Ponavljanje starih napak – O davčni reformi, ki je pred vrati

9. 6. 2021

Ne glede na to, ali smo imeli na oblasti desne ali levoliberalno usmerjene vlade, so te v zadnjih dveh desetletjih vedno znova izvajale različne reforme predvsem v korist kapitala in najpremožnejših. Vse to na podlagi neresničnega, a močno prisotnega argumenta, da smo ena od najbolj obdavčenih držav na svetu. Tudi zadnja reforma vlade Janeza Janše sledi temu, čeprav se je v zadnjem času v mednarodnem okolju zgodil premik, saj razne institucije opozarjajo, da bi morale države bolj obdavčiti premožne in uvesti bolj progresivne davčne lestvice.

V zadnjih petnajstih letih gre tako že za peto davčno reformo, s katero želijo najbolj znižati davke najbogatejšim. Že prva Janševa vlada je leta 2006 uvedla davčne reforme, s katerimi so znižali obdavčitev dohodkov najbogatejših. Izpad zaradi takratnih reform so ocenili na več kot 500 milijonov evrov letno, kar se je za še posebej problematično izkazalo čez nekaj let v krizi, ko je manko proračunskih dohodkov vodil v zadolževanje, razprodajo podjetij in stroge varčevalne ukrepe. Tretja Janševa vlada pa se je sedaj odločila za podobne korake celo v času krize, ko ima Slovenija že tako ali tako največji proračunski izpad v svoji zgodovini. Lani je namreč naš javnofinančni primanjkljaj dosegel kar 8,4 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP) oziroma 3,5 milijarde evrov. K temu je oblast prispevala tudi z ukinitvijo davka na luksuzna motorna vozila, ki bo poskrbel za približno 29 milijonov evrov visok izpad iz proračuna na leto. Še dodatno pa je zaradi deregulacije cen naftnih derivatov pričakovati za približno do 60 milijonov evrov letnega izpada iz proračuna. Na drugi strani se tudi letos obeta visok primanjkljaj. Zato je povsem nerazumljivo, da bo vlada s predlogi reform izkopala še večjo javnofinančno luknjo, ki bo v prihodnje vodila v novo zadolževanje, manj denarja za razvoj, krčenje porabe (npr. nižje pokojnine in plače v javnem sektorju) in reze v socialno državo (nadomestila za brezposlenost, otroške dodatke, denarne socialne pomoči ipd.).

Obratno od priporočil Mednarodnega denarnega sklada

V aprila izdani analizi Fiscal Monitor celo v Mednarodnem denarnem skladu (IMF), znanem po tem, da sledijo neoliberalnim politikam, vladam priporočajo, naj zaradi pandemije vsaj začasno bolj obdavčijo najpremožnejše. Opozarjajo, da je treba zmanjšati različne vrste neenakosti, in sicer z ukrepi, ki spodbujajo redistribucijo bogastva in zmanjšujejo neenakost kot posledico tržnih mehanizmov. Med pandemijo, ko so milijoni ljudi po svetu izgubili delo in dohodke, sta se tako družbena neenakost kot bogastvo najbogatejših vrtoglavo povečala. Zato v IMF predlagajo večjo progresivnost pri obdavčitvi dohodkov (ravno obratno sicer počne Janševa vlada, ko niža davke za najpremožnejše), tudi poseben davek za najbogatejše (če se izkaže, da je potreben), večjo obdavčitev najbogatejših podjetij in zvišanje davka na dediščino ter na nepremičnine. Slovenija je prav na področju davkov, zbranih z obdavčitvijo nepremičnin, med najslabšimi v Evropi. Najbogatejši sloji tako z nakupi stanovanj in njihovim oddajanjem zaradi nizkih davkov še dodatno služijo na račun manj premožnih, ki si stanovanj ne morejo privoščiti. Vlada pa namesto dviga davkov predlaga znižanje davka na oddajanje nepremičnin s 27,5 odstotka na 15 odstotkov. V IMF pa še poudarjajo potrebo po večjih vlaganjih v izobraževanje (kar bi zmanjšalo razlike med revnejšimi in bogatejšimi otroki), zdravstvo in krepitev socialne varnostne mreže, ki bi zaščitila najranljivejše v družbi.

Reforme najvišjih dohodkov vodijo v še večje razslojevanje

Vlada želi v nekaj letih dvigniti splošno olajšavo s 3500 na 7500 evrov. Še dodatno pa želi ponovno (tako kot v času prve Janševe vlade) razbremeniti najvišji, peti dohodninski razred in znižati obdavčitev s 50 na 45 odstotkov. Takšno znižanje je namenjeno izključno 0,3 odstotka zavezancem z najvišjimi dohodki, ki imajo plačo višjo od 8.077 evrov. Poudariti velja, da ima 1,2 odstotka najbogatejših že tako 62,7 odstotka celotnega dohodka od kapitalskih dobičkov, samo 1022 najbogatejših posameznikov pa kar 41 odstotkov. Najrevnejših 47 odstotkov ima medtem le 6,7 odstotka omenjenih dohodkov. Prav temu najbogatejšemu sloju pa bi država namenila še »asocialno kapico«, ki bi jo prejeli vsi s plačo nad 6000 evri oziroma približno odstotek najbogatejših zavezancev. Prvorazrednim privilegiranim skupinam, proti katerim največja vladajoča stranka SDS tako rada nastopa v javnosti, bi torej s temi spremembami namenili največ.

Predlagajo tudi nove razbremenitve obdavčitve kapitala

Tudi na področju obdavčitve kapitala se vlada poslužuje davčnega razbremenjevanja, čeprav nam je celo Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) že pred nekaj leti predlagala, naj dohodke iz kapitala in obdavčitve dobičkov podjetij zvišamo. Predlagali so »progresivno obdavčitev« dohodkov iz kapitala, ki smo jo že imeli in jo je ukinila prav prva Janševa vlada. Z vsemi davčnimi reformami naj bi vlada sicer izkopala skoraj milijardo evrov veliko proračunsko luknjo. Za primerjavo: ministrstvo za zdravje je pripravilo predlog, ki predvideva, da bi v naslednjih desetih letih za zdravstvo iz proračunskih prilivov namenili približno dve milijardi evrov.

Vlada želi močno zvišati davčno olajšavo, kar bi osebi z 10 tisoč evrov plače letno prineslo kar 2688 evrov več, osebi z minimalno plačo pa 636 evrov (v izračun niso vštete še ostale bonitete, ki bi jih s socialno kapico in ostalimi reformami pridobili najbogatejši). Vendar bi za to plačali visoko ceno pri javnofinančnem izpadu dohodkov, tudi na primer iz zdravstvene blagajne, kar bi vodilo v krčenje košarice storitev, zaradi česar bodo na koncu na slabšem najrevnejši.

 

V korist najpremožnejših

Čeprav vladni predstavniki trdijo, da bo davčna reforma zvišala dohodke vsem, pa zamolčijo ključno podrobnost. Ta je, da se bodo v primerjavi z najslabše plačanimi za nekajkrat povečali dohodki najpremožnejših, kar bo vodilo v še večje razslojevanje. Namesto progresivne obdavčitve, s katero bi zmanjšali razlike med najbogatejšimi in manj premožnimi, še ena vlada uvaja spremembe v prid prvim.

Kot opozarja Marko Kržan, ima Bolgarija denimo najnižji BDP na prebivalca v EU, kljub temu da ima enotno davčno stopnjo in obdavčitev dobička v višini samo 10 odstotkov. Podobno nizke davke imajo že vrsto let tudi v Romuniji in Bosni in Hercegovini: »Toda to jim ni prineslo razvoja, novih delovnih mest in višjega standarda.« Foto: IFP
Po izračunih Marka Kržana bi davčna reforma, če bi jo izvršili v celoti, tistim s plačami v višini 10 tisoč evrov prinesla osemkrat več kot tistim s povprečno plačo in kar trinajstkrat več od tistih z minimalno plačo. Povsem jasno je torej, kdo bi s to reformo največ pridobil.

 

V službi najbogatejših 

Vladna reforma bi najbolje plačanim omogočila tudi izplačevanje neobdavčenih božičnic nad povprečno plačo. Reforma bi najbogatejšim omogočila tudi cenejši nakup najdražjih električnih vozil. Za novo vozilo po ceni 100 tisoč evrov bi moral posameznik po sedanji ureditvi plačati dohodnino od bonitete za uporabo motornega vozila za zasebno rabo v višini 7500 evrov letno (to je samo nekoliko manj, kot zaslužijo tisti z minimalno plačo na leto!). Omenjeno v zgornje izračune ni všteto. Po novem mu ne bi bilo treba plačati ničesar. Uvesti želijo tudi seniorsko olajšavo za bogate upokojence, ki bi sedemdesetletnemu upokojencu, ki bi prejemal visokih 3000 evrov bruto pokojnine, slednjo dvignila za 151 evrov mesečno.

Davčna reforma bi nas približala gospodarsko manj razvitim državam

Reforme temeljijo na zgrešeni predstavi, da je v Sloveniji obdavčitev previsoka in da bodo nižji davki pripeljali do večjih tujih vlaganj in gospodarskega razvoja. Kot pravi sociolog dr. Marko Kržan, velja splošno pravilo, da imajo gospodarsko razvitejše države večji javni sektor. »Ker davki in prispevki predstavljajo veliko večino prihodkov, to pomeni tudi, da so države z višjimi davki bolj razvite. Nekaj izjem je med ’bogatimi državami’, če so izrazito neoliberalne oziroma imajo izrazito visok BDP zaradi posebne vloge v finančnem kapitalizmu (kot na primer Švica, Luksemburg, Irska in Velika Britanija). Sicer pa velja pravilo, da imajo države z nizko obdavčitvijo majhen javni sektor in so gospodarsko manj nerazvite.« Bolgarija ima denimo najnižji BDP na prebivalca v EU, kljub temu da ima enotno davčno stopnjo in obdavčitev dobička v višini samo 10 odstotkov. Podobno nizke davke imajo že vrsto let tudi v Romuniji in Bosni in Hercegovini. »Toda to jim ni prineslo razvoja, novih delovnih mest in višjega standarda. Nasprotno, to so še vedno revne države z visoko stopnjo revščine in izseljevanja,« opisuje Kržan. Spomni, da tudi Sloveniji reforme nekdanjega finančnega ministra iz prve Janševe vlade Andreja Bajuka iz leta 2006 niso prinesle razvoja, temveč so prispevale k pregrevanju gospodarstva pred krizo: »Med krizo so vlade zvišale DDV in trošarine, s čimer so breme primanjkljaja prevalile na delovne ljudi in upokojence

Velik izpad tudi iz občinskih proračunov

Zaradi izpada dohodnine ne bi bil na slabšem samo državi proračun, temveč tudi občinski proračuni. 54-odstotni delež realizirane dohodnine predpreteklega leta je največji lastni vir financiranja občin. Po letu 2025 bi bi občinski proračuni na letni ravni izgubili kar 426 milijonov evrov oziroma 26 odstotkov vseh davčnih prilivov.

Nimamo najbolj obdavčenih plač

Kot poudari, tudi nikakor ne drži, da bi bile plače v Sloveniji »najbolj obdavčene na svetu«. Pri povprečni plači imata denimo višjo obdavčitev tako Češka kot Madžarska: »Če upoštevamo še olajšave za otroke, pa smo povsem v rangu Češke, Slovaške, Portugalske in Španije, ki so vse med 38 in 40 odstotki obdavčitve.« Doda, da se je delež davkov na kapital (kot odstotek vseh davkov) v Sloveniji od leta 2008 do 2018 znižal za dve odstotni točki: »V EU znaša 20,4 odstotka, pri nas pa samo 13 odstotkov. Delež davkov na premoženje v EU znaša 5,5 odstotka, pri nas pa samo 1,6 odstotka, delež davkov na delo v EU znaša 51,7 odstotka, pri nas pa 50,5 odstotka, višji je v Avstriji, kjer znaša 55,4 odstotka. Višji od povprečja EU (27,8) pa je v Sloveniji davek na potrošnjo, ki bolj prizadene revnejše sloje in pri nas znaša 36,6 odstotkov,« opiše Kržan. Pravi, da »ne gre za razbremenitev dela, temveč za razbremenitev visokih dohodkov s katastrofalnimi posledicami za socialno državo, torej za standard delovnih ljudi in njihovih družin«. Kot zaključi Kržan, bi se s predvidenimi davčnimi spremembami naša struktura davkov približala gospodarsko bolj »nerazvitim državam«.

Čeprav vlada trdi, da bo davčna reforma zvišala dohodke vsem, pa je dejstvo, da se bodo v primerjavi z najslabše plačanimi za nekajkrat povečali dohodki najpremožnejših, kar bo vodilo v novo razslojevanje. Foto M. M./Arhiv DE

 

Asocialna kapitalistična kapica za najbogatejše

V Sloveniji se vedno znova pojavljajo tudi ideje o t. i. socialni kapici – po najnovejšem predlogu naj tisti, ki imajo višjo plačo od šest tisoč evrov bruto, ne bi plačevali prispevkov za socialno varnost. Prav tako bi bili nad to mejo plačila prispevkov za socialno varnost oproščeni delodajalci. Vse to z argumentom, da bodo tako razvojni kadri ostali v Sloveniji. Kot da iz države v največjem številu s trebuhom za kruhom ne odhajajo prav mladi, ki delajo prekarno za nizke plače, in tisti, ki zaposlitve sploh ne dobijo.

Po oceni ekonomista Jožeta P. Damijana bi oseba z deset tisoč evri mesečne bruto plače z uvedbo socialne kapice dobila na leto še dodatnih pet tisoč evrov, oseba s 15 tisoč evri plače pa kar 11 tisoč evrov neto prejemkov v vsem letu. Tisti s plačami, nižjimi od šest tisoč evrov, s t. i. socialno kapico ne bi pridobili ničesar. Da gre pri tem za največji piarovski uspeh kapitala, je v prvomajskem intervjuju za Nedelo dejal tudi nekdanji dolgoletni predsednik ZSSS Dušan Semolič. »Gre za popolno zavajanje. Nekoč smo izvedli anketo, kaj si o tem mislijo ljudje, in kar precej jih je imelo pozitivno mnenje. Da bomo dali delavcem kapice. Dobili smo celo odgovor, da naj damo kapice delati slovenskim, ne kitajskim delavcem. Social­na kapica se sliši kot nekaj dobrega. Kdo bo vendar proti sociali! Gre pa za zelo negativno zadevo. Pomeni rušenje solidarnosti. Če jo bodo sprejeli, se bo ta virus razširil tudi na zdravstvo, na druge prispevke. Dokazovali bodo, da bi morali mladi, ker so zdravi, plačevati nižje prispevke kot upokojenci. Social­na kapica bi bila katastrofa. Sploh pa osnovni argument zanjo, da nam sposoben kader zaradi nje ne bo pobegnil v tujino, preprosto ne drži,« je dejal Semolič in dodal, da z njo nikakor ne bodo zaslužili razvojni inženirji, o katerih tako pogosto govorimo: »Kakšni razvojni inženirji neki! Ti lahko samo sanjajo o šest tisoč evrih plače! Gre za ozko, pohlepno skupino brez zadržkov, za ljudi z 10 tisoč, 15 tisoč evri plače. Včasih je bila argumentacija sicer malo drugačna, češ da tisti s takšnimi plačami več plačujejo v pokojninsko blagajno, potem pa imajo omejeno pokojnino. Če neki menedžer s 15 tisoč evri zaradi tega beži, nimam nič proti, da mu kupimo enosmerno vozovnico. Gotovo se ne sme zgoditi, da bi zaradi tega menjali sistem,« je še menil.

Nekdanji dolgoletni predsednik ZSSS Dušan Semolič opozarja, da gre pri socialni kapici za rušenje solidarnosti: »Social­na kapica se sliši kot nekaj dobrega. Kdo bo vendar proti sociali! Gre pa za zelo negativno zadevo. Pomeni rušenje solidarnosti. Če jo bodo sprejeli, se bo ta virus razširil tudi na zdravstvo, na druge prispevke.« Foto: M. K.

 

Največja težava asocialne kapitalistične kapice za najbogatejše je, da bi zaradi tega nastal ogromen izpad dohodkov iz zdravstvene in pokojninske blagajne. V zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje namreč ocenjujejo, da bi izgubili od 70 do 100 milijonov evrov. Skupaj z izpadom iz zdravstvene blagajne bi tako nastala do približno 160 milijonov evrov velika luknja, kar bi vodilo do nižjih pokojnin in še več samoplačniških storitev v zdravstvu. Namesto krepitve javnega zdravstva, na katerega pomen je opozorila prav epidemija novega koronavirusa, bi se še krepil vpliv, moč in zaslužki zasebnikov v zdravstvu, kar bi manj premožnim omejilo dostop do zdravstvenih storitev. Bogati pa bi si jih veliko lažje privoščili z večjimi prejemki, ki bi jim jih omogočila davčna reforma Janševe vlade. Dolgoročno bi vladno početje bržkone vodilo tudi v privatizacijo obeh javnih sistemov, ker bi se zaradi njune podhranjenosti to naenkrat pokazalo kot najboljša rešitev.

Matej Klarič

Ne prezrite tudi:

https://twitter.com/Trade__Talks/status/1402562743278964740?s=20

Delavska enotnost

To besedilo je v krajši obliki izšlo v najnovejši tematski številki – Slovenija, socialna država?, junij 2021 – Delavske enotnosti, glasila ZSSS. In edinega rednega periodičnega delavskega časopisa, ki nepretrgoma izhaja že 79 let, od novembra 1942. Ter nujnega vira informacij za vse delavke in delavce, sindikalistke in sindikaliste, delovne ljudi, ki jih zanimajo pomembne, relevantne, kompleksne teme, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo svet, v katerem živimo.

Na Delavsko enotnost se lahko naročite tukaj. Berite, da boste vedeli!

Share