Mednarodna sindikalna obzorja: Od socialne Evrope do pogubnih varčevalnih ukrepov

31. 5. 2019

V kakšnem svetu delujemo danes in se borimo sindikati? Kako je ta svet nastal in kako ga razumeti? In zakaj nam grozi ponovitev najtemačnejših obdobij preteklosti? Odgovore smo poiskali v majski tematski številki Delavske enotnosti, glasila ZSSS, z naslovom Mednarodna obzorja.

Druga svetovna vojna je pomenila pomembno prelomnico. Zahod, predvsem ZDA in zahodna Evropa, se je po tej veliki moriji močno nagnil v bolj socialno, levo politično smer. Dozorelo je namreč spoznanje, da bo za zagotovitev trajnega miru treba vzpostaviti nov svetovni red, ki ne bo več temeljil na moči, temveč na pravu in pravičnosti, pri tem pa bo eno od temeljnih načel za zagotavljanje miru prav ideja trajne in celostne socialne pravičnosti.

Alain Supiot eden vodilnih francoskih pravnih filozofov ter strokovnjak za francosko in evropsko delovno pravo, v delu Duh Filadelfije (2010), ki je izšlo tudi pri nas, opisuje leto 1944, ko je že bilo znano, da se bo druga svetovna vojna končala. Maja istega leta je bila, le malo pred izkrcanjem zaveznikov v Normandiji, sprejeta Filadelfijska deklaracija, s katero je Mednarodna organizacija dela (ILO) dopolnila svojo ustavo iz leta 1919. V njej so zapisali, da nas izkušnje strahot vojne, barbarstva in nepopisnega trpljenja vodijo v to, da moramo nujno povezati imperativ svobode in socialne varnosti ter organizacijo gospodarstva podrediti načelu socialne pravičnosti. Gre za duh časa, ki ga je mogoče zaslediti tudi v Ustanovni listi Združenih narodov, sprejeti leta 1945, in v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948.

Socialna Evropa

Tudi v Evropi je po vojni prišlo do zavedanja o nujnosti vzpostavitve socialno pravične družbe. V Rimski pogodbi iz leta 1957, ki velja za ustanovno pogodbo EU, lahko beremo o pomenu svobodnega gibanja (migracij) ljudi po Evropi, z namenom izboljševanja in izenačevanja delovnih pogojev in življenjske ravni delavk in delavcev. V okviru t. i. keynesianskega konsenza je nastal neokorporativni družbeni model, ki je omogočal učinkovito sistemsko integracijo delavskih interesov in v okviru katerega so pomembno institucionalno vlogo dobili tudi sindikati. V središču ideje je bila vključitev delavskega kolektivizma (sindikatov) in pred vojno liberaliziranih političnih ekonomij v procese oblikovanja politik. Osnovna ideja neokorporativizma je bila vključitev in institucionalizacija kolektivne oblike pogajanj v pravni red ter politične odločitve različnih držav. Politike polne zaposlenosti z ustreznimi fiskalnimi in monetarnimi ukrepi ter usklajevanjem rasti plač z rastjo produktivnosti so veljale za značilnosti takratnega sistema, ki je zagotavljal rast življenjskega standarda. Svobodno trgovino so razumeli izključno v okvirih odprave tržnih regulacij v obliki kvot in tarif. Kapitalski tokovi pa so ostali močno regulirani.

Neoliberalni obrat in padec standarda

Prav to se je ob krizi kapitalizma v poznih šestdesetih letih in na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja začelo spreminjati. S krizo se je končalo obdobje izjemnega razcveta, ki so ga imeli celo za zlato dobo kapitalizma. Neokorporativni model namreč takrat ni več prinašal ustreznih rezultatov. Rast BDP in produktivnosti sta se upočasnili, keynesianski ukrepi pa za kapital niso imeli več želenega učinka. Zaradi naraščanja cen se je zvišala inflacija in dobički znižali, vse več je bilo brezposelnosti, prišlo je do stagflacije (gospodarske stagnacije in visoke inflacije). Prav omenjena kriza je bila ugodna za vzpon neoliberalizma, ki je slavil moč in deregulacijo trga ter privatizacijo javnih dobrin. Sindikate so čedalje pogosteje razumeli kot zaviralce kapitalističnega razvoja, ki s svojimi zahtevami po višjih plačah škodujejo gospodarstvu. Na trg naj bi negativno vplivala monopol močne delavske strani, združene v sindikate, in država s svojimi regulacijami, npr. z institutom minimalne plače, za katero so mainstream ekonomisti neupravičeno dolgo domnevali, da pripomore k zvišanju brezposelnosti. To je bil eden od razlogov za zaton sindikatov na Zahodu: v ZDA je bila denimo v sindikate leta 1955 včlanjena četrtina vseh zaposlenih, leta 2017 pa zgolj še 10 odstotkov. Zato so v Ameriki realne plače od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja do leta 2010 padle za četrtino. Plače so torej drastično zaostale za rastjo produktivnosti, padel pa je tudi njihov delež v razdelitvi BDP. Z drugimi besedami, na Zahodu je prišlo do povečanja stopnje izkoriščanja in rasti družbene neenakosti. Kot so v enem svojih zadnjih poročil za časa predsedovanja Baracka Obame ugotovili v svetu njegovih ekonomskih svetovalcev, je padec članstva v sindikatih prispeval pomemben delež k povečanju družbene neenakosti.

Večja sindikalna moč zmanjšuje neenakost

Da so sindikati v času povečevanja družbene neenakosti izjemno pomembni, ponovno odkrivajo tudi ekonomisti, ki so pred tem, v času prevlade neoliberalizma, dolgo menili nasprotno. V lanski študiji ekonomisti s prestižnih ameriških univerz Henry Farber, Daniel Herbst, Ilyana Kuziemko in Suresh Naidu v obsežni analizi različnih podatkov od leta 1936, ko so v ZDA sprejeli zakon, ki je omogočil ustanavljanje sindikatov v zasebnih podjetjih, ugotavljajo, da se z zvišanjem stopnje sindikaliziranosti družbena neenakost zmanjša in obratno. Njihova analiza je pokazala, da so plače članom in članicam sindikata rasle hitreje kot bolj izobraženim delavkam in delavcem, ki niso bili včlanjeni v sindikat. Članstvo v sindikatu je torej pripomoglo k temu, da so se plače najbolj zvišale prav tistim z nižjimi dohodki. V času, ko ima po raziskavi britanske dobrodelne organizacije Oxfam samo 26 ljudi toliko bogastva kot polovica človeštva, je zavedanje o potrebi po močnih sindikatih čedalje večje tudi v akademskih krogih.

Utrjevanje ameriške globalne moči

Eden ključnih in danes povsem spregledanih obratov k neoliberalizmu je na globalni ravni nastal s t. i. Volckerjevim šokom leta 1979 v ZDA. Takrat so na drugi strani Atlantika začeli dvigovati obrestno mero, s tem pa uspešno zamejili inflacijo, toda zraven zavestno povzročili padec življenjskega standarda, saj so dolar postavili za svetovno sidrišče denarnih tokov. Osem let prej so namreč ZDA zaradi trgovinskih deficitov enostransko prekinile veljavnost zlatega standarda (vezave vrednosti dolarja na zlato) in s tem v velike težave spravile Evropo in Japonsko, saj so tamkajšnja gospodarstva, ko je dolar, na katerega je bila vezana vrednost njihovih proizvodov, začel izgubljati vrednost, doživela velik udarec.

Z odpravljenim zlatim standardom je dolar sam postal standard za svetovne transakcije. Ameriška moč v svetu se je okrepila. Začelo se je obdobje fiskalnega in denarnega varčevanja, s prej omenjenim dvigom obrestnih mer in zniževanjem inflacije, katerega del je bil tudi napad na organizirano delo, sindikate, saj so odgovorni hoteli zagotoviti, da ti ne bodo več vplivali na visoko inflacijo, ki jo je povzročalo dvigovanje plač. To je pozneje priznal tudi Paul Volcker sam, ko je razkril, da je bilo zatrtje stavke kontrolorjev letenja zračnega prometa leta 1981 najpomembnejše dejanje vlade v boju proti inflaciji. Dvig obrestnih mer pa je opisal kot pomemben ukrep za discipliniranje delavskega gibanja.

Programi strukturnega prilagajanja

Dvig obrestnih mer je povzročil velike težave ne samo državam v razvoju, temveč tudi nekaterim razvitejšim državam kapitalističnega sveta. Prav tu gre tudi iskati razloge za velike težave Jugoslavije v osemdesetih letih. Takrat je več kot sto svetovnih držav potrebovalo finančno pomoč in so zato morale pristati na programe strukturnega prilagajanja (rezanja socialnih izdatkov, reform trga dela v smeri večje fleksibilizacije in prekarizacije, privatizacije javnih storitev, podjetij, zemlje, odprave subvencij za hrano, odpiranja finančnega sektorja ipd.) Mednarodnega denarnega sklada(IMF). Le-ta je bil na konferenci v Bretton Woodsu v ZDA leta 1944 vzpostavljen kot institucija, ki bo pomagala državam v težavah z nizkimi obrestnimi merami. Na podlagi različnih ameriških pritiskov pa se je Mednarodni denarni sklad postopoma spremenil v institucijo, ki z brutalnimi politikami nižanja standarda prebivalstva v imenu fiskalne discipline pod strogimi pogoji narekuje pogubne varčevalne ukrepe. Države v razvoju so tako npr. v obdobju od leta 1980 do 2000 odplačale za 4,6 bilijona ameriških dolarjev dolga, kar je osemkrat več, kolikor so bile dolžne, na koncu pa so bile še vedno štirikrat bolj zadolžene kot na začetku odplačevanja. Mednarodni finančni sistem je tako prek različnih institucionalnih mehanizmov postal sredstvo za doseganje visokih dobičkov, in sicer dolžniškega suženjstva, v katerega so potisnili gospodarsko manj razvite države.

Institucionalizacija neoliberalnih politik v EU

Vse od sedemdesetih let naprej, še posebej pa po padcu Berlinskega zidu, se je tudi EU prek številnih pogodb in mehanizmov razvijala v izrazito neoliberalni smeri. Pomemben korak v smeri institucionalizacije neoliberalnega modela je bil narejen leta 1979, ko so kot odgovor na krizo stabilnosti deviznih tečajev ustanovili Evropski monetarni sistem (EMS). Vse evropske valute so povezali v Mehanizem deviznih tečajev (ERM), in sicer s ciljem zajezitve fluktuacij deviznih tečajev. Z uvedbo evra pa je bil na evropski ravni dokončan neoliberalni projekt. V sodelovanju z Evropsko centralno banko (ECB) je bilo poskrbljeno za politiko nizke inflacije, s katero so varovali upnike in kapital. Nizka inflacija namreč preprečuje izgubo vrednosti ter obenem skrbi za predvidljivost naložb. Denarna politika je tako s pomočjo navidezno strokovnih in neodvisnih institucij postala varna pred pritiski delavstva in sindikatov. To je opazno tudi v javnih razpravah pri nas. Na podlagi uvedbe fiskalnega pravila, ki z namenom zasledovanja fiskalno uravnoteženega proračuna predpisuje nižjo proračunsko porabo, so proti vladi nedavno vložili ustavno obtožbo, ker naj bi država zaradi prevelike potrošnje (zvišanja plač v javnem sektorju, višjih pokojnin, socialne pomoči ipd.) kršila strogo določena fiskalna pravila.

Ponovni vzpon skrajne desnice

Temeljna predpostavka neoliberalnega modela je bila v preteklosti v tem, da bodo tržni mehanizmi preprečevali velike krize in omogočili neomejeno gospodarsko rast. Prav kriza kapitalizma pa je leta 2008 na presenečenje ekonomskih strokovnjakov in politikov omenjene predstave in z njimi svet postavila na glavo. Da se takrat zaradi vere v prosti trg niso zavedali velikosti težav, kaže pogovor med nemško kanclerko Angelo Merkel in takratnim francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem, ki sta se pričkala, ali velja za reševanje bank nameniti 60 ali 62 milijard evrov. Na koncu so za reševanje evra samo maja 2010 namenili kar 750 milijard evrov. Na globalni ravni je šlo za največjo nacionalizacijo v zgodovini. Toda politiki za težave niso okrivili bankirjev, temveč običajne ljudi, ki so jim začeli dopovedovati, da so živeli prek svojih zmožnosti. Uvedli so različne varčevalne ukrepe, ki so močno poslabšali življenjski standard, sindikate pa s tem postavili v defenzivo. Spregledano je ostalo, da so podobni varčevalni ukrepi znova in znova pripeljali do podobnih posledic: padca standarda ljudi in vzpona skrajnih nacionalizmov. Tako je bilo v Nemčiji pred Hitlerjevim vzponom na oblast, pred razpadom Jugoslavije in je tudi danes v EU. Globalni neoliberalni ustroj danes rušijo prav skrajno desne politike. Slabšanje socialnega položaja ljudi daje takšnim politikam veter v jadra. Naraščajoče frustracije politiki in mediji usmerjajo v iskanje krivcev (od Judov do migrantov), kompleksnejši sistemski vzroki, ki vplivajo na slabšanje položaja ljudi tako na bolj razvitem severu Evrope kot tudi na manj razvitem jugu, pa pri tem ostajajo zabrisani.

Pomen mednarodnega povezovanja

Kapital v času, ko je vse manj regulacij in nadzora, deluje čedalje bolj globalno. Izkoriščanje delavk in delavcev za večje profite ne poteka samo znotraj meja posameznih držav. Dobički največjih podjetij in družbeni standard na Zahodu sta v veliki meri posledica širšega družbenega, ekonomskega, socialnega in okoljskega izkoriščanja. Dolgoročno nizki delavski standardi in nizke plače drugod negativno vplivajo tudi na položaj delavk in delavcev pri nas. Boj za delavske pravice mora zato vedno potekati solidarno in preseči nacionalne meje. Tudi migracije so neposredna posledica iskanja boljšega življenja ljudi pri nas in v tujini. Zmanjševanje migracij bo najbolj učinkovito, če bodo tudi ljudje v manj razvitih delih sveta deležni višjega življenjskega standarda.

Vrnitev sindikatov

Toda današnje stanje je obenem tudi priložnost za sindikate. Svet namreč krvavo potrebuje alternativne politike, ki bodo evropskemu prebivalstvu – od mladih, delavk in delavcev, do upokojencev – znova omogočile dvig standarda. To spoznavajo tudi ekonomisti, ki na novo pišejo ekonomske učbenike. V neoliberalni učbeniški dogmi so sindikati namreč dolga leta veljali za zaviralce ekonomskega razvoja. Takšnega mnenja je bil pred leti tudi profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Jože P. Damijan. Proti predlogu enotne davčne stopnje, ki je prišel iz kroga t. i. mladoekonomistov, zbranih okoli takratnega premiera Janeza Janša, katerega pomemben del je bil prav Damijan, je novembra 2005 na ulice v organizaciji ZSSS prišlo več deset tisoč ljudi. Po krizi je Damijan postopoma začel spreminjati mnenje in priznal, da je bilo njegovo prepričanje, da so sindikati sovražnik družbenega napredka, napačno. Na svojem blogu je med drugim zapisal, da so sindikati stražarji, ki preprečujejo, da ne pademo v pekel, ki ga povzročamo sami, in navedel nekaj razlogov, zakaj so pomembni. Z zahtevami po dvigu minimalne plače zmanjšujejo razlike med plačami in skrbijo za ohranjanje zaposlenosti ter pritiskajo na vlade, da vodijo pravičnejše, redistributivne politike, ki revnejšim s pomočjo denarne socialne pomoči, pokojnin nad pragom revščine, brezplačnim šolstvom in zdravstvom ipd. omogočajo dostojno življenje. Manjša stopnja sindikalne zastopanosti obenem zmanjšuje pogajalsko moč tistih z nizkimi in srednje visokimi plačami. Tudi druge novejše ekonomske raziskave ugotavljajo podobno. Na podlagi študije Mednarodnega denarnega sklada iz leta 2015 je mogoče zaključiti, da lahko z ugotovljeno manjšo sindikalno zastopanostjo v razvitih državah pojasnimo porast družbene neenakosti. Prav sindikati pa lahko danes spet odigramo pomembno vlogo pri izboljšanju položaja ljudi in pri pomiritvi vse bolj razgretih strasti, zaradi katerih nam grozi ponovitev najtemačnejših obdobij preteklosti.

Matej Klarič

Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!

Objavljeno besedilo je daljša in razširjena verzija članka, ki je bil pod naslovom Od socialne Evrope do pogubnih varčevalnih ukrepov objavljen v tematski številki Delavske enotnosti o mednarodnih sindikalnih obzorjih (maj 2019).