Praznik dela kot opomin in navdih – Prvomajska poslanica predsednice ZSSS Lidije Jerkič
28. 4. 2023
Prvomajsko praznovanje je vsako leto neponovljiva priložnost za obuditev spomina na 200-letni boj delavskega razreda zoper nepravični družbeni red in na vsakokratno premikanje meja na videz nemogočega.
Noben družbeni red do sedaj ni bil pravičen. Vsakič si stojijo nasproti močni, privilegirani posamezniki ali skupine z veliko kapitala na eni strani in velika množica odvisnih, revnih posameznikov z malo ali nič pravicami. Pogosto prvi stojijo nad drugimi. Vseeno, ali pogledamo faraone, fevdalce ali pa kapitalizem. Družbeni redi se menjajo in odmirajo, z napredkom civilizacij se položaj posameznika v družbi spreminja. A ne povsod po svetu enako in ne za vse skupine ljudi enako. Model socialne Evrope, temelječe na enakosti in enakopravnosti, je v primerjavi s fevdalizmom napreden sistem, a še zdaleč ne sistem, ki bi omogočal enake pravice za vse. Po vzoru Orwellove Živalske farme so vedno nekatere živali bolj enake od drugih.
200-letni boj delavstva, ki je bolj organiziran zadnjih 130 let, seveda kaže napredek. A daleč od tega, da bi lahko ugotovili, da so oblikovane institucije države, ki nadomeščajo klasično delavsko gibanje. Ne, nobena uradna politika ne bo v prvi vrsti poskrbela za človeka, za delavko in delavca. Ker ne more in ker ne zmore. Zato bo delovanje povezanih delavk in delavcev še naprej temeljni način odpravljanja krivic, izkoriščanja in podrejanja delavk in delavcev. Ne da se predvideti, kdaj in če kdaj bo enakost popolna, trendi v družbi in svetu pa kaj dosti optimizma ne vlivajo. Dokler narašča koncentracija kapitala v rokah posameznikov, na drugi strani pa ima vedno več ljudi zelo malo, je prostora za aktivnosti zelo veliko.
Skupaj z razvojem se spreminja narava dela. Vedno manj je klasičnega, proizvodnega dela. Kjer ga še je, je bolj avtomatizirano in pogoji dela boljši, kot so bili še pred desetletji. Vedno več je zaposlenih v storitvah in javnem sektorju. Povprečna izobrazba se viša, a hkrati se širijo tudi oblike dela, ki omogočajo izogibanje zakonodaji. Platformno opravljanje dela, prodajanje storitev, espejevstvo in podobno, vse te oblike v resnici pomenijo izogibanje pravic iz delovne zakonodaje, ki jih redno zaposleni delavec ima. Pomenijo ustvarjanje vzporednega sistema dela, kjer bo treba ponovno in znova od začetka: od dolžine delavnika do zavarovanja, od plače do varnosti pri delu. Razraščanje tega dela sindikati ustavljamo in skušamo regulirati, z bolj ali manj posluha tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, torej oblasti.
Večno odprto področje je seveda pravično plačilo. Ni leta, ni meseca, v katerem ne bi tekla pogajanja za naše članstvo: ali v zasebnem ali v javnem sektorju, bodisi na zakonski ali pa ravni kolektivnih pogodb. Zakon o minimalni plači, v zadnjem obdobju precej preoblikovan, je zgolj vrh te ledene gore. Prizadevanje, da ostane zgolj in samo spodnji minimum in zgolj za izjemne primere, pa ves čas prisotno. Žal je vse preveč plač še vedno absolutno prenizkih, pogajanj zanje pa premalo. Odgovor je pogosto v sindikalnem članstvu. Nečlan naj ne pričakuje, da bo sindikat za njega opravil delo. Že tako ga veliko.
Sindikati opozarjamo na vse nepravilnosti v družbi in naš uspeh velja marsikdaj za vse zaposlene v državi. Npr. minimalna plača. Za plačo v podjetju ali celo dejavnosti, kjer ni sindikata, pa se ne moremo pogovarjati. Zato nas vedno znova razveselijo primeri organiziranja delavcev, ki so vendarle imeli pogum, da se organizirajo in skupaj borijo. Zadnji tak znan primer so raznašalci platform Wolt in Glovo. Bravo za pogum, bravo za odločitev.
Z doseženim ne bomo nikoli zadovoljni. Premoženja in dobrin je na tem svetu dovolj za vse. Nepravično je, da imajo nekateri občutno in nemoralno preveč, na račun drugih, ki nimajo niti malo. Zgodovina kaže, da se s popuščanjem v zahtevah po pravični delitvi zaslužkov ne dosega družbene pravičnosti. Nasprotno, pomanjkanje zavezujočih pravil o delitvi zasluženega vodi h kopičenju kapitala in s tem vpliva pri posameznikih, večina ljudi pa živi slabše.
Aktualna dogajanja v domovini (pa ne samo pri nas) kažejo prav to. Vedno znova se odpirajo vprašanja o ključnih pravicah za večino prebivalstva: Bomo delali dlje, bomo delali v pozno starost, bomo imeli sploh dostop do zdravnika, bomo plačevali višje davke, bomo še imeli pravico do odmora med delom in 40-urni delavnik, bo kdo poskrbel za nas, ko bomo stari in bolni? Bomo lahko zgolj sami, če bomo imeli denar? Ki ga porabimo, ker so plače prenizke? To slednje vprašanje se mali, privilegirani skupini nikoli ne bo postavilo. Ker ga seveda ima. In večno preklete so pobude, da bi kapital in dobičke obdavčili več, da bi bile plače večje in delovni čas krajši.
In vendar. Ker je potrebno vsako spremembo trdo priboriti, vas vabimo na teden odprtih vrat, ki ga bo maja organizirala ZSSS v svojih pisarnah po terenu. Namenili ga bomo preverjanju pravilnega obračunavanja plač, ki je kljub vsemu še vedno pogosto problem. Več informacij najdete tukaj.
V Sloveniji praznik dela praznujemo dva dni, 1. in tudi 2. maja, ki je prav po zaslugi Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ostal dela prost dan. Delavski praznik obeležujemo kot opomin na vse pretekle in kot navdih za vse prihodnje delavske boje. Vsi si zaslužimo več delavskih pravic, dostojno plačilo in varno delo. Spomnimo se, kako veliko lahko spremenimo, ko – solidarni, povezani in odločeni – stopimo skupaj. Hvala vsem, ki stopate in se borite skupaj z nami.
Živel praznik dela, živel 1. in 2. maj!
Lidija Jerkič, predsednica ZSSS
Ne prezrite tudi
Na predvečer praznika dela, 30. aprila, in 1. maja dopoldne vas vabimo na prvomajske prireditve, ki jih organiziramo po vsej Sloveniji. Več informacij na spodnji povezavi. Vljudno vabljeni zraven!
Nalagam ...