Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora opozarjamo na pomen dela in delovnega okolja za človekovo življenje

9. 9. 2022

Desetega septembra že dvajseto leto po vrsti zaznamujemo svetovni dan preprečevanja samomora. Samomorilno vedenje je sicer javni zdravstveni problem, ki prizadene milijone ljudi po vsem svetu, tiste, ki ne zmorejo videti druge rešitve za svojo stisko, in številne, ki so zaradi samomora izgubili svojega bližnjega. Samomor je vsako leto vzrok za približno 800 tisoč smrti, kar pomeni, da se en samomor zgodi vsakih 40 sekund.

Če pogledamo podatke za Slovenijo, ti kažejo, da je v letu 2020 (ob pripravi prispevka podatki za leto 2021 še niso bili znani) zaradi samomora umrlo 369 oseb, od tega 295 moških in 74 žensk. Slovenija spada med države, ki so zaradi samomora bolj ogrožene, kljub temu, da je pri nas umrljivost zaradi samomora v zadnjih desetletjih upadla. Vendar imamo v Sloveniji še vedno več samomorov od evropskega povprečja, obstajajo pa razlike znotraj države – v vzhodnem delu je precej višji samomorilni količnik (tudi do 40 umrlih zaradi samomora na 100 tisoč prebivalcev) v primerjavi z zahodnim delom naše države (ponekod imamo manj kot 10 umrlih zaradi samomora na 100 tisoč prebivalcev). Dejavniki, ki vplivajo na ta razkorak, so različni, med drugim strokovnjaki navajajo razlike v dostopnosti po pomoči, deležu predpisanih antidepresivov, deležu med porokami in ločitvami, različni socialni povezanosti, stigmi itd. Samomorilni poskus pa je navadno posledica nekaj časa trajajoče hude stiske in medsebojnega prepleta različnih dejavnikov.
Samomorilnost narašča s starostjo, eden od pomembnih dejavnikov tveganja pa je tudi brezposelnost in izguba finančne varnosti. S tega vidika lahko razumemo (dostojno) zaposlitev kot nekakšen varovalni dejavnik. Ne smemo pa spregledati, tako kažejo raziskave, da je večina odraslih, ki naredijo samomor, vendarle v delovnem razmerju.
Ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora želimo opozoriti na pomen dela in delovnega okolja za posameznika in njegovo življenje. To je tesno povezano z zdravjem, tako fizičnim kot duševnim. Okolje, v katerem preživimo velik del svojega življenja, kar delovno okolje nedvomno je, vpliva na stiske, v katerih se znajde posameznik oziroma posameznica. Te so normalen del življenja in se lahko povečajo ob raznih stresnih življenjskih dogodkih, kot je na primer izguba ali menjava službe, smrt bližnje osebe, bolezen, nesreča ipd. Delovno okolje lahko stiske zmanjša, nanje deluje blagodejno, ali pa jih poveča, saj je tudi samo lahko izvor stisk posameznika. Na to opozarja tudi Svetovna zdravstvenega organizacija. Samomorilnost v tem primeru povezujemo z dolgotrajno izpostavljenostjo stresu na delovnem mestu, raziskave pa kažejo, da je samomor lahko tudi posledica mobinga v našem delovnem okolju.

V skladu z zakonodajo so delodajalci dolžni zagotoviti varno in zdravo delovno okolje, kamor spada tudi varno psihosocialno delovno okolje. Neugodni psihosocialni delovni pogoji so namreč povezani z večjim tveganjem za samomorilno vedenje. Podpora na delovnem mestu v primeru težav in zaupni pogovori pa se kažejo kot varovalni dejavniki.

Svoje lahko naredimo tudi sindikati

Delovno okolje je lahko tudi pomemben prostor preventivnega delovanja za preprečevanje samomorilnega vedenja. Svetovna zdravstvena organizacija v priporočilih za preprečevanje omenjenega vedenja v delovnem okolju predlaga ukrepe, kot so aktivno in konstruktivno soočanje s konflikti, izvajanje aktivnosti na področju duševnega zdravja, prepoznavanje stresa in psihosocialnih dejavnikov tveganja, izobraževanja za vodstvene delavce in delavke za prepoznavo omenjenega, izobraževanja in delavnice za delavke in delavce, zagotavljanje dostopnosti psihosocialne pomoči za tiste, ki se soočajo s stiskami, in podobno. Pomembno vlogo pri tem vidim tudi na strani sindikatov in sindikalnih predstavnikov, ki lahko opozorimo na psihosocialna tveganja, na pogoje, v katerih delajo delavke in delavci, se zavzamemo za odpravo kršitev, vpeljavo preventivnih ukrepov in podobno. Te vsebine bi lahko v večji meri kot sedaj tudi vključili v kolektivne pogodbe.
Vsak od nas pa lahko sam prispeva delež k večji ozaveščenosti o pomenu duševnega zdravja in v naslednjem koraku tudi k preprečevanju samomorilnega vedenja. Osebe, ki so bile v hudi stiski in so razmišljale o samomoru, so kot pomemben dejavnik, ki jim je pomagal iz težkega položaja, navedle iskreno podporo in skrb drugih ljudi. Če v svoji okolici prepoznate osebo v stiski ali ste v stiski sami, se lahko obrnete na osebnega zdravnika, pomoč pa je na voljo tudi na eni od številk za posameznike in posameznice v stiski, navedenih v okvirju.

Telefonske številke za pomoč v stiski: 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč); 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan); 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro); 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj); 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)

Za vse tiste, ki jih tematika samomorilnosti podrobneje zanima, predlagamo branje monografije Samomor v Sloveniji in svetu: opredelitev, raziskovanje, preprečevanje in obravnava, ki je izšla konec lanskega leta pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, in knjižico Pogovor o samomoru: praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih avtorice Vite Poštuvan.

Patricija Vidonja,
svetovalka za enake možnosti, starševstvo in socialna zavarovanja

Še niste članica oziroma član sindikata?

Preberite razloge za včlanitev, izberite svoj sindikat in se včlanite!