščini uporabljamo izraz ravnovesje, kar pomeni, da iščemo nekakšno ravnotežje med obojim, ki pa je dinamično in se spreminja glede na naša življenjska obdobja, raznolike okoliščine, tudi dneve v tednu, pod črto pa vedno iščemo nekakšno ravnovesje. V vsakem primeru gre za izjemno aktualno temo.

In od kod omenjena jezikovna sprememba, od konflikta do ravnovesja?

Gre za to, da so raziskovalci sčasoma ugotovili, da lahko tudi zadovoljstvo na delovnem mestu bogati posameznikovo osebno življenje. Na drugi strani pa človekovo osebno življenje, kakovostno preživljanje prostega časa in podobno ključno vpliva tudi na njegovo delo oziroma zadovoljstvo z delom, pa na njegovo učinkovitost, zavzetost …

Kako velik psihični problem lahko potem postane usklajevanje dela in zasebnosti?

Usklajevanje je dinamičen proces, v okviru katerega usklajujemo svoj denar, energijo in čas. Pri tem lahko pride do konflikta med različnimi vlogami, ki jih posameznik ali posameznica ima v življenju. Sama sem denimo mama, kar na delovnem mestu težko izklopim. Podobno direktor nekega podjetja v prostem času težko odmisli svoje delo. Prav tako je lahko problem stres na delovnem mestu, kar prinaša posledice tudi za zasebno življenje. In obratno, naše zasebne težave lahko prenesemo tudi v službo. Obenem danes vedno pogosteje, vsaj tako se zdi, ker o pojavu več govorimo kot včasih, prihaja do izgorelosti, ki prav tako prinaša dolgoročnejše posledice za zaposlenega, njegovo družino in tudi delodajalca. Kakorkoli že, vedno iščemo ravnovesje med časom, denarjem ter energijo, in če se preveč nagnemo na eno stran, smo manj uspešni pri drugih dveh.

Kako pa zdraviti oziroma regulirati posledice omenjenih stisk?

Prvi korak kakršnikoli spremembi naproti je zavedanje, da v tvojem življenju nekaj ne funkcionira. Potem pa je nujna motivacija, želja, volja, da stvari spremeniš. Šele tretji korak vključuje določeno spremembo. Lahko pa naredimo vse korake in nato trčimo ob nov zahteven dogodek oziroma nove kompleksne razmere, ko lahko, v primeru, da novega vedenja nismo dovolj utrdili, zdrsnemo v regresijo, kot temu pravimo psihologi. In pademo na prejšnjo stopnjo funkcioniranja.

Na kakšne načine lahko poteka usklajevanje dela in zasebnosti?

Praviloma poteka na treh nivojih. Na nivoju posameznika ali posameznice, kar mene kot psihologinjo tudi najbolj zanima, pa tudi na ravni organizacije. To pomeni, da organizacija oziroma delodajalec potegne bolj jasno ločnico med delom in prostim časom. Gre za čisto konkretne primere, ko je denimo vzpostavljeno brisanje elektronske pošte v času, ko je zaposleni na dopustu. Saj je mogoče pomembnejša elektronska sporočila preusmeriti na sodelavce, a ko prideš z dopusta, ni tistega prvega, postdopustniškega stresa, ki ga povzroči velika količina neprebrane in neodgovorjene elektronske pošte. Poznam tudi primer, ko zaposleni vso službeno tehnologijo ob odhodu z delovnega mesta pusti pri vratarju. Tako domov ne nese telefona ali računalnika, zato se lahko popolnoma odklopi. Tretji nivo, na katerega prav tako ne smemo pozabiti, pa poteka na ravni države. Gre za različne strukturne spremembe, politike in ukrepe, s katerimi država vpliva na usklajevanje dela in zasebnega življenja, obenem pa se lahko posledice, tako dobre ali slabe, še kako poznajo na hrbtih posameznikov in posameznic.

Psihologija dela je spletna stran, nad katero bdi naša sogovornica. Aktivno jo soustvarjajo študentke in študenti psihologije, na njej pa je mogoče najti izsledke najnovejših raziskav ter zanimiva razmišljanja in zapise na temo psihologije dela.

Omenili ste ukrepe o omejevanju vdora službene tehnologije v naša življenja izven delovnega časa. Kako je s tem pri nas?

Upam si trditi, da v Sloveniji prvi delodajalci pri tem šele orjejo ledino, kar pomeni, da določene dobre prakse iz tujine šele prihajajo k nam. Še pet let nazaj je bilo moderno, da smo bili vsi dosegljivi štiriindvajset ur na dan, kar nam je prišlo v kri, zato tega ne moremo kar takoj spremeniti. Potrebnega bo nekaj časa. Do sprememb pa mora priti predvsem na nivoju delodajalcev.

Zakaj se pogosto dogaja, da ljudje pri prevzemanju delovnih obveznosti ne znamo reči ne in si nalagamo vedno nove opravke?

Delala sem raziskavo, ki je pokazala, da so najbolj zavzeti zaposleni tisti na pogodbah o zaposlitvi za določen čas, kar pomeni, da se želijo dokazati, veliko bolj so pod drobnogledom delodajalca in mnogo težje rečejo ne. Drugače pa se mi zdi, da mlajše generacije veliko lažje postavijo tovrstno mejo in bolj cenijo ravnovesje med delom in prostim časom. Zaradi omenjenega generacijskega premika so danes delodajalci v Sloveniji primorani posebej razmišljati, kako v podjetje privabiti mlade in kaj narediti, da bodo ti v organizaciji tudi ostali. Ostali pa bodo pod pogojem, da lahko kakovostno preživljajo prosti čas, ne pa da bodo vso svojo energijo in koncentracijo posvetili službi. Mladi danes ne sprejmejo ravno vsega, kar pride mimo, obenem pa obstaja toliko zanimivih možnosti in priložnosti, na podlagi katerih so si ljudje postavili višja izhodišča ter pričakovanja v zvezi s tem, kakšna delovna mesta jim ustrezajo in kakšna ne. Ta pa niso pogojena samo s plačo, ampak tudi z zadovoljstvom pri delu, naravo zaposlitve, kot tudi s kakovostjo ravnovesja med delom in prostim časom.

Ali ni po svoje grozno, da so najbolj zavzeti zaposleni, ki imajo pogodbe za določen čas? Saj so v to zavzetost naravnost prisiljeni.

Ne bi ravno rekla ‘grozno’. Gre za nekaj let staro raziskavo, medtem ko so se razmere na trgu dela že zelo spremenile. Spremenile predvsem v smislu, da je priložnosti v svetu dela veliko, obenem pa mi delodajalci sami včasih povedo, da med zaposlenimi, ki delajo prek pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ni take zavzetosti.

Ali ni to bolj krivda delodajalcev, ne pa omenjene oblike dela?

Gre za preplet različnih dejavnikov, tudi psiholoških. Da je človek učinkovit na delovnem mestu, mora biti ustrezno zavzet in motiviran. Del njegove motivacije lahko predstavlja tudi pogodba o zaposlitvi, ki jo ima sklenjeno z delodajalcem, seveda pa je veliko odvisno tudi od načina vodenja, delovnega okolja in drugih izzivov. Tukaj ni enoznačnega odgovora.

Kako velik problem pa je današnja prisila perfekcionizma, ko imamo pogosto občutek, da moramo biti nenehno najboljši, najuspešnejši, najhitrejši in da bo, če le za hip popustimo, po nas … ?

Morda se z opisanimi občutki soočajo predvsem starejši zaposleni, ki se zavedajo, da je njihovo znanje zastarelo in da ne vlagajo dovolj energije v stalno izobraževanje ter osveževanje svojih kompetenc. Potem pa imajo, ko prihajajo mlajši, občutek, da so v podrejenem položaju. Tudi kadroviki, ki so v stiku z omenjenimi starejšimi zaposlenimi, poročajo, da so ti že na selekcijskih intervjujih veliko manj samozavestni in zato mnogo manj verjamejo v svoje veščine, za katere pa menim, da jih imajo. Sicer bi rekla, da mlada generacija ne teži več k popolnosti, ampak išče na trgu dela druge potrditve. Tisti, ki zasledujejo popolnost, pogosto izgorevajo. Delodajalci jih prepoznajo kot dobre in učinkovite, zato jim pogosto naložijo več odgovornosti, ponavadi hitreje napredujejo, vendar so tudi bolj obremenjeni, hkrati pa delodajalci pogosto pozabljajo, da vsak človek potrebuje počitek. In s psihološkega vidika je ta kakovosten šele, ko lahko svoje možgane popolnoma odklopiš od delovnih obveznosti, službenih klicev in stalne dosegljivosti.   

Kako na nas vpliva stres v povezavi s službo, delom, delovnim mestom in kako tisti, ki ga povzroči kakšen zunanji dogodek, na primer recesija, finančna kriza, vojna?

Odzivi človeškega telesa so na vse oblike stresa enaki. Kot psihologinji se mi zdi pomembno, da posameznika opolnomočimo za ustrezno funkcioniranje v zahtevnejših situacijah, v katerih je včasih prisoten stres. In to, da človeka pripravimo na stresne življenjske okoliščine, se začne z vzgojo doma, v družini, v šoli, ko je treba otrokom pustiti, da postanejo samostojni, da se sami poberejo, potem ko padejo oziroma jim nekaj spodleti. Tako jih postopoma tudi opremimo za delovno življenje, za zaposlitev, pri kateri si ponavadi ne moreš izbrati šefa ali vseh nalog, ki jih boš opravljal. Zavedati se moramo, da na delovnem mestu ne iščemo sreče, ampak bolj izpolnitev naših osebnih vrednot, ciljev ter potrebe po strokovni in osebnostni rasti. Obenem lahko zadovoljstvo poiščemo tudi v zasebnem življenju in ne samo v delu.

Zakaj ne gre iskati sreče?

Ker nam sreča ponavadi ne prinese dolgoročne notranje zadovoljitve.

Vendar ali ni sreča tisto, k čemur vsi stremimo?

Ja, ampak zato, ker nas o tem želi prepričati širša družba. Vsi iščemo srečo, toda ali poznate koga, ki je ves čas srečen? Jaz ne. Načeloma velja iskati majhne dragocene ter pomembne stvari in drobne kratkoročne zadovoljitve. Še enkrat bi poudarila pomen vzgoje in izobraževalnega procesa, ki bi moral pripraviti vsakega posameznika na to, kar nam življenje prinaša. Mlade ljudi moramo naučiti poskrbeti zase, tudi pri usklajevanju dela in prostega časa. Pomembno je, da skrbijo zase, da si vzamejo čas za sprostitev, ko so pod stresom, da znajo prenesti padce in poraze v življenju. Pri tem ima slovenska družba še veliko prostora za napredek.

Je sklepati, da danes živimo v bolj negotovem svetu kot nekoč, pravilno?

Nedvomno živimo v svetu, bolj nasičenem z informacijami, komunikacijo vseh vrst in raznimi dražljaji kot nekoč, kar dela človeka bolj obremenjenega, zato je tudi življenje danes lahko bolj naporno, kot je bilo včasih.

Ali živimo zato, da delamo, ali delamo zato, da živimo?

Rekla bi, da je smisel našega življenja rast in razvoj. Rastemo in razvijamo pa se lahko veliko bolj polno in kakovostno, če tudi delamo. Delo namreč sooblikuje našo samopodobo in samozavest, naš status v družbi ter ugled, gradi našo socialno mrežo, na koncu pa nudi tudi plačilo za opravljeno. Menim, da nam prinaša veliko dobrih stvari, zato bi si želela, da bi bilo delo v Sloveniji bolj cenjeno in spoštovano, kot trenutno je.

Gregor Inkret

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Share