Odrinjena (epidemiološka) stroka in porazni rezultati – Poročilo o letu nevarnega življenja

28. 5. 2021

V Sloveniji se epidemija novega koronavirusa trenutno sicer umirja, toda nikakor ne smemo pozabiti, kako se je odvilo to dobro leto nevarnega življenja in kaj vse je šlo narobe. Že prvi koraki po tem, ko je marca 2020 nastopila nova vlada, so kazali na spremembo v primerjavi s prejšnjo, ki se je pri obvladovanju izbruha novega koronavirusa naslonila na stroko. Čeprav je bila nova oblast izjemno kritična do odhajajoče vlade Marjana Šarca, pa je sama naredila še veliko več napak, ki so pripeljali do ene najslabših epidemioloških slik na svetu.

Šarčeva vlada v odstopu je 12. marca lani razglasila epidemijo novega koronavirusa. Takrat smo v imeli v Sloveniji 96 aktivnih primerov okužb in dve osebi na intenzivni negi. V ospredju pa niso bili politiki, temveč strokovnjaki. Prva svetovalka vlade na tem področju je bila Nina Pirnat, zdravnica in epidemiologinja. Bila je tudi na čelu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), pomembne institucije s skoraj stoletno tradicijo. V ospredju njihovih nastopov ni bilo ustvarjanje panike. Kot zapiše urednik in novinar Ali Žerdin v svoji knjigi MMXX: Leto nevarne bližine (2021), je njihovo ključno geslo postala sorazmernost. Skupaj z drugimi epidemiologi so na NIJZ vladi svetovali pri spopadanju z novim, do tedaj še neznanim virusom, ki se, kot se je izkazalo pozneje, širi tudi prek aerosolov in celo prek asimptomatsko okuženih, da pa je še bolj težko izsledljiv, so okuženi najbolj kužni, ko še ne kažejo znakov okužbe.

Nastavljanje lojalnih kadrov

Dan po razglasitvi epidemije je na čelo štirinajste slovenske vlade že tretjič v svoji politični karieri prišel Janez Janša. Potem se je čez noč spremenilo vse. Tisti dan so potrdili 141 okužb, na intenzivni negi pa so bili trije ljudje. Gre za številke, ki bi si jih v drugem valu lahko samo želeli. Janša pa takrat ni skoparil s hudimi kritikami na račun Šarca in njegove ekipe, grozil mu je celo, da bo proti njemu vložil kazensko ovadbo. Kritike so letele tudi na Nino Pirnat, ki jo je na čelu boja proti novemu koronavirusu zamenjala infektologinja Bojana Beović, sicer dolgoletna članica in ljubljanska mestna svetnica stranke SDS. Kot se je pokazalo pozneje, je kot vodja svetovalne skupine za covid-19 velikokrat zgolj potrdila politične odločitve Janševe vlade, čeprav v skupini določenim ukrepom niso bili vedno naklonjeni. Kot so pozneje razkrili zapisniki, skupina v drugem valu denimo ni podprla večmesečnega zaprtja v občine in policijske ure, ki se je pozneje izkazala za drugo najdlje trajajočo v Evropi. Kljub temu je Bojana Beović takšen ukrep v javnosti zagovarjala.

Kot zapiše Žerdin, je v času Šarčeve vlade imel glavno vlogo NIJZ, institucija z javno odgovornostjo in organiziranostjo. Janševa vlada pa je v središče postavila svetovalno skupino brez protokolov delovanja in odločanja. Od marca 2020 se je vlada poleg izrazito represivnega modela osredotočala tudi na ozko medicinski, infektološki vidik izbruha virusa. Za strokovno delovanje v času epidemije so sicer najbolj usposobljeni epidemiologi, medtem ko se infektologi za razliko od njih osredotočajo na posameznika, bolnika in ne na širšo (družbeno) sliko. Predmet preučevanja epidemiologov pa je celotna populacija. Kot v omenjeni knjigi še omeni Ali Žerdin, se morajo infektologi ukvarjati s tem, kako preprečiti okužbe in pozdraviti bolnika, epidemiologi pa skrbijo za ukrepe, ki naj bi jih sprejela družba kot celota. Ukvarjajo se z zdravimi ljudmi in tudi s tem, kaj storiti, da ti ne bi zboleli.

Nino Pirnat je nova Janševa vlada nemudoma odslovila še z mesta vodje NIJZ, nanj pa je začasno prišel epidemiolog Ivan Eržen. Toda tudi on je s strokovnega vidika nasprotoval nekaterim preveč strogim in neustreznim ukrepom vlade, kot sta bila omejitev gibanja na občine in razkuževanje večstanovanjskih stavb. Kot so pozneje pokazale številke rasti okuženih, je imel prav, saj so bili pred tem uvedeni ukrepi dovoljšni za upad krivulje okuženih. Toda že prvega aprila si je vlada v Svetu zavoda NIJZ zagotovila večino, ki je omogočala prevetritev v tej »neposlušni instituciji«. Pet dni pozneje je v javnost prišlo pismo petindvajsetih epidemiologov, ki so opozorili, da niso več aktivno vključeni v uvajanje ukrepov in da so nekatere odločitve zanje strokovno sporne. Na čelo NIJZ pa je 30. aprila lani stopil do odločitev vlade nekritičen Milan Krek, ki je pozneje na eni vladnih novinarskih konferenc »zaslovel« z nepoznavanjem osnovnih ukrepov (na primer tega, da je nošnja mask obvezna v notranjih prostorih), ki jih je sprejel NIJZ pod njegovim vodstvom.

Porušeno zaupanje v vladne ukrepe

Vojaška retorika vladnih predstavnikov in prestrogi ukrepi so pripeljali do tega, da je nezaupanje v vladne odločitve v boju z epidemijo izrazito poskočilo. Še marca 2020 jim je po raziskavi agencije Ninamedia zaupalo 58,1 odstotka ljudi, nasprotovalo pa 22,4 odstotka vprašanih. Leto pozneje skoraj enak delež ljudi vladi ne zaupa – 58,7 odstotka vprašanih –, njene odločitve pa še vedno podpira 32 odstotkov anketirancev.

Vojaški žargon in vojna proti virusu

Z novo vlado je v ospredje stopil obrambni diskurz, ki mu je ritem narekoval diplomirani obramboslovec Janša. Vodja kriznega štaba je postal Andrej Rupnik, nekdanji policist in direktor Slovenske varnostno obveščevalne agencije, njegov govornik pa obramboslovec Jelko Kacin, nekdanji obrambni minister. V jedru spopada z epidemijo sta bila tudi obrambni minister Matej Tonin in notranji Aleš Hojs. Namesto krepitve zaupanja med vlado in prebivalstvom smo bili priča zaostreni retoriki in raznim prepovedim. Poznejši vladni govorec za covid-19 je vedno znova žugal prebivalstvu in ga opozarjal pred pretiranim veseljačenjem, čeprav so v vsem tem času isti ljudje lahko po osem in več ur preživeli na delovnem mestu, ne pa se zabavali naokoli. Prepovedoval je tudi stiskanje na klopcah in »okupacijo« turističnih krajev. Strokovnjaki za komuniciranje so že lani spomladi opozarjali, da ima takšno strašenje le kratkoročne učinke in se na dolgi rok ne more obnesti. »Vojaško izrazoslovje, ki se uporablja, ne more pozitivno delovati na ljudi, kvečjemu stopnjuje prestrašenost. Ponavljanje terminologije iz leta 1991 je popolnoma neprimerno,« je že marca 2020 za Val 202 dejal Brane Gruban, strokovnjak za komunikacijski menedžment, in opozoril, da smo razvrednotili avtoritete, ki bi jih v takšnem položaju zelo potrebovali. Kot je še posvaril, bi se morali iz napak kaj naučiti: »Če se bodo ponavljale, bo to le stopnjevalo psihozo, ljudje pa bodo negotovi in nezaupljivi

Epidemija ǂ vojna

Ali Žerdin opozarja, da epidemija ni vojna. »Ali je morda, če pristanemo na vojaško logiko, sovražnik človek, ki je okužen? … Metafora vojne proti virusu je slaba. Povzroča nesporazume, poenostavlja, navaja na napačne sklepe,« je zapisal v knjigi, v kateri se temeljito loteva zadnjega leta nevarne bližine, in opozoril, da za uspešen spopad z epidemijo potrebujemo zaupanje ljudi. Pri okuženi osebi namreč ne gre za neizpolnjevanje ukazov, temveč pogosto tudi za to, da enostavno ni imela sreče: »Če v skupnosti obstaja zaupanje, če ni strahu, da bodo ljudje označeni za sovražnike, izdajalce, bodo, če bodo zaznali simptome, šli na testiranje.« Le tako lahko namreč odkrijemo in omejimo vire okužb. Zaupanje je eden izmed ključnih elementov boja proti epidemiji, zato nepotrebni in pretirano represivni ukrepi vodijo v to, da pozornost iz širjenja bolezni preusmerimo v iskanje možnosti za izigravanje nesmiselnih ukrepov. Kot je za POP TV dejal klinični psiholog Tristan Rigler, ljudi najbolj ujezijo nepotrebni ukrepi, ki jih doživljajo kot frustracijo, kar avtomatično ponuja prostor za razne teorije zarot – o virusu, cepljenju, maskah.

V prvem valu epidemije je umrlo 109 oseb, ki so zbolele za covidom-19. Skoraj 80 odstotkov vseh umrlih pa je bilo oskrbovancev domov za starejše občane. Dušan Keber, zdravnik, profesor in nekdanji minister za zdravje, je pri tem opozoril na sporna navodila, s katerimi so odgovorni preprečili, da bi vsi starejši z okužbo pristali v bolnišnici. Verjetnost za umrljivost zaradi novega koronavirusa je bila v domovih za starejše tako skoraj stokrat večja kot pri enako starih ljudeh, ki so bivali doma.

Problematične okužbe na delovnih mestih

Kapitalu naklonjena vlada je pri omejevanju epidemije povsem zanemarila okužbe na delovnih mestih. Prišlo je celo do takšnega paradoksa, da si lahko obedoval v gostilnah in različnih nastanitvah, če si to počel v okviru podjetja. Čeprav so vladni predstavniki veliko govorili o pretiranem druženju in veseljačenju kot glavnem viru okužb, so podatki pokazali, da do okužb prihaja predvsem na delovnih mestih. Zaposleni so namreč tam tudi ob spoštovanju zaščitnih ukrepov ogroženi, ker okuženi sodelavci in sodelavke v zrak sproščajo aerosole. Tudi maske zato pogosto ne pomagajo preprečiti okužb. Dodatna težava so še nižja nadomestila za bolniško odsotnost, ki znašajo samo 80 odstotkov plače (v tem času tudi ne dobijo nekaterih drugih dodatkov, na primer povračila stroškov za prevoz in malico). Kot zapiše Ali Žerdin, je to posledica ocene, da ljudje na veliko in neupravičeno izrabljajo bolniško odsotnost. Gre za stereotip, ki nima temeljev v dejstvih in strokovnih analizah. Toda zaradi takšnega nezaupanja politike do ljudi prihaja do nasprotnega učinka, odhajanja na delo tudi v primeru bolezni oziroma t. i. prezentizma. Po podatkih je takšnih kar 60 odstotkov zaposlenih pri nas (v EU 40 odstotkov), kar je še posebej problematično v času izbruha nalezljivega virusa. Vlada tega področja kljub večkratnim pozivom sindikatov ni želela urediti in uveljaviti 100-odstotnega nadomestila za bolniško odsotnost zaradi okužbe z virusom, ne glede na to, kje se je ta zgodila (na delovnem mestu ali v prostem času).

Da vlada zapostavlja problem, kaže tudi naslednji primer iz januarja letos: Predsednik vlade Janša je takrat na začetku meseca svaril, da prihaja najbolj zaostreno obdobje v vsem času epidemije. Njegovo razmišljanje, ki ga je delila tudi Bojana Beović, je temeljilo na predpostavki, da bo januarja več okužb zaradi druženja in zabav konec decembra, ko so odgovorni po dolgem času nekoliko sprostili ukrepe. Toda tovrstno razmišljanje se je pokazalo za zgrešeno. V drugi polovici decembra lani so bili namreč ljudje v večjem številu na dopustu, zato je prišlo do manj okužb na delovnih mestih. Januarja je (če odštejemo pozneje opuščeno metodologijo prištevanja okužb, zaznanih s hitrimi testi) število okuženih v nasprotju z napovedmi paradoksalno začelo padati. Vlada kljub temu do danes še vedno ni uvedla 100-nadomestila za bolniško odsotnost. Podobno zgrešene pa so bile napovedi predsednika vlade in njegovih somišljenikov tudi po protestih 27. aprila. Nevarnost okužb na prostem je namreč mnogo manjša od nevarnosti okužbe v notranjih neprezračenih prostorih.

Izgubljeni poletni čas

V lanskih poletnih mesecih je število okužb močno padlo, vlada pa je namesto priprav na nov val prvega junija v svojem slogu raje organizirala nesmiseln prelet vojaških letal, s katerim je oznanila konec epidemije. S tem je v javnost poslala napačno sporočilo, da je najhujše že za nami, namesto da bi se preusmerili v priprave na jesen. V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki združuje izvajalce institucionalnega varstva starejših in posebnih skupin odraslih, so že 17. julija vladi svetovali, naj pripravi seznam ljudi, ki bi bili pripravljeni bolj ogroženim domovom za starejše priskočiti na pomoč ob porastu okužb. Zaman so opozarjali na osamitev okuženih oskrbovancev zunaj domov in na vzpostavitev treh ločenih con v domovih (bele, sive in rdeče). Ker vlada temu ni ugodila, so izstopili iz delovne skupine za covid-19 pri ministrstvu za delo. Vlada je nato šele 24. oktobra, ko je bila epidemija že spet v razmahu, omogočila pravno podlago in finančna sredstva za premeščanje okuženih stanovalcev in kadrov ter za ustrezno zalogo varovalne opreme.

Koronaleto v številkah

2891

oseb je lani v Sloveniji umrlo zaradi covida-19. Med umrlimi je bilo 1682 stanovalcev domov za starejše, kar je bilo kar 58 odstotkov vseh smrtnih žrtev.

1962

ljudi je lani umrlo za covidom-19 v slovenskih bolnišnicah.

6864

bolnikov je do 31. decembra lani lahko zapustilo bolnišnico, ker so uspešno preboleli okužbo z novim koronavirusom.

3821

oseb več (petina) je lani umrlo glede na večletno povprečje (od 2015 do 2019). Gre tudi za 930 dodatnih presežnih smrti, ki jih z epidemijo ne moremo pojasniti. Koliko od teh jih je umrlo zaradi okrnjenega delovanja zdravstvenega sistema?

Skoraj 240 tisoč

potrjeno okuženih je bilo do konca aprila 2021 v Sloveniji. Po deležu umrlih glede na število prebivalcev smo med najslabšimi desetimi državami na svetu.

678.496

brisov za t. i. PCR teste so zdravstveni delavci pri nas opravili lani, pri tem pa jih je bilo 124.035 pozitivnih. Do zadnjega letošnjega aprilskega tedna so naredili že več kot 1.166.37 PCR testov.

42

odstotkov zdravnikov in zdravnic v ZDA kaže znake izčrpanosti. Desetina zdravnikov na drugi strani Atlantika zaradi vseh težav razmišlja, da bi zapustila zdravniški poklic. Pri nas vsak peti navaja slabo telesno ali psihično stanje.

30

odstotkov prebivalcev Slovenije med epidemijo najbolj skrbi omejena možnost gibanja. Z 22 odstotki je šele na drugem mestu strah pred okužbo. 17 odstotkov prebivalcev skrbijo manjše možnosti za druženje, 15 odstotkov pa starševske težave.

89

odstotkov študentk in študentov je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v času koronakrize depresivnih in anksioznih. Kar vsak četrti študent pa je že razmišljal o samomoru.

174

dni je v Sloveniji trajala policijska ura, nočni zapor ali po besedah vlade »epidemiološka ura«. Gre za drugo najdlje trajajočo policijsko uro v drugem valu v EU in za najdlje trajajočo policijsko uro pri nas po drugi svetovni vojni. Kot zanimivost: Janez Janša je preživel v zaporu zaradi obtožb v zadevi Patria dva dni več.

Več kot 3 milijone ljudi

je po svetu do konca aprila letos umrlo zaradi covida-19. Ugotovljenih pa je bilo približno 150 milijonov okužb.

Več kot 400.000 oseb

je bilo do zadnjega aprilskega tedna v Sloveniji cepljenih z enim odmerkom cepiva proti novemu koronavirusu.

80,8 odstotka

bruto domačega proizvoda (BDP) znaša slovenski javni dolg. Javni dolg držav EU se je leta 2020 zvišal za 13 odstotnih točk in konec leta 2020 dosegel skoraj 91 odstotkov BDP. Slovenija je bila lani med državami, ki so se nadpovprečno zadolžile.

Poleti pa ni naredila ničesar tudi, da bi v izobraževalnih institucijah poskrbela za ustrezne prezračevalne sisteme. Tudi zato, ker na tem področju ni bilo narejenega dovolj, smo imeli v drugem valu najdlje zaprte šole v EU, študentje pa so se na fakultete vrnili šele ob koncu letošnjega aprila. Prav na vgradnjo prezračevalnikov je že lani poleti opozoril profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti Rajko Muršič, ki je takrat še dejal, da bi za sledenjem okužbam potrebovali večje število usposobljenih ljudi in da bi pri tem epidemiološki stroki lahko priskočili na pomoč tudi antropologi in drugi družboslovci, ki se spoznajo na terensko raziskovalno delo. Sedemnajstega oktobra lani sledenje stikov zaradi rasti okužb potem res ni bilo več mogoče. Pozneje so odgovorni povedali, da bi morale okužbe znova pasti pod 300, 200 okužb dnevno, da bi spet lahko začeli slediti stikom, medtem ko številke od jeseni 2020 niso več padle pod omenjeno mejo. Epidemije vse od oktobra lani pristojnim ni uspelo spraviti pod nadzor. Poleti 2020 pa so številne ugledne znanstvene publikacije dokazale, da se virus širi tudi prek aerosolov, in sicer predvsem v zaprtih, slabo prezračenih prostorih. Pozneje so raziskave potrdile tudi, da je zunaj, na prostem možnost okužb mnogo manjša. Tega se vlada z ukrepi ni dotaknila in ni nikoli spodbujala druženja zunaj. Še več, s kontraproduktivno, več mesecev trajajočo popolno prepovedjo druženja na prostem je ljudi preusmerjala v notranje prostore, kjer je možnost okužb v zimskih mesecih, ko je zračenja manj, še toliko večja. Za rast okužb pa je vedno znova brez utemeljenih razlogov krivila tudi protestnike, ki že leto dni kolesarijo in protestirajo po slovenskih ulicah.

Pretirana strogost

Kako strogi so (bili) ukrepi pri nas, kažejo tudi uradni podatki: poleg Belgije smo imeli v drugem valu najdlje trajajočo policijsko uro. Po razpoložljivih informacijah smo bili najdlje zaprti tudi v občine in imeli najdlje zaprte šole. Tudi kazni za kršitve ukrepov so med najvišjimi v Evropi in znašajo od 400 do 4000 evrov. Dolgo smo imeli tudi popolno prepoved druženja, ki je v takšni obliki večina držav ni poznala. Ta ukrep je ljudi silil, da se na skrivaj družijo v notranjih prostorih. Da so tovrstni ukrepi vprašljivi, kaže še primerjava s sosednjo Hrvaško, ki brez tako strogih ukrepov ni imela podobno slabih številk kot mi. Prav zato je na trhlih temeljih tudi razširjeno mnenje, da bi morali lani poleti mejo s Hrvaško zapreti že prej.

Med najslabšimi na svetu

Konec lanskega poletja so bile okužbe razsejane po vsej državi, kar je že najavljalo nevarnost njihove velike rasti. Vladni govorec Kacin je jeseni krivdo znova začel valiti na ljudi, ki naj bi se pretirano družili in veseljačili ob martinovanju, na kolinah in podobno. Oktobra je klecnil tudi sistem testiranj na covid-19, hitrih testov, ki so jih v številnih drugih državah že uvedli, pa ni bilo na vidiku vse do decembra. Vlada je 16. oktobra posegla po ukrepu prepovedi prehajanja v druge statistične regije, čeprav je bil virus razširjen po vsej državi. V drugi polovici oktobra je za obvestila o karanteni pooblastila NIJZ. Zdravstveni inšpektorat od takrat ni več mogel nadzorovati, ali ljudje spoštujejo obvestilo o karanteni, saj obvestilo ni imelo več statusa odredbe. Šlo je še za eno napako, saj inšpektorat ni več mogel izvajati nadzora, epidemija pa je takrat dobila še dodaten pospešek. Do konca lanskega leta so številke šle v nebo. Po presežnih smrtih smo bili decembra najslabši na svetu, strašljive pa so tudi druge številke. V domovih za starejše se je do konca leta 2020 okužilo več kot deset tisoč ljudi, kar je več kot polovica tam živečih starejših občanov. Zaradi covida-19 je umrl kar vsak deseti tamkajšnji stanovalec, umrlih pa je bilo za tri četrtine več kot v Italiji. Lani je umrla petina več oseb kot v povprečju v štirih letih pred tem. Po številu mrtvih je bila Slovenija lani v samem svetovnem vrhu, prehitela je celo Italijo, od koder smo v prvem valu lahko opazovali strašljive posnetke iz bolnišnic, in Švedsko, ki lansko leto pravzaprav ni imela večjih omejitev, v prvem valu pa je imela visok delež umrlih glede na število prebivalcev.

Protestni odstop

Da vlada kljub tako slabim številkam vztraja pri svojem in ne želi bolj prisluhniti strokovnjakom, je aprila letos potrdil tudi prvi epidemiolog NIJZ Mario Fafangel, ki je izstopil iz strokovne skupine za covid-19. S svojimi stališči je že pred tem pogosto nasprotoval tudi Bojani Beović. Na začetku aprila je izrazil svoje nezadovoljstvo nad izpeljavo zadnjega zaprtja javnega življenja v državi, ki ga je označil za epski polom. Na Twitterju je komentiral podatke o tem, da je konec februarja samo devet odstotkov ljudi delalo od doma, in opozoril na to, da je tudi med zadnjim zaprtjem večina gospodarstva ponovno nemoteno delovala naprej. Fafangel se je februarja zavzel tudi za odprtje šol do petega razreda osnovne šole v vseh regijah ter za ukinitev stroge večmesečne omejitve gibanja na regije in občine. Niti tri ure niso minile, pa je predsednik vlade že razvrednotil njegovo mnenje in dejal, da so v svetovalni skupini tudi drugi strokovnjaki. Verjetno je mislil na tiste vladi bolj lojalne. Že pred tem je Fafangel opozarjal tudi na pomen polnega nadomestila za odsotnost z dela zaradi okužbe, ne glede na to, ali se je ta zgodila na delovnem mestu ali v prostem času, za kar smo se zavzeli tudi na ZSSS. Ker ga ni bilo, so nekateri okuženi še naprej hodili na delo. Dodal je, da je vlada v popolnem nasprotju s stroko ob zadnjem zaprtju sprejela ponovno zapoved nošenja mask na prostem in odredila cepljenje dijakov zaključnih letnikov srednjih šol in gimnazij.

Odrinjena pravna stroka 

Iz odločanja pa je bila izločena tudi pravna stroka. Številni vladni odloki so bili sprejeti celo na nezakonit način in niti niso bili objavljeni v uradnem listu, kot zahteva ustava. Tudi nošenje mask sploh ni urejeno z zakonom, kar pomeni, da so vse za to izrečene sankcije pravzaprav nezakonite. Spomnimo, da je dopis ministrstva za notranje zadeve, pokazal, da bi lahko bilo brez pravne podlage za 2,1 milijona evrov pravnomočnih glob. Kot so zapisali v časniku Dnevnik: »Vlada namreč vsaj dober mesec ni ustrezno objavljala odloka o omejitvi gibanja in zbiranja ter odloka o ukrepih za zmanjšanje tveganja okužb, policisti pa so na podlagi neobjavljenih predpisov še naprej pisali kazni – na primer za kršenje policijske ure in omejitev zbiranja.« Gre torej za velike napake, ki bodo zaradi številnih pritožb povzročile velike težave pri delu sodišč.

»Epidemiologi in tudi drugi strokovnjaki s področja javnega zdravja zagovarjamo različne kombinacije smiselnih ukrepov, ki gradijo predvsem na transparentnem upravljanju in na zaupanju ljudi. Številne odločitve, ki jih sprejema strokovna skupina, pa se od teh pristopov oddaljujejo oziroma so diametralno nasprotne. Kot epidemiologu se mi zdi naravnost grozljivo, da bom odločal o tem, ali in koliko posameznikov lahko svobodno izrazi svoje mnenje o čemerkoli na javnem (zunanjem) prostoru. Kot epidemiologu mi je namreč pomembno le to, da pri tej pravici upoštevajo strokovna priporočila o medsebojni razdalji in zaščitni maski, če razdalje med posamezniki ni. Jaz se boga ne želim igrati,« je v odstopnem protestnem pismu še zapisal Fafangel, ki sodeč po raziskavah v javnosti uživa visoko zaupanje. Da pri cepljenju maturantov vlada ni prisluhnila strokovni skupini za cepljenje, pa sta potrdila tudi Roman Jerala s kemijskega inštituta in član vladne skupine za cepljenje Alojz Ihan.

Ko je bila Bojana Beović izvoljena za predsednico zdravniške zbornice in prevzela mandat, je na njeno mesto stopila še ena infektologinja – Mateja Logar, ki je s svojimi stališči blizu svoji predhodnici. Epidemiologi so tako še vedno odrinjeni na stran, vlada pa več kot očitno svoje neuspešne strategije ne bo menjala. Za slabe razmere bo očitno raje krivila vse druge.

Matej Klarič

Delavska enotnost

Ta članek je v nekoliko drugačni obliki izšel v najnovejši tematski številki – Leto nevarnega življenja, maj 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!


Ne spreglejte tudi:

Miti in resnice o prezračevanju: Prezračimo neželenega gosta

Cepivo mora biti dostopno vsem – Pogovor z biologinjo, komunikatorko znanosti in znanstveno novinarko Zarjo Muršič

Cepljenje vs. novi koronavirus: Brez globalne precepljenosti tudi globalne varnosti ne bo

Share