“Pomembno je biti aktiven”: pogovor z mlado sindikalistko Tanjo Krstovo

19. 7. 2019

Kdor meni, da mladi ne vidijo prihodnosti v sindikalizmu in so egoisti, ki jim ni mar za druge, mora spoznati novo sodelavko zahodnoslovenske regijske organizacije ZSSS in takoj mu bo jasno, da izjeme ne potrjujejo pravila. »Rojena Jeseničanka, ponosna Gorenjka«, pravnica Tanja Krstova pravi, da njen krog prijateljev in znancev dobro ve, kam se lahko obrne po pomoč in nasvet.

V sindikalne vode je Tanja Krstova zaplula v Sindikatu Mladi plus, v sindikatu študentov, dijakov in mladih brezposelnih, in sicer prek projekta Kažipot do dostojnega dela, ki je potekal med letoma 2016 in 2018. V sindikatu ji je bilo všeč in je v njem videla možnost za nadaljnje karierno izpopolnjevanje, je med drugim povedala za novo številko Delavske enotnosti, glasila ZSSS.

Kaj te je pritegnilo pri sindikalnem delu?

Meni je v sindikatu v redu to, da se res ukvarjaš z »malim človekom« in da mu pomagaš, da ne gre za neko prekladanje papirjev in računanje bilanc nekih milijonov, ki jih nikoli ne boš niti videl niti nimaš o njih predstave. Gre za konkretno pomoč.

Že od nekdaj imam to žilico, saj so že doma borbeni, temperament imamo v družini. Izhajam iz delavske družine, smo vedno glasni in znamo udariti po mizi. Tudi recimo pravo sem zaradi tega šla študirat, saj lahko z njim pomagaš ljudem, če se ukvarjaš z njimi individualno. Pri delavski tematiki je pa v bistvu še največ manevrskega prostora, da nekomu daš nasvet, usmeritev, se z njim pogovarjaš. Pogovor je lahko že veliko. Vse to mi je bilo že od nekdaj blizu.

In potem sem delala kot študentka pri Mladih plus in še marsikje drugje, opravljala sem veliko študentskih del. Včasih se pohecam, da sem delala že čisto povsod, samo še v rudniku ne, pa tudi to le zato, ker ženske tam ne moremo delati. Moje izkušnje s študentskim delom so, da je tam veliko manipulacij in težav, in tako sem se na lastni koži prepričala o tem in težave tudi rešila, a kako je drugim, ki nimajo teh možnosti in zavedanja, kaj jim pripada in kakšne pravice imajo …

Torej si hitro videla, da se je treba za uveljavitev pravic boriti?

Ja. Ampak zase se mi ni bilo treba boriti, ker sem že vseskozi imela začrtano, do kam grem, do kod pa ne. In potem sem bila ravno v fazi aktivnega iskanja zaposlitve in se srečevala z različnimi problemi mladega iskalca zaposlitve. Poleg tega sem lani poleti tudi sodelovala v terenski akciji Sindikata delavcev prometa iz zvez na počivališčih med vozniki tovornjakov. Na začetku nisem imela nobene predstave, kako bo tam, a sem videla, da imam žilico poslušati ljudi, da jih razumem in da mi komunikacija res gre. Potem se je pojavila priložnost in so v osrednjeslovenski regiji ZSSS iskali nove sodelavke oziroma sodelavce.

Od februarja sem tako zaposlena kot terenska organizatorka. S tem sem nekak povezovalni člen med člani, potencialnimi člani in sindikatom kot servisom, ki pomaga delavcu s pravnim nasvetom in pravnim zastopanjem. Hkrati pa svetujem ljudem, jih usmerjam in jim pomagam čisto konkretno. Moja naloga je tudi včlanjevanje. Ker imam več izkušenj s prometom, sem nekako zadolžena za ta sindikat, pokrivam tudi zdravstvo, na uradnih urah po dislociranih enotah pa tudi vse, kar je treba. Tako skušamo biti čim bolj dosegljivi ljudem, ko nas potrebujejo.

Torej delaš veliko na terenu?

Ja, tako si predstavljam delo terenskega organizatorja. Terena je veliko in tudi sicer si tako predstavljam delo sindikata, da bi vsi morali biti veliko na terenu, ne pa da čakamo v pisarnah, da nas nekdo obišče. Ob tem moramo vedeti, kaj se dogaja, ker če ne vemo, tudi ne moremo ukrepati in pomagati.

Ker nisem kar tako padla v to delo in imam že nekaj sindikalnih izkušenj, mi je lažje. Zveza je res velika, veliko je dejavnosti, s tem da so še drugi sindikati. In kolikor opažam, to povzroča med ljudmi težave. Tudi mene moti, da je v eni dejavnosti več sindikatov, tega nekako ne razumem.

Tvoja generacija ni rasla z nastankom sindikalnega pluralizma. Si se že s kom starejšim pogovarjala o tem?

V bistvu ne. Zdi se, da se mnogi kar izogibajo temu vprašanju, češ da tako pač je. A ni potrebe po drobljenju, vsi sindikati imajo isti cilj, vsaj jaz tako gledam na to.

Kaj pa tebe kot predstavnico mlajše generacije še zmoti v svetu dela?

Ravno to, da je mladim težko. To je nekako povezano z izobraževalnim sistemom, ki se podaljšuje, pa tudi s krizo, ker ni bilo odpiranja novih delovnih mest. Slabo je, da mlad človek, ki bi lahko s polno energije veliko dosegel, tega ne more, ker nima zaposlitve. Tako so trideseta tisto obdobje, ko se mladi osamosvajajo, medtem ko so se naši starši in stari starši že pri dvajsetih.

Bi se morali sindikati bolj ukvarjati s to zgodbo, s prekarnostjo …?

Seveda, to bo grozen problem, ko se bo članstvo upokojevalo.   Vsi sindikati bi se morali angažirati med mladimi in jim povedati, zakaj je pomembno, da sindikat sploh obstaja.

Se ti zdi, da mladi, tvoja generacija tega ne razume?

Moji kolegi so vsi oprani, ker jim jaz to razložim in me imajo včasih že dovolj. Ampak to je ozek krog, kjer vedo, da se lahko name obrnejo, velika skupina pa sploh ne ve, kaj je prav, in menijo, da tako pač je. Ni nekega informiranja, ni vključenosti in po mojem tudi interesa med sindikati ni. Če že obstaja nek sindikat v podjetju, naj pride sindikalist do mladega delavca, naj mu predstavi prednosti sindikalnega združevanja.

Omenila si komuniciranje, je poslušanje zate zelo pomembno?

Človeka moraš poslušati, zaznati njegove probleme, ga razumeti in mu tudi nakazati, kako naj se tega problema loti. Vedno so lahko za nek problem tri ali štiri rešitve, na posamezniku pa je, kako odreagira.

Tu je veliko dela. Uporabiti je treba tudi nove načine komuniciranja, družbena omrežja. Morali bi najti zdravo mero tega in se v sindikatih tudi s tem več ukvarjati. To je pač večen problem, kako se prodati, tudi sindikat se mora znati »prodajati«, biti dostopen. To pa je spet povezano s tem, da se premalo dela na terenu, vsaj z mlajšo generacijo.

Si se dobro vključila v kolektiv, se še spoznavaš z veliko družino ZSSS?

Sama sem taka, da se kar hitro vključim. Delo je super, spoznavam pa tudi, da so kakšni primeri, ko človeku ne moreš pomagati, saj pride pogosto prepozno po pomoč, a ga je treba vsaj poslušati, mu pokazati neko pot.

Sodelavci si pomagamo, vprašam za mnenje, kličem, sprašujem. Lažje mi je, če lahko koga vprašam, kličem tudi na institucije, ko je treba. Moja prednost je, da lahko navežem stik. To se mi zdi, da ljudje tudi čutijo. In takrat se ljudje bolj odprejo.

Pika na i?

Treba je biti tudi pozitiven in optimističen. In če si tako naravnan in ne obupaš ob prvi težavi in vsaj malo vztrajaš, se da marsikaj rešiti. Brez tega, da sam nekaj narediš, ni nič. Ob tem pa opažam, da eni pričakujejo, da bodo postreženi z vseh strani, in se ne zavedajo, da morajo nekaj narediti tudi sami. Članstvo je pomembno, a moraš biti tudi aktiven član sindikata in vedeti, zakaj plačuješ članarino.

Mojca Matoz

  Bi brali več? Priskrbite si svoj izvod Delavske enotnosti!