Zahtevajmo, za kar nas prepričujejo, da je nemogoče! – Prvomajsko popotovanje po letošnjih prireditvah ZSSS ob prazniku dela
6. 5. 2024
Prvomajske proslave v organizaciji ZSSS z vsem, kar spada zraven, so tudi letos potekale na več koncih in krajih naše države, od Rožnika do Gornje Radgone. V Ljubljani pa se je po več letih odvil tudi prvomajski delavski, sindikalni protest. Tole je zapis z letošnjega prvomajskega popotovanja, ki seveda ni minilo brez kresov, nageljnov in mlajev, a tudi ne brez pomembnih sindikalnih nagovorov oziroma sporočil.
Tudi letos je na ljubljanskem Rožniku praznovanje praznika dela z dobrim obiskom lepo uspelo tako 30. aprila zvečer kot tudi 1. maja dopoldne, pri tem pa je lepo »sodelovalo« tudi vreme.
Na Rožniku sta bili, kot je seveda že običaj, pripravljeni dve, s sindikalnim materialom bogato obloženi stojnici ZSSS. Na prvi so bili – kot je prav tako že običaj – aktivisti ter aktivistke Sindikata Mladi plus, na drugi pa predstavniki in predstavnice sindikata upokojencev. Sindikalni stojnici sta bili – kot je tudi že navada – eno glavnih središč dogajanja z dobro razpoloženimi sindikalistkami in sindikalisti različnih generacij, ob katerih so se pogosto ustavili stari in mladi, ki so ves večer hodili mimo.
Kapital je ptica roparica
Pred prižigom kresa in po prvem glasbenem odmerku so bili seveda na vrsti slavnostni sindikalni govori. Predsednica ZSSS Lidija Jerkič je spregovorila prva. »Rožnik je gostil marsikoga, pesnike, pisatelje, gosti družine z otroki, kolesarje, tudi politike včasih, a vendarle nima bolj zveste publike, kot ste tisti, ki praznujete prvi maj. Danes zaznamujemo tri pomembne praznike. Najprej dvajsetletnico vstopa v Evropsko unijo, sodobniki tega časa smo, o nas bo govorila zgodovina, ki jo spremljamo v živo. Pred kratkim smo praznovali dan upora proti okupatorju, ki je s krvjo tlakoval zgodovino sedaj svobodne Slovenije. In danes praznujemo prvi maj, praznik dela. Praznik dela praznujemo različno. In praznik dela niso samo pikniki in izleti. Praznik dela je spomin in opomin na našo preteklost,« je povedala naprej, nato pa naštela nekaj poglavij iz krvave zgodovine delavskega boja. »Pokol v ameriškem Ludlowu leta 1914 – zaradi zahtev rudarjev po boljših pogojih dela, da bodo imeli večjo varnost, so delodajalci nadnje poslali policijo in vojsko. Najprej so jih izgnali iz stanovanj. Naselili so se v šotorih, ki so jih pripravili sindikati. Potem so šotore prestrelili in zažgali. Njihov boj je bila pravzaprav osnova za prepoved otroškega dela in za osemurni delovnik. Pokol v Marikani leta 2012. 24 mrtvih rudarjev v Južni Afriki zaradi zahtev po boljših plačah. In Ljubljana, Zaloška cesta leta 1920. Blizu današnje porodnišnice so žandarji ustavili 3000 protestnikov in streljali nanje. Ubitih je bilo trinajst ljudi. Pa še Čikago leta 1886, iz katerega se je razvilo praznovanje praznika dela.« In spomnimo se lahko, da so v tistih časih ljudi zapirali, ubijali, odpuščali, uvrščali na črne liste, jim preprečevali zaposlitev in jim ne izplačevali plač, je bila neposredna. »Pa vendarle so se množice tudi takrat organizirale in borile za tisto, kar lahko uživamo danes. Boj za osemurni delovnik se je začel v Čikagu, bil pa je sprejet kot standard štirideset let pozneje, ko ga je za to proglasila Mednarodna organizacija dela. Iz teh zgodb lahko vidimo, kako težko so pridobljene delavske pravice, kako težko je premikati meje, kako dolgo traja, da določena pravica začne veljati za vse. In lahko smo srečni, da živimo v Evropi, v Sloveniji. V primerjavi s preostalim svetom je to vendarle del sveta, kjer je večja socialna varnost, kjer je pravic več in kjer vendarle ne pobijajo delavk in delavcev ter sindikalistov. Ni pa res, da se jim nič ne more zgoditi. In ni res, da niso postavljeni v slabši položaj v primerjavi z drugimi,« je nadaljevala in zaključila udarno: »A vendarle, ljudje so pogumni, vztrajni in ljudje dosežejo svoje. Tudi v Sloveniji premikamo meje. Naj spomnim, da je bilo po več kot tridesetih letih lansko leto končno urejeno področje poklicnih bolezni, da spreminjamo obremenitve delavk in delavcev pri ročnem premeščanju bremen in delovno zakonodajo, da urejamo področje prekarnih oblik dela … In ravno to je tisto, na kar moramo biti vsi še posebej pozorni. Namreč k vragu bo šlo več kot 150 let boja za delavske pravice, ki zdaj rezultira v zakonu o delovnih razmerjih, če delavke in delavci teh pravic ne bodo več imeli, če bodo delali v prekarnih oblikah, ki niso delovno razmerje, ampak njegova zloraba. Ves čas poslušamo o konkurenčnosti. Ves čas poslušamo o tem, kako je kapital plaha ptica in da od njega ne smemo zahtevati preveč. A kapital ni plaha ptica, kapital je ptica roparica, in to kaže vsak dan. In spomnimo se še enkrat: delavske pravice so težko priborjene. Vsak dan si je treba prizadevati za to, da jih ohranimo. Ohranimo pa jih lahko tako, da smo povezani, da stopimo skupaj in da se zanje borimo takrat, ko je treba.« Tudi v Sloveniji imamo še priložnost za to, prihaja pokojninska reforma, ki nam bo verjetno vsem skupaj spremenila življenje. In treba se bo postaviti na pravo stran, je dodala še za konec. »Moja želja je, da svet, ki smo ga dobili od svojih predhodnikov, pravice, ki so nam jih s krvjo priborili, ohranimo in da jih izboljšamo za generacije, ki prihajajo. Ta svet naj bo pravičnejši in naj tudi za mlade postane boljši.«
Praznik svobode
Naslednji govorec, Jakob Počivavšek, predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam, je najprej poudaril, da je praznik dela praznik svobode. »Je praznik svobodnega razpolaganja s svojim prostim časom, jasno ločenim od delovnega. Je praznik osvobojenosti od skrbi za preživetje, saj naj bi pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo zagotavljalo dostojno življenje. Je praznik svobode izražanja, svobodnega združevanja v sindikate, svobodnega odločanja o pravici do stavke in sodelovanja na protestih. Praznik dela je delavski praznik in v svojem bistvu sindikalni praznik. Ker je namen vsakega praznika praznovanje, bom naštel nekaj dosežkov, zaradi katerih mislim, da obstajajo razlogi za praznovanje, ključni za to pa smo prav sindikati.« Brez sindikatov Slovenija danes ne bi bila edina evropska država, kjer minimalna plača že dosega prag dostojnosti po evropski direktivi o minimalni plači. Brez sindikatov današnja minimalna plača ne bi bila 2,5-krat višja kot leta 2005, dodatke pa bi imeli še vedno vključene vanjo, je izpostavil. »Zaradi sindikalnih prizadevanj na vseh ravneh imamo v Sloveniji še vedno relativno velik delež zaposlenih pokrit s kolektivnimi pogodbami, rast plač pa je v zadnjih dvajsetih letih za četrtino presegala inflacijo. Po nekaterih podatkih imajo delavci, ki niso sindikalno organizirani, za 15 odstotkov nižje plače od svojih kolegov, ki so vključeni v sindikat. Brez boja sindikatov pri usklajevanju zakonodaje bi bil praznik dela danes praznik svobode za delodajalce. Svobodno bi lahko odpuščali delavke in delavce, ne bi jim bilo treba plačevati stroškov prevoza in prehrane. Za upokojitev bi delavci morali že zdavnaj delati bistveno dlje, številne javne storitve pa plačevati iz lastnega žepa. Seveda bi bilo iluzorno trditi, da so razmere idilične in da je postorjeno vse. Še zdaleč ne. Boj za delavske pravice ni nikoli končan. Dogodke, zaradi katerih praznujemo prvi maj, so sprožili delavci in delavke, ki so stopili skupaj, in tudi danes je premik na bolje mogoč samo, če se organiziramo in združimo moči. Zato vabim vse, ki ste danes tukaj, zlasti mlade, tudi tiste v prekarnih oblikah dela: organizirajte se, povežite se v sindikat.« Slabo stanje na področju prekarnosti v Sloveniji je namreč neposredna posledica dejstva, da je naša država pri organiziranosti delavstva v prekarnih oblikah dela na repu držav članic Evropske unije, je zaključil sindikalist.
Praznik dela in svoboda medijev
Zadnja govorka, Alenka Potočnik, predsednica Sindikata novinarjev Slovenije, ki je del Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije, pa se je v svojem nagovoru osredotočila na položaj medijev oziroma medijskih delavk ter delavcev pri nas (ne nazadnje je bil tudi 3. maj dan svobode medijev). »Delavske pravice bi morale biti zagotovljene povsod. Kolektivno dogovarjanje o njih pa je v interesu tako zaposlenih kot delodajalcev. In ko se država kot delodajalec vsaj trudi pogajati s sindikati javnega sektorja, je pri novinarjih in medijskih delavcih v zasebnih medijih to praviloma težava. Kljub temu, da veljajo novinarji za četrto vejo oblasti in jim vsi priznavajo ključno vlogo pri zagotavljanju pravice državljanov do obveščenosti in zagotavljanja demokracije, država ne zna ali pa ne zmore odigrati svoje vloge pri ureditvi pogojev za neodvisno novinarstvo in novinarske delavske pravice. Časi, v katerih slavimo letošnji delavski praznik in ko novinarji ter drugi medijski delavci hkrati praznujemo tudi prihajajoči mednarodni dan svobode medijev, so težki,« je bila jasna sindikalistka. »Pogoji za opravljanje novinarskega dela se slabšajo tako v svetu, ko na primer z območja Gaze poročajo o ubitih novinarjih in medijskih delavcih, kot tudi doma. Ustanovitelj, država, ignorira zakonsko obveznost o primernem financiranju edine javne radiotelevizije pri nas, s čimer jo sili v nadaljnjo komercializacijo in racionalizacijo. Slovenska tiskovna agencija še naprej čaka na zakonski okvir, ki bo preprečil finančno izčrpavanje, ki smo mu bili priča pred tremi leti. V zasebnih medijih pa se vedno znova kaže, da zasebni interes nadvlada javnega. Novinarji in drugi medijski delavci opozarjajo na preobremenjenost in tudi vse slabše materialne pogoje za opravljanje svojega dela. To nakazuje, da prekarizaciji niso izpostavljeni samo tisti v nestandardnih oblikah dela, temveč tudi redno zaposleni.« Na koncu pa je dodala še, da je spoštovanje pravic novinarjev, novinark in drugih delavk ter delavcev v medijih, ki izhajajo iz dela, neločljivo povezano s svobodo medijev, te pa ni, če niso zagotovljene tudi druge svoboščine. »Toda nič od tega ni dano, temveč vseskozi izbojevano. Solidarnost in akcija, ne tekmovanje in molk. To je slogan novinarskega sindikata in to je nekaj, s čimer se lahko poistovetimo pravzaprav vsi.«
Bodimo ponosni nase in na delo, ki ga opravljamo!
Prvo letošnjo prvomajsko prireditev v organizaciji ZSSS je na zadnji aprilski dan na Trgu zmage v Murski Soboti otvoril Pihalni orkester Murska Sobota, ki je odigral koračnico. Nato pa je zbrane meščane in meščanke nagovoril Damjan Anželj, župan Murske Sobote. Povedal je, da v mestni občini s ponosom ohranjajo tradicijo dvigovanja mlaja ob praznovanju praznika dela ter poudaril zgodovinski pomen praznovanja. »Čeprav je od tistih znamenitih delavskih demonstracij v Združenih državah Amerike minilo že skoraj 140 let, pa delavske pravice povsod niso samoumevne. Pogosto slišimo o različnih kršitvah, nepravilnostih, nespoštovanju delovne zakonodaje. Zato je prav, da se vsako leto ob prvem maju spomnimo na te pravice,« je dejal.
Zbrane je nato nagovorila slavnostna govornica Saška Kiara Kumer, podpredsednica ZSSS in generalna sekretarka Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ). Uvodoma se je zahvalila soorganizatorki dogodka in sekretarki regijske organizacije vzhodne Slovenije Zdenki Bobovec za njen trud in prizadevnost v Pomurju, nato pa spomnila, kako pomembna je v teh časih solidarnost, ki jo je v teh krajih in širom po Sloveniji moč najti med ljudmi. »Dokler še vemo, kaj je skupnost, bomo ostali močni in nam lahko uspe vse,« je povedala in pozdravila pogumne posameznike, ki so se v preteklosti upirali izkoriščanju kapitala ter uspeli zanetiti plamen upora, ki se je razplamtel v ogenj sprememb. Pošteno plačilo, osemurni delovnik, dopust, bolniška, pokojnine, so rezultat solidarnosti in povezanosti delavcev. Opomnila je tudi na varljiv obraz kapitala, ki se delavstvu na videz dobrika, v resnici pa cilj po čim večjem dobičku ostaja enak. Prav zato je po njenih besedah pomembno, da se ob aktualnih vprašanjih današnjega časa, ko »delamo čedalje več« in se meje med službenim in zasebnim brišejo, povezujemo v kolektive in sindikate ter enotno zahtevamo svoje pravice. »Sindikati bomo vedno trn v peti, ovira na poti, opomin, da moramo ljudje držati skupaj in zahtevati svoj prav. Bodimo ponosni nase in na delo, ki ga opravljamo,« je še dodala in prisotnim zaželela lep praznik. Ob zvokih godbe so nato delavci Elektra Maribor in Javnega podjetja Komunala Murska Sobota postavili prvi letošnji prekmurski prvomajski mlaj.
Združeni in enotni se lažje borimo za delavske pravice
Istega dne pozno popoldne so visok okrašen mlaj dvignili tudi na travniku sredi Černelavcev, bivanjske soseske zahodno od prekmurske prestolnice. Živahno dogajanje na travniku z manjšo vzpetino je popestrila Prekmurska godba Bakovci, v kotu je bil pripravljen kres, v šotoru pa so se gnetli ljudje, ki so čakali na svojo porcijo pečenega vola, ki so ga na raženj tradicionalno postavili že ob šesti uri zjutraj. Praznični program sta pospremila murskosoboški župan Damjan Anželj in sekretarka regijske organizacije ZSSS vzhodne Slovenije Zdenka Bobovec. Ta je v svojem nagovoru omenila zgodovinski boj delavcev v Chicagu, ki nam je omogočil, da danes lahko uživamo tako imenovane tri osmice: 8 ur dela, 8 ur kulture in 8 ur počitka. Ob tem je opozorila, da teh pravic ne smemo jemati za samoumevne, saj so še vedno kršene v mnogih podjetjih, najpogosteje delavci ne prejmejo plačila za nadurno delo, zato se moramo zanje vedno znova boriti. Posebej se je zahvalila za prizadevnost vseh sindikalnih zaupnikov in predsednikov sindikatov v podjetjih, ki so steber uspešnega sindikalnega dela in prva vez s sindikalnim članstvom ter mu pomagajo pri uveljavljanju njihovih pravic. »Kapital in delo ne gresta skupaj; kapital na prvo mesto, pred delavkami in delavci, postavlja dobiček, zato je prav, da se borimo, da se združimo in da smo pri tem enotni,« je dejala in poudarila, da so sindikati prvi in zadnji branik delavskih pravic, s sklepanjem kolektivnih pogodb pa zagotavljajo večji nabor pravic, kot jih določa zakonodaja. Zbrane je povabila na letošnje dneve odprtih vrat ZSSS, kjer bomo med 14. in 16. majem pregledovali in pojasnjevali vsebino pogodb o zaposlitvi, ter jim zaželela prijetno praznovanje praznika dela, ki ga po zaslugi sindikatov praznujemo tako prvega kot drugega maja. Spomnila je na pomen treh simbolov, ki ponazarjajo praznovanje praznika dela: mlaj, kres in rdeči nagelj. »Mlaj kot simbol svobode in delavskih pravic, kres kot upor in boj za delavske pravice in rdeči nagelj kot prijateljstvo, enakost in ne nazadnje tudi boj za delavske pravice,« je še dejala Zdenka Bobovec.
Enka mora biti minimalka
Ko je padel mrak, se je na skrajnem robu športno-rekreacijskega centra Trate v Gornji Radgoni, tik ob Muri, s pohodom z baklami začelo zadnje pomursko prvomajsko praznovanje v organizaciji ZSSS. Ob zvokih pihalne godbe Gornja Radgona so stari in mladi prinesli bakle do visokega pagodastega kresa, ki je razsvetlil čudovito prvomajsko noč. Ob robu prizorišča pa sta Janja in Miloš, lokalna aktivista SDTS, na tradicionalni stojnici ZSSS ponujala sindikalno gradivo in nasvete. Preden so prvomajsko plamenico prevzeli Rock Partyzani, so se na odru zvrstili županja Gornje Radgone Urška Mauko Tuš, poslanka Gibanja Svoboda Vera Granfol in slavnostni govornik Oskar Komac, sekretar Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti (SDGD) in podpredsednik ZSSS.
Županja je občanom in občankam zaželela, naj bo kres simbol upanja, optimizma in vere v pravičnejšo družbo na vseh ravneh. Poslanka pa je izpostavila, da ima tokratno prvomajsko praznovanje v Gornji Radgoni dvojni pomen, saj prvega maja mineva tudi dvajset let od vstopa v Evropsko unijo, ki so ga občani in občanke obmejnega kraja, ki mu na levem bregu družbo dela avstrijska Radgona, težko pričakovali. Vstop v Evropsko unijo jim je, tako je dejala, olajšal delo in vsakodnevne opravke v severni sosedi.
»Ponovno praznujemo delavski praznik na edino pravi in tradicionalni način: s kresovanjem, druženjem, rdečimi zastavami, budnicami, rdečim nageljnom na prsih in predvsem zavedanjem, da delavstvu ni bilo nikoli ničesar dano ali podarjeno samo po sebi,« je v čustveno nabitem govoru spomnil sekretar SDGD Oskar Komac in detajlno opisal boje delavk in delavcev na območju današnje Slovenije pred več kot sto leti, ko je bil delovnik običajno daljši od deset ur, delalo pa se je tudi ob sobotah. Komac je opozoril, da prizadevanja za osemurni delovnik tudi danes še niso končana. »Sindikati smo dnevno soočeni s kršitvami, kljub sodobni tehnologiji in polnim ustom robotike in digitalizacije, ki bi morali odpraviti potrebo po dolgih delovnikih, je ta še marsikje prisoten. Soočeni smo s prepogostim kršenjem določb zakonov in kolektivnih pogodb, ki sicer dokaj jasno urejajo delovni čas, počitke in odmore. Te določbe si delodajalci razlagajo vsak po svoje, delavcem pa govorijo, da je potrebno delati pač takrat, ko je delo.« Poudaril je borbo sindikatov za zvišanje minimalne plače in premike pri višanju preostalih plač ter v zaključku obljubil, da si bomo na ZSSS še naprej prizadevali, da se najnižja osnovna plača v kolektivnih pogodbah določi najmanj na višini minimalne plače in da se vse preostale plače ustrezno sorazmerno temu prilagodijo.
Zvišati plače vsem
Tradicionalno prvomajsko srečanje je tudi letos potekalo na Celjski koči nad Celjem, kjer sta najprej ton lepo obiskanemu dogodku dala ansambel Aplavz in Pihalni orkester Celje. Po uvodnem pozdravu sindikalistke Mojce Stropnik, sekretarke z Območne organizacije ZSSS Savinjska, in nagovoru celjskega župana Matije Kovača pa je vendarle spregovoril tudi letošnji slavnostni govornik, izvršni sekretar ZSSS za sistemska vprašanja in socialni dialog Andrej Zorko. Najprej se je zahvalil pihalnemu orkestru za, kot je povedal, prečudovito Internacionalo, nato pa nadaljeval: »Ob 1. maju sindikati večinoma poudarjamo, da delavske pravice niso samoumevne, da niso bile podarjene, ampak priborjene. Priborjene so bile na ulici, na demonstracijah, na žalost tudi velikokrat s smrtnimi žrtvami. In ravno to je tudi naša zaveza, da teh pravic ne damo, ampak jih varujemo. Je pa tudi zaveza, da sindikati skupaj z vami zahtevamo nove pravice, boljše življenje, dostojanstvo ljudi, spoštovanje in solidarnost v družbi. V Sloveniji je na žalost vse bolj prisotno prekarno delo. Gre za delo, ki ne temelji na pogodbi o zaposlitvi. Gre za delo, ki dejansko pomeni storitev, ki nima zdravstvenega zavarovanja, ki nima plačane bolniške odsotnosti in nima regresa za letni dopust, osemurnega delovnika in še bi lahko naštevali. To je treba odpraviti, tudi s strategijo države oziroma ministrstva za delo. Na tem mestu sporočamo omenjenima, da zgolj strategija ni dovolj. Strategija ne sme biti mrtva črka na papirju, ampak mora biti tudi implementirana v prakso. A samo zakonske spremembe, ki ne smejo biti narejene brez nas, niso dovolj, potrebna je tudi reforma inšpekcije za delo, ki ne opravlja svoje funkcije tako, kot bi jo lahko in bi jo tudi morala. Vse prevečkrat so namreč delodajalci zaveznik inšpekcije. Zato zahtevamo spremembo, reformo inšpektorata za delo.« Zorko se je dotaknil tudi napovedane pokojninske reforme in jasno povedal, da v ZSSS enostranskih posegov v pokojninski sistem ne bomo dovolili. Podaljševanje delovne dobe in delovne aktivnosti je tako nesprejemljivo.
»Zato naj ministrstvo za delo oziroma vlada, ko snuje pokojninsko reformo, ne odgovarja na demografske izzive s podaljševanjem delovne dobe, temveč z ustvarjanjem pogojev, da bodo delovni ljudje, delavke in delavci, lahko delali dlje, da bo delo varno in zanesljivo, predvsem pa, da bodo starejši delavke in delavci tudi spoštovani.« Treba je povedati tudi, da so plače v Sloveniji prenizke, je še izpostavil sindikalist. »Ja, res je, imamo minimalno plačo, ki izpolnjuje vse standarde v Evropski uniji, povezane s povprečno plačo, vendar je povprečna plača v Sloveniji prenizka. Vse preveč je delavk in delavcev, ki imajo plačo malo nad minimalno plačo. In to ni prav. Vse preveč je delavk in delavcev, ki imajo osnovno plačo pod minimalno plačo in jim mora delodajalec doplačevati do minimalne. To je ponižanje pošteno opravljenega dela, in to je treba spremeniti. Zato na tem mestu ob prvem maju pozivam vse delodajalce v tej državi, vključno z javnim sektorjem, naj nemudoma, takoj zdaj, zvišajo plače vsem delavkam in delavcem v Sloveniji. V nasprotnem primeru bo odliv delovne sile še večji, tvegajo pa tudi še večje število stavk. Prava pot pa je dostojno delo, dostojno plačilo in varno opravljanje dela.«
Danes nihče noče biti več delavec
Oblačno prvomajsko jutro ni zmotilo več kot dva tisoč pohodnikov in pohodnic, ki so se iz skoraj tisoč metrov nižje Sevnice in drugih okoliških krajev zgodaj zjutraj odpravili na pot do Tončkovega doma na Lisci, kjer je potekalo največje posavsko praznovanje praznika dela. Program, ki ga je povezovala Ivica Sotelšek, sekretarka ZSSS, Območne organizacije Dolenjske, Bele krajine in Posavja, so obogatile Godba Sevnica, mažoretke Društva Trg Sevnica in Folklorna skupina Duplo iz Pišec, ki je zapela nekaj ljudskih pesmi. Zbrane je najprej nagovoril sevniški župan Srečko Ocvirk, ki je med drugim poudaril, da je praznik dela praznik vseh. »Naj bo vsak dan v našem delovnem letu praznik dela, da bomo zadovoljni opravljali svoje delo, predvsem pa, da nam bo delo omogočalo primerno preživetje in izpolnjevanje,« je povedal.
Slavnostni govornik Oskar Komac, sekretar SDGD ter podpredsednik ZSSS in državni svetnik, pa je poudaril, da so sindikati resda dosegli pomembno zmago z dvigom minimalne plače, vendar plače po kolektivnih pogodbah temu niso sledile, tako nekatere najnižje plače dosegajo komaj polovico minimalne. Sindikati zato zahtevajo, da mora biti najnižja plača v kolektivnih pogodbah vsaj enaka minimalni. Ob tem je citiral ameriškega sociologa in filozofa Noama Chomskega, ki je dejal, da je izraz delavski razred postal tabu, nihče ga več ne uporablja, namesto tega govorimo o srednjem razredu, ki pa zakriva, da gre dejansko za delavski boj. »Delavskega razreda pač ne predstavljajo samo fizični delavci, teh je pravzaprav vedno manj, delavski razred predstavljajo vsi delovni ljudje z izjemo lastnikov, katerih vir dohodkov je najprej njihovo premoženje. A danes nihče noče biti več del delavskega razreda, nihče noče biti delavec.« Kot je dodal Komac, časi in razmere jasno kažejo, kako pomembno je povezovanje delavcev v sindikate. »Parola Proletarci vseh dežel, združite se, je paradoksalno transformirala v Kapital vseh dežel, združi se. Seveda se je to zgodilo tudi pri nas,« je še dejal in nanizal nekatere dosežke, ki so jih sindikati dosegli v zadnjem času, od sprememb zakona o delovnih razmerjih in evidentiranja delovnega časa do pravilnika o poklicnih boleznih ter pogajanja za kolektivne pogodbe dejavnosti, ki prinašajo boljše pogoje za zaposlene.
Zanosnemu govoru je sledil prvomajski klic Brede Črnčec (glej okvir), generalne sekretarke Sindikata delavcev gostinstva in turizma Slovenije, ki ga je prebrala Ivica Sotelšek in v katerem je avtorica pozvala delavce, da se združijo proti kraji in izkoriščanju. Ivica Sotelšek pa še enkrat poudarila, da prvi maj ni samo praznik, temveč tudi opomin, da so delavske pravice izborili številni delavci in delavke, tudi v krvavih pogojih, zato je prav, da se zahvalimo sindikalnim zaupnikom, ki se pri tem izpostavljajo. »S solidarnostjo, vztrajnostjo in dobro organiziranostjo lahko tudi v času, ko so osnovne delavske pravice ponovno na udaru, v času vse večje prekarizacije in podaljševanja delovnega časa onkraj vseh razumnih meja, dosežemo marsikaj. Ne pozabimo, vsi si zaslužimo več delavskih pravic, dostojno plačilo in varno delo,« je dejala.
Le vkup, le vkup se dajmo zbrat (Breda Črnčec)
Gospodje, ki trobite vsi v isti rog.
Gospodje, ki sram vas delavskih je rok.
Gospodje, ki z lažmi zavajate ubogo rajo.
Vi ste krivi, da slovenske firme tujcem se prodajo.
Zdaj le tuji še lastnik posega po imetju,
ki leta je Slovencem bil v ponos.
In delavec le boga prosi k preživetju,
da vsem težavam bil bi kos.
Vi, gospodje, vi ste polni kapitala in imetja,
a vaši delavci pod robom preživetja.
Nam je prekipelo, nimamo več volje,
poslušati obljube prazne, da bo bolje.
Mi ne bomo kar tako se vdali.
Za napačne odločitve nas ne boste kaznovali.
Zdaj je čas za bitko pravo.
Ne dovolimo, da z nami delate kot z molzno kravo.
Le vkup, uboga raja, le vkup se dajmo zbrat,
zdaj je treba zaorat.
Blaginjo le bogati še poznajo.
A za delo pridnega garača
iz meseca v mesec manjša plača.
Naše trdo delo nekoč rodilo je sadove,
zato verjamemo v zmage nove.
Kar smo izborili, si ne damo vzeti,
pohlep že v kali moramo zatreti.
Mi imamo vsega poln lonec,
izkoriščanju in kraji mora biti konec.
Za hlapce nismo se rodili,
človeško dostojanstvo boste nam vrnili.
Le vkup, le vkup, je treba zaorat,
uboga raja, dajmo se že zbrat!
Za sedanjost in prihodnost
Mirsad Begić, predsednik Svobodnega sindikata Slovenije, je na Križni gori zbrane pozdravil na jubilejnem 40. prvomajskem praznovanju – pri njegovi organizaciji se je posebej potrudila tudi Območna organizacija ZSSS Gorenjska oziroma v njenem imenu Medard Potočnik in Simona Prešeren. »Ni treba posebej govoriti, kaj in predvsem za kaj je sindikat, s katerim si lahko tovariško in človeško pomagamo v svetu dela. Sindikat je delavska organizacija, je organizacija ljudi za ljudi, in samo če bomo posamično in skupaj aktivni, bomo dosegali svoje humane in dobronamerne cilje. S sindikatom lahko delavke in delavci pripomoremo, da sedanjost in prihodnost ostajata čim bolj solidarna, socialna, pravična in dostojna,« je dejal uvodoma. Izpostavil je tudi, da pravice niso bile podarjene, niti niso večne, ampak se je treba zanje boriti vsak dan sproti. »Zveza svobodnih sindikatov Slovenije je letošnje leto pomemben del svojih aktivnosti posvetila prenovi plačnega sistema, zlasti v zasebnem sektorju,« je nadaljeval. »Pod geslom ‘Enka je minimalka!’ je bistveni del te kampanje ureditev, po kateri bo najnižja plačna osnova vsake delavke in delavca enaka najmanj vsakokratni minimalni plači. Ko bomo dvignili to plačno dno, bo položaj vseh boljši! Naslednji korak pa bo odprava plačne uravnilovke, povsod, kjer je ta nesprejemljiva! Škofjeločanke, Škofjeločani! Ravno danes je 20. obletnica vstopa Slovenije v Evropsko unijo, državnega cilja, ki smo si ga zastavili tako rekoč z osamosvojitvijo. Čeprav se nam zdi EU daleč, nam v tej nadnacionalni organizaciji tudi slovenski predstavniki vsak dan odmerjajo kruh. In ne pozabimo, da so že čez en mesec pomembne vseevropske volitve – s pravo volilno izbiro poskrbimo, naj to delo opravljajo dobronamerni in k skupnemu dobremu zavezane političarke in politiki!« Za zaključek pa je najavil tudi, da bo ZSSS sredi maja spet pripravila dneve odprtih vrat. »Letos bomo delavkam in delavcem v vseh svojih območnih pisarnah v treh dneh pomagali bolje razumeti pogodbo o zaposlitvi in posledice te osnove za opravljanje dela.«
Zahtevajmo, za kar nas prepričujejo, da je nemogoče!
Pri koči na Kremžarjevem vrhu, tradicionalnem koroškem prizorišču prvomajskih praznovanj, se je 1. maja dopoldne zbralo več kot tisoč pohodnic in pohodnikov iz vse Koroške ter drugih udeležencev, saj je dostop do koče z avtomobilom mogoč samo v izjemnih primerih. Praznovanje, ki ga že od leta 1983 dalje, z manjšimi prekinitvami, organizira ZSSS v sodelovanju s slovenjgraško občino in Planinskim društvom Slovenj Gradec, je postreglo s krajšim kulturnim programom ter dobro jedačo in pijačo. Zbrane sta najprej pozdravila predsednik Planinskega društva Slovenj Gradec Danilo Goljat in podžupanja Občine Slovenj Gradec Martina Šisernik, slavnostni govor pa je pripravil nekdanji sodelavec Delavske enotnosti Tomaž Kšela iz Sindikata upokojencev Slovenije.
V njem je predstavil dolgo in naporno pot Slovencev od anonimnih dninarjev in hlapcev do enakopravnega naroda, živečega v eni najbolj socialnih držav v Evropski uniji, za kar je bilo zaslužno predvsem delavsko in sindikalno gibanje. »Mednarodni praznik dela je vedno bil in ostaja priložnost, da sindikati oblikujejo in obelodanijo svoje zahteve. V sindikatih namreč verjamemo, tako kot je trdo verjel Prežihov Voranc, da je boljša in bolj pravična družba mogoča in da se je zanjo vredno boriti. Zavedamo se, da je posameznik za to, da bi spreminjal družbo, premalo vpliven in močan, povezani v sindikate in s solidarnostjo pa lahko dosežemo veliko. Kaj se da doseči s solidarnostjo, ste dokazali pri odpravljanju posledic lanskih katastrofalnih ujm in poplav prav na Koroškem, za kar vam čestitam,« je dejal Kšela in poudaril, da so v tem trenutku ena od poglavitnih nalog sindikatov prizadevanja za dvig vseh plač. »Vlada napoveduje pokojninsko reformo. Daleč najboljša pokojninska reforma je dvig plač vsem zaposlenim po kolektivnih pogodbah. Potem bodo ob upokojitvi imeli tudi višje pokojnine.« Izpostavil je tudi pričakovanja starejših po enakopravni obravnavi v sistemu dolgotrajne oskrbe in izrazil solidarnost s trpečimi v vojnah po svetu. Ne nazadnje je v duhu medgeneracijske solidarnosti pozval k udeležbi na prvomajskem protestu Sindikata Mladi plus, ki je potekal popoldne na Kongresnem trgu v Ljubljani, in se spomnil svojih študentskih let, ko so leta 1968 protestirali proti vojni v Vietnamu. »Čeprav so nas prepričevali, da zahtevamo nemogoče, smo v minulih desetletjih s skupnimi močmi vendarle marsikaj spremenili na bolje. Zato bodimo realisti in optimisti – zahtevajmo, za kar nas prepričujejo, da je nemogoče!«
Pravic ne damo
Na tradicionalnem prvomajskem sindikalnem srečanju – v organizaciji Območne organizacije ZSSS Dolenjska, Bela krajina in Posavje – na Debencu nad Mirno sta bili podeljeni dve sindikalni priznanji, kot slavnostna govorka pa je nastopila Lučka Böhm, samostojna svetovalka ZSSS za varnost in zdravje pri delu.
Priznanji sta dobila Robert Kabur, član sindikata Ursa Novo mesto, in sicer med drugim za prizadevnost pri zagotavljanju zdravih delovnih pogojev zaposlenih, ter Tomislav Ritonija, predsednik sindikata Zdravstveni dom Črnomelj, za učinkovito delo v sindikalni podružnici in za delo v republiškem odboru Sindikata zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije.
Lučka Böhm pa je povedala, da so sindikatom v zadnjem letu uspele tri velike zmage. In sicer smo z napornimi pogajanji dosegli sprejetje pravilnika o poklicnih boleznih, pravilnika o ročnem premeščanju bremen in pred poldrugim mesecem še pravilnika o zaščiti delavcev pred nevarnimi snovmi na delovnih mestih. Ampak sindikalne zmage so, kot je rekla, »etapna tekma, zmagaš v prvi etapi, ampak takoj se začne druga etapa«. Ta pa pomeni, da je treba pripraviti delodajalce, da se to, kar piše v uradnem listu, začne izvajati tudi v praksi po podjetjih. Povedala je, da so v lanskih pogajanjih o noveli zakona o delovnih razmerjih delodajalci zahtevali odpravo zaščite sindikalnih zaupnikov, zaščite pred odpuščanjem starejših od 55 let, da prvi trije dnevi bolniške odsotnosti ne bi bili plačani, da naj se zmanjša regres, plače in podobno. »Pridobljenih delavskih pravic ne damo, zanje se bomo borili, tako kot so se borili naši predhodniki. Ravno obratno. Če imamo evropske cene, zahtevamo tudi evropske plače,« je še med drugim poudarila.
Prvi maj, delavstvu nazaj!
Pod zgornjim geslom so študentje in mladi prvega maja pozno popoldne bučno in udarno zakorakali po ljubljanskih ulicah in trgih, na prvomajskem protestu, ki je potekal v organizaciji sindikatov Mladi plus in Zasuk, društva Iskra ter Centra za družbeno raziskovanje – Cedra. Protestnega shoda, ki se je vil od Kongresnega trga, preko Slovenske ceste, do Doma sindikatov pri Miklošičevem parku, se je udeležilo nekaj sto protestnic in protestnikov. Zbrali so se »zaradi vse slabših delovnih pogojev, zaradi vse več kršitev naših delavskih pravic in zaradi porasta prekarnosti«, je razloge za prvomajski protest »delavcev in študentov« na Kongresnem trgu predstavila študentska predstavnica Veronika Tržan. Predsednica sindikata Mladi plus Mojca Žerak je spomnila, da je to prvi takšen protest za delavske pravice po letu 2002, potreben pa je zato, ker »ni več razlogov za praznovanje«, saj po njihovem mnenju delavstvo danes potrebuje več od zgolj glasbe in golaža. »Na delovnih mestih se izkoriščanje stopnjuje, produktivnost se povečuje, število ur, ki smo jih primorani preživeti v službi, pa je vedno večje. Vedno bolj se širi prekarnost, počasi razpadajo sistemi socialne države, gospodarstvo pa medtem ustvarja rekordne dobičke, od katerih delovni ljudje nimamo popolnoma nič,« je dejala.
Protestu se je pridružilo tudi več drugih sindikatov ter delavk in delavcev iz različnih panog, od državnih uradnikov na upravnih enotah, delavk in delavcev v trgovinski dejavnosti in na Pošti Slovenije do dostavljavcev hrane. V Sindikatu poštnih delavcev Slovenije so priložnost izkoristili za to, da so izrazili nasprotovanje novi strategiji Pošte Slovenije, ki po njihovi oceni pomeni privatizacijo javnega servisa in potencialno ogroža pravice okoli pet tisoč zaposlenih. »V načrtu je ločevanje službe pisemskih pošiljk in paketne dostave, s tem pa tudi prenos naših zaposlenih na več pravnih oseb znotraj skupine,« je opozorila Majda Stubelj, predsednica konference sindikatov Pošte Slovenije, in dodala, da ni jasno, ali bodo premeščeni delavci še vedno zaščiteni s kolektivno pogodbo. »V nastajanju so nova podjetja, na katera naj bi prenesli naše sodelavce, nimamo pa nikakršnega zagotovila, kako bodo klasificirane njene dejavnosti.« Ob tej priložnosti je napovedala stopnjevanje sindikalnih aktivnosti, 14. maja v Mariboru pa protestni shod poštnih delavcev. Protest se je zaključil s petjem Bilečanke in Internacionale, nato pa je v Sokolskem domu Tabor sledilo poprotestniško druženje, na katerem ni umanjkal niti prej javno večkrat prekleti golaž.
Tudi ob letošnjem prazniku dela ni izostalo tradicionalno sindikalno srečanje Medregijskega sindikalnega sveta Furlanije – Julijske krajine in Slovenije, ki ga sestavljajo italijanske sindikalne organizacije CGIL, CISL, UIL ter slovenski konfederaciji ZSSS in KS 90. Tokrat je potekalo na novogoriškem mejnem prehodu Rožna dolina, zbrani pa so opozorili na nerešena vprašanja, povezana s čezmejnim delom.
Gregor Inkret in Miha Poredoš
Nalagam ...