Cepljenje vs. novi koronavirus: Brez globalne precepljenosti tudi globalne varnosti ne bo

7. 5. 2021

Ko so lani znanstveniki obljubili cepivo proti covidu-19, so bili pri svojih napovedih glede hitrosti razvoja cepiva zelo previdni. Pred tem je namreč najhitrejši razvoj cepiva trajal štiri leta. Leta 1960 so tako hitro odkrili cepivo za ošpice. Še poleti 2020 bi napoved, da bo cepivo razvito do konca leta, glede na pretekle izkušnje zvenela dokaj optimistično.

Da smo konec lanskega leta dobili prvo cepivo podjetij BioNTech in Pfizer ter nato še cepivo Moderne, so poleg izrednih razmer, ki so znanost preusmerila v iskanje učinkovitega cepiva, pripomogla tudi izdatna javna finančna sredstva, namenjena farmacevtskim korporacijam. Znanstveniki so že pred tem analizirali znane koronaviruse (SARS in MERS), kar je pripomoglo k hitrejšemu razvoju cepiva proti novemu koronavirusu. Zdaj na primer Pfizer najavlja, da bo do konca leta na voljo tudi tableta za zdravljenje covida-19, saj že potekajo poskusi na prostovoljcih v ZDA in Belgiji. Če bo cepivo prestalo test, bo za distribucijo na voljo že decembra letos, toda to še vedno bržkone ne bo dovolj za zajezitev pandemije.

Služenje s patenti na račun bolezni

Čeprav je ta bolezen spravila na kolena ves svet, ne moremo pričakovati, da bi se kakšna mednarodna farmacevtska korporacija samodejno odpovedala velikim zaslužkom s proizvodnjo cepiv proti covidu-19 in umiku patentov nanje. Čeprav so države za razvoj cepiv namenile izdatna sredstva, bodo šli dobički farmacevtskim korporacijam. K suspenzu patentov za že razvita cepiva so pozvali tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), kar pa se zaradi nasprotovanja ZDA, Evropske unije, Združenega kraljestva in nekaterih drugih držav še ni zgodilo. Pravzaprav so se začele stvari premikati šele pred nekaj dnevi, ko so ZDA vendarle podprle odpravo zaščite intelektualne lastnine za cepiva proti covidu-19, medtem ko je sledil mešan odziv mednarodne skupnosti: Rusija idejo podpira, EU je pripravljena razpravljati o njej, Nemčija je proti. Ker bogate države kopičijo cepiva, prebivalstvo najrevnejših delov sveta ob omejeni proizvodnji sicer ostaja brez zaščite. Najboljši način za povečanje ponudbe pa bi bila prav odpoved patentom in prenos tehnološkega znanja za proizvodnjo cepiv. Obstoječi sistem patentov je z lobiranjem dejansko pomagalo zgraditi podjetje Pfizer, ki je pod vodstvom direktorja Edmunda Pratta že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja lobiralo za aktiviranje močne zaščite intelektualnih pravic v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO). Čeprav se danes zdi, da so farmacevtski monopoli nekaj povsem običajnega, je tako šele od osemdesetih naprej, ko je neoliberalna ideologija prodrla tudi na področje farmacije. WTO je takrat pomagala vzpostaviti model intelektualne lastnine, ki revnejšim državam onemogoča, da bi prišle do cepiva. Prav zato so denimo na Kubi začeli razvijati svoje cepivo, ker si nakupa tujih cepiv ne bodo mogli privoščiti. Razvili so že pet različnih vrst cepiva, cepivo Soberana 2 pa je že v tretji fazi preizkušanja. Kuba bi tako lahko postala prva država v Latinski Ameriki z lastnim cepivom.

V korist človeštvu se je odrekel patentu

Časopisi po vsem svetu so 12. aprila 1955 naznanili dobro vest, da je virolog z Univerze v Pittsburghu Jonas Salk odkril varno in učinkovito cepivo proti otroški paralizi, ki je samo v ZDA do tedaj vsako leto prizadela več kot 35 tisoč ljudi. Ob veseli novici je izbruhnilo spontano slavje, zvonili so cerkveni zvonovi, delo v tovarnah pa zastalo. Že dve leti po izumu cepiva so se primeri otroške paralize v državi zmanjšali za skoraj 90 odstotkov, do leta 1979 pa je bila bolezen v ZDA že izkoreninjena. Do takrat je vsako leto zbolelo okrog 240 otrok, 24 pa jih je na leto umrlo. Salk je v znamenitem intervjuju na vprašanje, kdo je lastnik patenta, odgovoril: »Ljudstvo, bi rekel. Ni patenta. Bi lahko patentirali sonce?« Danes bi ga zaradi tega bržkone označili za slabega podjetnika, ki se je odrekel milijonskim dobičkom. Tudi ameriška vlada je takrat veliko bolj skrbela za javno zdravje kot danes in manj za dobičke korporacij, zaradi česar je cepivo nemudoma postalo dostopno; leta 2020 so omenjeno virusno bolezen zaznali samo še v Afganistanu in Pakistanu. V Sloveniji smo cepljenje proti otroški paralizi uvedli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, danes pa je vključeno v obvezni program cepljenja. Pred boleznijo s cepljenjem zaščitimo že majhne otroke v prvem letu starosti, ko dobijo prve tri odmerke kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence b in otroški paralizi. Četrti odmerek dobijo v starosti od 12 do 24 mesecev.

Cepilni apartheid

Leta 1982 je takratna predsednica indijske vlade Indira Gandhi dejala, da bo boljši svet pripomogel k temu, da bodo medicinska odkritja brezplačna in nepatentirana, zato ne bo nihče služil z življenjem in smrtjo. Vendar smo danes še zelo daleč od tega sveta. Prav Indija pa je v izjemno dramatičnem položaju (bolnišnice ostajajo brez prostih postelj na intenzivni negi ter celo kisika) in je ob zelo nizki precepljenosti zaradi rasti okužb zaustavila izvoz cepiv. Neenakosti pri dostopu do njih zato nekateri že imenujejo cepilni apartheid. Razmere so na primer tako absurdne, da so v Izraelu že intenzivno precepili svoje prebivalstvo, nočejo pa množično cepiti Palestincev z okupiranega Zahodnega brega in iz Gaze. Prav mogoče je, da bodo s tem škodovali sebi, saj s svojo sebičnostjo povečujejo tveganje za nastanek različice virusa, ki bo odporna proti obstoječim cepivom. S tem je lahko ves njihov trud in vloženi denar zaman. Z današnjim tempom bi sicer potrebovali nekaj let, da bi precepili ves svet, kar povečuje verjetnost za pojav novih in nevarnejših različic virusa, ki bi bile lahko odporne na že obstoječa cepiva. Tako bi bili lahko na koncu zaradi sebičnosti bogatejših spet vsi na začetku. Britanski znanstvenik z univerze Duke Gacin Yamey je bogate države pozval, naj nehajo kopičiti cepiva samo za svoje prebivalstvo, saj bomo s takšnim početjem vsi na slabšem. Kot poudarja, bi takšna sebičnost najbogatejših lahko pripeljala do tega, da bi se epidemija podaljšala za dodatnih sedem let.

Kako neenakomerna je distribucija cepiv, pokažejo tudi podatki WHO. Kar 87 odstotkov vseh cepiv je namreč romalo v bogate države, samo neverjetnih 0,2 odstotka pa k najrevnejšim. V prvih je cepljen vsak četrti prebivalec, v drugih pa samo vsak petstoti. Do februarja letos kar 130 držav ni prejelo niti enega odmerka cepiva. V WHO so zato zagnali iniciativo Covax, s katero naj bi zagotovili cepivo za gospodarsko revnejše države, toda tudi to ne bo dovolj, da bi hitro poskrbeli za precepljenost svetovne populacije. Uslužbenka pri organizaciji Zdravniki brez meja Elisabeth Massute opozarja, da naj bi na tak način v prihodnjih dveh letih zagotovili mizerna dva odstotka vseh proizvedenih cepiv. Prepričana je, da bi se zato morale države bolj odločno postaviti proti farmacevtskim podjetjem in določiti svoje pogoje. Nenazadnje so prav javna sredstva omogočila razvoj cepiv. Ker je početje zahodnih farmacevtskih podjetij in držav tako škodljivo, celo osrednji mediji, kot sta New York Times in tednik Economist, ki ju nikakor ne moremo imeti za pretirano radikalna, pritiskajo na ameriškega predsednika Joeja Bidna, naj konča cepilno sebičnost. Adar Poonawalla, vodja največjega indijskega proizvajalca cepiv, pa je ameriškega predsednika pozval k odpravi embarga na izvoz materialov iz ZDA, ki bi omogočili večjo proizvodnjo cepiv v Indiji. Združene države imajo dovolj moči, da bi lahko dosegle spremembe, ki bi omogočile proizvodnjo generičnih cepiv po celem svetu. To bi koristilo vsem nam in tudi dolgoročnemu ugledu farmacevtskih korporacij.

Matej Klarič

S cepivi do sedaj izkoreninili samo črne koze

Za enega največjih javnozdravstvenih uspehov velja izkoreninjenje črnih koz, ki naj bi se pojavile že v času egiptovskega imperija v 3. stoletju pred našim štetjem. Do 18. stoletja so se razširile po vsem svetu in imele kar tridesetodstotno smrtnost. Prvo cepivo za črne koze smo dobili leta 1796, šele po letu 1967 pa je obsežnejša proizvodnja cepiv omogočila, da so smo jih do leta 1980 izkoreninili. Zadnji večji izbruh črnih koz je bil leta 1972 prav v Jugoslaviji, kjer so potem v samo nekaj dneh cepili kar od 18 od 22 milijonov ljudi; to se ob današnjih težavah, ki jih imamo s cepljenjem, in ob vsej tehnologiji, ki je na voljo, sliši neverjetno. V dveh mesecih so tako zajezili epidemijo bolezni, ki velja za edino, ki nam jo je s cepljenjem uspelo izkoreniniti.

Delavska enotnost

Ta članek je izšel v najnovejši tematski številki – Leto nevarnega življenja, maj 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Ne spreglejte tudi:

Cepivo mora biti dostopno vsem – Pogovor z biologinjo, komunikatorko znanosti in znanstveno novinarko Zarjo Muršič

Miti in resnice o prezračevanju: Prezračimo neželenega gosta

Odrinjena (epidemiološka) stroka in porazni rezultati – Poročilo o letu nevarnega življenja

Share