Cepivo mora biti dostopno vsem – Pogovor z biologinjo, komunikatorko znanosti in znanstveno novinarko Zarjo Muršič

7. 5. 2021

Z Zarjo Muršič, biologinjo, evolucijsko antropologinjo, kognitivno znanstvenico, komunikatorko znanosti in dejavno, tudi nagrajeno znanstveno novinarko smo se pogovarjali o cepljenju, cepivih proti covidu-19, o stranskih učinkih, AstraZeneci in o tem, kaj vse smo naredili narobe pri obvladovanju epidemije v Sloveniji.

Kako to, da smo tako hitro, v manj kot letu dni, dobili več cepiv proti novemu koronavirusu?

To je zelo umestno vprašanje, ker se mi zdi, da ni vedno dobro pojasnjeno. Najprej je treba vedeti, da je za razvoj cepiv vedno nujen ogromen finančni vložek. Vendar cepiva za farmacevtsko industrijo načeloma niso tako zanimiva, če res ne pride do pandemije ali če ne gre za bolezni, kot so na primer ošpice, proti katerim se cepimo še kot otroci in imajo visoko smrtnost. Če ni širšega interesa, tudi ni tako velikega finančnega vložka. Zdaj je ta interes pač nastal, ker se je novi koronavirus pojavil povsod po svetu. Zelo hitro se je izkazalo, da smo veliko bolj globalno povezani kot slabih dvajset let nazaj, ko se je pojavil prvi virus SARS. Tako je bilo strokovnjakom iz različnih javnozdravstvenih agencij na svetovni ravni hitro jasno, da bo treba razviti cepivo. In pravzaprav so ga začeli razvijati izjemno hitro, še preden smo v Sloveniji sploh zaznali prvi primer. Takoj ko je bil znan genom virusa, so se denimo v danes znanem biotehnološkem podjetju Moderna lotili dela. Je pa to samo del zgodbe. Pomemben je torej tudi velik finančni vložek v izdelavo in proizvodnjo cepiva ter za izvedbo potrebnih kliničnih raziskav, ki so potekale denimo v ZDA, Braziliji, Južni Afriki, Združenem kraljestvu.

Pomembno pa je vedeti tudi, da so metode molekularne biologije v denimo zadnjih dvajsetih, tridesetih letih ali še dlje – od odkritja molekule RNK in DNK pravzaprav – tako zelo napredovale, da smo ob obsežnem znanju o koronavirusih dobro vedeli, na kateri del virusa se je najbolje usmeriti na začetku in kako nastaviti zaporedje, da sploh nastane ustrezen protein, ki lahko sproži dober imunski odziv. Vse to smo dobro raziskali šele v zadnjih desetih letih. Ena izmed pomembnih raziskav raziskovalcev, ki sodelujejo prav pri cepivu Moderna, je bila tako na primer objavljena leta 2017. Govorimo o t. i. mRNK cepivih, pri t. i. vektorskih cepivih pa je bila naša prednost v tem, da so jih denimo razvijali že zadnjih pet, deset let, in sicer za virus ebole – kot vemo, so bili večji izbruhi v Afriki. Zato so strokovnjaki ter raziskovalci imeli nekaj izkušenj tudi na tem področju.

Marsikomu taka hitrost vseeno zbuja nelagodje, da bi lahko bila cepiva zaradi naglice manj varna.

Cepiva, tista, s katerimi se zdaj cepimo, so šla čez vse tri ključne faze, medtem ko so trenutno v četrti fazi, ko je cepivo v pogojni uporabi, kar je standarden postopek. Seveda se dogaja, da pride, ko cepiš veliko število, več deset milijonov ljudi, do redkih neželenih pojavov. Veliko vprašanje je, kako to ustrezno skomunicirati, ampak očitno sistem nadzora deluje: redke stranske učinke smo odkrili sorazmerno hitro in nemudoma reagirali, zdaj pa strokovnjaki pač naprej raziskujejo, če obstajajo kakšni genetski ali drugi faktorji pri njihovem pojavu, katera starostna skupina ljudi bi lahko bila bolj prizadeta in katera ne … Vse to zato, da bomo, ko bo več cepiv na voljo, ljudem lažje ponudili tista, ki so še najbolj varna. Ampak naj poudarim: že ta so varna, stranski učinki so izjemno redki, vendar neprijetni, prišlo je celo do nekaj smrtnih primerov, zato je seveda nujno o tem jasno govoriti, ljudem predstaviti tveganja oziroma znake, na katere morajo biti pozorni.

Velja pa vedeti še nekaj – pri cepivih na splošno poznamo več vrst stranskih učinkov: hitre, takojšnje, kot je denimo alergijska reakcija, do katere pride v petnajstih minutah po cepljenju, potem tiste, ki se pojavijo od 48 do 72 ur po odmerku, iz preteklih raziskav pa vemo, da se lahko kdaj kakšni zapleti pojavijo tudi med petnajstim in petinštiridesetim dnem, torej od pol meseca do meseca in pol po cepljenju. Na vse to so pozorni tudi izdelovalci cepiv proti novem koronavirusu.

Kako omenjena cepiva pravzaprav delujejo? O čem govorimo, ko govorimo o vektorskih in mRNK cepivih?

Cilj vseh cepiv je, da sprožijo imunski odziv pri cepljeni osebi. Imunski odziv pri človeku je v primeru koronavirusa usmerjen na t. i. protein S ali koničast protein. Tako vektorska kot mRNK cepiva tako v sebi vsebujejo navodilo za izdelavo tega proteina, navodilom pa sledijo naše celice in nekaj izmd njih jih za nekaj dni po cepljenju postane tovarne za izdelavo koničastega proteina. Ker so ta navodila zapisana na molekuli mRNK ali DNK in kot taki sami ne moreta vstopiti v celico, potrebujeta za vstop določeno drugo molekulo ali virus, ki jima omogoči vstop v celico. Pri mRNK cepivih gre za to, da se v lipidnem mehurčku nahaja molekula mRNK, t. i. informacijska RNK, ki vsebuje navodila za izdelavo koničastega proteina. In ta lipidni mehurček z mRNK je sestavni del cepiva, ki pride do naših celic in se, ker imajo lipidno membrano, z njimi spoji. Lipidni mehurček deluje kot nekakšna kuverta, ki se odpre, ko pride do celic. Iz navodil mRNK se v celicah tvori koničasti protein, na katerega se odzove imunski sistem. Lipidna kuverta z molekulo mRNK ne more priti do celičnega jedra, ki je obdano z jedrno ovojnico, saj ostane v citosolu, torej celični tekočini. Tam se nahajajo različne celične strukture, ki delujejo kot nekakšne tovarne, ki preberejo navodila omenjene molekule mRNK in na podlagi njene informacije sestavljajo koničasti protein. Ko je ta sestavljen, ga drugi organeli prenesejo in postavijo na ovojnico celice oziroma spustijo v medceličnino. Takrat telo, ki opazi novo beljakovino, to sprejme kot tujek. Preplah sproži imunski odziv, ki, poenostavljeno povedano, različnim celicam, protitelesom ipd. preda informacijo o tem novem koničastem proteinu, ki ga je treba uničiti. Med to reakcijo v imunskem sistemu kodirajo spomin, s katerim ga lahko pozneje ob ponovnem stiku z njim prepoznajo, torej v primeru okužbe z virusom, ki v svojem obodu vsebuje točno takšno beljakovinsko molekulo, in nanj reagirajo. Cepivo mRNK je torej sestavljeno iz lipidnega mehurčka, ki vsebuje navodila mRNK za izdelavo proteina. Ves proces izdelave koničastega proteina se zgodi v naših celicah, predvsem na mestu vboda, torej mišične celice in celice bezgavk. In ko je enkrat v našem telesu, se ga naš imunski sistem nauči prepoznati. Tako delujejo denimo cepiva BioNTech in Pfizer ter Moderna.

»V trenutnih razmerah epidemije pri nas so v vseh starostnih skupinah koristi trdno na strani cepljenja

Kaj pa t. i. virusni vektor?

Virusni vektor pomeni, da damo namesto kuverte v obliki lipidnega mehurčka navodilo za izdelovanje koničaste beljakovine v večjem paketu. V tem primeru uporabijo ljudem nenevaren virus, ki prenaša informacijo za izdelovanje beljakovine z molekulo DNK. Namesto lipidnega mehurčka imamo torej t. i. virusni vektor. Izberejo takšen virus, ki lahko prodre v celico, tam pa mora napredovati vse do jedra in nato tam sprosti svojo molekulo DNK. Ker ga ne spremljajo nobeni drugi proteini, se ne more vezati na našo siceršnjo DNK. V jedru se potem ta DNK prepiše v molekulo mRNK in potem se zgodi enako kot pri mRNK cepivu. Razlika je v tem, da imamo v enem primeru nosilca informacije o koničastem proteinu v obliki mRNK, v drugem pa nastopa DNK. Molekula mRNK se prenaša v lipidnem mehurčku, molekula DNK z informacijo o koničasti beljakovini pa v virusnem vektorju. Ker je mRNK veliko manj stabilna molekula od molekule DNK, moramo takšno cepivo hraniti pri denimo -20 ali celo -70 stopinjah Celzija. V tem smislu je nosilna molekula v virusnem vektorju veliko bolj stabilna, zato lahko takšno cepivo hranimo v navadnem hladilniku. Po vsem svetu je namreč treba cepiti čim več ljudi, nimajo pa povsod možnosti za tako zahtevno hrambo cepiva, kot sem omenila.

Zarja Muršič pravi, da smo se v Evropi in ZDA odločili, da bo cepljenje naše glavno orožje proti širjenju virusa. Osebni arhiv

 

Ali lahko rečemo, da je določen tip cepiva boljši od drugega?

Ne, v trenutnem globalnem stanju razširjenosti novega koronavirusa je tako, da je tisto cepivo, ki je človeku najprej na voljo, najboljše. Tudi različne informacije o tem, kakšno stopnjo učinkovitosti ima katero od cepiv proti novemu koronavirusu, je treba jemati z rezervo, saj klinične raziskave potekajo različno, v različnih časovnih obdobjih in v različnih ciljnih skupinah, zato med sabo niso vedno primerljive. Zahteva Svetovne zdravstvene organizacije je sicer, da ima cepivo najmanj 50-odstotno učinkovitost pred simptomatsko obliko bolezni. In to imajo vsa, ki so trenutno v Evropi odobrena za pogojno uporabo.

Bi morali imeti na izbiro, s katerim cepivom se bomo cepili?

Dokler ni dovolj cepiva za vse, si ne moremo privoščiti izbirčnosti. Če se na koncu izkaže, da bomo morali biti cepljeni večkrat, bomo tako ali tako cepljeni z različnimi cepivi. Mogoče je, da bo nekdo, ki je bil cepljen z virusnim vektorjem, pozneje cepljen z mRNK cepivom … V Združenem kraljestvu trenutno poteka raziskava v tej smeri, na rezultate pa še čakamo.

Kako pomembna pa je enakomerna in solidarna porazdelitev cepiv po svetu? Koliko nam pomaga, da smo hipotetično v Sloveniji precepljeni, v Indiji pa v bolnišnicah za obolele zmanjkuje kisika?

To je odlično vprašanje. Po eni strani bi moralo biti jasno, da moramo biti solidarni in poskrbeti za enakopravno porazdelitev cepiv povsod. To je enostavno edino etično in moralno pravilno, a tudi epidemiološko ustrezno. Če bomo denimo v Sloveniji dovolj precepljeni in brez virusa, bo pa še vedno razširjen nekje drugje, se stvari še vedno lahko zelo zapletejo. Več ko ima virus možnosti, da se širi, bolj kot se lahko replicira, večja je verjetnost, da pride do novih mutacij in sprememb. Nekatere od njih so za virus očitno tudi koristne. Virus ustaviš samo tako, da ustaviš njegovo širjenje, širjenje pa na koncu ustaviš s tem, da ljudi cepiš. Pri novih mutacijah je sicer nehvaležno sklepati, kako nevarne so in kako učinkovito naj bi bilo določeno cepivo proti njim. Uporabna je prispodoba ameriške virologinje Angele Rasmussen: če kupiš več tisoč srečk, je večja verjetnost, da boš s kakšno zadel na lotu, kot če bi kupil eno samo. Pri virusu je podobno – če mu bomo omogočili, da bo imel na tisoče ali milijone ciklov replikacije, bo pač večja verjetnost za njegove spremembe in mutacije, s pomočjo katerih bi lahko potem denimo okužil tudi tiste, ki so že cepljeni.

Kako pa razumeti zgodbo s cepivom AstraZeneca? Po nedavnem poročanju nemškega Spiegla se zdi, da je bilo cepivo rojeno pod nesrečno zvezdo – od različnih količin cepiva, ki so jih prostovoljcem vbrizgali med poskusi, nepopolnih ali zastarelih podatkov o testiranju do različnih navodil in interpretacij, kateri starostni skupini je cepivo pravzaprav namenjeno, nedobave naročenih količin cepiva državam EU …

Res gre za nesrečno zgodbo, o kateri bomo verjeto še brali knjige, ker je toliko gradiva. Svoje tretje klinične raziskave so se lotili zgledno, če bi šlo samo za znanstveno raziskavo. Bila pa je že raziskava, s katero je bilo treba prepričati agencije za zdravila, zato je morala biti bolj robustna. Že na začetku so eni skupini prostovoljcev dali drugi odmerek cepiva na štiri tedne, drugi skupini na dvanajst tednov, potem so v Oxfordu starostni skupini od 17 do 55 let, bojda po nesreči, dali polovično prvo dozo in polno drugo … Pri preizkušanju cepiv je sicer idealno, da vse cepiš na isti način, z istim razmikom med odmerkoma in z enakimi odmerki, zraven pa poskrbiš za urejeno starostno, spolno ipd. strukturo prostovoljcev. Če pa imaš vedno več manjših skupin v določenih specifičnih pogojih, imajo podatki, ki jih dobiš z njihovo pomočjo, manjšo statistično moč. Tukaj so se pojavili prvi dvomi, ko so raziskovalci, vajeni robustnih raziskav, naleteli na več nejasnosti. Potem so v Nemčiji napačno interpretirali podatke, da cepivo ne deluje pri starejših. Zdaj imamo več dokazov tudi na podlagi ameriške klinične raziskave, da je cepivo AstraZeneca varno in učinkovito tudi pri starejših od petinšestdeset let. Zato se mi zdi zelo škoda, da tega pri nas nismo uspeli predstaviti javnosti, saj ga ljudje trenutno še največ zavračajo. Odkar je cepivo v široki uporabi, so se pojavili tudi zelo redki zapleti s strjevanjem krvi. Pri takih pojavih vedno tehtamo koristi in tveganja. V trenutnih razmerah epidemije pri nas so v vseh starostnih skupinah koristi trdno na strani cepljenja. Primerjati moramo število zapletov po cepljenju in število ljudi, ki so se znašli na intenzivni negi po okužbi z virusom ali po cepljenju. Je pa treba o tem trezno govoriti, saj so lahko stranski učinki cepljenja, kot vse kaže, tudi zelo neprijetni. Zato je treba ljudem razložiti tveganja, predvsem pa podati informacije o tem, kako prepoznamo, zdravimo in preprečujemo neželene pojave.

Ali tovrstne primere stranskih učinkov celo preveč potenciramo?

Dobro vprašanje. Pri meni dejstvo, da govorimo o tem, dvigne zaupanje, pri nekom drugem je lahko obratno, tretjemu je spet čisto vseeno. Bistveno je povedati tisto, kar je za ljudi pomembno: kakšni so znaki, kaj narediti v primeru, če se pojavijo, obenem pa je nujno, da znanstveniki in znanstvenice raziščejo, kaj se dogaja, in operativci temu primerno ukrepajo. Slabše bi bilo, če bi vse skupaj samo pometli pod preprogo in redke pojave prikrili, potem pa bi ljudje zaradi njih imeli težave. Zaupanje je pomembno že zaradi drugih cepiv, s katerimi denimo cepimo otroke.

Kakšna pa je vloga velikih farmacevtskih korporacij pri razvoju cepiv?

Poznamo primer BioNTecha, majhnega biotehnološkega podjetja, kjer so se povezali s Pfizerjem, tako da delajo s pomočjo javnih sredstev in z denarjem zasebnih vlagateljev. Ampak, kot rečeno, cepiva za farmacevtsko industrijo niso zelo pomemben vir prihodkov, medtem ko je z zdravili seveda drugače. Ta so dobičkonosna, ker zdravijo tudi simptome, ki jih je vedno veliko. Na drugi strani s cepljenjem zatremo določeno nalezljivo bolezen, ki potem načeloma ne povzroča več večjih težav. Je pa dobro biti pozoren na to, kdo nam kaj razlaga o cepivih. Če direktor Pfizerja reče, da bo za cepljenje proti novemu koronavirusu potreben tudi tretji odmerek, velja to vzeti z malo rezerve. Mogoče ima določene podatke, vsekakor pa bi bilo bolje vprašati kakšnega nevtralnega znanstvenika, ki raziskuje imunske odzive ljudi, ki so že bili cepljeni denimo s Pfizerjevim cepivom. Saj ne pravim, da ne bomo potrebovali več odmerkov cepiva, vendar tega še ne vemo.

Je cepljenje naše glavno orožje v boju proti novemu koronavirusu?

V Evropi in ZDA so se odločili, da bo tako. Obstajajo seveda tudi drugi načini, ki so jih učinkovito preizkusili denimo na Novi Zelandiji. A tudi tam bo konec pandemije in odprtje mej pogojeno s tem, da se večji del prebivalstva cepi. Najbolj pomemben je nadzor širjenja virusa, torej testiranje, sledenje okužbam in izolacija okuženih ter karantena za tiste, ki so bili v stiku z njimi. V zadnjem času je v nadzor vključeno tudi sekvenciranje virusa in kontrola nad novimi različicami, podobno kot pri gripi, proti kateri se sicer cepimo, vendar zato, da sploh pridemo vsako leto do cepiva, ves čas poteka globalni nadzor nad njo. Pri novem koronavirusu sicer zaenkrat še ne vemo, ali se bo dejansko treba cepiti vsako leto, saj je še prezgodaj. Ker pa, kot kaže, trenutni cilj odločevalcev po svetu ni niti lokalna eliminacija, še manj pa eradikacija virusa, bo v prihodnosti ostalo pomembno cepljenje, nadzor nad virusom na svetovni ravni, sekvenciranje primerov, spremljanje količine virusa v odpadnih vodah, morda tudi kakšne večje serološke raziskave. Upam, da nam bo s cepljenjem uspelo zmanjšati pritisk na bolnišnice in število smrti, vendar bo virus ostal med nami. Zelo verjetno se ne bomo testirali tako kot zdaj, ko moramo na odvzem brisa čakati v dolgih vrstah. To na dolgi rok po mojem ni vzdržno, pa tudi potrebe po tem več ne bo. Bo pa nujno, kot rečeno, da bo, tako kot pri gripi, nekje v ozadju, pri službah, ki se ukvarjajo z javnim zdravjem, potekal nadzor, sekvenciranje in diagnosticiranje primerov, pregledovanje odpadnih voda, v katerih prav tako lahko iščemo nove različice in podobno.

Kaj pa nošenje mask in ohranjanje medsebojne razdalje?

Predvsem se mi zdi škoda, da v tem letu nismo poskrbeli za dovolj velik vložek v kakovostno prezračevanje v šolah, industrijskih obratih, na delovnih mestih, kar bi nam na dolgi rok koristilo tudi pri drugih okužbah dihal. Glede razdalje: če se človek denimo tri ure nahaja v zaprtem, slabo prezračenem prostoru, kjer vsi govorijo ali pojejo, ga razdalja, enako velja za nošenje maske, najverjetneje ne bo rešila pred okužbo. Vsaka stopnja zaščite je sicer pomembna, a sama po sebi ni popolna … Verjetno bi bilo pozitivno, če bi v prihodnosti na primer ob prehladu v zaprtih javnih prostorih nosili masko, kot je to bolj običajno v Aziji, a je do tega verjetno še daleč. Žal mi je tudi, da nismo naredili več glede zunanjih prostorov za druženje. Lani poleti smo namreč veliko poslušali o tem, kako naj se okužbe ne bi širile na delovnih mestih, temveč na malicah, kar je malo smešno, ker običajno malicamo tam, kjer delamo. Ampak zakaj nimamo zunanjih prostorov, kjer obstaja ustrezen pretok zraka in kamor bi lahko, še posebej poleti, ljudje sedli ter pomalicali? 

Kako pa smo po tvojem organizirali cepljenje v Sloveniji? Je nenehno spreminjanje cepilne strategije smiselno? Nenazadnje nas je za eno malo večje evropsko mesto, laiku bi se zdelo, da bi morali biti že zdavnaj vsi, ki bi to želeli, cepljeni …

Najbolj bizarno je to, kako smo eno leto govorili, da nas bo cepljenje rešilo, pa v tem času nismo razvili ustreznega informacijskega sistema, na podlagi katerega bi nas res rešilo. Gre sicer za vprašanje za NIJZ ali za ministrstvo za zdravje, ampak meni res ni jasno, zakaj se nismo bolje pripravili. Idealen sistem bi bil podoben kot v Združenem kraljestvu, kjer so cepljenje organizirali po starosti, z določenimi izjemami, ko se lahko cepijo tudi mlajši. To pa poteka tako, da se ti ni treba posebej prijavljati na cepljenje. Ko si na vrsti, dobiš SMS ali pošto domov z informacijami o tem, kje in kako se boš cepil. Dobra plat take organizacije je, da imajo zdaj na Otoku v starostni skupini šestdeset let in več približno 90-odstotno precepljenost. Pri nas manjka sistem, v okviru katerega bi ljudi avtomatično prijavljali na cepljenje, veljal pa bi za vso državo. Mi se moramo prijavljati zelo aktivno, in še to na več koncih. Nespametno se mi zdi tudi obremenjevanje osebnih zdravnikov oziroma primarnih zdravstvenih delavcev, ki jim z oblikovanjem seznamov in s prijavami za cepljenje nalagamo dodatno delo, namesto da bi se ukvarjali z drugimi, prav tako pomembnimi boleznimi, ki niso covid-19.

»Dokler niso cepiva dostopna vsem, je nedopustno, da bi nekdo cepljen imel kakršnokoli prednost pred tistim, ki se še ni cepil

Kaj bi morali narediti?

Cepiti bi morali po starosti z enotnimi obvestili in navodili za prijavo, z ustreznimi spletnimi in telefonskimi kontakti. Obstajati bi moral tudi klicni center za cepljenje. V Ljubljani je cela katastrofa, ker sploh ne moreš nikamor poklicati, da bi na primer povedal, da zaradi različnih razlogov na določen dan ne moreš na cepljenje. Nenehno spreminjanje strategije cepljenja pa sploh ni vredno komentarja. Ko smo decembra in januarja začeli s cepljenjem in je bilo virusa v populaciji veliko, je bilo najbolj logično, da cepimo po starosti, saj so lahko starejši zaradi novega koronavirusa veliko bolj prizadeti kot mlajši. Ko je virusa manj, pa je smiseln tudi razmislek o cepljenju tistih, ki imajo veliko stikov z drugimi ljudmi, in tudi o cepljenju delovno aktivne populacije, ker ta vedno predstavlja gonilo širjenja virusa. O vsem tem je treba razmišljati. Samo ta delovno aktivna populacija, ki se zdaj cepi pri nas, ni nujno tista, ki ima tudi veliko stikov. Nobene strategije nimamo, ne vemo, kaj je naš cilj, totalna zmeda je, nedopustno pa je tudi, da nismo naročili vseh cepiv, ki bi jih lahko. V vsakem primeru bi bilo tudi najdražje cepivo cenejše od tega, kar imamo zdaj. Pa še nekaj je nujno omeniti: bizarno se mi zdi, da govorimo o cepilnih potnih listih, o t. i. zelenih digitalnih potrdilih in podobnem. Dokler niso cepiva dostopna na vsakem koraku čisto vsem, je nedopustno govoriti o tem, da bo nekdo cepljen imel kakršnokoli prednost pred tistim, ki se še ni cepil. Gre za navadno diskriminacijo, pri kateri bi se morali oglasiti tudi sindikati. Ko bo enkrat dovolj cepiva za vse, pa bomo, upam, da bomo tako ali tako ugotovili, da cepilnih potnih listov najverjetneje sploh ne potrebujemo. Sama imam psa, ki pogosto potuje med Združenim kraljestvom, kjer ni stekline, in Slovenijo, zato mora biti vedno cepljen proti steklini, kar že tako ali tako je. V primeru določene specifične lokalne bolezni je denimo smiseln nekakšen cepilni potni list, ne pa za globalno razširjen respiratorni virus, in to v času, ko tudi na svetovni ravni ni dovolj cepiva za vse.  

Kako pa razumeti tiste, ki se ne želijo cepiti? Zakaj smo kot družba na splošno tako zadržani do cepljenja?

Sem zelo proti temu, da v ljudi samo mečemo podatke. Pa tudi proti temu, da bi kot avtoriteta, za katero se seveda nimam, nastopala in ljudi prepričevala: cepivo je varno, zaupajte mi, pojdite se cepit. To ne deluje. Pogosto tudi z nekakšne vzvišene pozicije napadamo ljudi, češ da so neumni, ker se ne želijo cepiti, namesto da bi jim razložili, kakšno tveganje vzamejo nase s tem, ko se ne zavarujejo z določenim cepivom. Predvsem pa vse prevečkrat pozabljamo na motivacijo za cepljenje. Ta je najprej v tem, da zavaruješ sebe pred težjim potekom bolezni ali sploh pred boleznijo, čeprav lahko še zmeraj do nje pride. S tem si solidaren tudi do drugih, ker s tem zavaruješ vso družbo. Tretja, najpomembnejša vrsta motivacije, ki jo je zdaj začelo omenjati celo ministrstvo za zdravje, pa je, da se bomo s cepljenjem lahko vrnili nazaj v normalnost, kakršnakoli je ta že bila. S tem bi se morali veliko bolj ukvarjati. Ljudi bi bilo treba vprašati, kaj jih motivira za cepljenje, in potem uporabiti njihove argumente. Že tako imamo nizko zaupanje v cepljenje, z vsakim spodrsljajem, z vsako spremembo cepilne strategije pa ga samo še poglabljamo. V mojem osebnem mehurčku je, to je treba povedati, sicer zelo malo tistih, ki se ne bi cepili, ampak meni se zdi nujno vprašati ljudi, česa se bojijo in ne razumejo, da sploh lahko vemo, kje in zakaj prihaja do razkoraka. Ameriška profesorica Heidi J. Larson, ki preučuje zaupanje v cepljenje, pravi, da velikokrat opaža primere, ko želi starš zavarovati svojega otroka in si to predstavlja tako, da ga ne cepi, saj meni, da je določeno cepivo nevarno. Medtem bo nekdo drug svojega otroka zavaroval tako, da ga bo dal cepiti. Oba torej želita zavarovati svojega otroka oziroma imata isti cilj, samo drugače razmišljata o tem, kako ga doseči. In to je potem tista točka, ki jo je treba razčistiti.

Od kod torej izvira nasprotovanje cepljenju?

Nedvomno gre za plod tudi splošnega nezaupanja v medicino, ki je imela skozi zgodovino probleme z manj prijetnimi platmi, z rasizmom, s poskusi na ljudeh in podobno, o čemer je seveda treba govoriti. Sicer pa bi po mojem morali v smeri promocije cepljenja bolj spodbuditi ter opolnomočiti primarne zdravstvene delavke in delavce, ki najbolj poznajo svoje paciente in vedo, kaj jih tare. Obenem pa nismo organizirali nobene obsežnejše kampanje o cepljenju, za katero tudi ni dovolj, da jo damo samo na televizijo in na družbena omrežja. Predvsem bi morala potekati v lokalni skupnosti, kjer bi bilo treba pogledati, kje, kako in zakaj prihaja do nerazumevanja oziroma zavračanja cepljenja. Ljudje, ki nimajo namere po cepljenju, se ponavadi družijo, konzumirajo podobne informacije, in šele s tem, ko pristopimo k njim, lahko spoznamo, kaj je narobe, kako povrniti zaupanje v cepiva in podobno. Zdi se mi, da je mogoče veliko narediti z osebnim stikom, saj so pri nezaupanju v cepiva pomembna tudi čustva. Tako vidim tudi svojo znanstveno komunikacijo: ko govorim o cepivih ali naredim oddajo za Val 202 ali Radio Študent, tega ne počnem samo za tiste, ki me že tako ali tako spremljajo in jih zanima vsebina, ampak zato, da bodo lahko ti poslušalci odšli v svoje lokalno okolje ter z ljudmi, ki so jim blizu, govorili o tej temi.

Kaj pa lahko pri vsem skupaj naredimo sindikati?

Sindikati imate dostop do ljudi, veste, s kakšnimi težavami se vsakodnevno spopadajo in zakaj nimajo časa, da bi pogledali vsako spletno stran, kjer piše o varnosti in učinkovitosti cepiv. Lahko zberete informacije, ki jih zanimajo, in ponudite odgovore na njihova vprašanja, kar je že velik korak. Predvsem pa se je treba boriti za to, da ne pride do še večjih družbenih razlik, tudi do različne diskriminacije tistih, ki se iz različnih razlogov še niso cepili.

»Ljudi bi bilo treba vprašati, kaj jih motivira za cepljenje, in potem uporabiti njihove argumente

Kako pa smo se po tvojem mnenju v minulem letu z epidemijo spopadli v Sloveniji?

Vsa Evropa se je odrezala slabo, mi pa še slabše. Že pred leti smo dobili slabo oceno od Svetovne zdravstvene organizacije, da smo nezadostno pripravljeni na tovrstne dogodke, kar se je zdaj izkazalo tudi v praksi. Seveda imamo nekaj izjemnih strokovnjakov, ki delajo zelo dobro. Pohvaliti gre spremljanje odpadnih voda in sekvenciranje virusa, kjer smo vključeni tudi v mednarodno bazo podatkov. Pri zbiranju podatkov o epidemiji vemo, kje smo. Pojavil se je Covid-19 sledilnik, kar je dobro, a ta platforma je delo zelo zagnanih prostovoljcev. Prostora za izboljšave je še veliko. Da informacijskega sistema za cepljenje v enem letu nismo razvili, je sploh nerazumljivo, izjemno slabo pa smo komunicirali z javnostjo tudi med samo epidemijo, čeprav obstajajo tudi tečaji komunikacije v takih razmerah; mi pa smo dobili Jelka Kacina. Glavni problem v Evropi pa je bil, da še zdaj ne vemo, kakšen cilj pravzaprav imamo glede epidemije.

Tudi strokovna skupina za novi koronavirus se ni izkazala. Nasploh je znanost pustila politiki, da ji je ta vzela avtonomijo. Protikoronski ukrepi so bili le malo usmerjeni v javno zdravje, t. i. lockdowni z veliko izjemami pa so bili prav tako zelo problematični, saj ljudje niso neumni. Nasploh je bilo škodljivo to podcenjevanje ljudi, od Kacina od večine politikov, pa sestankovanje ob nemogočih urah in med vikendi na Brdu pri Kranju … Kot da bi hoteli reči: poglejte nas, koliko delamo, vprašanje pa je, kaj so zares počeli.

Kaj je šlo še narobe?

Ena stvar, ki nam je v tem letu ni uspelo narediti, je zastonj testiranje kjerkoli in kadarkoli – da lahko človek pride in se testira, ne pa da je treba najprej klicati osebnega zdravnika, da mora imeti simptome in ne vem kaj še vse. Tudi hitro testiranje in podobna orodja bi lahko s protikoronskimi zakoni in z vsem denarjem, ki smo ga zanje namenili, bolje uredili. Čim bolj bi se morali truditi, da imamo med prebivalstvom čim manj okužb, ne pa samo gledati na zasedenost bolniških postelj, kot so to počeli tudi znotraj strokovne skupine. Kako ti je lahko v interesu, da ljudje zbolevajo za nalezljivo boleznijo, za katero vemo, kako jo ustaviti? Zakaj bi sploh morali polniti bolnišnice? Res smo se slabo odrezali pri tej pandemiji in žalostno je, kako to kar pometemo pod preprogo oziroma o tem tako malo govorimo.

Gregor Inkret

Delavska enotnost

Ta pogovor je izšel v najnovejši tematski številki – Leto nevarnega življenja, maj 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 78 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!


Ne spreglejte tudi:

Cepljenje vs. novi koronavirus: Brez globalne precepljenosti tudi globalne varnosti ne bo

Miti in resnice o prezračevanju: Prezračimo neželenega gosta

Odrinjena (epidemiološka) stroka in porazni rezultati – Poročilo o letu nevarnega življenja

Share