Obisk ekonomista Branka Milanovića – O prihodnosti kapitalizma in iskanju pravičnejšega sveta

14. 1. 2020

Na ljubljanski Ekonomski fakulteti (EF) je prejšnji teden v organizaciji alumni kluba EF potekala predstavitev nove knjige Branka Milanovića z naslovom Capitalism, Alone (Samo kapitalizem), v kateri se znani ekonomist ukvarja s prihodnostjo kapitalizma. Objavljamo poročilo z dogodka in glavne vsebinske poudarke.

Srbsko-ameriški ekonomist danes predava na različnih fakultetah po svetu. Je nekdanji vodilni raziskovalec Svetovne banke, ki je v času, ko je delal za omenjeno institucijo, zbral kopico podatkov o globalni neenakosti. Tako je postal eden od pionirjev raziskovanja na področju neenakosti v posameznih državah in med državami samimi. Zaslovel je s slonovo krivuljo, ki je prikazovala razporeditev dohodkov po svetu v času globalizacije. Znani francoski ekonomist in avtor Thomas Piketty ter drugi strokovnjaki so pozneje to krivuljo z novimi podatki, zajetimi v daljšem obdobju, posodobili. Na podlagi na novo upoštevanih davčnih evidenc so prikazali, da krivulja bolj kot na slona spominja na pošast iz škotskega jezera Loch Ness. S tem so dokazali, da se je bogastvo v obdobju globalizacije še veliko bolj nakopičilo pri najbogatejših, kot pa je to prikazovala Milanovićeva slonova krivulja, in da vzhajajoči srednji razred v azijskih državah ni pridobil toliko bogastva, kot se je sprva zdelo. Poraženec globalizacije pa je bil (poleg najrevnejših) srednji sloj na Zahodu, ki se mu dohodki v desetletjih v povprečju niso zviševali oziroma so celo upadali. Prav pri tem lahko iščemo tudi vzroke za vzpon skrajne desnice.

 

Kapital v rokah peščice

V svoji novi knjigi Milanović meni, da kapitalizem nima več alternative in da se danes soočamo z vprašanjem, kakšen kapitalizem bo prevladal. V sodobnem svetu opaža dve vrsti kapitalizma: meritokratskega oziroma liberalnega, ki vlada tudi v Sloveniji, in ljudski kapitalizem, kot je značilen za Kitajsko, kjer ima pomembno vlogo država. Vpeljal je tudi nov merilec neenakosti Ginijev koeficient kapitala, ki naj bi v državah ljudskega kapitalizma  v teoriji za razliko od liberalno-meritokratskega kapitalizma vsem prinašal enako visoke dohodke. Ko govorimo o Ginijevem količniku, se ta običajno nanaša na neenakomerno razporeditev dohodkov. Ta se na Zahodu giblje po različnih državah od 0,24 do 0,60. V desetletjih neoliberalizma pa se je koeficient vztrajno povečeval (in s tem stopnja neenakosti znotraj držav). Nižji, kot je koeficient, bolj enaka je družba. Neenakost pa se veliko bolj kaže z Ginijevim koeficientom kapitala, ki se giblje od 0,85 do 0,95. Ker je njegova skrajna meja 1, večji skorajda ne more biti. Eden od virov za povečevanje neenakosti se skriva prav v visoki koncentraciji lastništva peščice nad kapitalom.

 

Sistemski vidiki neenakosti

Poleg tega Milanović omenja še pet sistemskih vidikov neenakosti v liberalno-meritokratskih kapitalizmih. Eden je povečevanje agregatnega deleža kapitala v nacionalnih dohodkih. K večji neenakosti sicer prispeva tudi večja stopnja povrnitve naložb bogatejših. Kot poudarja, pa je prišlo do novega pojava visokih zaslužkov iz naslova kapitala in dela. V preteklosti namreč lastniki kapitala obenem niso dobivali tudi visokih dohodkov od plač. Pojav vse večjega števila ljudi, ki imajo visoke plače in visoke dohodke iz kapitala, je Milanović poimenoval homoploutia (ploutia v grščini označuje bogate). Na podlagi empiričnih podatkov pa je ugotovil tudi, da prihaja do vse večje homogamije, družbe, kjer se bogatejši posamezniki poročajo med seboj. V ZDA je v primerjavi s sedemdesetimi leti danes to trikrat bolj pogosto. Bogati pa vse bolj obvladujejo tudi politične procese, kar vodi v plutokracijo (vladavino bogatih). Svoje teme bogatejši tudi lažje spravijo v medije in med politične predstavnike kot revnejši, ki večinoma nimajo niti znanja niti orodij za to. K povečevanju neenakosti svoje prispeva tudi večji prenos bogastva z ene na drugo generacijo.

 

Ne vidi alternativ kapitalizmu

Milanović rešitve za obstoječe razmere vidi v bolj vzdržnem kapitalizmu, tako kot slavni britanski ekonomist John Maynard Keynes pred skoraj sto leti. Izhoda sicer ne išče pri štirih temeljih, ki so bili postavljeni v preteklosti: močnih sindikatih, vsem dostopni izobrazbi, višjih davkih in večjih vladnih transferjih, temveč v visoki obdavčitvi prihodkov in dedovanja, čeprav je slednje morda še bolj utopično kot spremembe na drugih področjih. Pomemben pa se mu zdi tudi dostop do javne in brezplačne izobrazbe. Na vprašanje iz občinstva, zbranega na Ekonomski fakulteti, ali lahko Zemlja prenese eksponentno naraščanje izkoriščanja naravnih virov, ki je posledica velike kapitalistične rasti, ni ponudil drugega odgovora, kot tega, da verjame v moč tehnologije. Zaradi omejenih naravnih virov (ob takšnem razvoju in porabi naravnih virov bi v prihodnje potrebovali skoraj dva planeta) je bržkone bolj utopično verjeti v neskončnost kapitalizma, ki bo koristil širšim množicam, kot pa v to, da so mogoče alternative kapitalizmu. Milanović je na predavanju pokazal svojo sposobnost analize stanja, na področju iskanja rešitev pa ostaja ujet v prevladujoče tokove, ki so nas pripeljali v svet velike neenakosti in podnebne krize.

 

Posnetek predavanja in okrogle mize:

 

Koncept odrasti

Milanović je v predavanju omenil, da ne verjame v projekt t. i. od-rasti (degrowth), ker pri tem v ospredju ne bi bila več gospodarska rast. Rast po njegovem prepričanju zagotavlja vzdrževanje ugodnega položaja v svetu in zmanjševanje globalne revščine. Ajdo Pistotnik, ki se pri nas s področjem odrasti poglobljeno ukvarja, smo prosili za njeno stališče o Milanovićevih kritikah omenjenega koncepta. Kot pravi, prilagajanje na podnebne spremembe ne bo mogoče brez sistemskih sprememb in radikalnega prehoda, ki ga mora voditi načelo socialne pravičnosti. Takšne spremembe pa znotraj kapitalističnega modela niso mogoče.

»Čeprav so podnebni in socialni problemi neposredno povezani, jih ekonomske politike še vedno naslavljajo ločeno kot da niso posledica istega sistema, sistema svobodnega trga, ki zasleduje en in edini cilj, gospodarsko rast, ki jo spremljajo neomejeni korporativni interesi in vse večja vladavina financ.« Opozarja, da je potreben odmik od gospodarske rasti, saj fizični in ekološki prostor ne more izpolniti obljub po zagotavljanju zasebnega razkošja za vsakogar. »Fiskalne politike bi morali ocenjevati na podlagi vpliva na človekovo blaginjo, rabo naravnih virov, družbeno neenakost in zagotavljanje dostojnega dela,« je še dejala in zaključila, da bodo za takšne spremembe ključni kolektivni akterji, združeni v različna gibanja. Podrobno kritiko Milanovićevih navedb, ki jo je mogoče prebrati tukaj, pa je podal tudi ekonomski antropolog Jason Hickel.

 

Poleg podnebnih sprememb začeli zanikati tudi neenakost

Thomas Piketty še eden od raziskovalcev globalne neenakost, ki je zaslovel s svojo knjigo Kapital v 21. stoletju, v svojem najnovejšem prispevku opozarja, da smo poleg zanikanja podnebnih sprememb, priča tudi zanikanju naraščajoče neenakosti. Pri tem je izpostavil primer francoske vlade, ki že od leta 2017, na podlagi ideje, da v družbi vlada prevelika stopnja enakosti, izvaja neoliberalne ukrepe. Prav v teh dneh v Franciji poteka ena najdaljših stavk v zgodovini, kjer delavci nasprotujejo pokojninski reformi, policija pa z njimi brutalno obračunava. Šele po več kot mesecu dni trajajočih protestov se je francoski predsednik Emmanuel Macron pomaknil nekoliko nazaj in sindikatom ponudil umik najbolj spornega dela reforme, ki bi upokojitveno starost zvišal s 62 na 64 let. Tudi drugod po svetu ljudje zahtevajo pravico na številnih protestih, večjih sprememb pa še vedno ni vidiku.

Piketty opozarja, da po letu 2008, vlade niso naredile pomembnejših korakov niti v smeri večje transparentnosti glede podatkov o distribuciji bogastva. Tudi vsi ukrepi in vse govorjenje o davčnih oazah niso zmanjšali spornih transakcij. »Teoretično so vse države dovolj opremljene, da bi lahko pobirale ter objavljale bančne in fiskalne podatke, ki bi omogočali spremljanje podatkov o dohodkih in bogastvu.« Kot pravi, smo celo priča poskusom, ko so empirična dognanja o povečevanju neenakosti postavljena pod vprašaj. Po njegovem pa okoljskih izzivov ne bomo mogli razrešiti brez zmanjševanja neenakosti. »Za začetek bi morali namesto koncepta bruto domačega proizvoda uporabljati koncept nacionalnega dohodka.« Slednji namreč, kot poudarja, od BDP odšteje dohodke, ki gredo k tujim državam in prišteje tiste dohodke, ki iz tujih držav pridejo v državo. Obenem odšteje tudi potrošnjo kapitala. S tem bi v izračune dodali škodo, ki jo na določenem območju povzroči npr. izkoriščanje naravnih virov (onesnaževanje okolja z izpusti toplogrednih plinov, odlovom rib, izginjanjem živalskih vrst ipd.). Ti stroški namreč sedaj niso vključeni v ekonomske enačbe.

Matej Klarič