Miti in resnice o prezračevanju: Prezračimo neželenega gosta
18. 5. 2021
Prezračevanje prostorov na prvo žogo z vidika dobrega počutja pogosto povezujemo z odstranjevanjem neprijetnih vonjav, dima ali vlage, a bi ga morali v »letu nevarnega življenja« predvsem s spopadom z virusom, ki se v obliki zelo majhnih delčkov zadržuje v zaprtih prostorih, kjer so ali so bili okuženi. Tehnični in zdravstveni vidik smo povezali v enotno zgodbo strokovnjakov in njihovih priporočil.
Poleg mask, razkuževanja rok in medosebne razdalje je zračenje prostorov eden bistvenih ukrepov za zajezitev virusa, s katerim lahko brez večjih stroškov, zoprnih testiranj in ne ravno priljubljenega cepljenja sami storimo kar največ za to, da se nas virus ne bo »prijel«, pa čeprav smo bili v stiku in celo v istem prostoru z okuženim. Zanimivo vprašanje, ki se ob tem pojavi, je, zakaj tega ukrepa odločevalci bolj ne propagirajo. Teoretiki zarote bi rekli, da zato, ker z njim nihče ne more zaslužiti, saj lahko okna in vrata odpiramo in zapiramo brez večjega napora bolj ko ne vsi. Bolj donosno je sicer vgrajevanje prezračevalnih naprav in filtrov.
Sprva smo ta vidik ignorirali
Precej časa epidemije novega koronavirusa je namreč, predvsem v Sloveniji, veljalo, da se ta v prvi vrsti prenaša kapljično, zato je bilo njegovo aerosolno širjenje pogosto spregledano. Napaka, malomarnost, politična odločitev? V ozadju so namreč s svojih zornih kotov strokovnjaki, zlasti dela zdravstvene in inženirske stroke, vseskozi opozarjali tudi na ta pomembni del.
Že v prvem valu so namreč strokovnjaki opozarjali, da je novi koronavirus zelo kužen in trdoživ. Virologinja Maja Ravnikar z Nacionalnega inštituta za biologijo je na primer aprila lani za MMC RTV SLO povedala, da je pri novem koronavirusu največ prenosov z ljudi, ki nimajo simptomov okužbe ali pa so ti zelo mili. »Jasno je tudi, da se virus ne prenaša le kapljično, ampak tudi preko aerosolov, saj lahko ostane v zraku več ur. Infektiven ostane tudi na nekaterih gladkih površinah, najdlje na plastiki, tudi do 72 ur,« je povedala že takrat.
Po pameti ali na pamet?
Poglejmo najprej, kakšna je v običajnem okolju (ne le v bolnišnici) razlika med kapljičnim prenosom bolezni in prenosom bolezni po zraku, z aerosoli.
Do kapljičnega prenosa lahko pride, ko je oseba v stiku s kapljicami, ki jih okuženi izkašlja, izkiha ali pa te nastanejo že pri samem govoru (slina). Tak prenos je mogoč na manjše razdalje.
Prenos po zraku pa poteka z drobnimi delci okuženih kapljic, aerosolov (v velikosti 5 µm ali manj), ki ostanejo v zraku še zelo dolgo časa, ali pa z delci prahu, ki vsebujejo povzročitelja bolezni. Tak aerogeni prenos je pod določenimi pogoji mogoč tudi na daljše razdalje – a menda tudi pri virusu le pri zelo specifičnih pogojih, saj so te možnosti že teoretično zelo majhne.
Povedano enostavneje, pri prenosu kapljic (običajne velikosti) s sluznice bolnega na sluznico zdravega človeka je pomembna neposredna zaščita ‒ zaščitno masko mora nositi zlasti okuženi (upam, da zdaj nikomur več ne bo smešno, da mnogi turisti iz Azije tudi pri nas uporabljajo zaščitne maske), pri aerosolih (majhnih kapljicah) so uporabnejše maske s filtri, v zaprtih prostorih pa je nujen in učinkovit ukrep – prezračevanje. O tem tudi pišemo v tem prispevku.
Kdo odloča in kdo razume?
Že takoj na začetku spopada z virusom nas je na pomen znanosti in njena dognanja opozoril uveljavljeni slovenski znanstvenik, sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo Kemijskega inštituta v Ljubljani. Dolgoročno namreč lahko znanost edina ponudi rešitev za soočanje s posledicami okužb, kakršna je ta z novim koronavirusom, kar se je pokazalo tudi pri veliko drugih nalezljivih boleznih, s katerimi se je v preteklosti spopadalo človeštvo, pravi Jerala. Septembra lani je na svojem twitter profilu opozoril tudi na to, da Nemci, »vključno s kanclerko in virologom Drostnom, poudarjajo odstranjevanje aerosolov, ki lahko prenašajo virus. Poleg HEPA filtrov je najboljši in najcenejši način zračenje. Po vsaki uri ali celo vsakih 20 minut po 5 minut na stežaj odprta okna«.
A prezračevanje je še do danes pri pomembnih ukrepih slovenskih odločevalcev zapisano nekje na dnu. Še več, za novi koronavirus so nas vsaj v začetku vztrajno prepričevali, da se prenaša s človeka na človeka z večjimi kapljicami, in kot edine ukrepe navajali umivanje in razkuževanje rok, nedotikanje obraza, kihanje in kašljanje v komolec ter medsebojno razdaljo (tu se navodila razlikujejo, priporočila se gibljejo med 1,5 in dvema metroma), zelo kmalu smo dobili tudi prve analize zaščitnih mask in teorije o tem, kakšne morajo te biti, in predpise o tem, kje bi jih morali nositi. A o tem več kdaj drugič.
Nevarni so zaprti prostori
Jerala je med tistimi, ki nas vedno znova prepričuje, da se virus najučinkovitejše prenaša prek kapljic in aerosola v izdihanem zraku, kar je bolj intenzivno ob govorjenju in petju. »Za prenos virusa so najbolj nevarni zaprti, neprezračeni prostori, v katerih je hkrati več ljudi, ki ne nosijo mask. To so tako rekoč po definiciji restavracije in bari, ker se ne da jesti in piti z masko čez usta,« vztraja tudi pri pojasnjevanju in interpretiranju več raziskav (eno najbrž najbolj obsežnih študij je pripravila skupina prof. Jureta Leskovca, Slovenca, ki kot izredni profesor dela na ugledni ameriški Univerzi Stanford), zakaj je treba biti previden pri odprtju lokalov.
Še zdaj ni popolnega soglasja o marsičem, a če je verjeti nekdanjemu ministru za zdravje Dušanu Kebru (kolumna v Delu, 5. april 2021), več raziskav priča, da so razlike v številu okužb na prostem in v zaprtih prostorih zelo velike. Okužb na prostem je najmanj dvajsetkrat manj kot v notranjih prostorih, nekatere raziskave pa poročajo o kar tisočkratni razliki, pravi Keber, ki je v zadnjem času postal glasnik in zagovornik zračenja kot enega najbolj učinkovitih ukrepov v zaprtih prostorih in kritik ukrepa nošenja mask na prostem.
Kot pravi Keber, se aerosol »v zadostni koncentraciji in daljši čas ohranja samo v notranjem prostoru, na prostem se zaradi gibanja zraka hitro razredči in ni nevaren – razen v tesnem stiku med dvema osebama«. Kot dodaten argument navaja manj okužb in smrti zaradi novega koronavirusa v natlačenih in higiensko povsem neprimernih begunskih taboriščih, celo manj, kot jih je v državi EU, ki jo je epidemija najmanj prizadela: na Finskem – ta država je v javnih prostorih in stanovanjskih stavbah že pred leti vzpostavila najboljši prezračevalni sistem na svetu.
Življenje na prostem in ob učinkovitem zračenju je torej bistveno manj nevarno za okužbo. Mnogi argumenti o t. i. policijski uri, ki smo se je po več mesecih menda dokončno znebili, omejitvah protestov na ulicah in trgih in prehajanja občin in regij pa tudi državnih meja na primer zaradi del na svoji parceli ali nepremičnini, v tej luči postajajo močno vprašljivi. Še več, ljudje, ki vsega tega nismo smeli početi, smo ostajali zaprti med štirimi stenami, mnogi so se preprosto družili (o modnem izrazu »mehurček« raje ne bi razglabljali) v zaprtih prostorih, čeprav bi verjetno za svoje zdravje naredili več, če bi na vrtu priredili piknik. »Tragikomično je, da vlada in njena svetovalna skupina mislita, da se Slovenci najbolj množično družijo na zabavah, čeprav največji del vsakega dne preživijo na delovnem mestu in doma. V anketi so ljudje svojo okužbo največkrat pripisali prav tema dvema lokacijama. Virus lahko med njima nenehno kroži: posameznik se okuži na delovnem mestu, doma okuži družinskega člana, ki okužbo prenese na svoje delovno mesto, kjer okuži sodelavca – in tako naprej. Ob tem ima delodajalec interes, da prikriva okužbe na delovnem mestu, zaposleni pa okužbo na domu, in ker desetodstotna ali dvajsetodstotna razlika v boleznini še vedno ni odpravljena, bodo blažje oboleli še naprej odhajali na delo,« je kritičen Keber.
Problematično je v tej luči tudi zapiranje šol. Medtem ko so jih ob strogih ukrepih in natančnih navodilih za prezračevanje marsikje po svetu pustili delujoče, so pri nas odpiranje oken zasenčile razprave o testiranju, cepljenju in nekakšnih ABC scenarijih za pouk.
»Ukrepi ne upoštevajo razlik med druženjem v zaprtih prostorih in na prostem. V notranje prostore sploh ne posegajo; pravzaprav bo vlada kaznovala samo ljudi, ki jih bo ’ulovila’ na prostem. Namesto tega bi svetovalna skupina morala priporočiti gibanje na svežem zraku in priznati, da je okužba na prostem precej manj verjetna kot v notranjih prostorih. Odredba o obvezni nošnji mask na prostem je ob vsem tem naravnost bizarna; spet bodo v težavah tisti, ki bodo na klopi v parku jedli rogljiček,« je kritičen Keber.
Vprašanje odgovornosti
Najhujšo Kebrovo kritiko zasluži dejstvo, da se vladna svetovalna skupina sploh ne ukvarja s problemom okuženega zraka v notranjih prostorih in zanemarja potrebo po zračenju ali filtraciji zraka. Po njegovem gre za »neverjetno slepoto, ki postavlja vprašanja o odgovornosti«. Keber spomni tudi, da zračenje ni nekaj novega, skrb za neokužen zrak je namreč že dolgo prisotna ne le v zdravstvu, ampak tudi v mnogih delih gospodarstva, denimo v živilski industriji, v proizvodnji zdravil in drugod. Te lekcije pa naši odločevalci niso vzeli, tudi okoli sebe ne gledajo prav veliko, sicer bi videli, da ponekod uvajajo pouk na prostem ali ob na stežaj odprtih oknih učilnic. »Marsikje prenavljajo mehansko ventilacijo, v katero vstavljajo filtre HEPA. Povečuje se tudi uporaba FFP2 mask,« opozarja Keber, ki je optimističen, saj se bodo po njegovem z začetkom toplejšega vremena razmere izboljšale, ker bodo ljudje bolj zračili prostore, vendar ne zaradi vladnih ukrepov. »Ampak misliti moramo tudi na prihodnjo zimo in na prihodnje valove iste ali drugih aerogenih okužb,« zaključi in tistim, ki jim je mar, priporoča: »Če se zunaj lastnega doma ne morete izogniti srečanju v zaprtem prostoru, preverite, ali je bil prostor pred tem dobro prezračen. Vsako uro deset minut zračite prostor, kjer delate. Bodite čim več na prostem, tudi s prijatelji se srečujte zunaj. Masko potrebujete, če stojite v vrsti ali skupini ljudi in tudi, ko se zapletete v pogovor za daljši čas – v takem primeru jo uporabljajte tudi, če stojite na priporočeni razdalji. Bežno srečanje na prostem ne zahteva maske. Prezračujte svoje bivališče. Pomembno je pogosto prezračevanje z na stežaj odprtimi okni; če ima član gospodinjstva stike z ljudmi zunaj svojega ’mehurčka’, naj traja zračenje deset minut vsako uro. Prezračevanje lahko delno nadomestite s čistilcem zraka, ki ima vgrajen filter HEPA. Ventilator s toplotno rekuperacijo sodi v vaše srednjeročne naložbe. Omejujte stike s tistimi, ki so zaradi delovnega mesta ali drugih razlogov v stiku z ljudmi iz drugih ’mehurčkov’, ter s starejšimi člani gospodinjstva. Če se zunaj lastnega doma ne morete izogniti srečanju v zaprtem prostoru, preverite, ali je bil prostor pred tem dobro prezračen. Vsako uro deset minut zračite prostor, kjer delate. Če delate z več osebami v istem prostoru, nosite masko. Med daljšim zadrževanjem v takem prostoru uporabljate masko FFP2. Tudi med obiskom pri zaposlenem, ki je v sobi sam, uporabljajte to masko. (Lahko je asimptomatski prenašalec in je svojo sobo že dodobra napolnil s kužnim aerosolom, preden ste vstopili.) Maske FFP2 so resda dražje, vendar jo lahko uporabite večkrat. Razkužite jo lahko v kuhinjski pečici v desetih minutah pri 70 stopinjah. Tudi v javnem transportu in trgovinah uporabljajte masko FFP2.«
Nekdanji minister pa poziva k ukrepanju tudi pristojne in opozarja, da bi morale ustrezne inšpekcijske službe »začeti preverjati, kako javne ustanove in gospodarske organizacije zagotavljajo dobro prezračenost svojih prostorov. Država ali delodajalci bi morali zagotoviti maske FFP2 vsaj zaposlenim na najbolj izpostavljenih delovnih mestih (na primer delavkam in delavcem v zdravstvu in socialnem varstvu, blagajničarkam v trgovinah, voznikom avtobusov in tako dalje). Preveriti je treba primernost in učinkovitost prezračevalnih naprav. Zaposleni naj zahtevajo stalno ocenjevanje prezračenosti z merilci CO2. Odpiranje različnih dejavnosti bi moralo biti odvisno od tega, ali ta ustanova skrbi za ustrezno prezračevanje (manj kot 800 ml CO2 v kubičnem metru zraka). To je mogoče v večini primerov doseči z dovajanjem 10 litrov svežega zraka na sekundo na osebo (kar, na primer, pri standardno veliki učilnici pomeni šestkratno zamenjavo notranjega zraka z zunanjim vsako uro). Rešitev se ne bi smela odložiti do vgradnje mehanskega zračenja, saj naravno zračenje vsaj v prostoru z okni zadostuje.«
Izmenjava zraka je bistvena
O zračenju ter o pravilnem in učinkovitem prezračevanju v teh časih so veliko napisali tudi strokovnjaki inženirske stroke. Najbolj medijsko izpostavljen obraz je Mitja Lenassi, strokovnjak za prezračevanje in predsednik matične sekcije strojnih inženirjev v Inženirski zbornici Slovenije. Poleg strokovnih mnenj, gabaritov in številk, povezanih s količino čistega zraka, ter smernic, ki jih najdemo na njihovi spletni strani – od 25. marca lani za prezračevanje stavb v času covida-19, z januarjem letos za prezračevanje učilnic – Lenassi zlasti opozarja na pomen načrtovanja zračenja v sodobnih stavbah, ki so zaradi zapovedane in želene energetske učinkovitosti precej zrakotesne, še posebej to velja za sodobna okna, ki ne zagotavljajo več ustreznega naravnega prezračevanja. Ob tem pravi tudi, da je predpisom, ki v Sloveniji obravnavajo področje prezračevanja, rok uporabe potekel že dolgo tega. Pravilnik o prezračevanju in klimatizaciji stavb imamo iz leta 2000, narejen pa je na podlagi še dve leti starejšega nemškega standarda, a medtem ko so v Nemčiji ta standard posodobili vsaj še dvakrat, nazadnje leta 2019, pri nas tega nismo storili.
Lenassi v tem času zlasti opozori na pomen pravilnega delovanja ogrevalnih, prezračevalnih in klimatskih sistemov, pri čemer je bistvena povečana stopnja menjave prostorskega zraka z zunanjim. Ob tem strokovnjak pravi, da ni rešitev, da se prezračevalni sistemi enostavno izklopijo, kot je novembra lani priporočal Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Opozarja tudi na pomen pravilne menjave zračnih filtrov (NIJZ je denimo izrecno poudaril, da dodatna vzdrževalna dela niso potrebna), ki zahteva zaščito tistega, ki to počne, pa tudi na pregled in presojo stanja obstoječih naprav in sistemov.
Merilo za ustrezno prezračen prostor je vrednost vsebnosti CO2 do 800 ppm, z alarmom pri 1000 ppm – strokovnjaki že opozarjajo na naprave, ki nas opozorijo na mejne vrednosti. Potrebna je tudi ustrezna vlažnost, virusi se najtežje prenašajo v 40-odstotni do 60-odstotni relativni vlažnosti. V toplejših delih leta je tako pogosto treba zrak razvlaževati, na primer s pomočjo klimatske naprave, pozimi pa poskrbeti za večjo vlažnost.
Posebno poglavje zračenja in prezračevanja pa so tudi namestitve okuženih oseb v skrbstvenih in zdravstvenih ustanovah, ureditev izolacijskih sob ipd. A to ne le v času covida-19.
Prezračujmo!
Ker politični odločevalci slabo ali pa sploh ne poslušajo strokovnjakov pri načrtovanju ukrepov, ki bi tistim, ki živimo, delamo, nakupujemo, se želimo družiti … v zaprtih prostorih naredili delo in življenje varnejše in manj kužno, poskrbimo zase in za druge čim bolje sami. Zdržimo!
Mojca Matoz
Delavska enotnost
Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Leto nevarnega življenja, maj 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.
Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!
Ne spreglejte tudi:
Cepljenje vs. novi koronavirus: Brez globalne precepljenosti tudi globalne varnosti ne bo
Odrinjena (epidemiološka) stroka in porazni rezultati – Poročilo o letu nevarnega življenja
Nalagam ...